Za nama je še ena misijonska pot, za nama cel kup vprašanj in malo manjši kup odgovorov. Pri temah, kot so te, ki sva jih spoznavala, pač ne moreš vedno priti do konca. Drugače pa je z vsako našo potjo. Do konca pride. Prej ali slej. Najina se je končala, pa vendar ne! Nadaljevala se bo v pripovedih drugim, v prispevkih v našem programu, živela v shranjenih posnetkih, video prispevkih, tule na blogu ... Predvsem pa upamo, da bo vzbrbotala ob dobroti, ki jo bo skušala predramiti Pustna sobotna iskrica. 10. februarja prihodnje leto!
Ker sem bil v vseh zapisih iz Ukrajine iskren in oseben, bi to pretresljivo in navdihujočo zgodbo rad sklenil z iskreno zahvalo. Srečno sva prispela, zaradi vsega doživetega, misli, ki so naju begale in podob, ki so se slikale v naju. Včeraj kar nisva in nisva mogla zaspati. Čeprav vsak na svojem domu, obdan s svojimi. Človek se navadi, da bedi pozno v noč ... Ni kaj.
"Drage sestre, dragi vsi, ki ste bili z nama te dni: Izidor in Jure bi vam rada rekla: hvala! Vsem skupaj in vsakemu posebej. Sodelavci in poslušalci Radia Ognjišče bi se radi zahvalili za priložnost spoznati, kako hvaležni smo lahko za vse, kar nam je dano. Spoznanje, ki govori koliko stvari, dejanj, ljudi in ostalega lepega nam je dano na pot, pa se nam vse zdi tako samoumevno ... Vsaka pot med misijonarje in misijonarke kaže, da ni tako. Ni samoumevno, od Boga je dano! Prihodnjo nedeljo bomo zato še bolje razumeli. Zahvalna bo!
Iskrena hvala za tako ljubeč sprejem, hvala za varno zavetje, hvala za vse besede, odgovore na najina vprašanja, ki jim kar ni bilo konca! Hvala za vso skrb. Zelo sva vesela, da je pot uspela, da je pripravljenega programa res veliko. Pustno sobotno iskrico bomo pričakali lepo pripravljeni, z dovolj gradiva.
Hvala za vso potrpežljivost, prilagodljivost, hvala, da sva se počutila kot del vaše družine. Nikoli nisva dobila občutka, da vam je karkoli odveč, nikoli nama niste niti s senco pokazali, da motiva vaš urnik. Hvala!
Hvala za vodenje teh intenzivnih duhovnih vaj, ki so bile tako bogato opremljene tudi s praktičnim delom. Hvalnice, večernice, rožni venec, vsi pogovori, potem pa še srečevanja z ljudmi in opazovanje vašega razdajanja. Neverjetno! Občudujeva vašo predanost, vašo ljubezen do nemočnih, radost, ki jo ohranjate kljub vsemu, kar naju je navdajalo z začudenjem, strahom, nejevernostjo, grozo ... Hvala za vaše zglede."
Dragi poslušalci, gledalci in bralci, hvala tudi vam! V prepričanju, da nas tovrstna spoznanja še bolj povezujejo, spoznanja ujeta v misijonskih deželah pa bogatijo, kličeva: nasvidenje! 10. februarja, če ne prej! Drž'te se!
Pozdravljeni! Dovolite, da najprej pozdravim Katjo, za katero sem slišal, da kot pripravnica prevaja moje besede v ukrajinski jezik. Katja, živijo! Oprosti, a tudi nocoj bom predolg. V meni namreč vre, v meni se izmenjujejo pretresenost, jeza, obup, veselje, hvaležnost, dvomi, nova spoznanja ... Ne morem biti kratek, ne želim, da bi vse omenjeno ostalo v meni. Menda ni zdravo, jaz pa dodajam: in je povsem nepotrebno. Drugače: čutim dolžnost, da govorim ... Tukaj je noro! Lepo in grozno, vzpodbudno in moreče, veselo in otožno ...
Za vse, ki morda mislite, da služiti kot redovnica v Ukrajini že ne more biti pravi misijon, bi rad napisal kaj sem spoznal, ko sem se nocoj, ko smo po dvanajstih urah na poti znova dospeli v Kijev. Na zadnjem sedežu avtomobila, ki je rezal noč ulic pet in pol milijonskega mesta, sem se pogovarjal z Marijino sestro Barbaro Peterlin. Skromno, celo nekoliko sramežljivo je odgovarjala na moja vprašanja. Iskreno skromno so bile le izrečeneso njene besede, skromen način njene pripovedi. Ljubezen, skrita v odgovorih, pa je prerasla najvišje stolpnice, ki jih premore ta prestolnica. Nerodni orjak sem se ob njej počutil vedno manjšega. "Kakšne face so te sestre!" Ko bi vam le znal povedati ... Mah, nič, potrudil se bom.
Koliko usmiljenja premorejo, koliko razumevanja drugih, koliko tistega, kar nam vsak dan manjka ... Njihovo delo? Biti vez med brezdomnimi bolniki v bolnišnicah in zdravniki. Njihov glas so sestre, ki jim strežejo brez zadržkov! Zaradi njihovega dela odgovorni v bolnišnicah sploh zaslišijo besede, želje ali prošnje bolnikov. Tistih, ki so nevidni in brez imen že na ulici, kaj šele v od sveta pozabljenih bolnišnicah. Če sem včeraj opisoval delo sestre, ki je danes že blažena, sem se nocoj spet zavedel, da zglede lahko iščemo med tistimi, ki služijo danes. Ni treba daleč v zgodovino. Ni!
Ko vidiš razmere v katerih delajo sestre v Kijevu, ko slišiš pripovedovati o nedojemljivi družbi, brezsrčnih oblasteh, nespoštovanju človeka ... Si rečeš le: "O, moj Bog!" S. Barbaro sem vprašal kdaj ji je bilo pri njenem delu najtežje.
"Bilo je letos poleti, bile smo v bolnišnici, ki je bila zaprta. Imajo namreč "kolektivni dopust", med katerim delavci prepleskajo stene oddelkov, vsaj za silo osvežijo ne ravno bleščeče prostore. Obiskale in negovale smo brezdomce, ki so ležali na oddelku, ki še ni bil na vrsti za prenovo. Sredi dela je prišla strežnica, ki nas je povabila na kardiološki oddelek, na katerem ležijo tudi brezdomci. Pred tem ni poznala našega dela. Ko smo končale, smo se odpravile nadstropje višje, poiskale strežnico in jo prosile, naj nam pokaže sobo z brezdomci. Bila je daleč v kotu, povsem na koncu dolgega hodnika, ki se mi je takrat zdel še daljši, kot je v resnici!
Bala sem se, kaj me bo čakalo na koncu oddelka, kaj skrivajo v sobi, ki je tako odmaknjena. Na vsakem oddelku je učilnica. Odprla jo je, v njej so bile tri preiskovalne mize. Ni bilo postelj, preiskovalne mize! Namenjene so bile trem brezdomcem, ki so životarili v skrajno slabem stanju. Eden izmed njih je verjetno padel po tleh, ko je želel na stranišče. Poškodovan je obležal. Kdo ve kako dolgo nazaj ... Drugi je bil umirajoč, tretji pa hudo bolan, z rakom, ki se je kazal kot ogromni tumor na vratu. Ni mogel požirati sline, že na pogled se je videlo njegovo hudo trpljenje. Bili so strašno umazani, zanemarjeni, do skrajnih meja ubogi. Najtežje je bilo spoznati, da jim uslužbenci bonišnice niso ponudili niti kozarca vode.
Ko smo jih za silo uredile in preoblekle, sem jim ponudila vodo. Takoj se je videlo, da že dolgo, dolgo niso zaužili nobene tekočine. Nisem še srečala tolikšne žeje, doslej nisem videla človeka, ki bi tako hlepel po požirku vode! Sredi bolnišnice, med osebjem ...
Vedno znova je hudo dojeti, da nikomur ni mar zanje, soočiti se s popolno brezbrižnostjo ljudi. Tistih, ki so celo poklicani slišati stisko drugih. Bolj odkrito bi ne mogli pokazati, da brezdomcev ne uvrščajo med ljudi, med sebi enake!"
Kako je to mogoče? Vsem nam se gotovo zdi nepredstavljivo, da osnovne pomoči nisi deležen v bolnišnici. Zdi se mi, da lažje razumemo, da ubogih ne spoštujejo na ulici, da se objestneži spravijo nanje, da množice hodijo mimo njih, kot da jih ni. Ampak ... v bolnišnici?!
Sestra Barbara odgovarja: "Največkrat slišimo, da pač niso vredni, da jim pomagajo. Niso vredni. Kot da si mora človek vse zaslužiti. V tukajšnjem svetu še zdaleč ni samoumevno, da je vsakdo vreden pomoči. Ne razumejo, da moraš že kot človek, na njihovem delovnem mestu pa toliko bolj, vedeti, da je človeku v stiski prav pomagati!"
In redovnice počno prav to! Brez vprašanj, brez meja, popolnoma brez predsodkov pomagajo tistim, ki v njih, mislim, ne morejo videti drugega, kot angele!
Vem, težko se je vživeti, pa vendar: predstavljajte si, da vam že leta nihče ni ponudil roke, ne pomniš zadnjega objema, ne veš več prav dobro kje je bil nekoč tvoj dom, nimaš dokumentov, nobenih pravic, prepovedali so ti stik z otroki. Vsako noč, kot žival, iščeš toplo zavetje ... Morda je za teboj izkušnja krutega zapora, odvisnost te je prignala do misli na samomor, morda že neuspelih poskusov tega dejanja ... Hudo, neozdravljivo zboliš, amputirajo ti nogi, govorijo o skorajšnjem koncu ... Pozabijo te na koncu smrdljvega hodnika, hodijo mimo, kot da te ni. Nimaš moči, da bi poklical pomoč. Zbereš jo, pa te ne slišijo! Gledajo vate, pa te ne vidijo!
Potem pa se v tvoji sobi, v katero so te s skrajnimi mukami spravili humanitarci, nenadoma znajde redovnica, ki prijazno želi slišati tvoje ime. Že njen pozdrav je bil nekaj iz tvojega oddaljenega spomina. Vstopi sestra, ki ji ni nerodno pomagati ti pri najbolj osebnih stvareh, ki bi morale pripadati vsakemu živemu bitju. Morale! Tebi so bile odvzete. No, morda si jih celo sam zapravil. Ni pomembno! Ljubezen ne pozna pogojev. Pride, pristopi, te nagovori in ti pomaga! Vsak dan prihaja. Ni te poznala, o njej so morda celo govorili grde reči, pa ji ni mar. Pride in pomaga. Nič ne zahteva za to, nikoli ne vpraša kje imaš denar, nikdar ne povzdigne glasu, ne grozi s tem in onim, če ... Nobenega "če" ni v njenih besedah. Le spoštovanje! Kako? Zakaj? Zakaj in kako je mogoče, da je tu?
Drznem si zapisati odgovor in sem skoraj prepričan, da bi redovnice odgovorile enako: v tebi vidijo Kristusa! Pomagajo Njemu, živijo po Njegovih navodilih, živijo v Njegovi Ljubezni. In ta je pač taka! Brezpogojna, brezmejna, brez "če", brez "ampak", brez kakršnegakoli "drobnega tiska". Če to ni čudež! Če to ni angel ...
Bogu hvala, da v tem sodobnem svetu, v tem norenju za praznino, trenutnim zadovoljstvom in iskanju blišča, ki je gnil do skrajnosti, še obstajajo ljudje, ki slišijo klic. Boga in sočloveka. Bogu hvala!
Še enkrat ponavljam Izidorjevo misel: "Za naju pot med misijonarje in tiste, ki jim služijo, predstavlja duhovne vaje!" Tudi zato ne pišem o cestah, ukrajinskih in ruskih avtomobilih, veselih zgodbah, ki jih pišejo ti dnevi. Pa jih je veliko. Se mi kar ne zdi primerno, še manj potrebno! Delo tistih, ki gorijo, me je vnelo. Morda zveni pocukrano, a zdajle čutim, da je res! Velikani in velikanke. Luč tega sveta, ki je, pa povejte, če ne, zašel v senco.
Nocoj smo videli tudi prizadevanja DePaula, ki v Kijevu skrbi za nočno zavetje ljudi na ulicah. Dvajset tisoč je registriranih, kdo ve koliko takih, za katere nihče ne ve! Do stopetdeset jih prihaja v prostore bivše igralnice. Dobrodelna organizacija jih ima v najemu. Tisoč evrov na mesec odštejejo za zanikrne sobe, v katerih se brezdomci lahko umijejo, pogrejejo, v njih prespijo. Med osmo in deseto zvečer odprejo vrata, do jutra jih zaprejo in reveži se držijo pravil, ki omogočajo skupno mirno noč. Ob prvem prihodu zahtevajo rentgensko sliko pljuč. V državi je namreč še vedno epidemija tuberkuloze. Vsak, ki vstopi, mora priti trezen. Dokumentov ne preverjajo, brezdomci jih tudi sicer nimajo. Državi za tako delo in ostalih 20.850 ljudi brez doma in pravic v Kijevu, ni mar! Mesto se požvižga na nevidne!
Gospod Dima, ki vodi zavetišče pravi, da le vera pomaga prostovoljcem in uslužbencem DePaul-a vztrajati pri tem delu. Napredka ni, luč na koncu predora je ugasnjena. Ko mi je povedal, da se k njim lahko zateče tudi brezdomec, ki beži pred zakonom, sem ga vprašal: "In kolikokrat se oglasi policija?" "Nikoli," je odvrnil in dodal: "Policija le sem in tja pred naša vrata pripelje koga, ki jim je povzročal preglavice, zdaj pa ne vedo kam z njim!" Nedavno je policija pripeljala gospo, za katero se je pozneje iskazalo, da je za njo razpisana celo mednarodna tiralica. Pa jo je pred vrata zavetišča pripeljal policijski avto. To pa je spremstvo, kaj? Ja, v tem svetu bi se marsičemu smejal, če bi ne bilo tako boleče tragično!
Država pa ... kot Krpanov minister Gregor. Nič! No, le takrat, ko je treba loviti kake politične točke se prikažejo njeni predstavniki. Sicer o njih ne duha, ne sluha, kaj šele kakšnega evra. Ničesar! Ko se je lani bližala zima, pa so se kar iznenada, meni nič, tebi nič, pripeljali pred vrata centra, se, oboroženi s kamerami državne televizije, postavili pred vrata zavetišča za brezdomce in smeje, polni upanja naznanili: "Poglejte, kako naše mesto misli na druge. Bliža se zima, z zavetiščem bo topla za vse!" Niti besede o organizaciji, ki z muko zbira denar za najemnino, niti omembe uslužbencev in prostovoljcev, ki vsako noč bdijo ob brezdomcih. Niti besede! Le: "Poglejte naše mesto ... "
Zato dokaz, da mediji lahko ravnajo tudi drugače: DePaul je organizacija, ki je nisem poznal, po nekaj primerih v Ukrajini, pa zaupam v njihovo delo. Neverjetno se mi zdi! Kot delavci v njej, ki z obema nogama na tleh vedno znova dvigajo nemočne, ko padejo. S poštenim delom! Ko mi je Dima stisnil roko in se ob pozdravu prijazno nasmehnil, sem začutil: to je to! Pošten garač, ki okrepljen z vero, počne nemogoče. Meni se pa nič ne da! Tukaj sem zagnan. Tu sem kot apostoli, ki so se jim odpirale oči, doma bom pa le Peter pred deklo vratarico ... No, saj sem povedal: duhovne vaje! Da bi le "držale" in še vseh vas naj se malo "primejo". Pa brez zamere ...
Kmalu neham vznemirjati, jutri popoldne naju čaka začetek poti domov. Ukrajino, njene težave, njene lepote, predvsem pa ljudi s katerimi se srečujeva, bova ohranila v spominu. Ljudi v najlepšem!
Človek si misli, da bo na dan, ko premaga pot od Odese do Sniatyna, pa od Sniatyna do Zalučje, od Zalučje do Kolomeje in nazaj v Sniatyn, zvečer napisal le: "Dragi dnevnik, danes smo se vozili. 400 kilometrov po ne ravno vzornih cestah. Drugega ti nimam povedati!" Ja, misli si, četudi krajev, ki sem jih naštel ne pozna. Pa ni res. Tudi sreda je bila polna do konca, tudi danes je precej gradiva v utrujeni buči.
Čeprav poročam o luknjastih cestah, četudi imajo z vzdrževanjem kilometrov res težave, moram povedati, da je dežela prepredena s cestami. 250.000 kilometrov cest ima ta velika dežela. Ni čudno, da ne morejo biti vse lepo obnovljene in vzorne, kot si želi razvajeni potnik. Miha, ki je naš hitri voznik, se vsak večer posvetuje s sestro Marto in ostalimi, ki nas spremljajo na poti. Modrujejo katero smer naj izbere, katero pot ubere do cilja. Danes je dobro izbral, pravočasno smo dospeli do Zalučje, v kateri je dom otrok s posebnimi potrebami, hiša zapuščenih sirot, ki le zaradi dela dobrodelne organizacije DePaul, imajo koga objeti, se nasmehniti obrazu, ki jim vrne nasmeh in podati roko ali sesti v naročje nekomu, ki si zanje vzame čas. Vsak dan.
Pred leti je bila hiša grozljiva hiralnica, v kateri so na teden umrli trije otroci. Danes imajo "le" še pogreb ali dva na leto! Nekoč otroci niso odšli iz bolniške sobe, niso zapustili postelje, danes s prostovoljci in uslužbenci organizacije DePaul odidejo celo na desetdnevne počitnice na morje, vodijo jih na izlete, vsakodnevne sprehode. Včasih so jih, če so le zmogli, sem in tja po stopnicah nesli na zrak, danes vsi, ki lahko hodijo, z dvigalom pridejo na sonce. Sobe v katerih je 120 otrok so ravnokar obnovljene, popleskane s svetlimi barvami, prostovoljke in prostovoljci pa prinašajo duh upanja in občutek "normalnosti" med stene, ki še ne dolgo nazaj, niso bile pomembne za nikogar!
Večina otrok, ki so stari od 4 do 35 let, je tukaj zato, ker so se jim starši odrekli, ker so jih zatajili in delo z njimi preložili na ramena drugih. Po prvem obisku bolnišnice, v njihovem ranem otroštvu, so ostali tam. Pozabljeni, nezaželeni. Po štirih letih v bolnišnici, socialne službe poskrbijo, da pridejo vsaj v dom, kot je ta, ki smo ga obiskali. Kako je mogoče, da je toliko zapuščenih otrok, da je toliko staršev, ki prizadetosti ne morejo ali nočejo sprejeti? Sestra Marta Meško odgovarja: "Mislim, da je komunizem uničil moralo! Uspelo mu je vcepiti misel, da so bolniki, invalidi in ostareli v tej družbi nepotrebni. Umakniti jih je treba! Čim hitreje, čim dlje od oči!" V groznih časih je za 120 hudo prizadetih mladih skrbelo pet uslužbenk. Nepredstavljivo. Niso imeli zanje primerne hrane, ni bilo plenic, niso razpolagali z nobenimi zdravstvenimi pripomočki. Groza!
Prostovoljci družine lazaristov so bili na začetku deležni mnogih tesno zaprtih vrat, negodovanja, nestrinjanja, dvomov in prepovedi. Danes pa zaradi svojega predanega dela uživajo zaupanje družbe in v nasmehih otrok dobivajo najbolj vredno plačilo.
Videli smo, da je bil sredi sobe, ko smo obiskali prvo skupino, navihan fantič, vidno prizadet, s skrivenčenim telesom, nemirnim obnašanjem in iskricami v očeh. Najprej je nekajkrat vrgel nekaj po tleh, potem malo ponagajal prijatelju, na koncu pa s. Marti skoraj snel naglavno redovno ruto. Ko so prostovoljke opazile sestrino zadrego, so fanta objele, pristopile in rekle: "Oprostite, naš Kostja je, čeprav ne izgleda, star dvajset let. Do pred nekaj leti ni zmogel niti koraka. Vse otroštvo je nepremično preležal v postelji. Zdaj pa hodi! Sam stoji in hodi! Zato mu sem in tja opravičimo kako nagajivost! Oprostite." Seveda se sestri ni bilo treba opravičevati, še kako dobro je razumela vzdušje in ljudi v sobi. Jaz pa sem v opravičilu spoznal koliko dobrega naredi DePaul, koliko življenja v prizadete otroke vnesejo prostovoljci. Vem, da bi večina mladih takega dela ne zmogla, zato toliko bolj spoštujem tiste, ki prihajajo vsak dan in pomagajo pomoči potrebnim. Dejanja, ki svetu vračajo upanje!
Pokazali so nama fotografiji otroka, ki je pri petnajstih letih tehtal petnajst kilogramov. Okostnjak. Poskrbeli so zanj, poiskali pomoč in kmalu se je vrnil. Zdrav, s pravo težo in željo po življenju. Največji nasmeh se je delavkam DePaul-a prikradel na obraz, ko so povedale: ko si je opogel in smo premagali želodčno bolezen, ga je na svoj dom znova sprejela mama!
Le kako so do nedavnega nosili otroke po stopnicah v spodnje nadstropje, če so jih hoteli peljati na sveži zrak? Nosili! Kako hudo jim je moralo biti, ko so se morali vsak dan odločati kateri izmed otrok v sobi bo dobil svežo suho plenico. Ena na dan je pripadala skupini otrok. Nemogoče! Danes pa je Zalučja primer uspešnega dela, sodelovanja različnih služb in predanosti mladih. Dokaz, da se tudi v tem okolju da! Dokaz, da so darovi iz tujine dospeli v prave roke. Verjamem, da bo tudi Balta, ki ji bomo skušali pomagati, lahko pokazala napredek.
V kratkem druženju z otroki različnih starosti smo spoznali, da so se na dotik in prijazno besedo odzivali tudi tisti, ki so na videz popolnoma nemočni, od bolečin in bolezni zvitih teles ležali v posteljah. Dotik je prinesel nasmeh, božanje iskanje pogleda, stisk roke je dobil odgovor ... Sestra Marta pravi: "To je dokaz, da prav nihče izmed nas ni bil oropan ljubezni, da je v vsakem človeku želja po "biti ljubljen." Bolezen, prizadetost nam lahko vzameta marsikaj, ljubezni nam ne moreta vzeti!
Obisk skupine najmlajših je bil nekaj povsem drugega od sob, ki smo jih obiskali nazadnje, v spodnjem nadstropju. Pozdravili smo fante, že kar možake, od katerih so nekateri že v tridesetih letih. Tam je pa drugače! Prostovoljec, ki je delal z njimi, ustvarjal z lesom, nam je povedal, da dela s tistimi, ki si to želijo in so dela zmožni. Ob njem je bila le peščica fantov, vsi ostali so v dveh večjih prostorih ždeli vsak v svojem kotu, nekateri hodili naokrog, drugi z buškami in v hrastah ležali na blazinah ... In pojavilo se je vprašanje: pa naprej? Kam bodo odšli, ko jih ujame meja 35-ih let? V dom, ki je namenjen starejšim. Kako je tam poskrbljeno zanje, nisem vprašal ... Dvomov je bilo že zdaj dovolj!
Priznam, ko so naju pripravljali na obisk opisanega doma, pravijo mu internat, sva imela občutek, da se bova srečala z groznimi razmerami, da bova v stopila v čas, ki so ga tu, hvala Bogu, uspešno pustili za seboj in prerasli vse, kar mu ni bilo v čast! Torej: ni bilo tako! Čeprav so zdaj sredi prenove in potrebujejo še marsikaj, da bo tako, kot si želijo, je to, kot pravim "zgodba o uspehu". Najbolj pozabljenim so vrnili nasmeh, prizadetim so dali obraz, osveščajo družbo, ki se še danes pretvarja, da jih ni!
Razmišljam pa o Grozdanki, ki je zaradi svoje telesne invalidnosti, prizadetih rok in nog, vseh dvajset let že v tem domu. Videti je, da se ima lepo, vem, da člani DePaul-a vzorno skrbijo zanjo in delajo z njo, pa vendar ... Mislim, da bi bistro dekle, ki samo spleza na stol, ki slika z usti, ki tako zelo odstopa od vseh ostalih gojencev v domu, v razvitem svetu, ki ima zgrajen sistem za delo z invalidnimi, živela povsem drugačno življenje. Upam, da bi pri nas imela osebno spremljevalko, primeren voziček in študijski indeks. Recimo! Veliko premalo vem o sistemu dela z ljudmi s posebnimi potrebami, a tukaj se mi je dekle zasmilo. Imel sem jo za ujeto v zgodbo, ki je le delno njena ...
Spoznali pa smo še zgodbo mlade sestre usmiljenke, ki je konec devetnajstega stoletja umrla v Sniatynu, bila maja leta 2008 razglašena za blaženo in katere grob je vsakodnevno obiskan, ljudje pa se polni zaupanja obračajo nanjo.
Takole piše: "Leta 1902 je s. Marta prišla v bolnišnico v Sniatyn, da bi stregla bolnikom, toda ni se omejila samo na to delo. S svojimi izkušnjami in s svojo vero je želela pomagati vsem. Z nasmehom, polna dobrote in potrpežljivosti je nudila telesno in duhovno pomoč vsem, ki so je bili potrebni.
Njeno življenje, stkano iz del ljubezni, se je tako tudi končalo. V svoji ljubezni brez meja se je ponudila, da namesto mladega bolničarja, družinskega očeta - čeprav se je zavedala nevarnosti - razkuži sobo, kjer je ležala bolnica, okužena s tifusom. Že naslednji dan so se pri s. Marti pokazali prvi znaki bolezni. Naredili so vse, da bi jo rešili. Zadnji teden njenega življenja v bolnišnici so verniki različnih veroizpovedi goreče prosili Boga za njeno ozdravitev. 30. maja 1904 je prejela sv. obhajilo, se zatopila v globoko molitev, kot bi bila v ekstazi, nato pa mirno ugasnila."
Obiskali smo njen grob, ki privlači mnoge vernike. Vedno je okrašen s cvetjem, z lučkami in, po krajevni navadi, z vezeninami. Katoličani, pravoslavni, judje … vsi so prepričani, da je sestra, ki je bila tam pokopana pred sto leti, svetnica. Rečejo ji Matuška, kar pomeni »dobra mamica«. Na njen grob prihajajo, da ji zaupajo svoje vsakdanje skrbi, prepričani, da jim bo pri Bogu pomagala kot takrat, ko je bila med njimi.
Obiskali smo grob blažene, oče Miha je v cerkvi, v kateri je njen relikvarij, daroval sveto mašo za sodelavce in poslušalce Radia Ognjišče in za uspeh našega dela. Lepo se nama je zdelo, ko je izrekel namen daritve. Spoznala sva, da je v teh nekaj dneh začutil kako smo povezani in koliko nam je mar za ljudi med katerimi dela. Iskreno upamo, da jim bomo zmogli pomagati!
Po kratki noči dolga pot! Pred njo okusen zajtrk pri sestrah usmiljenkah, ki sva jih včeraj srečala v gnilem podzemlju mesta, ko so predano služile brezdomcem. Drugačni sorti "brezdomcev" so danes pripravile obloženo mizo, pokazale lepo kapelo in nov mini bus, s katerim bodo medicinsko oskrbovale uboge na različnih koncih mesta. Kot, da njihovo razdajanje danes, ki ga običajni smrtnik ne bi zmogel, ni dovolj. Vedno nove naloge, novi cilji in enaka volja, ki premika bregove. Prav ob Črnem morju so, pogledali smo ga, prepihalo nas je in komaj sva verjela, da je poleti tam lahko prav prijetna plaža. Danes morje ni imelo prijaznega obraza.
Za nami je torek, ki smo ga preživeli na bolj ali manj razmajanih cestah med Odeso, Balto in Vinnitso. Šeststo kilometrov! Vmes smo spoznavali neskončne ravnine, obarvane s črno zemljo, zeleno travo, polja brez konca, obdana z modrim nebom. Kot ukrajinska zastava: spodaj rumeno žitno polje, zgoraj modro nebo! Pardon, ampak ... zakaj modro nebo? Če bi sodili po dosedanjih dneh najinega obiska, bi bila zgornja polovica ukrajinske zastave z lahkoto sive barve. Doslej res ni bilo videti veliko modrine. Kot bi se nebo odločilo, da nam bo pomagalo pri nagovarjanju dobrotnikov in naslikalo otožno podobo krajev in pokrajine.
Veliko sva izvedela o državi, njeni zgodovini, ljudeh, današnjem obrazu samostojnosti, Rusih, s katerimi so trenutno v vojni na skrajnem vzhodu, Krimu, odvisnostih, ki tarejo tukaj mlade, misijonarjih, ki prinašajo svetlobo v njihove dni in upanje v lepšo prihodnost.
Mihail, po naše kar Miha, je grkokatoliški duhovnik, ekonom hiše lazaristov v Kijevu, odgovoren za kar nekaj dejavnosti družine lazaristov. Z dovoljenjem vodenja obredov po katoliškem obredniku je tisti, ki pogosto mašuje v kapelah redovniških hiš po Ukrajini. Danes je za majhno skupnost in nas, njihove goste, maševal v Balti. Vsak večer, ko obrne ključ Škode, avta s katerim dirjamo iz mesta v mesto, vpraša: "Ste se bali?" Z razlogom. Kako že rečemo? Težko nogo ima, ceste pa včasih niso pripravljene na dirkača, ki podira rekorde. Pa se ne bojiva, zaupava mu in upava, da imajo tudi grkokatoliki angele varuhe ... Ko pridemo do skupnosti, ki nas pričakujejo, najprej vprašajo: "Kako ste potovali? Je bila dolga pot?" Potem, ko zagledajo Miho, ki nas vozi, pa nemudoma hudomušno dodajo: "O, z Mihailom ste prišli! Potem se pa ni vleklo, a ne?" Varen in hiter voznik, duhovit sogovornik in nadvse prijazen spremljevalec je. Če dodam še sestro Marto, ki je ves čas z nami, potem res lahko povem, da sva v sijajni družbi, v varnem okolju, ki bi si ga človek želel na vsaki poti. Tudi takole bi jima rad rekel: hvala za vse!
Osrednji cilj današnjega dne, morda pa tudi najine poti je bilo mesto Balta. Dvestopetdeset kilometrov oddaljena od Odesse, prav toliko od Kijeva, mesto y dvajset tisoč prebivalci, blatnimi ulicami, od Boga pozabljenimi deli mesta, danes z zoprnim vetrom in mnogimi, premnogimi težavami. Pred desetimi leti so v mesto prišle sestre usmiljenke. Srečale so sestrico in brata, otroka, ki sta sama tavala po nočnih ulicah in zbegano iskala ... Kdo ve kaj! Našla sta sestre, ki so v Balti skušale ustanoviti varno hišo za otroke, zavetje v obliki popoldanskega varstva, prijazen prostor za otroke, ki si zaslužijo pozornost, pa je doma niso deležni. Začele so v najtem stanovanju, kmalu kupile majhno hišo na obrobju mesta, jo preuredile in začele!
Danes tri sestre vsakodnevno sprejemajo otroke, ki popoldne pridejo na topel obrok, po prijazen pozdrav. Dobijo varno druženje s sovrstniki, prostor in igrače za igro, pa tudi učno pomoč, možnost reševanja stisk v katerih se znajde vsak otrok ali mladostnik. Dobijo sestre, ki so jim pripravljene pomagati ...
V Balti je še danes močno razširjeno omamljanje otrok in mladih z lepilom, v mnogih domovih cmarijo sintetična mamila. Iz močnih narkotikov z različnimi recepti "pridelujejo" mamila, ki so dostopna tukajšnjim revežem. Večina družin je razbita, ločeni starši mnogih otrok se utapljajo v alkoholu, bežijo v svet omame, živijo s hudimi boleznimi in popolnoma neodgovorno zrejo v svojo prihodnost in jutrišnji dan otrok! Mnogo mladih je v zaporu. Tudi, ko odslužijo kazen ne zmorejo dolgo stopati po poštenih poteh. Začaran krog! Še eden izmed mnogih v mojh zapisih.
Ob hiši sester usmiljenk je katoliška cerkev, ki so jo v času komunizma odvzeli Cerkvi in iz nje naredili avtobusno postajo. Od svobode naprej jo skušajo obnoviti in ji znova vdahniti življenje, ki ji gre. Ne zmorejo priti do denarja, ki bi zagotovil obnovo. Katoliška cerkev je tukaj predstavljena le z delom usmiljenk, ki se trudijo, da bi jim ljudje zaupali. Pred desetimi leti so namreč naletele na ogromno nasprotovanj. Predstavniki pravoslavne cerkve so namreč razširili nezaupanje, prepričevali starše, da sestre trgujejo s človeškimi organi in, da naj nikar ne pošiljajo otrok pod streho njihovega doma. Si predstavljate? Pa le vdano služit so prišle. Dve Poljakinji in domačinka. V tujo deželo, brez kakršnekoli želje po plačilu, vračilu ... Potem pa te obsodijo takih grozot. Uspešno so prestopile vse ovire in danes predstavljajo edino svetlo točko, ki sva jo uspela videti v tem mračnem blatnem mestu. Še dim, ki se je valil iz dimnika ob srednji šoli je bil črn, težak, grozeč.
V mestu, v tem obupu in skrajnem robu, po katerem hodijo ljudje, deluje štirinajst različnih sekt. Med njimi menda tudi satanistična, saj se vsake toliko zgodi kak umor zaradi žrtvovanja hudiču ... Ja, pogosto se z Izidorjem samo nemo pogledava, se primeva za glavo in ... ostaneva brez besed!
Preprosti ljudje v mestu skušajo preživeti po svojih močeh. Mnoge žene šivajo, pečejo kruh, izdelujejo, kar znajo izdelati s svojimi rokami. Na ulicah mest skušajo prodati kar naredijo in tako preživeti svojo družino. V Balti je bila nekoč mlekarna, danes je ni več! Imeli so mizarsko delavnico, pa je propadla ... Večina zaposlenih je na delu v Odesi, odkoder se enkrat ali dvakrat na mesec vrnejo domov. Tudi mladi se čez počitnice radi odpravijo v to obmorsko mesto, skušajo nekaj zaslužiti. In res, če so pridni, se ob koncu počitnic vrnejo s parom novih hlač ... In mnogimi, pogosto groznimi, izkušnjami. Sestre pravijo, da se pogosto pokaže, da počitniško delo, na katerega se mlad človek odpravi v Odeso, predstavlja vstop v svet brezdomstva!
Tu, v hiši sester usmiljenk pa: vesela pesem, smeh ob računalniških igricah, mehka postelja, toplo kosilo. Doma ni ničesar od naštetega. Trenutno imajo na svojih seznamih šestdeset otrok, v dveh nadstropjih pa veliko premalo prostora. Ker so majhni otroci, ki so jih sprejele pod svoje okrilje pred desetimi leti, danes že mladostniki z drugačnimi potrebami od majhnih otrok, s katerimi se družijo, bi rade kupile in obnovile, za delo pripravile hišo v neposredni bližini. In prav pri tej želji smo začutili, da bi lahko bila cilj naše Pustne sobotne iskrice prihodnje leto! Konkreten cilj, pomoč pri projektu, ki vodi v življenje, pri gradnji hiše, ki pelje proč od propadanja mladih, proč od smrti! Ko bi videli prijazne nasmehe otrok, ki so se v prostorih varne hiše pogovarjali z nama ... In, ko bi jih primerjali z mrkimi obrazi premraženih mladih na ulicah, bi videli ogromno razliko in začutili zakaj nam je ob razgrinjanju načrtov, ki jih imajo sestre, postalo tako toplo pri srcu.
Sestra Galina, ki vodi omenjeno hišo, nas je popeljala do družine, iz katere prihajata otroka, ki so ju sestre kot prva srečale na njihovem začetku dela v Balti. No, takrat sta bila otroka, najstnika, danes pa ... Dvaindvajsetletno dekle je mati štirih otrok, njen brat pa lastnik "delavnice za pripravo mamil". Ja, pravi, sestra, včasih je težko in kljub trdemu in iskrenemu delu, na koncu ne pridejo do uspeha. V večini primerov pa se otroci poberejo, začnejo živeti vrednote, o katerih slišijo pri sestrah in spoznajo, da je svet lahko tudi prijazen, pošteno delo plačano, ljubezen pa brezpogojna!
Hiša je stara stoeno leto. Videti je, da je že desetletja ni nihče pošteno obnavljal, leseni podi v nadstropju ne bi zdržali poštenega testa, v prostorih ni najti ravne površine. O Bog! V hiši živi precej nenavadna mama, ki je ves čas našega obiska na moč glasno razlagala o plakatih z ikonami, ki so jih nalepili na steno. Na vse pretege je skušala sestram razložiti kako neskončno zaupajo v Boga,kaj jim pomeni Marija, kako pomembna je zanje molitev ... V kuhinji je bila stajica, v njej eden od štirih majhnih otrok. V sobi ob njej živi mlada družina. Ena velika postelja, majhna omara in svetleča dekoracija iz luči, ki sodijo na božično drevesce. V drugi sobi je mama z najstniško hčerko in najmlajšim dekletom, ki je osnovnošolka. Marsikaj je spominjalo na domove, v katerih sva se lani srečevala z družinami iz botrstva za Etiopijo. Le polt ubogih je bila drugačna. Pa hlad, ki ga v Afriki pač ni, se bo tukaj zdaj zdaj prelevil v strupeni mraz. Revščina, vprašanja kako je to mogoče in nemi odgovori, nemoč sester, ki jim skušajo pomagati. V spodnjem prostoru pa biva sin in brat, falot, ki s svojim nedelom in nepoštenjem skrbi, da hišo pogosto obsije modra luč policijskega avtomobila. Pripelje se bo črni blatni cesti mimo hiš, ki so si precej podobne med seboj. Skromne, na videz pozabljene, skoraj zapuščene. Le sem in tja je moč videti trud skrbne roke, ki bi rada olepšala okolico ali dom. Večina propada.
Verjetno bi v teh razmerah sploh težko bilo drugače. Mladi si želijo, da bi prišli do redno plačanih državnih služb. Pa čeprav učitelj zasluži le okoli sto evrov na teden, zdravnik pa osemdeset. Ja! Res. Dolgo mora hoditi v službo, da povrne "začetni vložek". Korupcija je požrtna, nesramno brezbrižna do tistega, ki nima! Za vstop v zdravniške vrste, kot pogoj za to, da v Ukrajini lahko začneš delo zdravnika v državni bolnišnici, je namreč plačilo. Tudi do petdeset tisoč evrov moraš odšteti. Komu? Tistemu, ki je to storil verjetno kako leto pred teboj ... Enkrat se je pač začelo, do danes pa razraslo do neslutenih barabij. Na vseh področjih, pravijo, povsod!
Ob vsej gnilobi pa tukajšnji človek, mlad in star, prisega na "šminko", zunanjo podobo, ki skuša prikriti njihovo uboštvo. Gmotno in duhovno. Tudi, če prihodnji mesec ne bo kruha v hiši, da le plačamo obrok za nov prenosni telefon. Doma se podira streha nad glavo, v šoli pa je dekle urejeno kot foto model z naslovnice modne revije. Doma in v notranjosti so ubogi do nepredstavljivosti, med ljudmi in navzven pa bleščeče zadovoljni in urejeni! Pa razumi, če moreš ...
Do sprememb na bolje bo prišlo počasi, s pogovori, razumevanjem stisk, poslušanjem, sprejemanjem. In vse to, prepričan sem, lahko v Balti da le hiša sester usmiljenk, ki ji bomo, upam, skušali pomagati. Kajti, kot vedno reče Peter Opeka: "Nihče! Nihče ne bi smel živeti v takem svetu. Ne smemo pustiti, da se to dogaja ljudem. Ljudem kjerkoli!" Tudi v Ukrajini ne. Po danes doživetem lahko rečem: Balta bi lahko bila tudi Blata.
... Na, spet naju je ujel nov dan. Dost' bo. Čez nekaj ur na novih 600 kilometrov ... Pozdrav v domovino in hvala, ker ste z nami!
* Preizkušani odvisniki, ki v komuni skušajo najti pot v svobodo življenja ...
* Brezdomci, ki se lahko enkrat na tri tedne stuširajo v centru ...
* Bolniki, ki si morajo v državni bolnišnici plačati vsa zdravila, ves sanitetni material. Vse!
* Invalidi po amputaciji nog, ki po operaciji ne vedo ne kod, ne kam ...
* Bleščeče središče milijonskega mesta in popolnoma pozabljena okolica ...
* Zatrta dobrodelnost, ki se po pol stoletni komunistični prepovedi ne more pobrati!
* Duhovnik, ki z razdajanjem, idejami, voljo in močjo v ostalih zbuja slabo vest.
Vse zgoraj zapisano je le del tistega, kar se bo po današnjem dnevu motalo po moji glavi, kar mi bo zastavljalo vprašanja. V meni se bo povedano slikalo vedno znova, ko bom obujal spomin na Odeso in dan preživet z lazaristom Vitalijem. "Danes boste spoznali nekaj naših projektov," nam je dejal po jutranji maši, ko je s sestrami in sobrati nabral moč za dolg ponedeljek. "Boste videli zakaj ikone na stenah naše kapele pričajo o delih usmiljenja!" In smo res! Nobena podobnost podob z ikon in njihovim delom namreč ni naključna. Bolne obiskujejo, gole oblačijo, lačnim dajejo jesti ... Vsak dan na različnih koncih Odese in njene okolice!
Ob nenehnem zvonjenju misijonarjevega telefona, reševanju različnih tegob ubogih, ki so ga klicali, nas je z avtomobilom, s katerim je, denimo, prejšnji teden prevozil štiri tisoč kilometrov, najprej popeljal proti tovornemu pristanišču v Odesi. Sredi dolge kolone tovornjakov, ki čakajo na pretovor žita, je zavil na "skoraj malgaško" brezpotje, ki nas je vodilo mimo nastajajočega novega logističnega centra, ki ga gradijo z ameriškim denarjem. Dospeli smo do komune imenovane "V dialogu", zavetja za odvisnice, hiše, ki je nastala po italijanskem vzoru in deluje po pravilih, ki jih je eden izmed tamkajšnjih lazaristov spisal po izkušnjah z začetka njegove komune v Italiji. Danes v nekaj evropskih državah uspešno vračajo upanje tistim, ki so ga pred vstopom v komuno skoraj izgubili.
Slišali smo zgodbe o zlorabah, propadu, stiskah, alkoholu, mamilih, ulici ... In o upanju, zaupanju, spoznanju, da je ljubezen edina rešitev na drugi strani! Pred dvema letoma je Vitalij odprl vrata komune v kraju, ki se je (zveni znano in domače) na vse pretege otepal "pijanih žensk" v vasi! Duhovnik je na negodovanja vaščanov odgovoril: "Ljudje, naša hiša bo edina v vaši vasi, v kateri ne bo alkohola!" Težave z njim so namreč v celotni Ukrajini v nebo vpijoče. Danes ob hiši v komuni deluje pekarna, za katero skrbijo Kostja, nekdanji odvisnik ter Nataša in Svetlana, ki sta trenutno na poti iz sveta omame. Pečejo kruh, ki ga vsak dan prodajo nekaj okoliškim trgovinam, pecivo, s katerim oskrbujejo dve komuni in je v okolici Odesse vedno bolj priljubljeno. Z denarjem skrbijo za hišo, preživljajo sebe in spoznavajo, da človek lahko preživi s poštenim delom.
S cmokom v grlu smo poslušali Svetlanino pripoved, izpoved mame treh otrok, ki jo je zloraba s strani očima odrinila od mame, toplega zavetja in gnala proti samomoru. Nekajkrat se je vrnila v hladen objem odvisnosti, nekajkrat je skušala znova vzpostaviti stik z mamo, vedno znova spoznala, da ne gre in spet zabredla na pot brez vrnitve. Otroci, razhajanja z možem, pogled v prihodnost, ki je ni bilo, beg od odgovornosti, otrok in normalnega življenja ... Tik pred koncem pa odločitev: ne morem tako, umrla bom! Danes je odgovorna ženska, mati, ki je kalvarijo boja z odvisnostjo prehodila zaradi otrok. Pričevalka, ki s solzami govori o dnu, z nasmehom pa o upanju. Tovrstna pričevanja vedno nagovorijo. Tudi danes so!
V hiši vladajo red, točnost, spoštovanje, ljubezen do drugega. Red se kaže v vsem, kar lahko vidijo oči obiskovalca, točnost v njihovem urniku. Zajtrk je denimo na vrsti vsako jutro ob 7.23. Ne ob pol osmih, 7.15 ... Ne! Triindvajset minut čez sedmo. Vitalij pravi: ko vidim odvisnico ali odvisnika, ki ob 7.22 čaka za mizo, da bo zazvonil zvonec, vem da je na pravi poti. V drobnih odgovornostih se zrcali želja po sprejemanju velikih. Ko smo ob sklepu dneva spoznali še moško skupnost odvisnikov, smo v skupnem krogu poslušali njihove zgodbe, strahove, prihajanja, bežanja in vnovičnega vračanja. Alkohol, mamila, igre na srečo! Na ulicah ukrajinskih mest morijo cenene sintetične droge, ki prihajajo s Kitajske. Če imaš denar, si na igli, če denarja ni, na steklenici. V krajih, za katere se zdi, da so od vseh pozabljeni, pravi Vitalij, je v času njegovega otroštva veljalo: "O, dečka imate! Dve možnosti bo imel v življenju: če ne bo duhovnik, bo pa alkoholik!"
Komuna za moške ima nekaj let daljšo tradicijo od hiše za dekleta. Ob starejši stavbi, v kateri se je vse začelo, je majhna kapela, blizu nekaj gospodarskih poslopij, parkirišče s traktorjem, ki ga je podarila MIVA, izstopa pa nova hiša, v kateri so skromni pogoji za življenje postavljeni v večje prostore. Možje in fantje skrbijo za kravo ali dve, nekaj pujsov, lep kos zemlje. Kmetujejo. Gradijo tudi manjšo sirarno in predvsem spoštujejo stroga pravila. Med drugim zahtevajo, da nikoli nihče od odvisnikov ni sam. Vedno morata biti vsaj dva skupaj. V samoti se rojevajo neumnosti, pravijo. Ko zabredeš si sam, svoje usode ne želiš deliti z znanci. Vprašal me je: "Povej, misliš, da obstaja kak odvisnik, ki je lepega dne poklical mamo: mama, pravkar sem si prvič vbrizgal mamilo!" Ni ga, prav vsak je bil sam, ko je začel stopati po tej poti teme. Na začetku si odvisniki od drog tudi tukaj lahko želijo narediti samomor, se samopoškodovati ... Zato je nujno, da je ob njem nekdo, ki je v takih primerih glas razuma, glas ljubezni. Celo ob obiskih, ki jih imajo lahko enkrat ali dvakrat na mesec, ne smejo biti sami z obiskovalci. Med seboj imajo torej povsem odkrite odnose. Prijazno so nas sprejeli in nam zaupali svoje poti. Tudi to, pravijo, je del terapije.
Ko bi videli njihove postelje. Postlane po vseh "vojaških" pravilih. "Kako naj od nekoga, ki ne zmore vsako jutro spraviti v red niti svoje postelje, zahtevam, da spravi v red samega sebe?" Vsaka podobnost z željami po vnovični vpeljavi služenja vojaškega roka, je le navidezna in povsem naključna ;)
Med obiskom obeh komun smo si ogledali ulice Odese. Tudi bleščeče, ki so poleti, pravijo, polne turistov, predele, ki jih obdajajo lepi parki in razkošne trgovinice, restavracije. Pa vendar, saj veste, z misijonarji gremo po takih poteh le zato, da pridemo do propadajočih, temnih, zanemarjenih. Da pridemo do cest, ki vodijo v podzemlje. Tokrat dobesedno. Na eni izmed ulic je s pločnika vodilo nekaj strmih stopnic. Vstopili smo med brezdomce, ki so se v vlažnih, slabo razsvetljenih sobah pozabljene kleti urejali za vrnitev med prijatelje, ki jih ne bodo prepoznali. Po tuširanju, ki moškim pripada na tri tedne, ženskam pa tedensko, so se odpravili do obešalnikov s podarjenimi oblačili in izbirali v čem bodo pričakali zimo. Velika večina je bila primorana obiskati še "pro bono" ambulanto, v kateri je sestra usmiljenka skušala oskrbeti njihove rane. Podobne so bile na nogah različnih brezdomcev. Njihove hude zdravstvene težave se namreč, so nam povedali, praviloma začnejo pri stopalih. Ker so ves čas na nogah, ker se ponavadi nikoli ne sezujejo, nikdar ne preobujejo, ker mnogi noči preživljajo sede, ker v hladnih nočeh staknejo hude ozebline, so noge vstopna točka različnih res hudih težav. Amputacije nog niso redke, invalidnost med brezdomci je visoka.
Enajst tisoč jih je na ulicah Odese. Lazaristi se vrsto let trudijo, da bi s strani mesta ali vlade dobili kak vsaj približno sposoben prostor za svoje popolnoma karitativno delo, pa ne gre. Primorani so bili prositi za to temno, nezračno in do skrajnosti vlažno klet. Zanjo plačujejo najemnino. 500 dolarjev na mesec! Bojijo se za zdravje sester, ki vsakodnevno delajo v teh groznih pogojih. V eni izmed sob vsak dan zaživi ljudska kuhinja, brezdomci pridejo po topel obrok in prijazno besedo prostovoljcev ali zaposlenih v organizaciji DePaul.
Z Izidorjem sva bila danes nekajkrat šokirana. Eden izmed šokov naju je doletel, ko sva videla to bedo ljudi, ki brez možnosti, da bi dobili dokumente, kaj šele varno zavetje, preživijo le zaradi dobrote drugih. Vitalij pravi, da si verjetno sploh ne moremo predstavljati, kako težko je v deželah nekdanje Sovjetske zveze delovati na področju karitativnih dejavnosti. Petdeset let je bila vsakršna dobrodelnost strogo prepovedana. Kazensko so preganjali vse, ki so skušali pomagati soljudem. Prepovedano! Zato je danes težko znova prebujati zavest, da je prav pomisliti na bolne, ostarele, invalide, ljudi v različnih stiskah.
Brezdomcem na ulicah je zelo težko. Ves čas so deležni zasramovanja, mladina se norčuje iz njih, mnogi dobro situirani odrasli jih naglas zasmehujejo, obmetavajo s smetmi ... Neverjetno! Vse, ki odstopajo od podobe "normalnega" in zdravega v družbi, je treba skriti. Tako razmišljajo mnogi posamezniki, tako želi ravnati tudi uradna država. Se zdi! Ni jim mar za domove z ljudmi s posebnimi potrebami, hrano brezdomcem lahko delijo le v temnih kletnih prostorih, bolnišnice so hiralnice ... Vse, kar bi lahko vrglo senco na družbo, ki hrepeni po odličnosti, želijo postaviti v senco. Hkrati pa ne vidijo, na kako grdo podobo sije sonce, v katerem se navidez sončijo. Zdaj razumem zakaj pravijo, da se razvitost družbe meri tudi po njenem odnosu do bolnih, ostarelih, pomoči potrebnih. Ukrajina se na takšni lestvici gotovo ne more uvrstiti kam drugam, kot precej nizko. Ugibam, ker raziskav ne poznam. Naša "anketa" v teh dneh pa kaže grozne rezultate.
Ko so lazaristi na eni izmed ulic začeli deliti hrano brezdomcem, so bili deležni upora ostalih. Umaknite jih! Izginite nam izpred oči. Mesto jim je dodelilo zapuščeno klet brez elektrike, v kateri danes vsakodnevno postrežejo štiridesetim ljudem. Ne vem odkod vodja projektov, s katerim smo preživeli dan, zmore črpati moč za toliko različnih področij boja. Ne vem kako lahko ob vsem, kar doživlja, ob vseh zavrnitvah in občutkih Sizifovega truda, ohranja optimizem in energijo, ki ga res odlikujeta. Uf, kakšna spoznanja v meni budijo misijonarji. Neverjetno je koliko zmorejo, kako zaupajo v svoje poslanstvo, koliko nemogočega premaknejo!
Bolnišnica! Verjemite, tukaj ne želite zboleti! Res ne. Vitalij je pripovedoval o svoji nesreči, ko so ga, duhovnika v civilnem oblačilu, poškodovanega pripeljali v bolnišnico. Obležal je na hodniku oddelka in čakal. Nekaj ur, ves dan. Ko je končno lahko nekomu zastavil vprašanje, če ga ne bodo pregledali in oskrbeli, je slišal: "Bomo, bomo! Le nihče se še ni oglasil, da bo vaše zdravljenje, material in zdravila plačal!" Ko je segel v žep in izvlekel nekaj gotovine, so začeli ... Nujno je treba dodati, da je bil povedanega deležen ob rednem plačevanju zavarovanja, bolnik z zdravstveno izkaznico! Lahko si le predstavljate, koliko huje mora biti brezdomcu brez dokumentov in denarja! Katastrofa.
V Odesi so nam želeli pokazati oddelek bolnišnice, na katerem so tudi brezdomci, za katere skrbi dobrodelna organizacija DePaul. Dogovorjeni smo bili s predstojnico oddelka za kirurgijo. Vstop skozi vrata bolnišnice je spominjal na turoben ruski film z oznako, naj otroci vsebino spremljajo v spremstvu staršev. V črno - beli tehniki bi bil. Gotovo! Še sam sem bil vesel, da smo imeli spremstvo, ki je vedelo kje smo, kam gremo, kaj se dogaja, zakaj je tako, kot je. In bilo je na moč nenavadno. Kako prijazna beseda: nenavadno ...
Na širokih stopnicah, v hladnem brezosebnem prostoru je bila improvizirana čakalnica. Nekaj stolov sredi stopnic. Mrki obrazi čakajočih niso kazali veselja. Na vrhu stopnišča je bila masivna železna ograja z vrati, ki jih je dosledno, mrkega obraza in popolnoma brez besed, odklepala in zaklepala "dekla vratarica". No, na videz medicinska sestra, ki je imela nalogo strogega orla pri vhodu. Vsakemu je prišla osebno odkleniti, za vsakim je hladno zaklenila večtočkovno ključavnico. Vrata z mehanizmom sefa! Postopek je ponovila, ko je odhajal in, ko je bil čas za novega pacienta. Kmalu se prikaže gospod kirurg v zeleni uniformi. Neprijazno povpraša kaj bi radi in začne s pridigo, da nas je preveč, da lahko le trije vstopimo, da ... In odide! Ni imel pristojnosti povabiti nas naprej, ne naloge zavrniti nas. Le svojo moč je pokazal. Gotovo tudi pred ostalimi pacienti, ki so čakali na njegovo "uslugo". Ko je prišla predstojnica, nas je povabila na oddelek. V pisarni nam je najprej razložila v kako neurejenih razmerah delajo, kako neznansko mačehovski odnos ima država do bolnišnic, zdravstva in njihovega dela. Nobenih vlaganj v opremo. "Noge amputiramo z dvajset let starimi instrumenti. Orodjem, ki se ne uporablja nikjer drugje. Nič več!" Z mnogimi besedami je sporočala svojo stisko, pravzaprav je bilo vse en sam krik na pomoč.
Verjamem, da bi kričal tudi gospod, ki je zaradi pomanjkanja prostora ležal na skromni postelji na hodniku. Na videz resno in hudo bolan je s težavami sporočal: "Pozdravite sestro v zavetišču, pomagala mi je! Pozdravite jo, veliko mi pomeni. Hvala!" Bližali smo se sobi, v kateri so ležali bolniki po amputacijah nog. Brezdomci, ki bi jim brez pomoči lazaristov nobena bolnišnica v mestu sploh ne odprla vrat. S čim bi pa plačali? Kdo bi skrbel zanje po operaciji? Pa je Vitaliju po mnogih napornih pogajanjih uspelo. Tukaj so! DePaul je plačal račune, prostovoljci jih obiskujejo. A težav ni konec. Nihče ne poskrbi, da bi človek brez doma sploh lahko zapustil bolnišnico. Kam naj gre? Posebnih domov zanje ni, na ulici brez nog ne znajo preživeti. In tako se zgodi, da po amputaciji ostanejo kar v bolnišnici. Tudi leto dni ali več. Da le nekdo plačuje zanje. Mnogo je bilo bolnikov, ki so po dolgih mesecih zapustili bolnišnico, se skušali vrniti v bedno življenje, pa ni šlo. Samopoškodovali so se, prišli nazaj in prosili za vnovični sprejem v bolnišnici. Začaran krog, ki ga mnogi sploh ne vidijo, nihče pane upa poseči vanj in ga začeti reševati.
Ne morem verjeti, da v teh časih in v tem okolju, v "našem delu sveta" prihaja do tako neverjetnih situacij, da življenje v letu 2017 sploh lahko piše take zgodbe. Nerazumljivo se mi zdi, da v Evropi še danes lahko prideš v bolnišnični hodnik, ki zaudarja po živih ranah. Kot v časih gobavcev, kot v krajih s televizije, ki nas opozarja na posledice kake vojne. Tudi tisto je res, tudi tisto danes, a doživeti nekaj tako od blizu ... Pretrese! In potem, pod vtisom teh neverjetnih zgodb, s slikami ubogih ljudi, revščine, ki sva ji zrla v oči, na parkirišču vidiš najnovejše avtomobile najbolj prestižnih znamk v vsej njihovi lepoti. Ni jih bilo le nekaj, mesto jih je polno. V njih pa verjetno tudi tisti, ki v uboge mečejo smeti in nesramne besede! Neverjetno. To res ne bi smelo biti res!
Velika podobnost z Afriko, ki smo jo misijonsko odkrivali lani in predlani je skrita v besedi: korupcija. Pravijo, da je Ukrajina prežeta z njo. Na vseh področjih in različnih nivojih. Slišali smo pripovedovati o sistemskem podkupovanju v hierarhiji zdravstva, bolnišnic. Nižji uslužbenci plačujejo višjim, ti odgovornim nad seboj ... In tako do samega vrha. Če se ne želiš vdati nepošteni verigi, si izločen iz nje!
Dan končujeva polna novih spoznanj. Tudi hvaležnosti za tisto, kar se nam doma ob naših težavah zaenkrat zdi še samoumevno. Strinjam se z Izidorjem, ki pravi, da je bila vsaka najina pot po stopinjah misijonarjev prava podoba duhovnih vaj. Pogled na drugačen svet te strezni, krivica predrami duha, besede duhovnikov in sester redovnic, ki se prizadevajo za pravičnejši svet, pa so prava oblika konkretne kateheze. Temelji na osebnih izkušnjah in globoki veri, brez katere tako popolno darovanje drugim niti približno ne bi moglo živeti!
