13. dan: ponedeljek, 8. julij
"Naredite vendar nekaj, ne morete vsi trije bivati v enosobnem stanovaju!" je slišati v naših krajih, ko si, denimo, mlada družina ureja gnezdece. "Joj, nikakor ne bi mogel živeti v bloku!" modrujejo mnogi, ki so vajeni razkošja samostojne hiše na vasi. Cela vrsta primerov iz našega okolja bi onemela, če bi se v nedeljo z nami odpravila k družini, ki živi v mestu Bujumbura.

Mesto na prvi pogled izgleda do konca neurejeno. Ko se navadiš različnih afriških manir, vidiš, da bi se na to neurejenost, drugačnost od sveta, ki si ga vajen, morda lahko navadil. Na revščino, ki smo jo doživeli, v katero smo smeli vstopiti, se pa ne bi mogel. Res ne vem kako bi preživel in o čem razmišljal.
Mama, s katero smo govorili, je heroj Življenja. Pretresen sem bil, brez besed in na robu solza sem zrl v tisto, kar so nam pokazali, v dom, ki ... Ki je neprimerljiv z uboštvom, ki smo ga spoznali na vasi. Takrat si nisem mislil, da lahko vidim še kaj hujšega, zdaj vem: revščina nima dna! Njen ugriz pa je v mestu lahko veliko bolj boleč, kot na vasi. Tukaj ni soseda, ki bi ti morda lahko prinesel banano s svojega vrta, ni možnosti, da si postaviš ubogo kočo iz palminih listov. Mesto je brezmejno kruto!

Po dokaj gladki mestni cesti proti goram, smo prišli do zmedenega natrpanega krožišča, ob katerem so fantje v črnih in do strganega konca umazanih majicah prodajali arašide. Nemarno zbita mini mizica, na njej pa v kupčke naloženi drobni prigrizki. V vsakem kupčku kakih dvanajst arašidov. Na tleh ubogi otrok, ob njem pa bratec, ki je spal v hrupu mesta, v umazaniji mestne zemlje in ob bratu, ki bo morda lahko prinesel domov kak frank ali dva. Blizu te stojnice preživetja so eden čez drugega ležali trije dečki, stari kakih šest let, in spali. Na trdem, prašnem in od motornega olja umazanem pločniku. Zakaj, kako?
Zavili smo z glavne ceste in ob odprtem mestnem kanalu opazovali utrujene hiše, mnoge popisane z imeni in dejavnostjo lokalov. Frizer, mesar, bar, kavarna ... Slišati je lepo, v resnici je obupno! Ustavili smo se ob zgradbi, ki je izgledala kot nekakšne vrstne hiše. Preproste, umazane, pozabljene od sveta. Pa niso. Take pač so, ni sredstev za obnovo, s te ceste se res ni videlo kake lepe prihodnosti. Tudi če bi z vsem optimizmom le trdil, da obstaja, bi kmalu pogoltnil cmok v grlu.

Prijazna mama nas je povabila, da si ogledamo dom njene družine.
Stopili smo čez kanal, v katerem je tekla umazana voda, v katerem so bile vse vrste odpadkov. Kak meter proč je mladenič v kanalu pral kolo, kmalu pa se je ob našem avtu nabralo veliko radovednežev. Kot vedno in povsod v Burundiju. Gospa, ki je pričakovala naš obisk, nas je povabila v hišo. Ko smo želeli vsi vstopiti, ni šlo! "Premalo prostora je!" Kako? Saj so vendar rekli, da gremo na obisk k štiričlanski družini. Ja, mama in trije otroci. Dvajset letna hčerka, starejši sin ima enajst let, mlajši pa nekaj let manj. Pa da ni prostora ... Res ga ni bilo!

Za vrati, ki so bila ravno sveže prepleskana, je bila preprosta soba, blatne rdeče stene, prostor brez vsega. No, na tleh so bili štirje majhni stoli, pravzaprav štiri nizke pručke, na steni pa obešeni plastični vreči, v katerih so bile verjetno preproste in umazane šolske uniforme, morda celo oblačilo mame, kadar se mora preobleči. Sobica je bila široka približno meter in pol, po dolžini je merila kaka dobra dva metra. Umazana sobica brez opreme, brez okna ali česarkoli drugega. Ničesar nimajo!

In na teh približno štirih kvadratnih metrih biva pet ljudi. Tukaj so že pet let. Pet let! Ne morem si predstavljati odraščanja dvajsetletnega dekleta v takih razmerah, huje je gotovo le mami, ki mora iz dneva v dan skrbeti za čudež, da nahrani pet ust, prepričati samo sebe, da tudi tako lahko preživijo. So trenutki, ko človek obmolči, ko si z Izidorjem ne moreva ničesar povedati, ko ni nobenega komentarja. Le nejeverno zmajevanje z glavo in otožne oči. Ni besed! Mi pa ... Groza me je, ko pomislim na primerjavo z razvitim svetom. Groza in sram!

Nismo se želeli pogovarjati o tem kako je z njihovo osebno higieno, kako lahko v mestu živiš brez stranišča, brez kopalnice. Kako lahko preživiš v taki revščini? Ob strani zunanje stene imajo postavljene tri kamne, na katerih si skuhajo dnevni obrok, če ga morda lahko kupijo. Mnogi revni ljudje nimajo niti lonca in povedali so, da je velika sramota prositi za posodo, da lahko pripraviš tisti mali obrok manjoka. Bolj globoko se ne da! Zvečer po tleh razgrnejo odejo, zjutraj jo pospravijo. Kje in kako se učijo otroci, kako dolgi so večeri brez elektrike, ko se vendar znoči med šesto in pol sedmo uro. Kako? Zakaj? Kdaj? ...
"V skrbeh smo," pravi mama. "Gospod, ki nam daje prostor iz usmiljenja, je včeraj vgradil vrata. Doslej jih ni bilo in skrbi me, da bo hišo oddal." Mama ve, da si ne more privoščiti nikakršne najemnine. In potem? ... Vidite, misel, da bolj globoko ne gre, spet ni bila na pravem mestu. Nikoli ni tako hudo, da ne bi moglo biti huje! Ta družina revščino že dolgo pozna. Dekle, ki je pri dvajsetih letih v devetem razredu osnovne šole, pričuje, da pred leti ni bilo denarja za šolo, zvezek in svinčnik. Zdaj je torej gotovo bolje. Neverjetno! Žalostno, presunljivo.

Ne morem in ne morem se "navaditi" na zgodbe teh ubogih ljudi. Ljubi Bog! Kako je z njihovim dostojanstvom, kakšno zasebnost imajo, kako sploh lahko živijo v takih razmerah, kako lahko preživijo? V kakšnem strahu je mama, ko se morda brez sladkega krompirja vrača z iskanja dela? Kako življenje razumejo otroci, ki vsa leta živijo v takih razmerah? Odgovorov ne bo, vprašanj je še in še. To, to je umetnost preživetja, vsak dan je gotovo krut dokaz, kaj vse naredi mama, da lahko nahrani svoje otroke. Kaj bi se zgodilo z družino, če bi prišla kaka huda bolezen, kaj z otroki, če se karkoli zgodi mami?
To je bil obisk, ki bo ostal v grenkem delu spomina na deželo, ki je sicer lepa, obdarjena s čudovito pokrajino, zemljo, ki rodi in ljudmi, ki so te pripravljeni lepo sprejeti. Burundi je poln nasmehov. Povsod. Tudi v prej omenjeni "hiši" niso varčevali z njimi. Medklic: joj, kot bi se norčeval, ko uporabim besedo "hiša". Prijazni in nasmejani so bili gostitelji do nas, vsiljivih gostov. Naj povem, da smo jih obiskali predvsem zato, ker se je mama pred kratkim vključila v akcijo "Z delom do dostojega življenja" in res upam, da bi obisk čez leto ali dve pokazal drugačen obraz, lepše razmere in nasmehe, ki bi imeli razlog za nastanek. Danes res nisem mogel razumeti, kako so lahko kljub vsemu prijazno nasmejani.

V nedeljo smo bili pri maši v katedrali v Bujumburi. Ogromna cerkev, ob nedeljah pet svetih maš, pri eni pa sem na hitro naštel okoli dva tisoč vernikov. Mhm, dva tisoč! Glasno petje in zavzeto sodelovanje. Pri maši, ki se je začela ob sedmih zjutraj skoraj ni bilo otrok, niti starih ljudi. Res zanimivo. Pa tudi prav vsi belci v cerkvi so govorili slovensko. V slovo naši posadki je po maši padlo celo nekaj dežnih kapelj.

Burundi, nasvidenje in srečno! Želim ti mir, misijonarke, ki jih bodo tvoji ljudje spoštovali in bodo vztrajale, oblast, ki bo pravična in modra, svet, ki ti bo pomagal, te spoštoval in razumel, ljudi, ki naj ostanejo polni veselja. Obljubim, da boš v mojih mislih in hvala za vse doživeto.
Dragi misijonarki s. Vesna in s. Bogdana, Bog vama povrni za vse. Ostanimo povezani in srečno na vseh vajinih poteh. Rad vaju imam!
Tudi vam, ki ste bili z nami v teh dneh: hvala za spremljanje naše poti. Ko bo čas za to, da pomagamo Burundiju, vas bomo povabili k sodelovanju v Pustni Sobotni iskrici 2020. Gradiva za dvigovanje temperature je dovolj.

Zdaj pa po dolgi letalski poti domov. V skoraj nepotrebno razkošje kvadratnih metrov, tople vode, prepolnih hladilnikov in v objem domačih, ki ga človek ob vseh slišanih zgodbah pogreša.
Lep je ta naš svet, a tako krivičen in oster do mnogih ... Rahljajmo njegove robove. Skupaj!