Dragi vsi, ki ste spremljali našo pot po misijonski Ugandi. Oprostite, ker kar ni in ni bilo pravega sklepa mojega popotniškega dnevnika. Zadnje dni poti smo se veliko vozili, malo spali, precej snemali in pripravljali gradiva za pustno soboto in tedne pred njo. Pa je zmanjkalo moči za pisanje in sprotno beleženje spominov. Oprostite!
Zamudnik popravljam napako in objavljam še neobjavljeno. Najprej tisto, kar je v prvem odstavku nastalo sredi noči na stolu v čakalnici letališča v Kampali, sklenilo pa doma.
Ponedeljek, 21. januar
Danes, v ponedeljek, nas je čakalo zgodnje slovo od misijona Atede, zahvale vsem, ki so v teh dneh obiska pri Danilu Lisjaku skrbeli za nas. Z Izidorjem sva se še zadnjič s kamero sprehodila po misijonu, posnela in pokomentirala vse, kar je Danilu uspelo zgraditi, slovenskim prijateljem misijonov pa darovati. Zato smo na poti, da »dobroti damo glas«. Ponos misijonarja je gotovo cerkev, ki je tako zelo naša, pa čeprav tako zelo daleč. Načrti so skriti v stavbah stare šole, ki jih bo nadomestil zdravstveni center za otroke in matere, današnji dan, mladost slovenskih dobrotnikov, pa se zrcali v lepih stavbah nove osnovne šole. Trikraljevska akcija kolednikov je res konkretno dobro delo, vzgoja slovenske mladine, ki bo imela težko delo, če bo želela slediti odprtemu srcu, denimo, dveh generacij pred njo. Neverjetna je povezanost slovenskega človeka z misijonarji in misijoni širom po svetu.
Tak bi bil lahko hiter povzetek videnega, v resnici pa sva se kar dolgo sprehajala in navdušeno komentirala koliko dela je bilo potrebnega za vse, kar je zgrajeno v stepah vroče Ugande. Že v domačih razmerah in s kreditom bi bilo neverjetno težko, tule, na koncu sveta, ko v mestu, ki je oddaljen nekaj težkih kilometrov slabe rdeče ceste, pa je zadeva gotovo toliko težja. Začeti med ljudmi, čigar jezika ne poznaš, delati z mojstri, ki niso vajeni tvoje logike … Danilo, bravo!
Sinoči je na dvorišče misijona pripeljal terenski avto iz katerega je izstopila utrujena posadka naših sosedov. Jože Marketz, direktor Karitas avstrijske Koroške, s sodelavko in fotografom, ki medijsko spremlja njuno pot. Povedal nam je, da ima njihova Karitas kar nekaj projektov v afriških državah. Trenutno so v Ugandi zato, da preverijo kako gre akcijam, ki so v teku, odprli pa so tudi pekarno v enem izmed mest na zahodu.
Z našim misijonarjem sta bila nekaj časa sošolca v ljubljanskem bogoslovju, vse do danes sta ohranila prijateljske vezi. Obujala sta lepe spomine in misijonarske izkušnje, Jože je namreč nekaj časa deloval v Ekvadorju. Pred tem je kot mlad bogoslovec potoval po Indiji in se nekajkrat srečal tudi s sveto Materjo Terezijo. Njen zgled, besede in konkretna navodila, ki jih je iz dneva v dan dajala svojim sestram, so v njem za vedno pustile pomemben pečat. Ko so vstale z jutranjega klečanja pred Najsvetejšim, jim je dejala: »Če danes ne boste pokleknile pred vsakim ubogim na ulicah Kalkute, in ne boste začutile nekaj enakega temu, kar ste čutile zdajle, v kapeli, potem je vse zaman.« V kratkem intervjuju za naš radio je gospod Marketz izrazil tudi navdušenje nad odprtostjo slovenskega človeka, ko gre za pomoč misijonarjem in ljudem za katere skrbijo.
Kramljali smo zvečer, družili smo se zgodaj zjutraj. Pri sveti maši, med katero se je tukajšnji domači župnik oče Thomas zahvalil za našo prisotnost, vso pomoč iz Slovenije in naglas upal, da bo tudi letošnja pustna sobota obrodila sadove.
Čakala nas je pot proti Kampali, ki je vodila po cestah, ki jih še nismo poznali. Predvsem zato, ker Danilo, če le more, ljudem, ki pridejo na pomoč njegovemu misijonu, v zahvalo rad pokaže enega izmed ugandskih naravnih parkov. Čakal nas je kratek in hiter safari. Nismo se presedli v terensko vozilo, ki na dvignjenih sedežih vozi turiste. Ne! V avtu, s katerim smo naredili že toliko kilometrov, nas je vodil misijonar, ki se je, pravi, v Afriki rodil pred triintridesetimi leti. In v resnici ima ravno toliko energije, volje in moči, kot kak tridesetletnik.
Ponedeljek so torej zaznamovale tudi podobe slonov, žiraf, nilskih konjev, bivolov, divjih svinj in različne divjadi, živali, ki smo jih lovili v foto objektive in spomin. Tam bodo ostali tudi mogočni slapovi Murchison, ki so gotovo ena najpogosteje fotografiranih podob dežele. Mogočni Nil, ki nekaj kilometrov pred bučečimi slapovi meri kilometer v širino, se tamkaj skrči na vsega šest metrov široko reko, ki se z vso silo požene sedeminštirideset metrov globoko. Mavrico, sončni zahod in hrumenje vode smo lahko doživljali kot edini obiskovalci slapov v tistem večeru. Lepo! Res lepo.
Vozili smo se mimo tipične pokrajine, mimo polj manjoka, ki so zasajena tudi zaradi pobude Unicefa, ki je vsakemu, ki je preoral določeno velikost zemlje in zasadil manjok, izplačal nekaj denarja. Pobuda, ki je pripomogla k temu, da so se domačini lažje odločili za kmetovanje, delo z zemljo in predvsem spoznali kako pomembne so zaloge, ki v času suše lahko rešijo družino.
Danilo je pred časom slovenskim strokovnjakom oddal vzorec ugandske zemlje. V primerjavi s slovensko je, pravi, dvakrat bolj bogata s potrebnim za vzgojo kulturnih rastlin, kot pri nas. Kaže pa, da Afričan potrebuje konkretno vzpodbudo. V Burundiju je, denimo, predsednik leta 2005 ukazal, da mora vsaka družina zasaditi vsaj 10 sadnih dreves. Danes je po deželi na milijone avokadov, ki bogato rojevajo sadove, ki jim pravijo tudi »afriška oliva«. Gotovo ste že slišali kako zdrav je avokado, da ima v sebi vse potrebne hranljive snovi, da je vsestransko uporaben, da je nešteto receptov kako in kaj pripraviti iz njega. Od sladoleda do mila. Čeprav vem, da v Ugandi ne prehodi poti do teh raznolikih uporab.
Razmišljam koliko različnih zgodb nam je v teh dneh natresel misijonar, kako bogat izvir afriških štorij je, koliko in kaj vse je že doživel ta trdoživi delavec na Gospodovi njivi. Neverjeten je. Pripovedoval nam je o nesrečah, ki jih je doživel na cestah, o dobrih ljudeh, ki mu jih je Gospod pokazal prav zaradi nezgod, o moških in ženskih vlogah v družbi, ki še danes živi poligamno, nas podučil o logiki zdrave kmečke pameti v gradbeništvu, sklepanju kompromisov pri pomembnih odločitvah … Slišala sva tudi za skrb salezijancev, povezano z novinci v redu in njihovo prihodnostjo. Če sem si zapomnil prav: celotna Španija je brez novinca, v Franciji sta eden ali dva, v tradicionalno salezijanski Italiji trije, sosedje Hrvati jih imajo celo pet. V Rimu so menda za Slovenijo že naglas povedali, da je „umirajoča provinca“. Pogled v prihodnost je z misijonskega zornega kota še pomembnejši, kot, denimo, iz razvite Evrope.
Naj povem, da bo gradnja zdravstvenega centra na misijonu Atede izključno misijonski projekt, brez deleža države. Uganda uradno zahteva, da imajo misijonarji za tisto, kar nameravajo zgraditi, pripravljene načrte, posebnih dovoljenj pa ne potrebujejo. Danilo pravi, da je še dobro, da je tako. „Država brez korupcije ne zna zgraditi niti ene same hiše!“ Zanimivo se mi je zdelo, da prebivalci ne plačujejo davkov. „Plačujejo jih trgovine.“

Med vtisi, ki sem jih prinesel domov je tudi srečanje z venezuelskim misijonarjem, salezijancem očetom Ubaldinom, ki se je pred dnevi vrnil na misijon v begunskem centru Palabek. Pred sedmimi meseci je odšel v rodno domovino, da bi podaljšal veljavnost potnega lista, pa se je v deželi, ki je trenutno na robu prepada, zataknilo! Vrnil se je za štirinajst dni, imel povratno vozovnico za Ugando in čakal … sedem mesecev. Ja, dva tedna sta se raztegnila v sedem mesecev. Vsakodnevno je trkal na vrata uradnikov, spraševal, moledoval, se jezil, prosil, jokal … Nič! Kolesa birokratskih mlinov se niso vrtela. Nekaj časa je celo spal pred okencem, pa nič! Po sedmih mesecih pa je, po posredovanju prijateljev na položajih, zazvonilo pri odgovornih uradnikih in potni list je bil podaljšan v petnajstih minutah. Korupcija na kubik, neurejenost države, kot si jo res težko predstavljamo. „Nikoli si nisem mislil, da se bom veselil poti v misijone tudi zato, ker bo tam lepše in lažje živeti kot doma. Pa se mi je zgodilo prav to. V moji Venuzueli je trenutno vse grozno narobe. Življenje ni vredno človeka, bližnji sorodniki za mesečno delo zaslužijo štiri dolarje na mesec. V enem mesecu zaslužijo za štruci kruha. Najhuje pa se mi zdi to, da ljudje podpirajo uradno politiko, da se strinjajo z odločitvami predsednika in njegovo nerazsodnostjo.“
Ob vseh zgodbah človeka nagovori tudi afriška narava, rdeč pesek, ki se zažira v pore, vroče sonce, vročina, podobe neskončne pokrajine, posejane s tipičnimi afriškimi drevesi, zavetja ljudi v senci mogočnega manga, vodnjaki, otroci z rumenimi posodami in vodo v njih, gneča in neurejena vihravost milijonskega mesta, bivališča, zbita iz pločevine ali ostankov obdelanega lesa, visoki nebotičniki in prestižna ulica z ambasadami bogatih držav. Paleta je pisana, razpon „od – do“ pa neskončen.
Tako, skoraj sem opravil z dolgovi. Še torkova doživetja popišem, nato pa me čaka urejanje posnetkov, priprava oddaj in upanje, da bo pustna dobrota uspešna. Afrika, še enkrat hvala za vse priložnosti.