Matjažev blog

Včeraj sem se podal v Libeliče na Koroško, kjer poteka 14. tabor slovenskih otrok z vsega sveta v organizaciji Svetovnega slovenskega kongresa. Libeliče ležijo na slovensko - avstrijski meji. V zgodovino so prišle leta 1922, ko so krajani po dodatnih prizadevanjih uspeli izničiti rezultate plebiscita iz leta 1920 in se priključiti Jugoslaviji. Od Ljubljane so oddaljene 130 km, vožnja je s postanki trajala dobri dve uri.

Prišel sem ravno po kosilu in pred odhodom mladih v Velenje, tako smo na hitro posneli reportažo. Nastali so lepi pogovori, ki jih boste slišali v eni od oddaj Slovencem po svetu in domovini.

Nazaj grede sem se podal čez Podjuno. Časovno je vzelo približno enako časa, kilometrov pa je bilo manj. Na poti sem opazil tudi nedavno postavljen dvojezični krajevni napis za Pliberk, ki so ga neznanci pred nekaj dnevi pomazali z rdečo barvo. Sledovi se še vidijo. Se je pa od Pliberka do Podjune lepo lovil signal Radia Ognjišče na frekvenci 95,7 s Tolstega vrha.

28. julija smo, sredi poletja, a vremenska sprememba minuli konec tedna je prinesla tudi pridih jeseni. Danes zjutraj me je dober del kolesarjenja spremljala megla. A kmalu se je pokazalo, kdo je močnejši. Sonce, seveda.

Hvala Bogu, je napoved za popoldne obetav- nejša. A že jutri bo spet poslabšanje. Upam, da se tisto, kar je napovedano za vikend, uresniči.

V nedeljo bo namreč tradicionalno romanje treh Slovenij na Višarje. Letos bi rad poromal s kolesom.

Prvo dežurstvo na programu po dopustu je prineslo tudi zvrhano mero adrenalina, sploh ob 6.20, ko imamo živ vklop dežurnega prognostika. Zatajila je tehnika in zato je bila napoved precej daljša kot običajno.

Za nami je teden na morju. Teden, ki smo ga pričakovali, a si kasneje želeli, da bi bilo bolje, ko ga ne bi bilo. Pa ne razumite napak. Vse se je v redu končalo. Začelo pa se je s prometnim zamaškom proti Istri, tako da smo ubrali cesto čez Buzet. Bilo je zanimivo, a vroče. Vroče je bilo tudi na morju. Pa ni bil vroč le zrak. Termometer je 40°C kazal tudi v mojem ušesu, bolečine v grlu pa so kazale na angino. Zdravnica jo je potrdila in sledil je ospen oz. po hrvaško silapen. Dobra stvar je ta, da ga je veliko lažje zaužiti kot ospen. Ko se je meni vročina nižala, se je pokazala pri najmlajši. Ta je bila zaradi nove pridobitve v ustih, novega zoba. Težave so se nehale v četrtek in v soboto dopoldne smo že sli proti domu. Pred odhodom smo se še zadnjič namočili v toplem morju in prišli na hladnih 17°C v domačem kraju. Zdaj razumete zakaj tak začetek. Vsemu navkljub smo se imeli lepo, večji del bremena v prvih je imela žena. Se ji bom že kako oddolžil ...

V kuhinji je hitro vroče, zato so poleti še kako dobrodošli dnevi, ko si lahko privoščimo kuhinjo v naravi ali pa piknik. Mi si ga včasih naredimo kar tako, brez kakšnega posebnega vzroka. Med tednom, recimo. Všeč je otrokom in starejšim. Pri pripravi in izvedbi ne kompliciramo. Žar imamo klasičen, zakurim z drvmi, nato natrosim oglje. Pečemo čevapčiče, hrenovke, nabodala ... Solata je iz vrta ali še kakšen paradižnik in paprika. Zraven pa kruh, redko krompir. Še kakšen sok ali pivo ali radler in piknik je popoln. Ni treba veliko, da se imamo lepo.

Če že vsak dan ni praznik, si kakšnega vsaj občasno naredimo kot praznik.