Blažev blog

Danes si, če si online;
virtualni svet ni več samo za imet' se fajn -
postal je nuja, brez katere že otrok se kuja,
ata se ponoči zbuja, da se na internet prikuje.

Nič več dleto, kramp ali macola,
zdaj orodij drug seznam se rola:
Tweeter, Facebook, Google, My space,
bodi zraven, bodi fejst.

A rad bi se ustavil in pobrskal,
tako zares in ne počez ali s prisilo.
Ljudi, dogodkov nebroj se je zgubilo -
naj jih zapisujem, da jih čas ne bo posrkal?

Preden se zgodi, da moji blogerski zapisi zaradi neaktivnosti izginejo v virtualno pozabo, sem se danes končno spet usedel za tipkovnico z željo napisati nekaj stavkov. Radijski misijon, peti po vrsti, ki se je v soboto popoldne zaključil v ljubljanski stolnici, si to zagotovo zasluži.

Teden dni nagovorov, sejanja, odrivanja na globoko, iskanja in vabila k iskanju... Ob vseh pesmističnih pogledih in tudi zares zaskrbljujočih dejstvih o stanju duha v naši Sloveniji, ne gre drugače, kot s primerjavo o grehu in milosti. Tam namreč, kjer je greha več, je več tudi milosti. Iz nje je v tednu, ki je za nami, lahko črpal in si delal zaloge prav vsak. Slovenski škofje so stopili iz prižnic, se usedli pred radijski mikrofon in prišli naravnost v domove, kuhinje, spalnice, pisarne in gospodarska poslopja (kamor sodijo seveda tudi štale). Brez dvoma velik dogodek (tudi v svetovnem merilu nekaj posebnega) in eden izmed boljših načinov, s katerim se škofje neke države približajo ne samo vernikom, ampak vsem, ki jim želijo prisluhniti.

Sam sem imel priložnost voditi vse tri petkove misijonske pogovore z nadškofom dr. Antonom Stresom. Zanimiva izkušnja, ki je pustila svoj pečat in bo ostala v spominu kot nekaj prijetnega - kljub temu, da nadškof ni pripravil nobenega besedila ali izhodišč. Pravzaprav me je on izzval: "Kaj me boste vprašali?" Pa sva zgradila pogovor o poklicanosti in poslanstvu (prvi pogovor), duhovniškem poklicu (drugi pogovor) in o aktualnih vprašanjih, povezanih s temo evharistija in duhovni poklici (dotaknila sva se tudi upada duhovnih poklicev, pedofilije in prihodnosti Cerkve). Več na novičarski ali zvočno-arhivski strani.

Dvakrat po dvajset minut in potem še ena cela ura - vse iz glave - ni predstavljalo za nadškofa Stresa nobene težave. Tak občutek sem vsaj sam imel. Kot da se pri vsakem vprašanju spušča v globel, polno vode in iz nje spretno zajema najtehtnejše. Na koncu ni več suhe zemlje, ampak namočena prst za novo rast in klitje. Vsekakor genialen predavatelj in govornik!

....ni nujno pogoj za zadovoljstvo in srečo.

Vikend, ali kot je pravilneje - konec tedna, je minil, kot bi trenil. Pravzaprav se je zgodba začela 20. januarja, ko sta pred večernim predavanjem na Viču prišla na radio zakonca Cuidon. Imenitna gosta (Američana, ki živita v Zagrebu) sta prišla v družbi Danija Siterja (Društvo družina in življenje), ki ju je iz Zagreba povabil v Slovenijo. Ob izidu svoje knjige sta o vzgoji, zakonu in družini predavala v polni viški dvorani. Imenitna pravim zato, ker sta name naredila vtis nenarejenosti, iskrenosti, hkrati pa profesionalnosti. Res sta govorila iz izkušenj: imeti šest otrok v sedmih letih (brez dvojčkov), voditi družinske konference in zakonske seminarje - to je pač močna referenca. Zgodi se, da kje o svojih izkušnjah predava par, poročen nekaj let in je kakšno leto nazaj povil prvorojenčka. Brez zamere, njuni pripetljaji so lahko čisto zabavni, a do kakšnih resnih zaključkov tam težko prideš. In tega sem se dobro zavedal tudi sam, ko sva z ženo sodelovala na tečaju za zakon kot "predavatelja". Leta izkušenj in časovna distanca lahko prinesejo stavek, s katerim sta malo po začetku pogovora opisala začetke svojega zakona naša gosta: to so bili naporni časi...

Naporni dnevi in prekratke noči pa so sledile pri avtorju tega zapisa, da je oddaja šla v eter zadnjo januarsko soboto. Pri tem je bil pogovor z njima najbolj prijeten korak. Sledilo je prevajanje, ki sem ga podcenjeval: mislil sem, da bo šlo hitreje. 50 minut pogovora je pač dolžina, ki zahteva svoje. Brez pomoči (hvala Tina in Tobija!) bi končal verjetno šele v nedeljo zjutraj. Mateja in Jure sta prav tako hitro in razumevajoče priskočila na pomoč s svojima glasovoma in izvrstno interpretacijo, tako da me je na koncu čakala samo še tehnična obdelava. Pri prevodih in sinhronizaciji se mi zdi pomembno, da se gosta (ki sicer govori v tujem jeziku) začuti, čeprav ne razumemo, kaj govori. Gosta sta imela prijetna glasova, bila sta sproščena, tako da bi bilo škoda, da ne bi ujeli njunih dialogov. Na to sem bil pozoren pri montaži. Izdelek pred končnim ukazom ("mix down") je izgledal takole:

Zapisan pogovor je na voljo tule, poslušate pa ga lahko s klikom na spodnji predvajalnik:

In tako je bila polovica "vikenda" mimo. A potem so me čakali še prispevki ob nedelji Svetega pisma in Lectio divina... Dolgčas ni bilo.