Verjamemo, da bodo iskrena prizadevanja, z Božjo pomočjo, tudi na ta način obrodila potrebne sadove in bomo s skupnimi močmi zbrali darove za otroke s posebnimi potrebami v Burundiju, ki dnevno prihajajo v center Akamuri. Vodi ga usmiljenka s. Vesna Hiti.

S. Vesna, kaj bi radi postorili v centru za otroke s posebnimi potrebami?
»Radi bi dvignili obstoječe prostore, zgradili nove učilnice po vsaj spodobnih standardih, radi bi vstavili okna, vnesli svetlobo. Veseli bomo, če nam uspe zgraditi dovolj prostora za avtistične otroke, ki potrebujejo svoj mir. Prepoznavamo veliko avtizma, otrok s počasnejšim psihičnim in fizičnim razvojem, otrok z epileptičnimi napadi, Downovim sindromom. Hodimo tudi po terenu, ker bi radi pomagali otrokom, katerih starši si ne morejo privoščiti zdravil. Ko končno pridejo do sredstev, pa se rado zgodi, da v lekarnah nimajo potrebnih zdravil, mi pa se trudimo, da so ves čas na razpolago. Če se le da.«

Kako je z usposobljenostjo kadra pri omenjenih težkih težavah?
»Vsake tri mesece skromno plačamo zdravnico, ki opravlja preglede in prilagaja terapije. Sicer se sodelavci trudijo po svojih močeh, zelo pomembne so izkušnje, ki jih pridobivamo iz dneva v dan. Nekaj podpore pri delu za otroke do petih let dobimo tudi s strani države.«

Vidim, da v tem delu vašega misijonskega poklica, pri delu z otroki, prav žarite.
»Vse moje poklicno življenje, vse življenje v redovnem poklicu sem srečna. Priznam pa, da še nikoli nisem bila tako srečna, kot tukaj. Čutim, da je tu izpolnjeno moje misijonsko poslanstvo. Čutim, da ti otroci potrebujejo mojo ljubezen. Tukaj, veste, ne moreš drugače, kot, da se v polnosti razdajaš.«

Iz kakšnega okolja prihajajo otroci v vaš center?
»Iz zelo različnih. Prihajajo iz družin v pomanjkanju, pa tudi iz bogatega okolja. Ne gledamo na to. Morda so otroci iz bogatejših družin še bolj postavljeni na rob, saj revni jemljejo življenje takšno, kot je, bogati pa otroka, ki je drugačen, v sramu odrinejo v pozabo. Učimo jih, da je življenje vrednota, naj cenijo svoje otroke in naše delo. Želimo si odprtosti za vse.«

Biti reven v Sloveniji je gotovo nekaj drugega, kot biti ubog v Burundiju.
»Vsekakor. Lakota je neizmerna, lakota mori. Skušamo poskrbeti za vsakodnevna obroka, saj večina teh otrok zaužije le tisto, kar dobijo v našem centru. Brez hrane ne bi mogli napredovati. V Afriki se pogosto zgodi, da prizadetega otroka odrinejo na rob. Tudi v spremembi takega razumevanja, v osveščanju vidim pomembno poslanstvo našega misijona. Če se le da, otroke vključimo v običajno šolo in vzpodbujamo starše, da nas v tem podprejo.«

Kako bi, s. Vesna, naše poslušalce nagovorili k darovanju?
»Ko se bliža Pustna Sobotna iskrica, vas srčno vabim k sodelovanju in vas prosim za pomoč. Naši varovanci so otroci s posebnimi potrebami, zato potrebujemo tudi posebno pomoč. Misijonarji se zavedamo, da brez vaših darov ne bi mogli uspešno delati. Zato že vnaprej velika in iskrena zahvala, hvala za vaša velika srca.«

Za konec, dragi bralci bloga, le še iskreno vabilo, da smo v soboto prek radijskih valov povezani, da se odzovete našemu vabilu in skupaj naredimo dobro delo za otroke v Burundiju.

Sicer pa: ali šola v Kambodži, tone riža na Madagaskarju, šola na jugu tega otoka, obnovljena porodnišnica sredi gozda, čolni na Amazonki, bolnišnica, ki raste v Ugandi, hiša v Ukrajini in še vrsta ostalih uspehov dobrega dela niso čudeži? So. Upam si trditi, da so res. Le kdo bi si mislil, da bo srce Slovencev tako na široko odprto že vrsto let. Nikoli ne bomo dovolj hvaležni za poslušalce, ki nam ob dobrodelnih prizadevanjih tako trdno stojite ob strani. Vedno znova prenašamo hvaležnost misijonarjev, ki pravijo: »Brez pomoči iz Slovenije ne bi mogli delati.« Tako pa delajo. Čudeže. Pa smo spet tam.

Za našo spletno stran sem pripravil zapis o cilju letošnjega dobrega dela. V Burundi bomo zazrti, v majhno afriško deželo z velikimi težavami. Misijonarka s. Vesna Hiti je v nekaj stavkih opisala center, ki mu bomo, z darovi naših poslušalcev, skušali priskočiti na pomoč. »V center Akamuri prihajajo otroci s posebnimi potrebami. Vsak dan jih je približno stošestdeset. Potrebujejo šolske prostore, nujna bi bila ambulanta za preglede. Radi bi jim pomagali, da bi končno imeli vsaj približno primerne prostore za svoje delo in obravnavo. «

S. Bogdana Kavčič, ki je do nedavnega delovala v Burundiju je vesela, da se misijonar lahko zanese na rojake doma. »Od vsega začetka mojega misijonarskega življenja, posebej pa od začetka delovanja Misijonskega središča Slovenije, Slovenske Karitas, Ognjišča in Radia Ognjišče, čutimo, da so mnogi trdno povezani z nami. Pogosto sem ganjena nad pomočjo iz Slovenije. Velika hvala vsakemu, ki pomaga, da sploh lahko nadaljujemo naše delo.«

Pomoč se kaže na različne načine, pravi s. Bogdana: »Ne gre le za gmotno pomoč, pogosto čutim molitveno podporo, duhovno povezanost na različne načine. Hvala za vse.«

Pustna Sobotna iskrica bo v soboto, 22. februarja. Darovanje s pomočjo telefonov se bo začelo ob devetih, pustni ples v Športni dvorani Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu pa ob dvanajstih. Bodite točni. Za zabavo bodo skrbeli Modrijani in Ped1ped za male in velike. Vstopnine ne bo, prostovoljni prispevki in darovi za krofe bodo, kot vsako leto, v celoti namenjeni otrokom v Afriki.

Če pogledate nazaj, boste videli, da imajo moji zapisi na blogu že nekaj let podoben ritem. Molčim ... sporočam, da odhajamo na pot ... poročam iz misijonov … molčim … vabim na Pustno Sobotno iskrico … se veselim in zahvaljujem … Pa spet, vedno znova! Za nami so Madagaskar, Etiopija, Ukrajina in Uganda. Upam, da podobno lepa zgodba zdaj čaka Burundi. Februar odteka, pustni dvevi so blizu.

Pred nami so torej sklepne priprave na naše pustno dobro delo, ki že vrsto let skuša pomagati otrokom v misijonskih deželah, podati roko slovenskim misijonarjem. Še štirinajst dni in čas bo za Pustno Sobotno iskrico 2020. Rada bi pomagala Burundiju, misijonarki s. Vesni Hiti, predvsem pa otrokom s posebnimi potrebami, ki prihajajo v center Akamuri, ki ga v glavnem mestu Bujumbura vodi omenjena slovenska misijonarka.

V naših prispevkih, ki bodo pred pustnim plesom z dobrim namenom odmevali v našem programu in na družabnih omrežjih, bi vam radi pokazali in povedali kako revna je ta majhna afriška država, v kakšnih razmerah bivajo tamkajšnji ljudje, s kakšnimi težavami se soočajo misijonarke, pa tudi kakšna lepota narave in srčnost ljudi jih obdajata.

V Burundiju živi približno dvanajst milijonov ljudi, pripadajo plamenom Hutu, Tutsi in Twa. Država sodi med ekonomsko najbolj revne na svetu, podhranjenih je skoraj 60 odstotkov otrok v starosti do pet let, dostop do elektrike ima približno osem odstotkov prebivalstva.

Kljub revščini ima človek v Burundiju veliko veselja v sebi. V naši akciji »Dobroti dajemo glas« smo slišali njihovo pesem, videli kako radi se družijo, plešejo, molijo skupaj. 62 odstotkov prebivalcev je katoličanov.

S sestrama Vesno Hiti in Bogdano Kavčič ter sodelavko Karitas Jano Lampe vam bomo v dneh do pustne sobote skušali predstaviti Burundi, delo misijonark, prizadevanja Karitas in Misijonskega središča, predvsem pa potrebe centra Akamuri, v katerem iz dneva v dan skrbijo za otroke in mlade s posebnimi potrebami. Radi bi obnovili učilnice in ambulante, zgradili novo zavetje za uboge otroke, ki prek dobrote Slovencev in dela misijonark spoznavajo, da Bog ni pozabil nanje.

V soboto, 22. februarja, pa vabljeni k darovanju in na pustni ples z dobrim namenom. V Športni dvorani Zavoda sv. Stanislava bo pustni ples z Modrijani. Na pustno soboto ob dvanajstih. Naj torej že vnaprej zadiši po krofih, veseli glasbi in hvaležnosti afriških otrok v stiski.

Obljubljam, da se bom oglašal, vam povedal kako napredujejo naše priprave in vpil: »Pridite, veseli vas bomo! Darujte, hvaležni vam bodo.« Iskreno, delo sodelavcev Radia Ognjišče bo v naslednjih dveh tednih povezano s sončno, a tako trpečo Afriko. Hvala vam že vnaprej.

13. dan: ponedeljek, 8. julij
"Naredite vendar nekaj, ne morete vsi trije bivati v enosobnem stanovaju!" je slišati v naših krajih, ko si, denimo, mlada družina ureja gnezdece. "Joj, nikakor ne bi mogel živeti v bloku!" modrujejo mnogi, ki so vajeni razkošja samostojne hiše na vasi. Cela vrsta primerov iz našega okolja bi onemela, če bi se v nedeljo z nami odpravila k družini, ki živi v mestu Bujumbura.

Po dokaj gladki mestni cesti proti goram, smo prišli do zmedenega natrpanega krožišča, ob katerem so fantje v črnih in do strganega konca umazanih majicah prodajali arašide. Nemarno zbita mini mizica, na njej pa v kupčke naloženi drobni prigrizki. V vsakem kupčku kakih dvanajst arašidov. Na tleh ubogi otrok, ob njem pa bratec, ki je spal v hrupu mesta, v umazaniji mestne zemlje in ob bratu, ki bo morda lahko prinesel domov kak frank ali dva. Blizu te stojnice preživetja so eden čez drugega ležali trije dečki, stari kakih šest let, in spali. Na trdem, prašnem in od motornega olja umazanem pločniku. Zakaj, kako?
Zavili smo z glavne ceste in ob odprtem mestnem kanalu opazovali utrujene hiše, mnoge popisane z imeni in dejavnostjo lokalov. Frizer, mesar, bar, kavarna ... Slišati je lepo, v resnici je obupno! Ustavili smo se ob zgradbi, ki je izgledala kot nekakšne vrstne hiše. Preproste, umazane, pozabljene od sveta. Pa niso. Take pač so, ni sredstev za obnovo, s te ceste se res ni videlo kake lepe prihodnosti. Tudi če bi z vsem optimizmom le trdil, da obstaja, bi kmalu pogoltnil cmok v grlu.

12. dan: nedelja, 7. Julij
"Le kdor bo Kranjico vzel, bo zmeraj vesel!" poje pesem. Naju z Izidorjem pa je torat na pot vzela Kranjica, Gorenjka, ki prav simpatično govori "na v" in komaj čaka, da reče: "Ti, a veš, de 'm šva u Afriko! L'dem pumagat, pa z' Karitas poročat! Ne mor'm uzga iz L'ubl'ane n'rd't!" In to vedno znova pove s takim veseljem, da v človeku prebudi le željo: Jana, pojdi med "tvoje" in delaj dobro.

Tak afriški duh med letom zmore sedeti v pisarni sredi Ljubljane le zato, ker tudi tam dela za afriške, balkanske, albanske in kdo ve čigave nasmehe še. Če vprašate mene, je Jana Lampe gotovo "uslužbenka leta". Blagor podjetju ali organizaciji, ki premore tako strastno in iskreno navdušene uslužbence.
Pa povejte: poznate koga, ki je ob prvem prihodu v Afriko poljubil zemljo te celine, ker se je tako zelo veselil obiska. "Sevede s'm jo pol'ubiva, če s'm se pa t'ko dolh' pr'pravl'ova na to. Ti ne veš k'ko sm č'kava da se srečam z Afriko. Od otroštva!" Jana je živ plakat za pomoč afriškim ljudem in našim misijonarjem. O tem kako glasno je njeno srce govori zgodba o njeni nečakinji, ki je na dan, ko so morali v vrtec prinesti svojo najljubšo stvar, doma pograbila položnico za akcijo Karitas "Za srce Afrike". Že vidim dekliča, kako jo maha po tetinih stopinjah.

Zdaj je njeno srce v Burundiju, v Bujumburi, še natančneje v Centru Akamuri, katerega delo in moja doživetja v njem sem opisal v enem prvih blogov. Kje je že to, koliko lepega, bolečega in nerazumljivega smo že doživeli vmes. S. Vesna je na vsakem postanku, ob skoraj vsaki priložnosti naglas pomislila: "Tole bi pa bilo nekaj za naše otroke v Akamuriju." Ali: "Kaj, ko bi se kaj podobnega spomnili v Akamuriju?" Vedno znova se je na naši poti vračala k svojemu trenutnemu poslanstvu. Seveda, veliko gradbišče novega dela za fizioterapijo je v polnem živ žavu, otroci vsak dan prihajajo, nova dela se nakazujejo, upanje, ki ga prinaša Pustna Sobotna iskrica raste. Vse je pripravljeno za uspešno nadaljevanje zgodbe, ki jo zdaj, dragi redni bralci že dobro poznate.

Vesel sem, da bomo v sodelovanju s Slovensko Karitas in Misijonskim središčem Slovenje prihodnjo Pustno Sobotno iskrico pripravili v pomoč Centru Akamuri, Burundiju in sestri Vesni Hiti. Vem, da bomo deležni natančnih poročil, molitve in veselih odmevov, če bo akcija uspešna.
Obljubim, da bo molitev tekla v obe smeri in zaupam, da bo dvojna pot usmerjena proti Bogu, ki vedno znova priskoči na pomoč pri naših prošnjah.
Draga s. Vesna, ker vem, da spremljate blog, se vam še takole iskreno zahvalim za vaš zgled, vašo mirnost, preudarnost, vso pomoč, ki ste jo s sosestrami nudili radijskima popotnikoma, ki znova odhajava domov veliko veliko bogatejša, kot sva dospela v Burundi. Upava, da bova s svojim delom vsaj malo pomagala "dobroti dati glas". Hvala za vse, Bog vas živi!

11. dan: sobota, 6. julij
Kakšen začetek dneva. Jutranja maša, sklepna pesem, solze, hvaležnost, trenutek, ki ostane ... Danes se je s. Bogdana iz Bujumbure odpravila v Kigali, čez dan ali dva jo odnese na nov misijon v Centralnoafriško republiko. Tokratno pot med misijonarke si bova z Izidorjem gotovo zapomnila tudi po petju. Kar nekaj pesmi smo zapeli skupaj, včasih smo si s slovenskimi napevi krajšali dolge kilometre na poti, ob večerih zapeli Angelčka, pri molitvi rožnega venca pa Marijine pesmi.

Ko smo sedeli na obisku pri župniku v Kiguhu, smo za konec zapeli "Jaz pa pojdem na Gorenjsko". Gospod je pomislil, da gre gotovo za kako hudo sakralno skladbo, ko vendar tako vneto prepeva tudi sestra usmiljenka. "Nihče drug ne pojde z mano ... " Župnik je vstal, sklenil roke in meditiral z nami. Po našem: " ... suhe žemlje ribala!" je dvignil roke v blagoslov in z njim sklenil večer. Jana in Izidor sta se majala v prikritem hihitanju, ki se je prelilo v glasnega, takoj, ko je gospod sklenil z "amen". Ja, marsikaj je bilo v teh dneh izgubljenega s prevodom.

Danes zjutraj je iz tukajšnje kapele na koncu zazvenela pesem "Veš, o Marija". Moje veselje, moje želje ... vse se je prelilo v množinom postalo naše, skupno. Vem, da smo bili združeni v zahvali za skupne dni, prepričan sem tudi, da je bila vsaka dobra misel to jutro povezana s sestro, ki je sicer na svoji nadvse bogati misijonski poti vajena poslavljanja in polnjenja kovčkov, pa vendar ... Naj jo Bog čuva na novi poti, ohrani zdravo, veselo, prijazno, toplo, materinsko.

Še in še bi lahko našteval s čim vse sta me na tej poti nagovorili sestri. Njuna povezanost, korajža, razumevanje krivic sveta, ljubezen do tistih, ki je sicer ne prejemajo, dobra volja, pripravljenost na pomoč. Neverjetno je spoznanje kaj vse lahko naredi človek, ki skuša posnemati Kristusa, ki hodi po Njegovi poti in si želi, da bi prek njegovih del govoril On. Neverjetno! Ne morem opisati kako zelo spoštujem slovenske misijonarje, kakšno sled sta v meni pustili s. Bogdana in s. Vesna. Očaran sem in hvaležen za vsa spoznanja.

Po zajtrku so fotoaparati lovili nasmehe na skupinskih fotografijah sester usmiljenk, objeme ob slovesu in stiske rok v zahvalo. S. Bodgana je ves čas naše skupne poti govorila: "Tako vesela sem vašega obiska, tako lepo nam je skupaj. Ko bi le pustili doma ta mikrofon in fotoaparate. Joj, preveč je tega, preveč!" Ali pa: "Nehajte ga lomit, saj vem, da večine posnetega ne boste nikdar uporabili! Ojoj." Spomnim se srečanja pred studijskim mikrofonom v Ljubljani. "Oh, pa saj ne vem kaj bi povedala. Joj, da bi le hitro minilo." Po nekaj vprašanjih pa: "Jure, zdaj bo pa dosti, a ne?" A ko bi slišali odgovore! Čudovito lep jezik, toplina narečja iz otroštva, izkušnje in moč pripovedovanja, ki bi premaknila gore, kaj šele srca. Le začeti je treba, potem pa steče tako, kot si radijski voditelj le želi.

Ko sva na misijonu Kiguhu stala ob prvem vodnjaku, ki so ga zgradili pred tremi leti je sestra poskočno tekla pred menoj, ker je opazila mikrofon. Ko sem jo le ujel in jo pobaral o pomenu čiste vode za človeka na burundijskem podeželju, pa je najprej malo zavila z očmi, češ, joj, spet ste me ... Potem pa začela. Sedem minut. Sedem minut je pelo njeno srce, sedem minut brez ddatnega vprašanja. Pa vendar je bilo vsakokrat znova težko prebiti led. Ko poči, pa steče tako, kot le redko kateremu.

V Afriki pa človek pogosto sliši le prvi del vabila. "Pojdite!" In gre. Migracije sem v enem minulih blogov že omenil, predtavljajo veliko težavo te celine. Pa ne le tiste, na katere pomisli večina Slovencev. Tu so notranja razseljevanja, ki jih najpogosteje narekujejo naravne nesreče, suše, poplave, podnebne spremembe, vojne, le in samo želja po preživetju. Že na misijonu Ruzo smo se srečali z revnimi družinami, ki so le zaradi praznih želodcev in nikakršnih možnosti za delo in hrano v svojih provincah, prišli na severo-vzhod Burundija, se naselili tamkaj, najeli "hišo" in iz dneva v dan iščejo delo. Nekateri ga najdejo tudi s pomočjo Slovenske Karitas.

Lahko razmišljamo tako ali drugače, spoznavam, da za večino velja, da o migracijah, povezanosti in razvoju (vse mora biti prepleteno) premalo vemo. Na tej poti sem, v pogovorih z Jano Lampe, spoznaval tudi sadove projekta MIND, ki med drugim skuša ozavestiti javnost o trdni plepetenosti migracij in globalnega razvoja. Svet zahteva aktivno udeležbo družbe pri reševanju razvojne problematike. A kaj, ko nas večina sploh ne ve za kaj gre pri pomembnih "Ciljih trajnostnega razvoja".

Migracije so pač neizogibni del življenja in se dogajajo ves čas. Nikoli ni bilo drugače in gotovo bodo tukaj tudi v prihodnje. Mnogih, ki v svojih okoljih, pogosto pa tudi na svetovnem spletu, modrujemo o beguncih, migrantih, tokovih, se dotaknejo populistične besede različnih mnenjskih voditeljev, glasnih nasprotikov česarkoli že. Za Karitas, spoznavam tukaj, je migrant oseba na poti, ki potrebuje spremstvo, podporo in zaščito. Zgodbe o trgovcih z ljudmi in dobičkarjih brez koščka srca, so v meni že od obiska Etiopije naprej. Ko doma gledam poročila ali prebiram časopis, pa tako hitro pozabim na sprejetost in dejavno sočutje za ljudi na poti. Tudi zaradi spoznanj MIND-a, o katerem smo govorili na tej naši poti, sem se znova zavedel, da si v svojem srcu vsak vsak želi razvijati tam mkjer se je rodil, svojem domačem okolju, med prijatelji in, da velika večina ne zapusti svojega domaiz lepega, ampak v želji po golem preživetju in bolj dostojnem življenju. Kot sporoča Slovenska Karitas: "Pred nami je vedno le človek v eni sami barvi, v barvi stiske in hkrati v barvi upanja!"

Jana Lampe pravi: "Konflikt se po malem nadaljuje ves čas in močno dvomim, da se bo večina vrnila domov. Zdaj skušajo preživeti v Ruandi. Vsak človek tega sveta se trudi ostati živ. Vidimo, da z našimi razvojnimi projekti ljudje lahko bivajo in delajo v domačem kraju in so veseli, da družina ostane skupaj. Skrbeti moramo, da se bodo ljudje lahko razvijali doma, na višjem nivoju pa bi morali garati, da se prenehajo vojne, spopadi, morali bi skrbeti, da se ne bi vedno znova začenjali novi konflikti. Tu je tudi nujnost novega načina kmetovanja. Zahtevajo ga podnebne spremembe, suše ali izredno močne in dolge padavine. S pravim delom in podporo razvojnih projektov bi, prepričana sem, lahko zagotovili, da bo manj migracij, in, da bi ljudje zmogli zadovoljno živeti v svojih krajih!"
Daleč sem moral, da sem znova prebudil svojo vest in slišal resnice, o katerih ne govorimo prav pogosto. Iskanje škandalov doma preglasi klic sočutja in razuma. Žal!