Nedelja, 20. januar

Noč na nedeljo ni bila praznična, pa čeprav nas je čakalo veselje. Oh, ta ohcet! Kaže, da so se v bližnji vasici izpogajali za izredno visoko doto. Imam občutek, da so vso noč prepevali eno in isto pesem veselja. No, če sem natančen, so do konca naglas vrteli vižo, ki mi je parala živce že po prvi kitici, ko sem jo slišal stotriinštiridesetič, sem vstal in do konca zaprl dvojna okna! Ja, pajade …

Saj sem že pisal, da okna v Atedah pomenijo odprtino z lamelnim steklom in dvojno mrežo. Ničesar ne moreš zapreti, kje pa. Še oči mi je uspelo zapreti le sem in tja. Kako dolga je lahko noč pod ekvatorjem … Ko se je družba končno umirila, so petelini pokazali kdo je šef zgodnjega jutra. Sicer pa: prav je tako, gostje smo, gostje, ki srkajo vse, kar nam ponujajo ti kraji, srčni ljudje in navdihujoč misijonar. Tudi glasne noči.

„Slavnostna maša na dan prvega svetega obhajila bo ob devetih. Začeli bomo verjetno malo čez deseto.“ Čas v Afriki teče drugače, točnost je tule drugačna čednost kot doma. Vem pa nekaj: če bi misijonarja vprašal o točnosti Ačolov, bi prikimal z glavo in dejal: „O, ja, točni pa so, to je narod, ki je rad točen.“ Tako rad jih ima, da komaj slišiš kakšno kritiko o tukajšnjih ljudeh. Spoštuje njihov način življenja, razume njihove potrebe, vedenje, njihovo srce. Pa vendar se čez čas pokaže, da včasih želi biti le prijazen.

Pisal sem že, da so Ačoli pošteni, da je Danilo prepričan, da na misijonu nikdar ne bo potreboval stražarjev, ki so marsikje drugje v Afriki nujni in celo oboroženi. Ko pa smo včeraj pritrjevali tablo z napisom imena nove šole, ki je bila danes blagoslovljena, je Danilo ukazal: „Višje, višje jo pritrdite, Ačoli so visoki. Jo bodo en dva tri ukradli.“ Čakajte, saj ste rekli, da ne kradejo. „Oh, tule v bližini šole so nedavno premožnemu kmetu ukradli tristo kokoši. Katastrofa.“ Ja, kako … „Ačoli ne kradejo iz hudobije, kar ni njihovo vzamejo zaradi preživetja. Krade lakota, ne kradejo oni. Sicer pa: ne bodite v skrbeh. Tudi Slovenci pravimo, da smo pošten in delaven narod, zapori pa so polni. V Ljubljani in v Guluju!“

Ko nam je pripovedoval o nekem nepridipravu, ki je kradel krave, je začel zelo zgovorno: „Ropar je bil, naredil se je kateheta, sicer pa je bil župan … “ Zgodba s krajo krav se lahko tudi klavrno konča. Večina goveda je namreč označena, če ne s strani uradne veterine, pa z „rinkami“ posameznih kmetov. Če vidijo, da tvoja živina ni označena, pomeni, da si jo okradel. No, če je bil tat župan, potem je verjetno nekako šlo, z vestjo je imel pa težavo, saj je bil tudi katehet.

V bližini misijona Atede je zrasla srednja šola, za katero bodo skrbele italijanske redovnice. Zidati so pomagali zaporniki, ki so jih dnevno pripeljali iz mesta. Tudi mi smo na poti skozi Gulu videli skupine rumeno oblečenih mož, ki so pod nadzorom oboroženih stražnikov urejali mestno igrišče. Menda je predsednik prihajal na obisk. Po ulicah mesta pogosto srečaš zapornike v verigah, ko se težko pomikajo od ječe proti sodišču. A tudi tukaj je tako, kot drugod po svetu: zaprti so tisti, ki so ukradli kokoš, falotje, ki so si s krajo nagrabili milijone, pa ostajajo na svobodi. Največ je zaprtih zaradi kraje generalom, vojakom ali policistom. Omenjene službe niso ravno na vrhu priljubljenosti. „Govorijo v svahiliju in tistega, kar je svahili govoreče, ljudje ne spoštujejo. Ne marajo služb, v katerih ne govorijo ačolsko.“

Ko smo ravno pri nepoštenih stvareh in korupciji: ko so na severu pred kratkim odkrili nahajališča zlata, je gospod predsednik svojo ženo nemudoma imenoval za ministrico za rudarjenje in žlahtne kovine. Bog je najprej sebi brado ustvaril, mar ne?

Šola na misijonu je vodena s strani države, salezijanci poskrbijo za prostore in duhovno oskrbo, ki je v bližini, na učiteljski kader in program v šolah pa nimajo vpliva. Vsaka generacija šolarjev opravlja državne izpite, izpitni center pa objavi rezultate. In kako gre Atedam, tukajšnji šoli? „Hm, v zadnjem obdobju se ne govori veliko o rezultatih, učitelji jih nočejo povedati naglas, bojijo se za zaposlitev.“ Oče Gianni pravi, da v zadnjih letih na tej osnovni šoli rasteta le dve stvari: trebuh ravnatelja in podbradek njegovega namestnika.

Ko sem med mašo opazoval Danila Lisjaka, ki je vodil slovesnost, sem si mislil: „Danilo, lahko ste tisočkrat zidar, že res, da bi s svojim znanjem in izkušnjami lahko predavali na fakulteti za gradbeništvo, drži, da se veliko vaših pripovedi konča pri načrtih in gradnji stavb, a v resnici in srcu ste predvsem Gospodov duhovnik, pastir preprostim ljudem.“ Ko je misijonar spoštljivo prebiral evangelij, ko je pri darovanju dvignil pateno s hostijo, kelih z vinom, sem uzrl izraz, ki ga v minulih dneh še nisem videl. Prisežem, med prepevanjem molitve Oče naš, je njegov obraz s skrivnostnim nasmehom pomladil za deset let. Srce je, verjamem, v takih trenutkih mlado, kot tisto nedeljo, ko je v Dornberku pel novo mašo.

Med afriške ljudi ni prišel zaradi novih streh in gradbenih pridobitev. Ne! Prišel je zaradi oznanjanja Boga, ki je Ljubezen. Vse, kar je dih jemajočega sezidal, je pač nujno orodje pri njegovi evangelizaciji. Vse delo na šolskem, socialnem, zdravstvenem in ostalih področjih, vsako nadomeščanje države je le privesek edinemu namenu, zaradi katerega je vredno v polnosti in do konca žrtvovati svoje življenje. Zaradi vere, življenja iz nje in po njej, tako iskreno občudujem misijonarje.

Po koncu mašne slovesnosti smo se odpravili čez cesto in bili priča blagoslovu nove osnovne šole Atede, ki je izključno sad Trikraljevske akcije slovenskih otrok, naših kolednikov. Ne vem kako dobro so otroci, ki so bili pri blagoslovu razumeli na kakšen način njihovi slovenski vrstniki mislijo nanje, vem pa, da je misijonar iskreno hvaležen in ganjen nad dobroto sonarodnjakov. „Danes moje srce vriska od veselja! Kako lepo je spoznati, da nisi sam, kako rad povem tukajšnjim ljudem, da dežela iz katere prihajam pomaga pri naši rasti. Danes ste, dragi otroci, s prejemom Jezusa v srce še trdneje postali sestre in bratje vseh, ki se na ta Gospodov dan veselijo zmage Življenja. Vsepovsod v svetu, predvsem pa v Sloveniji. Dragi koledniki, naj vam glas Radia Ognjišče pove, da vas imamo radi, da smo vam iskreno hvaležni in, da tudi otroci v Afriki molijo za vas. Beseda „hvala“ in molitveni spomin sta vse in največ, kar zmorejo dati v svoji preprostosti in revščini. Bog vam povrni! Obljubljam, da bomo skrbno bdeli nad šolo, ki smo jo sezidali z vašimi darovi, z vašo koledniško potjo od hiše do hiše. Tako, kot ste vi želeli veliko blagoslova tistim, ki so sprejeli svete Tri kralje, tudi mi, z Boltežarjeve celine, kličemo: Bog vas blagoslovi!“

Šola je bila najprej deležna blagoslova v slovenskem jeziku, tudi to je zaznamovalo povezanost dveh oddaljenih narodov, ki ju v eno povezuje slovenski misijonar. Slovenski ravnatelj misijonov Matjaž Križnar je šolarjem zaželel, da bi se dobro učili, v prostorih nove šole pa prejemali vse, kar potrebujejo za lepše življenje.

Slovesnosti sta bili sklenjeni v eni izmed novih učilnic, kjer so pogostili prvoobhajance. Še veste? Dobili so žemljico in plastenko sladkega soka manga. Tudi zaradi lepih spominov misijonarja, ki je bil na dan prvega svetega obhajala v domači župniji deležen podobne „pojedine“. K mizi so lahko pristopili le slavljenci, gostija tule nikoli ne zmore biti tako velika, da bi bila za vse. Mnogi so čakali na kak košček in ga po dobroti bratcev ali sestric tudi prejeli. Včeraj sem pisal, da bodo menda nekateri prvič okusili kruh, danes pa smo videli s kakšno svetostjo so ga prijemali v roke, kako neskončno veseli so bili, ko so v žemljici videli na tanko namazano mangovo marmelado. Zaklad!

Pomislil sem na stotine ton kruha, ki ga doma dnevno vržemo v smeti, suhe piškote, ki mi jih ponudijo na kaki župnijski slovesnosti, pa rečem: „Hvala, ne bom!“ Le zato, ker imam raje tiste sveže, obsute s kokosom. Rekel sem si, oprostite, „presrana, vsega polna rit“! In sklonjene glave molčal.