„Človek naj bo ponižen, svetost pa njegov prvi izziv!“
Sobota, 19. januar
Dan misijonarja se začne z jutranjo mašo, z darovanjem in zahvalo, z mislijo na Gospoda, ki je v temeljih vsega njegovega dela. Vsak dan! Izročiti svoja prizadevanja, načrte, uspeh, vse v roke Njega, ki ga je poslal na to pot, Jezusa, kateremu daruje vse trpljenje in vse veselje. V Afriki je misel, da je vse v Božjih rokah gotovo še veliko bolj živa, kot v Evropi.
Prvi dan smo bili zbrani v majhni kapeli v večmilijonskem mestu, vsa naslednja jutra pa v veliki cerkvi na robu podeželja. Najprej v glavnem mestu, zdaj na severu. Tukaj je bilo vsako jutro živahno, bili smo s fanti, ki so se pripravljali na nedeljski prejem prvega svetega obhajila. Danes je bilo drugače. V vernem občestvu je bilo le pet mladih domačinov, južno korejska redovnica in dva slovenska radijca. Maševal je misijonar Danilo, somaševala pa direktor Misijonskega središča Matjaž in župnik župnije Atede Thomas. Fantje so sinoči odšli domov. Pred odhodom so se umili, s tekočo vodo oprali hlače in majice in odšli med domače, ki gotovo že čakajo na njihovo pomoč na njivi.
Ob večerih so sedli na dvorišče ob cerkvi, župnik je prižgal televizor in gledali so film. Skupaj, 157 fantov, skoraj 160 najstnikov. V popolni tišini bi človek slišal šivanko, ki bi padla na prašno rdečkasto zemljo. Popolna tišina in majhen star televizor s hreščečim zvokom. Ne morem si predstavljati kaj bi moral ponuditi mladcem v Sloveniji, da bi dosegel vsaj približno tolikšno pozornost. Predvčerajšnjim so si ogledali film Jezus iz Nazareta. Sinhronizacija in tehnična izvedba sta bili obupni, televizor neprimeren za toliko gledalcev, pa vendar popolna zbranost. Brez kakršnekoli trde besede ali prisile. Verjetno je bil film največja nagrada, ki so jo lahko dobili za uspešno pripravo na zakrament, za sodelovanje na duhovnih vajah. Film in preprost obrok.
Vse, kar me je motilo in o čemer pišem, od premajhnega aparata, do gneče in slabega zvoka, sem verjetno videl le jaz. V svoji razvajeni buči. Fantje doma nimajo elektrike, ni tekoče vode, dan je pogosto brez obroka. Na misijonu spoznajo drugačen svet. Kar predstavljajte si neuke mladeniče, ki gledajo v svetlečo škatlo, skoznjo pa jim v njihovem jeziku spregovori filmski Jezus. Do srečanj v zavetju župnijske cerkve niso videli niti fotografije, od slikanih podob morda le fresko v cerkvi, zdaj pa film. Ko bodo jutri, po slovesnosti prvega sv. obhajila, za darilo s strani Misijonskega središča Slovenije dobili žemljo z marmelado, bodo mnogi prvič okusili kruh. Prvič v življenju, ki jim je doslej stregel le manjok. Kraljevsko!
Ko smo ravno pri kraljevskih rečeh: Ačoli, med katerimi dela Danilo Lisjak, živijo klansko življenje. Vsak izmed triinštiridesetih klanov ima kralja, ki danes nima več pretirano velike vloge. Povabljeni so na različna srečanja, veliko pomeni njihova prisotnost na tradicionalnih porokah, sicer pa kralji vedno bolj postajajo del folklore, oblast je že skoraj popolnoma v rokah civilnih oblasti. Klan ima veliko vlogo pri „pobotanju zakoncev“. Ko med možem in ženo tako močno zaškriplje, da začneta naglas razmišljati o ločitvi, se kralj odloči za posredovanje. Odgovorni možje kupijo zadostno zalogo doma varjenega piva, povabijo sprta zakonca in začnejo. Piti. Ko jim uspe napiti oba, si sežeta v roko in skleneta mir. O nadaljevanju zakona in njuni sreči pa krožijo različne zgodbe. Saj veste, včasih se izide, drugič ne.
Verjetno je zgodba v poligamnih družinah bolj zapletena. Če ima mož eno hišo, je v Ugandi to znamenje, da ima tudi eno ženo. Danes smo se kar nekajkrat peljali mimo ograjenih dvorišč z dvema hišama, tri na enem dvorišču niso redkost. V državi je le 28 odstotkov otrok, ki so uradno registrirani, ki imajo torej rojstni list. Zanj je namreč treba odšteti nekaj več kot evro, nekaj več kot je vrednost dveh piv. In oče si pač misli: „Figo! Pridite in popišite moje otroke, če želite. Jay ne bom nikamor hodil, pivi si bom raje spil sam.“ Mnogi bi dodali: „Če si ju bom sploh lahko privoščil.“
Danes dopoldan sva z Izidorjem izvedla popoln „frontalni medijski napad“ na našega misijonarja. Najprej je moral ubogi Danilo pred kamero razložiti vso bogato simboliko cerkve, ki je zrasla s slovenskimi darovi, se z mikrofonom na srajci sprehoditi skozi misijon in razodeti kako je z načrti za nov zdravstveni center. Ogledali smo si novogradnjo redovnic iz Južne Koreje, ki bodo skrbele za vodenje bolnišnice.
Ko je ekvatorsko sonce že pošteno pripekalo, sva odmaknila kamere in na vrsto je prišel radijski del. Pogovore boste lahko slišali v misijonskih oddajah Radia Ognjišče, v Sobotni iskrici, Bim bam bom-ih pred Pustno sobotno iskrico, na sam dan dobrega dela in med našim programom, ko se bomo pripravljali na pustno dobroto. Tako sva ga utrudila, da je bil v zadnjem delu snemanja že pošteno hripav. Navdušenje nad akcijo, veselje pričakovanja pa je v njem tako bogato, da se mi zdi, da še nikoli doslej nismo imeli toliko iskrenega in navdušujočega gradiva. Veselim se dni, ko bomo predvajali njegove modrosti, izkušnje, glas hvaležnosti in veselja ob novih načrtih.
Med drugim je Danilo pripovedoval tudi o nevarnostih živalskega sveta. Dandanašnji nevarnih divjih živali ponavadi ni več v naseljih, levi ne rjovejo več ob hišah, sloni so večinoma v narodnih parkih. Ob Nilu in v njem pa z lahkoto vidiš nilskega konja, večje in manjše opice smo srečali tudi ob cestah, slišali smo o nevarnem krokodilu. Mlada mamica je k vodi prinesla dojenčka, ga položila na odejo, ki jo je razgrnila ob obali reke, in se sklonila k vodi. Završalo je, močno začofotalo … Zgodba ima nesrečni konec, sorodniki pa siroto, za katero bodo morali skrbeti. Krokodil, pravi Danilo, svojega plena nikoli ne poje takoj, vedno ga zabije v mulj in ga čez dan ali dva, ko se meso nekoliko omehča, pride iskat. Sklep, ki ga misijonar, vajen krutosti življenja in bolečin Afrike, pove brez tresočega glasu. Življenje.
Na naših poteh, ko skušamo dobroti dati glas, večino zanimivih zgodb izvemo v terenskih avtomobilih, ko križarimo od enega konca dežele do drugega, ko nas premetava z enega dela misijona na drugega. Izidor fotografira, zre v računalnik, ki ga ima v naročju, na njem ima dva telefona in upa, da se bo od kdo ve kod prikazal dovolj močan signal, da bi prek spleta poslal pripravljeno gradivo ali, da bi se celo v živo oglasili v radijski program, Matjaž pridno posluša in fotografira, jaz pa med premetavanjem skušam zapisati ključne točke pogovora in zgodb v telefon. Da bi lahko poročal v blogu, da bi se zvečer, ko sedem za „mašin'co“ spomnil štorij, ki nam jemljejo sapo. Oprostite, a marsikaj „sfalim“.
V Ugandi veliko novega izvemo med trinajsto in štirinajsto uro. Takrat smo, če se le da, na cesti. Policaji imajo namreč ob tej uri kosilo, križišča se izpraznijo, kontrole poniknejo pred krožnike. Sicer pa so v januarju policisti zelo pridni, jako delovni, kajti v začetku februarja se bodo znova odprla šolska vrata in gospodje potrebujejo denar za svoje šolarje. Korupcija na vseh nivojih kroji življenje tukajšnjega človeka. Pri vseh uradnih rečeh pamet odpove. „Saj pravim: v Afriko prinesi srce, razum lahko pustiš doma. Logika, ki si je vajen v Evropi, tukaj pač ne deluje.“ pravi naš gostitelj.
O vseh mogočih in nemogočih zgodbah pripoveduje z dobro voljo. No, resnici na ljubo, rad se tudi razjezi, a tudi najtrša jeza je na koncu zabeljena z nasmehom in besedami v slogu: „Dragi možaki, to je pač Afrika. Imeti jo moraš rad, srčno rad, sicer ne zdržiš.“ Kako velika je njegova ljubezen, si lahko le približno predstavljam, ko odgovarja na vprašanja o misijonski poti doslej, ko radovedno sprašujemo o Ruandi in genocidu, ki ga je doživel, masakru, med katerim je mnogim rešil življenje. Posredno ali zelo zares in neposredno. „Nerad govorim o ruandski izkušnji, o spoznanjih kako kruta žival je lahko človek. Nerad obsojam.“ Danilo pravi, da ga je Ruanda zaznamovala za vse življenje, spremenila v bolj trdega in trdega, oblikovala njegovo dokončno odločenost biti pošten, samostojen in pravičen.
Vsaj trikrat je bil, s puško, ki je bila uperjena vanj, tik pred tem, da ga ustrelijo. Predstavljajte si kako usmiljen moraš biti, kako globoko mora biti v tebi Učiteljev nauk, da v krvavi vojni, ki na najbolj krut način jemlje življenja, ob ponujenem sedežu v blindiranem vozilu, ki pelje na letališče, ki vozi v življenje, rečeš: „Ne grem, ostajam!“. In ponudiš sedež možu in ženi, domačinoma, ki še danes pripovedujeta o srčnosti misijonarja, ki jima je rešil življenje. Bog vidi v srce in nagradi. Pozneje je nepričakovano prišlo še eno vozilo, zadnje, ki je s sedeža skupnosti odpeljalo proti letališču. Zadnje sploh. Spremstvo v avtu je ubilo stražarja, ki sta branila vhod do tistih, ki naj bi jih pobili. Danilo je ostal živ, Bog je imel z njim še velike načrte. Kako pridno jih uresničuje, vidimo v teh dneh. Je že vedel zakaj. Brez dvoma.
S postojankami, na katerih je pustil velik del sebe je Danilo Lisjak še danes povezan. S spomini, zanesljivimi delavci iz Konga, ki mu pomagajo tudi v Ugandi in prek gospodinje, ki prihaja iz Ruande. Gospa Serafina, ki se prijazno nasmeji in me toplo pozdravi vsakokrat, ko se srečava na dvorišču ali v prostorih na misijonu, je namreč preživela genocid. Dobesedno, saj je bila na seznamu tistih, ki so jih Hutujci hoteli ubiti. V življenju ji ni bilo z lepim postlano, ubili so njenega nasilnega moža, ki je imel, kot je v Afriki precej pogosto, težave z alkoholom. Mlada je postala vdova.
Izvedelo se je, da krvoločneži iščejo tudi njo, da jo želijo ubiti. Na sosedovem dvorišču je pregradila pasjo uto, se skrila za psa in preživela. Krvave mačete so odšle iz vasi, gospa pa z misijonarjem iz dežele. Danes pravijo na misijonu, da si ne predstavljajo življenja brez njene pridne roke, dobre kuhinje, gospodinjenja, pomoči. Pripada Tutsijem, ki so jih nekdaj imenovali tudi „Afriški belci“. Zaradi snažnosti, skrbi za okolje in vrednot, ki na tej celini niso samoumevne. Italijanski misijonar pravi: „V Atedah bom dokler bo z nami gospa Serafina. Z domačinkami, ki bi nam pomagale bi imeli velik križ. Res je blagoslov za naš misijon.“
V Ruando je Danilo pribežal s tristo otroki, bežali so pred izbruhlim vulkanom, lavo, ki je s pobočja vulkana, ki se je „odprl pri strani, skoraj na tleh, ne pri vrhu“ tekla proti vasem in mestu Goma. Vroča smrt je pritekala s hitrostjo približno šest kilometrov na uro. Ni bilo časa za razmislek, ne minut, da bi se pripravil na beg. Kar nekaj družinskih očetov v omami alkohola ni verjelo otrokom, ki so jih budili in skušali zvleči na plano: „Oče, bežimo, lava gre, vulkan nas bo ubil!“. Zamahnili so z roko. Mnogi zadnjič. Meje med Kongom in Ruando so bile odprte, zatekli so se v begunstvo …
Spomnim se, kako mi je misijonar že pred leti, ko sva se pogovarjala za oddajo „Naš gost“, kazal fotografijo župnijske cerkve, ki jo je lava čudežno obšla. Ko se je smrtonosna vroča gmota privalila do roba svetišča, se je razdelila v dva dela in objela cerkev. Takoj nato sta se tokova združila in neusmiljeno nadaljevala svojo pot. Domovi so bili uničeni, poti so izginile, cerkev pa je ostala nedotaknjena. Nemogoče je verjeti, da je kaj takega lahko zgolj naključje.
Tudi izbor pastirjev, ki so poslani v afriško stepo, delavcev, ki delajo na afriški njivi, ni naključje. Don Bosko je vesel vzgojiteljev, kot je Danilo, tukajšnji človek pa hvaležen, da ima v duhovniku tudi preudarnega in umnega gospodarja. Če to ni blagoslov za sever Ugande … Prepričan sem, da je, pa čeravno Danilo ponavlja: „Ah, Bog gradi tudi po naši slabotnosti. Človek mora biti ponižen, svetost pa vedno njegov prvi izziv.“
Ponosni bodimo na naše misijonarje, ki na najlepši, najbolj žlahten način nosijo slavo naše domovine v svet. Kadar le moremo, jim ponudimo roko, dodajmo kak droben kamenček v mozaik njihovega in Gospodovega dela.