12. dan: nedelja, 7. Julij
"Le kdor bo Kranjico vzel, bo zmeraj vesel!" poje pesem. Naju z Izidorjem pa je torat na pot vzela Kranjica, Gorenjka, ki prav simpatično govori "na v" in komaj čaka, da reče: "Ti, a veš, de 'm šva u Afriko! L'dem pumagat, pa z' Karitas poročat! Ne mor'm uzga iz L'ubl'ane n'rd't!" In to vedno znova pove s takim veseljem, da v človeku prebudi le željo: Jana, pojdi med "tvoje" in delaj dobro.

Veste, z Izidorjem te dni preživljava z belko, ki je, po moje, bela "po pomoti". No, oprostite, pred potjo sem srečal njuna prijazna starša in "pomota" je seveda med narekovajema. Pa vendar vidim, da v Jani bije afriško srce in mislim, da še nisem srečal človeka, ki bi svoje delo opravljal s tolikšno strastjo, veseljem in iskrenim zadovoljstvom ob doseganju ciljev. Vsak dan, vsako uro in minuto v Burundiju Jana izkoristi za srečevanja z ljudmi. Nešteto intervjujev, fotografij, novih idej za projekte, ki so v teku, in želje za nove akcije ... Ves čas, nikoli se ne utrudi, njen smeh dvigne utrujenega delavca, ki se v vročini vrača z ananasove plantaže, napolni sestro, ki vstopa v nov dan ali naju, ki iščeva internetno povezavo s Slovenijo. Jana iskreno, neumorno in do zadnjih moči dela za "Srce Afrike".

Sestra Vesna pravi: "Jana je prava za naše kraje in ljudi, nepogrešljiva vez s Slovenijo, prijateljica, ki v svojem delu presega naloge, ki jih ima v pogodbi za zaposlitev." S. Bogdana je dodala: "Pa ničesar se ne boji ta deklič. Že leta jo opazujem. Nikjer ni preveč prašno zanjo, ne boji se stika z ljudmi, ne viha nosu ali hlačnic, ko je treba zares ali v prenesem pomenu v blato ali prah. Ljubezen jo žene!"
Saj ne rečem, na vseh poteh doslej smo imeli polne urnike, a tokratna "priganjalka" ... Uf! Nikoli ji ne zmanjka volje, ne položi je niti bolezen. Prav po misijonarsko: poskusimo z antibiotiki, poskusimo še brez, če te nenavadno zebe, si nadeni toplo jopico, če te kuha vročina, pa skušaj najti kaj drugega ... Janin motor je delal tudi, ko se je zdelo, da je utrujen. Delal sto na uro!

Rado se je zgodilo, da so otroci sami od sebe klicali: "Jana, Jana!" Poznajo jo s srečanj pred leti, vedo, da se bo, ko pride dekle črnih las z rdečo majico in napisom Karitas, pelo. Tri, štiri in tukaj je afriška izvedba "Mi se 'mamo radi, radi, radi, radi ... " In v pesmi je resnica. Res se imajo radi. Kako bi lahko sploh bilo drugače? Radi jo imajo, saj predstavlja mnoge, ki so darovali, tiste, ki so jim posredno zgradili šolo, zdravstveni center, vodnjak. Vidijo, da se jim približa brez vsakega predsodka, da otroke vzame v naročje, z odraslimi pa tik tak naveže stik v njihovem jeziku, čigar izraze že precej dobro pozna. Vidim, da je v Burundiju "ne bi mogli več prodati". No, saj niti ne bi želela, imam občutek, da bi tukaj ostala zastonj. Zato: o tem, da ima Jana rada njih, ne bi podvomil nihče, ki bi z njo preživel en sam dan v Afriki.

Tak afriški duh med letom zmore sedeti v pisarni sredi Ljubljane le zato, ker tudi tam dela za afriške, balkanske, albanske in kdo ve čigave nasmehe še. Če vprašate mene, je Jana Lampe gotovo "uslužbenka leta". Blagor podjetju ali organizaciji, ki premore tako strastno in iskreno navdušene uslužbence.
Pa povejte: poznate koga, ki je ob prvem prihodu v Afriko poljubil zemljo te celine, ker se je tako zelo veselil obiska. "Sevede s'm jo pol'ubiva, če s'm se pa t'ko dolh' pr'pravl'ova na to. Ti ne veš k'ko sm č'kava da se srečam z Afriko. Od otroštva!" Jana je živ plakat za pomoč afriškim ljudem in našim misijonarjem. O tem kako glasno je njeno srce govori zgodba o njeni nečakinji, ki je na dan, ko so morali v vrtec prinesti svojo najljubšo stvar, doma pograbila položnico za akcijo Karitas "Za srce Afrike". Že vidim dekliča, kako jo maha po tetinih stopinjah.

Ob Jožetu Andolšku in njegovi Etiopiji, za katero živi na Avstrijskem Koroškem, sem v teh dobrih desetih dneh odkril še eno "misijonarko na daljavo".
S svojo mirnostjo, preudarno besedo, ki je privrela na dan vedno znova s tehtnim poudarkom, šalo ali razlago sveta, ki ga nismo razumeli, pa me je navdušila s. Vesna Hiti. Desetletja Afrike so v njej pustila izkušnje, ki so ob poslanstvu akcij, kot je naša "Dobroti dajemo glas" nujno potrebne in vedno zaželjene. Dobro razume tukajšnjega človeka, pozna njegovo dušo, ve zakaj ravna tako, kot ravna in edino na tak način lahko dela med njimi. Petindvajset let je bila s. Vesna na istem misijonu v Ruandi. Nenavadno dolga doba za usmiljenke, misijonarke, ki so vajene selitev z enega na drugi misijon. Odgovorne sestre so gotovo vedele zakaj tako, slišal sem, da je tisto zelo zahteven misijon, da je ogromno dela z birokracijo zahtevnih oblasti, da so razmere zapletene. S. Vesna jih je obvladala in konja, ki zmaguje, se ne menja.

Zdaj je njeno srce v Burundiju, v Bujumburi, še natančneje v Centru Akamuri, katerega delo in moja doživetja v njem sem opisal v enem prvih blogov. Kje je že to, koliko lepega, bolečega in nerazumljivega smo že doživeli vmes. S. Vesna je na vsakem postanku, ob skoraj vsaki priložnosti naglas pomislila: "Tole bi pa bilo nekaj za naše otroke v Akamuriju." Ali: "Kaj, ko bi se kaj podobnega spomnili v Akamuriju?" Vedno znova se je na naši poti vračala k svojemu trenutnemu poslanstvu. Seveda, veliko gradbišče novega dela za fizioterapijo je v polnem živ žavu, otroci vsak dan prihajajo, nova dela se nakazujejo, upanje, ki ga prinaša Pustna Sobotna iskrica raste. Vse je pripravljeno za uspešno nadaljevanje zgodbe, ki jo zdaj, dragi redni bralci že dobro poznate.

S. Vesna ima dober smisel za humor. Verjetno ga človeku privzgoji tudi Afrika. Marsikaj nerazumljivega bi tukaj težko preživel, če ne bi znal z vesele strani pogledati na težave. Jezijo jo krivice, v katerih ni šale. Jezi jo egoizem samodržcev na oblasti, ki gradijo velike vile s pozlačenimi kupolami, v katerih senci zaradi lakote umirajo ljudje. Veseli jo radodarnost ljudi, upanje ji vzbuja spoznanje, da je v svetu še vedno veliko tistih, ki imajo čut za sočloveka.
Nikoli na tej poti ni sama izpostavila sebe, svojega dela in uspehov. Prava ponižnost je to, veličina se kaže v njenem delu, v uspehih vsega, kar je začela. Verjamem, da bo Akamuri nova zgodba, pri kateri bo naša sestra imela pomembno vlogo. S svojim trdim delom, srčnostjo in zaupanjem v Boga. Ob mnogih modrostih le mirno prikima, pogleda predse in, če se ji zdi modro, dostavi stavek ali dva. Vedno pa se oglasi, ko obiskovalci sklepamo kaj narobe.
Zdi se, da si naši misijonarji skoraj ne želijo domov, tako izpolnjeni in vsestransko srečni so videti v misijonih. Pa spoznavam, da se kljub vsemu radi vrnejo tudi pod Karavanke. Razumljivo, potrebujejo oddih in kak zdravstveni pregled. Obojemu pa hitro dodajo še razna pričevanja, akcije za zbiranje sredstev, organizacijo tega ali onega ... Pa smo spet pri njihovem delu! Tudi doma je misijonar le misijonar. S. Vesna pridno odšteva dni do odhoda na dopust in se veseli poti v Slovenijo. Glede na to, kako hitro teče čas, je že skoraj doma. Sicer pa: misijonarji in misijonarke imajo vedno dve domovini. V pričakovanju tretje pa ubogim darujejo vse. Svoja leta, srce, delo, ljubezen, pogosto tudi zdravje.

Skupnost je tista, ki sestram daje dodatne moči. "Skupnost ima temelje v Kristusu, v našem poklicu. Za to smo se odločile in ne sprašujemo se o naših razlikah, temveč živimo v medsebojnem bogastvu. Zame je mednarodna skupnost največje bogastvo, z vsemi sosestrami se krasno razumem. Ne sprašujem se ali sem bela ali črna, preprosto sem del skupnosti. Ne vidim barve. Ne svoje, ne barve drugih. Ko pa slučajno vidim svetlo polt na cesti, si rečem: o, poglej, belec. Kot bi bila sama črna."

Vesel sem, da bomo v sodelovanju s Slovensko Karitas in Misijonskim središčem Slovenje prihodnjo Pustno Sobotno iskrico pripravili v pomoč Centru Akamuri, Burundiju in sestri Vesni Hiti. Vem, da bomo deležni natančnih poročil, molitve in veselih odmevov, če bo akcija uspešna.
Obljubim, da bo molitev tekla v obe smeri in zaupam, da bo dvojna pot usmerjena proti Bogu, ki vedno znova priskoči na pomoč pri naših prošnjah.
Draga s. Vesna, ker vem, da spremljate blog, se vam še takole iskreno zahvalim za vaš zgled, vašo mirnost, preudarnost, vso pomoč, ki ste jo s sosestrami nudili radijskima popotnikoma, ki znova odhajava domov veliko veliko bogatejša, kot sva dospela v Burundi. Upava, da bova s svojim delom vsaj malo pomagala "dobroti dati glas". Hvala za vse, Bog vas živi!