11. dan: sobota, 6. julij
Kakšen začetek dneva. Jutranja maša, sklepna pesem, solze, hvaležnost, trenutek, ki ostane ... Danes se je s. Bogdana iz Bujumbure odpravila v Kigali, čez dan ali dva jo odnese na nov misijon v Centralnoafriško republiko. Tokratno pot med misijonarke si bova z Izidorjem gotovo zapomnila tudi po petju. Kar nekaj pesmi smo zapeli skupaj, včasih smo si s slovenskimi napevi krajšali dolge kilometre na poti, ob večerih zapeli Angelčka, pri molitvi rožnega venca pa Marijine pesmi.

Ko smo sedeli na obisku pri župniku v Kiguhu, smo za konec zapeli "Jaz pa pojdem na Gorenjsko". Gospod je pomislil, da gre gotovo za kako hudo sakralno skladbo, ko vendar tako vneto prepeva tudi sestra usmiljenka. "Nihče drug ne pojde z mano ... " Župnik je vstal, sklenil roke in meditiral z nami. Po našem: " ... suhe žemlje ribala!" je dvignil roke v blagoslov in z njim sklenil večer. Jana in Izidor sta se majala v prikritem hihitanju, ki se je prelilo v glasnega, takoj, ko je gospod sklenil z "amen". Ja, marsikaj je bilo v teh dneh izgubljenega s prevodom.

Danes zjutraj je iz tukajšnje kapele na koncu zazvenela pesem "Veš, o Marija". Moje veselje, moje želje ... vse se je prelilo v množinom postalo naše, skupno. Vem, da smo bili združeni v zahvali za skupne dni, prepričan sem tudi, da je bila vsaka dobra misel to jutro povezana s sestro, ki je sicer na svoji nadvse bogati misijonski poti vajena poslavljanja in polnjenja kovčkov, pa vendar ... Naj jo Bog čuva na novi poti, ohrani zdravo, veselo, prijazno, toplo, materinsko.

Še in še bi lahko našteval s čim vse sta me na tej poti nagovorili sestri. Njuna povezanost, korajža, razumevanje krivic sveta, ljubezen do tistih, ki je sicer ne prejemajo, dobra volja, pripravljenost na pomoč. Neverjetno je spoznanje kaj vse lahko naredi človek, ki skuša posnemati Kristusa, ki hodi po Njegovi poti in si želi, da bi prek njegovih del govoril On. Neverjetno! Ne morem opisati kako zelo spoštujem slovenske misijonarje, kakšno sled sta v meni pustili s. Bogdana in s. Vesna. Očaran sem in hvaležen za vsa spoznanja.

Po zajtrku so fotoaparati lovili nasmehe na skupinskih fotografijah sester usmiljenk, objeme ob slovesu in stiske rok v zahvalo. S. Bodgana je ves čas naše skupne poti govorila: "Tako vesela sem vašega obiska, tako lepo nam je skupaj. Ko bi le pustili doma ta mikrofon in fotoaparate. Joj, preveč je tega, preveč!" Ali pa: "Nehajte ga lomit, saj vem, da večine posnetega ne boste nikdar uporabili! Ojoj." Spomnim se srečanja pred studijskim mikrofonom v Ljubljani. "Oh, pa saj ne vem kaj bi povedala. Joj, da bi le hitro minilo." Po nekaj vprašanjih pa: "Jure, zdaj bo pa dosti, a ne?" A ko bi slišali odgovore! Čudovito lep jezik, toplina narečja iz otroštva, izkušnje in moč pripovedovanja, ki bi premaknila gore, kaj šele srca. Le začeti je treba, potem pa steče tako, kot si radijski voditelj le želi.

Ko sva na misijonu Kiguhu stala ob prvem vodnjaku, ki so ga zgradili pred tremi leti je sestra poskočno tekla pred menoj, ker je opazila mikrofon. Ko sem jo le ujel in jo pobaral o pomenu čiste vode za človeka na burundijskem podeželju, pa je najprej malo zavila z očmi, češ, joj, spet ste me ... Potem pa začela. Sedem minut. Sedem minut je pelo njeno srce, sedem minut brez ddatnega vprašanja. Pa vendar je bilo vsakokrat znova težko prebiti led. Ko poči, pa steče tako, kot le redko kateremu.

"Sestra Bogdana, tudi ob slovesu moram, ne gre drugače. Po nečem si me morate zapomniti," rečem, in jo tik pred njenim odhodom iz Burundija vprašam kaj bi vzela od človeka tukaj, kaj njegovega prenesla v Centralnoafriško republiko. "O, Marija sveta, Jure, spet ... Vzela bi veselje. Tukaj ljudje zaupajo v Boga, živijo sedanji trenutek in so bogati z nasmehi otrok, mater in starčkov. Lepo je vse, kar kot usmiljenka lahko doživiš tukaj ... Joj, jooj, ni treba več!" je odgovorila in z "ni treba več" mislila na mikrofon in radijske pogovore. Vem, da Bog, z mislijo na vse, kar ima v načrtih z njo, odgovarja: "O, sestra, je, še je treba. Marsikaj. Zato: pojdite in učite!"

V Afriki pa človek pogosto sliši le prvi del vabila. "Pojdite!" In gre. Migracije sem v enem minulih blogov že omenil, predtavljajo veliko težavo te celine. Pa ne le tiste, na katere pomisli večina Slovencev. Tu so notranja razseljevanja, ki jih najpogosteje narekujejo naravne nesreče, suše, poplave, podnebne spremembe, vojne, le in samo želja po preživetju. Že na misijonu Ruzo smo se srečali z revnimi družinami, ki so le zaradi praznih želodcev in nikakršnih možnosti za delo in hrano v svojih provincah, prišli na severo-vzhod Burundija, se naselili tamkaj, najeli "hišo" in iz dneva v dan iščejo delo. Nekateri ga najdejo tudi s pomočjo Slovenske Karitas.

Lahko razmišljamo tako ali drugače, spoznavam, da za večino velja, da o migracijah, povezanosti in razvoju (vse mora biti prepleteno) premalo vemo. Na tej poti sem, v pogovorih z Jano Lampe, spoznaval tudi sadove projekta MIND, ki med drugim skuša ozavestiti javnost o trdni plepetenosti migracij in globalnega razvoja. Svet zahteva aktivno udeležbo družbe pri reševanju razvojne problematike. A kaj, ko nas večina sploh ne ve za kaj gre pri pomembnih "Ciljih trajnostnega razvoja".

Migracije so pač neizogibni del življenja in se dogajajo ves čas. Nikoli ni bilo drugače in gotovo bodo tukaj tudi v prihodnje. Mnogih, ki v svojih okoljih, pogosto pa tudi na svetovnem spletu, modrujemo o beguncih, migrantih, tokovih, se dotaknejo populistične besede različnih mnenjskih voditeljev, glasnih nasprotikov česarkoli že. Za Karitas, spoznavam tukaj, je migrant oseba na poti, ki potrebuje spremstvo, podporo in zaščito. Zgodbe o trgovcih z ljudmi in dobičkarjih brez koščka srca, so v meni že od obiska Etiopije naprej. Ko doma gledam poročila ali prebiram časopis, pa tako hitro pozabim na sprejetost in dejavno sočutje za ljudi na poti. Tudi zaradi spoznanj MIND-a, o katerem smo govorili na tej naši poti, sem se znova zavedel, da si v svojem srcu vsak vsak želi razvijati tam mkjer se je rodil, svojem domačem okolju, med prijatelji in, da velika večina ne zapusti svojega domaiz lepega, ampak v želji po golem preživetju in bolj dostojnem življenju. Kot sporoča Slovenska Karitas: "Pred nami je vedno le človek v eni sami barvi, v barvi stiske in hkrati v barvi upanja!"

Ste vedeli, da je največ migracij na svetu prav znotraj Afrike? Na misijonu Ruzo smo se srečali z družinami, ki so pred dvema letoma prišle z juga dežele. Popolnoma prestradene, prestrašene, brez upanja. Sestre so jim pomagale s semeni, z iskanjem bivališča in pozneje, prek Slovenske Karitas, tudi dela. So taki, ki so se po določenem času vrnili, drugi odšli v Tanzanijo. Zaradi dela družine pogosto živijo ločeno, očetje delajo tam, kjer je pač mogoče najdi delo. Kakršno koli delo!

Skrajna revščina z migracijami predstavlja velik pritisk na države, ki jih nesrečni ljudje izberejo za rast novega upanja. Že tako imajo tudi v novem svetu težave s hrano, vodo in delom, migracija pa vse lahko veliko poslabša. Burundi ima trenutno v Ruandi več kot 60.000 političnih beguncev. Zaradi hudega konflikta so bili primorani poiskati zavetje pri sosedih.

Jana Lampe pravi: "Konflikt se po malem nadaljuje ves čas in močno dvomim, da se bo večina vrnila domov. Zdaj skušajo preživeti v Ruandi. Vsak človek tega sveta se trudi ostati živ. Vidimo, da z našimi razvojnimi projekti ljudje lahko bivajo in delajo v domačem kraju in so veseli, da družina ostane skupaj. Skrbeti moramo, da se bodo ljudje lahko razvijali doma, na višjem nivoju pa bi morali garati, da se prenehajo vojne, spopadi, morali bi skrbeti, da se ne bi vedno znova začenjali novi konflikti. Tu je tudi nujnost novega načina kmetovanja. Zahtevajo ga podnebne spremembe, suše ali izredno močne in dolge padavine. S pravim delom in podporo razvojnih projektov bi, prepričana sem, lahko zagotovili, da bo manj migracij, in, da bi ljudje zmogli zadovoljno živeti v svojih krajih!"
Daleč sem moral, da sem znova prebudil svojo vest in slišal resnice, o katerih ne govorimo prav pogosto. Iskanje škandalov doma preglasi klic sočutja in razuma. Žal!