Četrtek, 17. januar

Pot v Afriko je nenavadna tudi zaradi zahtev po cepljenjih, nevarnosti malarije in posledično jemanja antimalarikov, ki imajo, pravijo, lahko tudi zoprne in nevarne stranske učinke. Kar se tiče cepljenj in dokazil zanje, sva z Izidorjem že stara mačka, strupi v naju bodo še nekaj časa držali. Ko je pred odhodom beseda nanesla na jemanje tablet proti malariji, pa je dejal misijonar: „Brez skrbi, tablete niso potrebne, komarjev ne bo, v delu, kjer nas morda lahko popikajo, pa niso okuženi.“ Človek zaupa, popotnik verjame „skoraj domorodcu“. Strneva (nekoliko sivi) glavi in odločiva: prav, brez tablet!

Prva postaja: Kampala, prva postelja - z mrežo proti komarjem … Čakaj, mreža verjetno nekaj pomeni. Ne skrbite, pravi sestra, pri nas ni komarjev. Zakaj so mreže nad posteljo ... raje nisva vprašala. Druga postaja: Atede, druga postelja – z mrežo proti komarjem. Res, da je zavezana v vozel, pa vendar. „Kdor najde komarja, dobi nagrado!“ je rekel Danilo. Ko sem ob luči pisal prvi del mojega dnevnika, je pribrenčala nagrada. Hitri so kot pri nas, nagrada mi je ušla, nisem imel dokaza. No, morda pa … Ah, a sva „dedca“ al' nisva! Zjutraj pred vhodom v jedilnico srečamo onemoglo dekle. Misijonar naroči gospodinji, naj poskrbi zanjo in jo sprejme za nekaj dni. Pozor: da preboli malarijo, doma jo bo bolezen pojedla, ker ne premorejo krepkega obroka. Aha?! Ko Danilo razloži, da je prebolel že najmanj petdeset malarij, se z Izidorjem le tiho pogledava. Ko doda, da je sobrat, Gianni, italijanski misijonar, ta konec tedna ležal „ves podrt“ zaradi malarije, pa skleneva: bolje pozno, kot nikoli. V upanju, da naju kaka žverca še ni zaznamovala, začneva z jemanjem tablet v sredo zvečer. Saj bo .. a sva „dedca“ al' nisva?

Misijonar Danilo Lisjak je najstarejši brat salezijanec v Ugandi. „Kdaj so minila ta moja leta?“, se sprašuje. Ves čas delovanja v Afriki se je zavedal, da je večina njegovega dela sad darov iz Slovenije, vsakega projekta se loti z zaupanjem v modrost Boga in vero v dobroto slovenskih ljudi, ki vedno znova izkazujejo zaupanje v delo misijonarjev. „Moje misijonsko delo v Ugandi je zaznamovalo najmanj petdeset Slovencev.“ Misli na vse tiste, ki so mu pomagali tudi tako, da so prišli na misijon, pomagali z močjo svojih rok ali znanja.

V vsakem delu stavb, ki služijo misijonu, v stenah in strehah šol, vrtca, v vseh načrtih za nov zdravstveni center je znanje slovenskih arhitektov, delo slovenskih krovcev, mnogih, ki so nekaj dni, tednov ali mesecev preživeli tukaj in pomagali. Tistih, ki ste darovali in sodelovali v takih in drugačnih akcijah, pa ni mogoče prešteti. Hvala vam! Tudi zaradi vas je v Atedah slovenska cerkev, ki z veliko oltarno fresko Lojzeta Čemažarja oznanja, da je Gospod lomil kruh, daroval samega sebe tudi za tukajšnjega preprostega človeka, ki se na podobi sklanja k Njemu in mu prinaša darove. Včeraj sem obljubil, da vam povem kako je mogoče, da nad oltarjem kraljuje delo slovenskega slikarja, ki ga tule še ni bilo. Saj si mislite: reprodukcija, kajne? Prav imate. Slikar je ustvaril fresko v domači slovenski župniji Danila Lisjaka, poskrbel za pravo fotografijo, misijonar pa v mestu za velike fotokopije, za sliko, ki so jo razdelili na več delov, več pol, ki so jih nato prinesli na misijon in mlademu slikarju iz Guluja zaupali, da podobo znova preslika v veličastno fresko. Izvrstno mu je uspelo. Danilo se zaveda, da so podobe na stenah še vedno najboljši pripomoček pri razlagi katehez. Želi si, da bi stene te velike cerkve lahko poslikal s svetopisemskimi prizori in razlagal vernikom ob njih razlagal Božjo besedo. V vsakem kotičku cerkve so njegove zamisli, ideje, ki jih ves čas nosi v sebi, vse tisto, kar ustvarijo tudi njegovi „sodelavci“ v Sloveniji.

Cerkev odraža duha, ki ga je v teh krajih zasejal misijonar Ignacij Knoblehar, pionir misijonarjena Ponilja, evangelizator, ki je v trdem delu vztrajal kljub nečloveškim razmeram, kljub neštetim polenom, ki jih je dobival pod noge. Čista zaljubljenost v Kristusa. Klic v misijone je zaslišal ob Baragovih pridigah, njegovi so prvi zapisi o Nilu, še danes so strokovno priznani njegovi etnološki zapisi o tukajšnjih krajih in ljudeh. Darove, ki mu jih je pred leti uspelo zbrati za cerkev v Atedah, Danilo razume tudi kot dar, ki je dan v zahvalo Knobleharju in blagoslov, ki ga velikan misijonov pošilja na današnje delavce v tem vročem vinogradu. Nobena resna afriška študija, povezana z Nilom, ne more mimo Knobleharjevega pečata in njegovega dela. Kadarkoli se misijonar udeleži kakega simpozija o Afriki, vedno znova je presenečen kolikšno veljavo dajejo temu velikemu Slovencu, kako pogosto sliši: „O, Slovenec ste, tako kot Ignacij Knoblehar!“ Tudi zato je vesel, da so v cerkvi relikvije blaženega Lojzeta Grozdeta, mučenca, ki prihaja iz dela Slovenije, ki je tako blizu tudi Knobleharjevim krajem.

Razmere pred stopetdesetimi leti in v današnjem času so, seveda, neprimerljive, a pogosto je razkorak med razvitim svetom in misijonsko deželo, navadami tukajšnjih ljudi, še vedno neverjetno velik. Devetdeset odstotkov prebivalcev, denimo, nima dostopa do elektrike. Danilo pravi, da je tako morda celo bolje. V šali se vpraša: „Kako bom pa spal, ko bodo na ves glas navijali muziko vso noč?“ Šala gor ali dol, zaradi vročine so vsa okna brez tesnjenja, vse je odprto in človek resnično sliši prav vsak zvok z dvorišča, ceste ali sosednje vasi. Kako glasno afriški človek posluša glasbo, spoznavaš na vsaki tržnici in na ulicah večjih mest. Dokler zvok, zaradi pretirane jakosti, ni do konca popačen, tako dolgo pač ni dovolj naglas. Mirnega spanca s prihodom elektrike ne bo več.

Sicer pa si domačini niti ne prizadevajo kaj veliko zanjo. Tropsko okolje, pravi misijonar, te nagiba k pasivnosti, dovoli lenobo, v Evropi je zima tista, ki nas je naučila, da je treba delati in misliti vnaprej. Narava tukaj ponavadi, kadar ni vremenskih katastrof, skrbi za to, da shranjevanje pridelkov ni potrebno, vsako obdobje daje svoje bogate sadove tukajšnjim ljudem. Le naučiti jih je treba, da je za obiranje potreben trud od sajenja naprej.

Ko je na vrtu zasejal rože, so prihajali k njemu s prošnjo, če jih lahko natrgajo, če jim lahko naredi šopek za katero od žena. „Rož niso dobili, semena sem jim dal.“ Danilo se drži pravila, da ljudem ne smeš kazati denarja, vsako delo pa moraš pošteno plačati. „Ali bom vzgojitelj, ali pa me ne bo v Afriki.“ Delo misijonarjev tukajšnji ljudje spoštujejo že od nekdaj. V Atedah so, denimo, na začetku misijona darovali šestindvajset hektarjev zemlje, ker so zaupali misijonarju, spoznali, da bo zemljo uporabil za gradnjo šol in bolnišnic, pa tudi cerkva, v katerih dobijo svoj notranji mir, misijonov, ki morda ponujajo delo, z njim pa možnost preživetja.

V neposredni bližini slovenske cerkve sv. Petra in Pavla so stavbe stare osnovne šole. Večino teh bodo podrli, lepše ohranjene obnovili in zgradili nov zdravstveni center za otroke in matere. Porodnišnici in pediatriji bodo dodali učilnico v kateri bodo skrbeli za tečaje o higieni in zdravju. Zdravstveni center bo v rokah korejskih sester, ki delujejo v neposredni bližini misijona. V načrtih Danila Lisjaka so tudi učilnice za dekleta, ki se bodo odločila za šiviljsko šolo, s katero bi se lahko osamosvojila in začela živeti samostojno. Tudi zaradi dela misijonarja, ki ga obiskujemo tokrat, drži, da Slovenec lahko iz vsake podrtije naredi biser. Sam je to dokazal že v treh deželah.

Spoznavam kako natančen in zahteven je misijonar, ki nikakor ne dovoli, da bi beli ljudje, ki pomagajo pri gradnji, obnovi in delu na misijonu, živeli v prepričanju: „Ah, za Afriko je dobro, kdo bi se vznemirjal.“ Ni res, pravi. Naučiti jih moramo naših standardov higiene, ozavestiti jih moramo kaj je dobro za zdravje človeka, ne smemo zamahniti z roko, ko vidimo nepravilnosti in težave, pa naj izvirajo iz nevednosti, umazane tradicije ali malomarnosti. Zdravstveni center mora biti kot svetišče, človek mora ob vstopu vanj imeti občutek, kot da stopa v cerkev. V vsem, kar ga pričaka v bolnišnici mora začutiti, da je nekomu mar zanj. Telo je tempelj Svetega duha, skrbeti morajo zanj in se zavedati kako pomemben je, kako skrbno moramo bdeti nad njim. Danilo teorijo vsako jutro podkrepi s prakso. Sede na kolo in kroži po dvorišču. Pravi, da je navsezgodaj lepo spoznati, da si živ in pognati kri po telesu, ki bo moralo znova služiti vse do večernega počitka.

Pustna Sobotna iskrica bo čez nekaj tednov skušala pomagati prav pri omenjenem projektu. Zdravstveni center za otroke in matere v tem podeželskem okolju je gotovo na moč plemenit cilj, ki bo pomagal tukajšnjim ljudem do človeka vrednega življenja. Da to ni lepše že danes, je kriva tudi poligamija, mnogoženstvo, ki v Ugandi predstavlja veliko težavo. Sosednje države so poligamijo prepovedale z zakonom, tukaj ostaja povsem neurejeno področje. Mnogi vplivneži naglas govorijo kako prav je živeti z več ženami, kako tak način sobivanja rešuje mnoge težave. V resnici je ravno nasprotno, pravijo misijonarji.

Pari zelo zgodaj začnejo živeti skupaj. Čeprav zakon predpisuje, da fant ne sme „odpeljati“ dekleta pred koncem osnovne šole, ga ves čas kršijo. Pogosto se zgodi, da par, v katerem sta 15 in 16 let stara najstnika, zaživi skupaj, najpogosteje pri fantovih starših. Tako mlada dekleta odhajajo zdoma. Pred tradicionalno poroko se odvija večdnevno praznovanje, ki je povezano le z dogovarjanjem okoli plačila za nevesto. Njihova „šranga“ torej traja več dni in noči, življenje v vasi neveste se ustavi, delo na poljih počaka. Izidorja so proti jutru, okoli četrte ure, prebudili bobni, slišati je bilo glasno glasbo. „O, seveda, končno so se dogovorili za ceno neveste.“ Ponavadi je dekle vredno kakih deset krav, nekaj koz, kokoši in denarja. Ohcet pač ni hec.

Pari se v teh krajih nikoli ne poročijo brez otroka. Na vprašanje, če gre za poroko iz ljubezni ali za dogovor staršev, Danilo odgovori: „Fantje si vedno iščejo ženo skozi posteljo. Moški diktira. Če mu je dekle všeč v postelji, potem bo šlo, če ne, pač odide in išče naprej.“

Dekle redko rodi po osemnajstem letu, v glavnem postanejo mamice pri petnajstih. Veliko jih je, ki so bile skoraj ukradene, rodile tudi po več otrok, in se čez nekaj let vrnile k mami. Zakon brez otrok v Ugandi ne zdrži, s premalo otroki gre narazen. Povedal nam je o katehetu, ki je imel ženo in sedem otrok. Trije so umrli in nastala je težava. Med možmi namreč velja pravilo, da ne smeš v moško družbo v domačem gostišču, če nimaš sedem otrok. Katehist je imel torej zdaj le štiri in možje so ga prepričali, da je z ženo nekaj narobe. Neplodna je postala, nisi več pravi mož! Poročil se je še z drugo, ko mu je umrl brat, je vzel še njegovo ženo in je poročen s tremi ženami hkrati. Ne cerkveno, se ve. Katehet.

Večno vprašanje vsakega, ki doživi mladost Afrike od blizu, je hitro naraščanje števila prebivalcev, mlad utrip dežele, milijoni otrok, ki skoraj nimajo možnosti preživetja … Ko sem našega misijonarja vprašal o njegovem pogledu na to perečo tematiko je dejal: „Vsakega otroka daje Bog, vsaka ljubezen je odsvit Božje ljubezni. Tisti, ki človeka pokliče v življenje, bo tudi poskrbel zanj. Afriška struktura življenja potrebuje veliko otrok. Poglej, ogromno zemlje, ni traktorjev, ki bi jo obdelovali. Torej potrebujemo veliko rok, ki bodo vihtele motike. Več otrok bodo imeli, več učiteljev bo imelo delo. Morda bi se morala Evropa vprašati kako je z njo, ne vedno znova kazati na Afriko, ki bo šla svojo pot, prepričan sem. Ta celina potrebuje življenje. V vsaki slamnati hiši je kopica otrok, z družino teta ali stric, v vsaki hiši je hlapec, nekdo, ki jim pomaga pri delu na njivi, če imajo zemljo. Tako je in verjetno bo še dolgo ostalo.“

Splav je uradno prepovedan, neuradno pa na klinikah opravijo 25.000 splavov na leto. Uradno, o neuradnih številkah se ne govori. Med bolečimi resnicami Ugande je visoka obolelost z AIDS-em, ki, kot povsod, prednjači v mestih, prisotna je prostitucija, ki je vedno le ena od skrajnih možnosti preživetja. Pri podružnični cerkvi bivajo otroci, ki so zaradi bolezni izgubili očeta, mati pa jih je zapustila. Sirote, za katere ne more skrbeti niti stara mama, vsako popoldne prihajajo na misijon, ki skuša poskrbeti za njihov obrok. Sicer pa otrokom iz povprečnih družin v času šolskega leta ne zagotavljajo obroka. Otroci prinesejo s seboj košček manjoka, morda kak sadež in počakajo na polento, ki bo zvečer pripravljena doma.

Toliko zanimivega izvemo iz dneva v dan, da skoraj pozabim zapisati kaj smo doživeli, kakšen je bil naš dan. Danes smo po jutranji maši sekali banane, obirali papaje in se čudili nad radodarnostjo tukajšnje zemlje. Z Danilom smo odšli po kritino iz pločevine, s katero bodo jutri dokončali del sklepnih del okoli poslopij nove šole. Pohvalili smo umetnika, ki je na osrednjo stavbo lično napisal ime šole in naslikal njen grb, preverili kako pridni so zidarji, pogledali gradnjo srednje šole in fantovskega internata, za katero skrbi italijanski misijonar in bili na obisku pri družini kateheta, ki z bratoma biva odmaknjen v gozdu, stran od glavne ceste. Pričakale so nas slamnjače, lepo pospravljena okolica, ki nas tudi sicer vedno znova preseneča. Na oboke preprostih hišic so prislonjene metle, snažna dvorišča pa kažejo, da jim je mar za to, kako je videti njihovo skromno bivališče.

Srečali smo se s šestimi otroki, ki so se z mamico vrnili na njen dom, ko jih je oče zapustil ali pa jim pokazal pot nazaj. Morda pa kljub trudu nista mogla spočeti sedmega otroka, ki je vstopnica v družbo mož. Kdo ve. Štiri deklice, dva bratca, katerih zgodbo boste lahko prebrali v Mavrici, v rubriki Otroci sveta. Kako veseli so bili drobnih pozornosti, nekaj bonbonov in oblačil. Preživijo s kmečkim delom, s sadovi njive, opeko, ki jo izdelujejo in tobakom, ki ga sušijo v sezoni. Vse omenjeno je tudi glavni vir zaslužka večine tukajšnjih družin.

Ko je padla noč, so nas povabili na večerjo. Vstopili smo v okroglo, s slamo pokrito hiško in zdelo se mi je, kot, da bi stopil v velik pokrit žar. Zaradi dima si imel občutek, kot, da bi se, denimo, v majhni sobi povsem zamašil dimnik kamina. Mama je na skromnem ognjišču pripravljala ječmenovo polento, Danilo pa se je v našem imenu opravičil, da nas doma čaka večerja in, da gospodinja ne bo vesela, če se vrnemo siti. V resnici nas je prijazno ubranil pred želodčnimi težavami. Spoznali smo kako dobrega srca so domačini, koliko jim pomeni, ko jih obišče gost. Zaradi njega se v Afriki vse ustavi, domači duhovniki zmorejo prekiniti sveto mašo in oditi izpred oltarja, če vidijo, da so dobili obisk. Mi smo k sreči prišli v pravem času, vrnili so se s polja in zaradi nas ni bilo treba prekinjati ničesar načetega.

Jutri nas čaka pot še višje proti severu. Če bo šlo vse po sreči, bomo obiskali begunsko taborišče v Palabeku, blizu bomo zgodbam, ki se jih človek vnaprej pač ne more ravno veseliti. Sicer pa: saj pravim, „če bo šlo po sreči“. V Afriki, pravi misijonar, moraš sprejeti njen čas, ritem tukajšnjega človeka. Belcem se vedno nekam mudi. Počasi! Če ne prevzamemo njihovega tempa, ne bo šlo naprej.

A vem, da je taka misel le tolažba za nas, ki jo bomo kmalu popihali nazaj. Misijonar se še kako drži svojega ritma, zastavljenih ciljev, za katere bi tukajšnji človek potreboval desetletja, on pa jih izpelje v desetkrat krajšem času. Če bi upošteval ritem Afrike, potem v osmih letih ne bi mogel zgraditi vsega, kar je, potem ne bi pripravljali stopetdesetih prvoobhajancev in se veselili šeststotih birmancev. Nemogoče! Misijonarji vrtijo čas v svojem ritmu, Ritmu srca, bi rekla Gloria.

Že danes lahko darujete za gradnjo bolnišnice!

Pustna Sobotna iskrica bo 2. marca letos zbirala darove za gradnjo bolnišnice na misijonu v Ugandi, kjer deluje misijonar Danilo Lisjak. Svoj dar lahko že zdaj oddate

• TRR pri NLB: SI56 0201 4005 1368 933, BIC banke: LJBASI2X
• TRR pri NKBM: SI56 0430 2000 3154 521, BIC banke: KBMASI2X
• Prejemnik: Misijonsko središče Slovenije, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana
• Koda namena: CHAR
• Namen nakazila: Pustna Sobotna iskrica 2019-Uganda
• Referenca: SI00 279226

Svoj dar lahko oddate tudi preko spletnega obrazca na Misijionskem središču Slovenije.