Sreda, 16. januar
Ne zavedam se še dobro, da sem v Afriki. Jutro, budilka, bose noge na ploščicah sobe in misel: „Opa, talno gretje imajo.“ … Ne, nimajo ga, kje pa! Kljub neverjetnemu gospodarjenju misijonarja Danila Lisjaka, kljub sončnim celicam, ki dajejo elektriko, nimajo omenjenega razkošja. Seveda ne, saj je nepotrebno, podnebje poskrbi za tople ploščice v zgodnjem januarskem jutru. Ni bilo pretirano vroče, vsako uro bližje opoldnevu, pa smo spoznavali, da je na misijonu Atede lahko res vroče v teh dneh. Popoldne so se pripeljali oblaki, veter je poskrbel za svežino. Misijonar pravi, da je vremenski potek dne nekaj nenavadnega, kaže, da so Šefu všeč naši načrti in nam skuša zagotoviti dobre pogoje.

V času šolskih počitnic smo, osnovna in srednja šola ostajata zaprti do februarja, na dvorišču misijona bratov salezijancev pa je kljub temu živahno. Za don Boskov duh kraja skrbijo otroci, fantje, ki bodo v nedeljo prejeli zakrament prvega svetega obhajila. Ko smo sinoči prišli do misijona, smo slišali njihov smeh, ko so skupaj gledali film. Nekaj dni pred praznikom so namreč na duhovnih vajah, 130 jih je. Ob pol osmih zjutraj so bili zbrani pri sveti maši, ki jo je daroval Danilov italijanski sobrat. Mirni, morda še zaspani pobje so sodelovali, prepevali ob spremljavi bobna in posebnega ljudskega brenkala. Po maši so skrb zanje prevzeli katehisti, sledila je prva spoved. Že na začetku smo torej spoznali v kakšnih opravilih misijonarja so temelji za vse njegovo delo tudi na gospodarskem področju. Gospod Lisjak je v državah, ki jim je služil pred Ugando, pustil neizbrisen pečat, stavbe, zgrajene v Atedah, in živo cerkveno občestvo govorijo, da bo tako tudi tukaj.

Ko pripoveduje o svoji dosedanji poti, o grozotah genocida v Ruandi, o čudežih pod prebujenim bruhajočim vulkanom v Kongu, delu v Burundiju, vedno znova poudari, da Jezus pripravlja pot misijonarju, in ne misijonar Jezusu. Vedno znova se sprašujem odkod našim misijonarjem ta ogromna moč, začuden sem nad fizično in psihično močjo vztrajanja in garanja na projektih, ki se le redko lahko premikajo tako, kot si želijo oni sami. Pa tudi resnična moč rok, nog in volje. Odkod? Gospodovo delo, Njegov dar, drugega ne more biti. Saj beremo, da je pošten sodnik in bogat plačnik.

Ko gledam v smele korake Danila Lisjaka, ko poslušam njegove načrte, ga nehote primerjam z večino njegovih vrstnikov v Sloveniji. Uživajo zaslužen pokoj, počasi umirjajo svoje korake, morda skrbijo za kak vrtiček, se prijazno jezijo nad nemirnimi vnuki … On pa je sredi načrtov, ki bi za običajnega smrtnika pomenili vseživljenjski projekt. Kar pomislite: biti odgovoren za dokončanje nove osnovne šole, začenjati projekt gradnje zdravstvenega centra, skrbeti za pastoralno življenje ogromne župnije, bdeti nad dvajsetimi podružnicami, ki so razprostrte na štiristo kvadratnih kilometrih. Zbirati denar, ohranjati stike z dobrotniki, iskati nove, skrbeti za vezi s Slovenijo, vedno znova križariti po cestah, ki so marsikje nemogoče, skrbeti za … , bdeti nad … , načrtovati … Na prazna mesta z lahkoto vstavite vse mogoče in večino nemogočih reči. V Supermana ne verjamem, neverjetne bojevnike na misijonskih njivah pa spoznavam. In se jim neizmerno čudim.

V Guluju je bila vrsto let belgijska sestra uršulinka. Delovna, nepopustljiva, vedno med ljudmi in vedno sredi dela. Ves čas in povsod. Vztrajala je vse dokler je niso poklicali v Belgijo, kjer so ji skušali zagotoviti pogoje za mirno starost. Tudi v samostanu v Evropi ne zmore brez dela. Danes, ko ima petindevetdeset let, dela kot telefonistka v enem največjih romarskih središč v Belgiji. Človek, ki ne zmore brez dela, sestra, ki je lahko odsev delovnega misijonarja kjerkoli v svetu. Tudi Janeza Krmelja, Petra Opeke, Janija Mesca, Jožeta Adamiča, s. Marjete Zajnkovič, s. Marte Meško, Danila Lisjaka in vseh ostalih, res vseh ostalih naših misijonarjev, si ne predstavljam kako na stara leta sedijo v gugalniku in berejo knjigo. Garači do zadnjega diha, če gre ...

Med pregovori, ki so živi med misijonarji, je tudi misel o tem, da moraš sam skrbeti, da ostaneš krepak. Z bolnim misijonarjem si ljudje ne morejo veliko pomagati. Ko sedimo za mizo pri skupnem obroku, večkrat slišimo: „Fant, jej! V Afriki jej, drugače bo Afrika pojedla tebe!“ Ne vem kakšna je neposredna vez med prehrano in malarijo, a Danilo je doslej prebolel najmanj petdeset malarij. Bogu hvala, da je dobro „predihal“ tudi tifus. Med zdravju nevarnimi rečmi v tem delu Afrike so tudi mnoge strupene kače. V bolnišnici v Guluju se vsak dan po pomoč zaradi kačjega pika ali ugriza zateče od petdeset do šestdeset ljudi.

Danilo zaupa tudi v moč rednega pitja vode. Vsak dan spije tri litre vode, ki je ponavadi tudi edina pijača pri skupnih obrokih. Zaveda se, da je alkohol težava v mnogih družinah, ve, da je naloga misijonarja tudi „biti zgled“. Zato je na misijonu uvedel pravilo „Slave“. Le takrat, ko se pri maši poje „Slava“, je razlog za pivo, ki si ga skupnost razdeli pri večerji. Biti mora praznik, ne običajen dan. Moder možak je ta naš misijonar. Moder, vztrajen, šef, ki se zaveda, da domačini potrebujejo tudi trdo roko. Spoznavam, da ni nobenega popuščanja, vidim kako presneto pozoren mora biti na delo tistih, ki opravljajo različna dela. Najbolje bi bilo, da bi bil pri vseh delih na misijonu prisoten ves čas, pa ne gre. Zelo zaupa delavcem iz Konga. Pri gradnji nove šole, ki je zrasla s Trikraljevsko akcijo, je sodeloval z možaki, ki so prišli iz Gome. Pravi, da so boljši delavci, da imajo kot zidarji več znanja, izkušenj, da so zanesljivi in pošteni. Tukaj pa: „Sebičnost primitivnega človeka je grozna.“ pravi Danilo Lisjak.

Živi in dela med Ančoli, dvo in pol milijonskim ljudstvom, ki govori svoj jezik in živi na področju velikem za štiri Slovenije. Pravi, da so večinoma miroljubni, tudi v mestu Gulu ni veliko nasilja ali kriminala, ljudska sodišča pa sodijo po svoje. Nedavno so ujeli fanta, ki je nasedel na staro resnico: „Prilika dela tatu“. Menda je našel prenosni telefon. Vzel ga je, ko je stekla akcija iskanja, so aparat res našli v njegovi torbi. V trenutku so ga pobili na tla in v jezi, z nebrzdanimi udarci in brcami, ubili! Miroljubnost in nenasilje pa taka …

V Afriki je pač logika rada obrnjena na glavo. No, vsaj nam se zdi, da je tako, marsikaj mi vzame sapo, marsičesa ne razumem. Danilo nam je pripovedoval o tem kako bogate so nekatere države v soseščini, koliko naravnega bogastva premorejo in kako brezmejno in brezvestno po tem bogastvu hlepijo mnoge velike države sveta. Bogata ruda, žlahtni kamni, nafta … V nekaterih predelih Konga se otroci, denimo, igrajo z uranovo rudo, sestre uršulinke, ki jih skušajo osveščati in delajo med njimi, umirajo za rakom. Brezglavi ekonomiji ni mar za boleče zgodbe, denarju pač ni mar za človeka. V Ugandi je na policah trgovin in lekarn menda več kot šeststo različnih krem, mazil, ki so dokazano kancerogena. Pa nikomur ni mar za to!

Veliko tovrstnih resnic izvemo na poti. Danes smo se dvakrat peljali v dvanajst kilometrov oddaljeno mesto Gulu. Misijonar naroča dele za kritino strehe sanitarnih prostorov ob novi šoli. Jutri navsezgodaj bo v mestu naročil pesek za gradnjo in lesene dele za izdelavo ostrešja. Spet bomo šli z njim in upamo, da mu nismo preveč v napoto. Koliko nenavadnih prizorov: od pastirjev kravjih čred, do gneče v improviziranih lokalih ob cesti, od otrok, ki pripravljajo vse za izdelavo opek, do starih ženic, ki nosijo posode s sadjem na svojih glavah, zanimiva narava, ogromna drevesa, pa motoristi, delavci na poljih, na obrobju gozda ali na cesti. Slednjih je v res ogromno.

Mesto je namreč v celoti prekopano, gradijo nove poti, kanalizacijo, pripravljajo odtoke vseh vrst, širijo avenijo v center, gradijo pločnike. Če ste kadarkoli tarnali, denimo, nad županom „najlepšega mesta na svetu, nje“, ki je s svojimi mojstri naenkrat zaprl „pol Ljubljane“, naj vas potolažim. Tisto resnično ni bilo nič. Manj kot nič! Ogromni kupi izkopanega materiala na cestah, jarki in jaški, buldožerji in lopate, delavci, Japonci in Kitajci. Ja. Če je kaj dobro narejeno in naš gradbeni mojster Danilo pohvali, doda: pač, Japonci. Ko je kaj bolj „tako – tako“, so odgovorni najverjetneje Kitajci. In odkod denar za „izdelavo novega mesta“? Verjetno kak dar Združenih narodov. Sicer se pa tako govori o šestdesetih milijardah, ki jih namerava Kitajska investirati v Afriko. Gotovo ne zastonj, doda misijonar.

Danes se je Izidor trudil najti primeren način za vzpostavo internetne povezave z domovino. Zavedava se, da poslušalci čakajo na javljanja, da bi sodelavci in domači, poslušalci in vsi, ki spremljate našo akcijo „Dobroti dajemo glas“ radi slišali kako javljanje, pogovor, videli video ali prebrali blog. Uspelo mu je. Najprej smo našli sobico z nekaj računalniki in solidno povezavo, ki jo prodajajo na ure in minute. Poskusiva srečo in kramljala sva s studiem, bila v radijskem programu. Kako velika razlika med misijonom, na katerem je včasih težava običajni telefonski klic, predelom, v katerem je misijonska hiša edina, ki premore elektriko in mestom, v katerem mularija pregleduje „You Tube“ kanal. Nekaj kilometrov in nekaj desetletij velik razkorak. Kakorkoli, našli smo rešitev in upava, da bova odslej lahko redna in pridna pri pošiljanju utrinkov in doživetij v Slovenijo, ki jo človek po vsaki taki poti ljubi še za odtenek bolj.

V Guluju smo si ogledali veliko tržnico, se sprehodili med mnogimi stojnicami, ki ponujajo milijon pečenih rib, na tone banan, ogromno neznanih vrst fižolu podobnih reči, polne samokolnice eksotičnega sadja. Naj mimogrede povem, da smo približno že osvojili razlike med mangom, papajo in avokadom. Ananas sem omenil že včeraj in ostaja zvezda naših obrokov. Ko bi videli koliko šivilj in krojačev sedi za šivalnimi stroji na tržnici in popravljajo, šivajo, krojijo. Eni popravljajo oblačila strank, drugi merijo gospe, ki so na stojnici izbrale pisano blago živahnih afriških vzorcev. V neposredni bližini krojačev je del tržnice, na katerem ponujajo žive živali, v glavnem perutnino. Ta je na dvoriščih revnih družin veliko bogastvo.

Tudi na misijonu je videti nekaj kokoši, drobnih piščancev, v hladilniku pa zalogo jajc. Med čopkami kraljuje lep in velik, pa tudi jako glasen, bel petelin. Ko je pred dnevi prav glasno kikirikal, Danilu pa se ura za to početje ni zdela prava, je naročil kuharici: „Klali bomo. S petelinom je konec, belega petelina pod nož!“ Pa je zaskrbljena odgovorila: „Gospod, ne morem. Kako naj ubijem belo žival, ko pa ste okoli mene sami beli gospodje. Ne morem, ne gre!“ Izvrstno pripravlja obroke, ki so, seveda, sestavljeni iz … kako že rečemo … lokalno pridelane hrane. Tipični obrok ugandske družine, ki v shrambi premore kaj več, kot manjok in mango, je sestavljen tudi iz matoke, ki je pire iz banan. Ob običajnih bananah, ki so znane tudi nam, tule pa so različnih vrst, imajo tudi banane, ki so primerne za kuhanje. Če ste morda pomislili na okus pečenih banan v kitajskih restavracijah, naj vam povem, da misel ni bila prava. Zdele so se nam podobnega okusa in strukture, kot sladki krompir. Tudi ta je pogosto na krožnikih v Ugandi. Pa fižol različnih vrst, riž, ki za rast ne potrebuje vode, avokado, mango …

Danes smo se odpeljali tudi do dveh podružnic Danilove misijonske župnije. Prva, ki je bila postavljena, je ob cesti v mesto, posvečena je Ugandskim mučencem, druga je Marijina in stoji na samem, na nekoliko privzdignjenem delu pokrajine med mestom in misijonom. Ponuja lep pogled po travnati savani do velikega šolskega centra jezuitov, ki nameravajo ustanoviti univerzo. Brez pomoči misijonskih dežel, bi ta del Ugande v veliki meri ostal neveden.

Podružnična cerkev ima namesto zvona platišče avtomobilskega kolesa. Saj sploh ne vem, če sem napisal prav. Oprostite: namesto zvonca imajo avtomobilsko „feltno“. Prav lepo zveni, pravi Danilo, v Burundiju so jo uporabljali tudi za šolski zvonec. Zdajle zvoni meni in poje: Jure, spat, boš pa jutri povedal s kakšnim navdušenjem je Danilo pripovedoval o novem zdravstvenem centru in o občudovanju misijonarja Ignacija Knobleharja. Pa še kaj, brez skrbi.

Draga družba, lahko noč. Pozdravljamo vas z mirnega, v noč zavitega misijona, ki na vsakem koraku oznanja dobroto slovenskega človeka. Celo ogromna oltarna slika, freska v cerkvi, je delo slikarja Lojzeta Čemažarja, ki pa, mimogrede povem, še nikoli ni bil tukaj. Le kako je to mogoče? Jutri, jutri … ;)

Že danes lahko darujete za gradnjo bolnišnice!

Pustna Sobotna iskrica bo 2. marca letos zbirala darove za gradnjo bolnišnice na misijonu v Ugandi, kjer deluje misijonar Danilo Lisjak. Svoj dar lahko že zdaj oddate

• TRR pri NLB: SI56 0201 4005 1368 933, BIC banke: LJBASI2X
• TRR pri NKBM: SI56 0430 2000 3154 521, BIC banke: KBMASI2X
• Prejemnik: Misijonsko središče Slovenije, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana
• Koda namena: CHAR
• Namen nakazila: Pustna Sobotna iskrica 2019-Uganda
• Referenca: SI00 279226

Svoj dar lahko oddate tudi preko spletnega obrazca na Misijionskem središču Slovenije.