Pozdravljeni! Dovolite, da najprej pozdravim Katjo, za katero sem slišal, da kot pripravnica prevaja moje besede v ukrajinski jezik. Katja, živijo! Oprosti, a tudi nocoj bom predolg. V meni namreč vre, v meni se izmenjujejo pretresenost, jeza, obup, veselje, hvaležnost, dvomi, nova spoznanja ... Ne morem biti kratek, ne želim, da bi vse omenjeno ostalo v meni. Menda ni zdravo, jaz pa dodajam: in je povsem nepotrebno. Drugače: čutim dolžnost, da govorim ... Tukaj je noro! Lepo in grozno, vzpodbudno in moreče, veselo in otožno ...

Za vse, ki morda mislite, da služiti kot redovnica v Ukrajini že ne more biti pravi misijon, bi rad napisal kaj sem spoznal, ko sem se nocoj, ko smo po dvanajstih urah na poti znova dospeli v Kijev. Na zadnjem sedežu avtomobila, ki je rezal noč ulic pet in pol milijonskega mesta, sem se pogovarjal z Marijino sestro Barbaro Peterlin. Skromno, celo nekoliko sramežljivo je odgovarjala na moja vprašanja. Iskreno skromno so bile le izrečeneso njene besede, skromen način njene pripovedi. Ljubezen, skrita v odgovorih, pa je prerasla najvišje stolpnice, ki jih premore ta prestolnica. Nerodni orjak sem se ob njej počutil vedno manjšega. "Kakšne face so te sestre!" Ko bi vam le znal povedati ... Mah, nič, potrudil se bom.

Koliko usmiljenja premorejo, koliko razumevanja drugih, koliko tistega, kar nam vsak dan manjka ... Njihovo delo? Biti vez med brezdomnimi bolniki v bolnišnicah in zdravniki. Njihov glas so sestre, ki jim strežejo brez zadržkov! Zaradi njihovega dela odgovorni v bolnišnicah sploh zaslišijo besede, želje ali prošnje bolnikov. Tistih, ki so nevidni in brez imen že na ulici, kaj šele v od sveta pozabljenih bolnišnicah. Če sem včeraj opisoval delo sestre, ki je danes že blažena, sem se nocoj spet zavedel, da zglede lahko iščemo med tistimi, ki služijo danes. Ni treba daleč v zgodovino. Ni!

Ko vidiš razmere v katerih delajo sestre v Kijevu, ko slišiš pripovedovati o nedojemljivi družbi, brezsrčnih oblasteh, nespoštovanju človeka ... Si rečeš le: "O, moj Bog!" S. Barbaro sem vprašal kdaj ji je bilo pri njenem delu najtežje.

"Bilo je letos poleti, bile smo v bolnišnici, ki je bila zaprta. Imajo namreč "kolektivni dopust", med katerim delavci prepleskajo stene oddelkov, vsaj za silo osvežijo ne ravno bleščeče prostore. Obiskale in negovale smo brezdomce, ki so ležali na oddelku, ki še ni bil na vrsti za prenovo. Sredi dela je prišla strežnica, ki nas je povabila na kardiološki oddelek, na katerem ležijo tudi brezdomci. Pred tem ni poznala našega dela. Ko smo končale, smo se odpravile nadstropje višje, poiskale strežnico in jo prosile, naj nam pokaže sobo z brezdomci. Bila je daleč v kotu, povsem na koncu dolgega hodnika, ki se mi je takrat zdel še daljši, kot je v resnici!

Bala sem se, kaj me bo čakalo na koncu oddelka, kaj skrivajo v sobi, ki je tako odmaknjena. Na vsakem oddelku je učilnica. Odprla jo je, v njej so bile tri preiskovalne mize. Ni bilo postelj, preiskovalne mize! Namenjene so bile trem brezdomcem, ki so životarili v skrajno slabem stanju. Eden izmed njih je verjetno padel po tleh, ko je želel na stranišče. Poškodovan je obležal. Kdo ve kako dolgo nazaj ... Drugi je bil umirajoč, tretji pa hudo bolan, z rakom, ki se je kazal kot ogromni tumor na vratu. Ni mogel požirati sline, že na pogled se je videlo njegovo hudo trpljenje. Bili so strašno umazani, zanemarjeni, do skrajnih meja ubogi. Najtežje je bilo spoznati, da jim uslužbenci bonišnice niso ponudili niti kozarca vode.

Ko smo jih za silo uredile in preoblekle, sem jim ponudila vodo. Takoj se je videlo, da že dolgo, dolgo niso zaužili nobene tekočine. Nisem še srečala tolikšne žeje, doslej nisem videla človeka, ki bi tako hlepel po požirku vode! Sredi bolnišnice, med osebjem ...

Vedno znova je hudo dojeti, da nikomur ni mar zanje, soočiti se s popolno brezbrižnostjo ljudi. Tistih, ki so celo poklicani slišati stisko drugih. Bolj odkrito bi ne mogli pokazati, da brezdomcev ne uvrščajo med ljudi, med sebi enake!"

Kako je to mogoče? Vsem nam se gotovo zdi nepredstavljivo, da osnovne pomoči nisi deležen v bolnišnici. Zdi se mi, da lažje razumemo, da ubogih ne spoštujejo na ulici, da se objestneži spravijo nanje, da množice hodijo mimo njih, kot da jih ni. Ampak ... v bolnišnici?!

Sestra Barbara odgovarja: "Največkrat slišimo, da pač niso vredni, da jim pomagajo. Niso vredni. Kot da si mora človek vse zaslužiti. V tukajšnjem svetu še zdaleč ni samoumevno, da je vsakdo vreden pomoči. Ne razumejo, da moraš že kot človek, na njihovem delovnem mestu pa toliko bolj, vedeti, da je človeku v stiski prav pomagati!"

In redovnice počno prav to! Brez vprašanj, brez meja, popolnoma brez predsodkov pomagajo tistim, ki v njih, mislim, ne morejo videti drugega, kot angele!

Vem, težko se je vživeti, pa vendar: predstavljajte si, da vam že leta nihče ni ponudil roke, ne pomniš zadnjega objema, ne veš več prav dobro kje je bil nekoč tvoj dom, nimaš dokumentov, nobenih pravic, prepovedali so ti stik z otroki. Vsako noč, kot žival, iščeš toplo zavetje ... Morda je za teboj izkušnja krutega zapora, odvisnost te je prignala do misli na samomor, morda že neuspelih poskusov tega dejanja ... Hudo, neozdravljivo zboliš, amputirajo ti nogi, govorijo o skorajšnjem koncu ... Pozabijo te na koncu smrdljvega hodnika, hodijo mimo, kot da te ni. Nimaš moči, da bi poklical pomoč. Zbereš jo, pa te ne slišijo! Gledajo vate, pa te ne vidijo!

Potem pa se v tvoji sobi, v katero so te s skrajnimi mukami spravili humanitarci, nenadoma znajde redovnica, ki prijazno želi slišati tvoje ime. Že njen pozdrav je bil nekaj iz tvojega oddaljenega spomina. Vstopi sestra, ki ji ni nerodno pomagati ti pri najbolj osebnih stvareh, ki bi morale pripadati vsakemu živemu bitju. Morale! Tebi so bile odvzete. No, morda si jih celo sam zapravil. Ni pomembno! Ljubezen ne pozna pogojev. Pride, pristopi, te nagovori in ti pomaga! Vsak dan prihaja. Ni te poznala, o njej so morda celo govorili grde reči, pa ji ni mar. Pride in pomaga. Nič ne zahteva za to, nikoli ne vpraša kje imaš denar, nikdar ne povzdigne glasu, ne grozi s tem in onim, če ... Nobenega "če" ni v njenih besedah. Le spoštovanje! Kako? Zakaj? Zakaj in kako je mogoče, da je tu?

Drznem si zapisati odgovor in sem skoraj prepričan, da bi redovnice odgovorile enako: v tebi vidijo Kristusa! Pomagajo Njemu, živijo po Njegovih navodilih, živijo v Njegovi Ljubezni. In ta je pač taka! Brezpogojna, brezmejna, brez "če", brez "ampak", brez kakršnegakoli "drobnega tiska". Če to ni čudež! Če to ni angel ...

Bogu hvala, da v tem sodobnem svetu, v tem norenju za praznino, trenutnim zadovoljstvom in iskanju blišča, ki je gnil do skrajnosti, še obstajajo ljudje, ki slišijo klic. Boga in sočloveka. Bogu hvala!

Še enkrat ponavljam Izidorjevo misel: "Za naju pot med misijonarje in tiste, ki jim služijo, predstavlja duhovne vaje!" Tudi zato ne pišem o cestah, ukrajinskih in ruskih avtomobilih, veselih zgodbah, ki jih pišejo ti dnevi. Pa jih je veliko. Se mi kar ne zdi primerno, še manj potrebno! Delo tistih, ki gorijo, me je vnelo. Morda zveni pocukrano, a zdajle čutim, da je res! Velikani in velikanke. Luč tega sveta, ki je, pa povejte, če ne, zašel v senco.

Nocoj smo videli tudi prizadevanja DePaula, ki v Kijevu skrbi za nočno zavetje ljudi na ulicah. Dvajset tisoč je registriranih, kdo ve koliko takih, za katere nihče ne ve! Do stopetdeset jih prihaja v prostore bivše igralnice. Dobrodelna organizacija jih ima v najemu. Tisoč evrov na mesec odštejejo za zanikrne sobe, v katerih se brezdomci lahko umijejo, pogrejejo, v njih prespijo. Med osmo in deseto zvečer odprejo vrata, do jutra jih zaprejo in reveži se držijo pravil, ki omogočajo skupno mirno noč. Ob prvem prihodu zahtevajo rentgensko sliko pljuč. V državi je namreč še vedno epidemija tuberkuloze. Vsak, ki vstopi, mora priti trezen. Dokumentov ne preverjajo, brezdomci jih tudi sicer nimajo. Državi za tako delo in ostalih 20.850 ljudi brez doma in pravic v Kijevu, ni mar! Mesto se požvižga na nevidne!

Gospod Dima, ki vodi zavetišče pravi, da le vera pomaga prostovoljcem in uslužbencem DePaul-a vztrajati pri tem delu. Napredka ni, luč na koncu predora je ugasnjena. Ko mi je povedal, da se k njim lahko zateče tudi brezdomec, ki beži pred zakonom, sem ga vprašal: "In kolikokrat se oglasi policija?" "Nikoli," je odvrnil in dodal: "Policija le sem in tja pred naša vrata pripelje koga, ki jim je povzročal preglavice, zdaj pa ne vedo kam z njim!" Nedavno je policija pripeljala gospo, za katero se je pozneje iskazalo, da je za njo razpisana celo mednarodna tiralica. Pa jo je pred vrata zavetišča pripeljal policijski avto. To pa je spremstvo, kaj? Ja, v tem svetu bi se marsičemu smejal, če bi ne bilo tako boleče tragično!

Država pa ... kot Krpanov minister Gregor. Nič! No, le takrat, ko je treba loviti kake politične točke se prikažejo njeni predstavniki. Sicer o njih ne duha, ne sluha, kaj šele kakšnega evra. Ničesar! Ko se je lani bližala zima, pa so se kar iznenada, meni nič, tebi nič, pripeljali pred vrata centra, se, oboroženi s kamerami državne televizije, postavili pred vrata zavetišča za brezdomce in smeje, polni upanja naznanili: "Poglejte, kako naše mesto misli na druge. Bliža se zima, z zavetiščem bo topla za vse!" Niti besede o organizaciji, ki z muko zbira denar za najemnino, niti omembe uslužbencev in prostovoljcev, ki vsako noč bdijo ob brezdomcih. Niti besede! Le: "Poglejte naše mesto ... "

Zato dokaz, da mediji lahko ravnajo tudi drugače: DePaul je organizacija, ki je nisem poznal, po nekaj primerih v Ukrajini, pa zaupam v njihovo delo. Neverjetno se mi zdi! Kot delavci v njej, ki z obema nogama na tleh vedno znova dvigajo nemočne, ko padejo. S poštenim delom! Ko mi je Dima stisnil roko in se ob pozdravu prijazno nasmehnil, sem začutil: to je to! Pošten garač, ki okrepljen z vero, počne nemogoče. Meni se pa nič ne da! Tukaj sem zagnan. Tu sem kot apostoli, ki so se jim odpirale oči, doma bom pa le Peter pred deklo vratarico ... No, saj sem povedal: duhovne vaje! Da bi le "držale" in še vseh vas naj se malo "primejo". Pa brez zamere ...

Kmalu neham vznemirjati, jutri popoldne naju čaka začetek poti domov. Ukrajino, njene težave, njene lepote, predvsem pa ljudi s katerimi se srečujeva, bova ohranila v spominu. Ljudi v najlepšem!