Človek si misli, da bo na dan, ko premaga pot od Odese do Sniatyna, pa od Sniatyna do Zalučje, od Zalučje do Kolomeje in nazaj v Sniatyn, zvečer napisal le: "Dragi dnevnik, danes smo se vozili. 400 kilometrov po ne ravno vzornih cestah. Drugega ti nimam povedati!" Ja, misli si, četudi krajev, ki sem jih naštel ne pozna. Pa ni res. Tudi sreda je bila polna do konca, tudi danes je precej gradiva v utrujeni buči.

Čeprav poročam o luknjastih cestah, četudi imajo z vzdrževanjem kilometrov res težave, moram povedati, da je dežela prepredena s cestami. 250.000 kilometrov cest ima ta velika dežela. Ni čudno, da ne morejo biti vse lepo obnovljene in vzorne, kot si želi razvajeni potnik. Miha, ki je naš hitri voznik, se vsak večer posvetuje s sestro Marto in ostalimi, ki nas spremljajo na poti. Modrujejo katero smer naj izbere, katero pot ubere do cilja. Danes je dobro izbral, pravočasno smo dospeli do Zalučje, v kateri je dom otrok s posebnimi potrebami, hiša zapuščenih sirot, ki le zaradi dela dobrodelne organizacije DePaul, imajo koga objeti, se nasmehniti obrazu, ki jim vrne nasmeh in podati roko ali sesti v naročje nekomu, ki si zanje vzame čas. Vsak dan.

Pred leti je bila hiša grozljiva hiralnica, v kateri so na teden umrli trije otroci. Danes imajo "le" še pogreb ali dva na leto! Nekoč otroci niso odšli iz bolniške sobe, niso zapustili postelje, danes s prostovoljci in uslužbenci organizacije DePaul odidejo celo na desetdnevne počitnice na morje, vodijo jih na izlete, vsakodnevne sprehode. Včasih so jih, če so le zmogli, sem in tja po stopnicah nesli na zrak, danes vsi, ki lahko hodijo, z dvigalom pridejo na sonce. Sobe v katerih je 120 otrok so ravnokar obnovljene, popleskane s svetlimi barvami, prostovoljke in prostovoljci pa prinašajo duh upanja in občutek "normalnosti" med stene, ki še ne dolgo nazaj, niso bile pomembne za nikogar!

Večina otrok, ki so stari od 4 do 35 let, je tukaj zato, ker so se jim starši odrekli, ker so jih zatajili in delo z njimi preložili na ramena drugih. Po prvem obisku bolnišnice, v njihovem ranem otroštvu, so ostali tam. Pozabljeni, nezaželeni. Po štirih letih v bolnišnici, socialne službe poskrbijo, da pridejo vsaj v dom, kot je ta, ki smo ga obiskali. Kako je mogoče, da je toliko zapuščenih otrok, da je toliko staršev, ki prizadetosti ne morejo ali nočejo sprejeti? Sestra Marta Meško odgovarja: "Mislim, da je komunizem uničil moralo! Uspelo mu je vcepiti misel, da so bolniki, invalidi in ostareli v tej družbi nepotrebni. Umakniti jih je treba! Čim hitreje, čim dlje od oči!" V groznih časih je za 120 hudo prizadetih mladih skrbelo pet uslužbenk. Nepredstavljivo. Niso imeli zanje primerne hrane, ni bilo plenic, niso razpolagali z nobenimi zdravstvenimi pripomočki. Groza!

Prostovoljci družine lazaristov so bili na začetku deležni mnogih tesno zaprtih vrat, negodovanja, nestrinjanja, dvomov in prepovedi. Danes pa zaradi svojega predanega dela uživajo zaupanje družbe in v nasmehih otrok dobivajo najbolj vredno plačilo.

Videli smo, da je bil sredi sobe, ko smo obiskali prvo skupino, navihan fantič, vidno prizadet, s skrivenčenim telesom, nemirnim obnašanjem in iskricami v očeh. Najprej je nekajkrat vrgel nekaj po tleh, potem malo ponagajal prijatelju, na koncu pa s. Marti skoraj snel naglavno redovno ruto. Ko so prostovoljke opazile sestrino zadrego, so fanta objele, pristopile in rekle: "Oprostite, naš Kostja je, čeprav ne izgleda, star dvajset let. Do pred nekaj leti ni zmogel niti koraka. Vse otroštvo je nepremično preležal v postelji. Zdaj pa hodi! Sam stoji in hodi! Zato mu sem in tja opravičimo kako nagajivost! Oprostite." Seveda se sestri ni bilo treba opravičevati, še kako dobro je razumela vzdušje in ljudi v sobi. Jaz pa sem v opravičilu spoznal koliko dobrega naredi DePaul, koliko življenja v prizadete otroke vnesejo prostovoljci. Vem, da bi večina mladih takega dela ne zmogla, zato toliko bolj spoštujem tiste, ki prihajajo vsak dan in pomagajo pomoči potrebnim. Dejanja, ki svetu vračajo upanje!

Pokazali so nama fotografiji otroka, ki je pri petnajstih letih tehtal petnajst kilogramov. Okostnjak. Poskrbeli so zanj, poiskali pomoč in kmalu se je vrnil. Zdrav, s pravo težo in željo po življenju. Največji nasmeh se je delavkam DePaul-a prikradel na obraz, ko so povedale: ko si je opogel in smo premagali želodčno bolezen, ga je na svoj dom znova sprejela mama!

Le kako so do nedavnega nosili otroke po stopnicah v spodnje nadstropje, če so jih hoteli peljati na sveži zrak? Nosili! Kako hudo jim je moralo biti, ko so se morali vsak dan odločati kateri izmed otrok v sobi bo dobil svežo suho plenico. Ena na dan je pripadala skupini otrok. Nemogoče! Danes pa je Zalučja primer uspešnega dela, sodelovanja različnih služb in predanosti mladih. Dokaz, da se tudi v tem okolju da! Dokaz, da so darovi iz tujine dospeli v prave roke. Verjamem, da bo tudi Balta, ki ji bomo skušali pomagati, lahko pokazala napredek.

V kratkem druženju z otroki različnih starosti smo spoznali, da so se na dotik in prijazno besedo odzivali tudi tisti, ki so na videz popolnoma nemočni, od bolečin in bolezni zvitih teles ležali v posteljah. Dotik je prinesel nasmeh, božanje iskanje pogleda, stisk roke je dobil odgovor ... Sestra Marta pravi: "To je dokaz, da prav nihče izmed nas ni bil oropan ljubezni, da je v vsakem človeku želja po "biti ljubljen." Bolezen, prizadetost nam lahko vzameta marsikaj, ljubezni nam ne moreta vzeti!

Obisk skupine najmlajših je bil nekaj povsem drugega od sob, ki smo jih obiskali nazadnje, v spodnjem nadstropju. Pozdravili smo fante, že kar možake, od katerih so nekateri že v tridesetih letih. Tam je pa drugače! Prostovoljec, ki je delal z njimi, ustvarjal z lesom, nam je povedal, da dela s tistimi, ki si to želijo in so dela zmožni. Ob njem je bila le peščica fantov, vsi ostali so v dveh večjih prostorih ždeli vsak v svojem kotu, nekateri hodili naokrog, drugi z buškami in v hrastah ležali na blazinah ... In pojavilo se je vprašanje: pa naprej? Kam bodo odšli, ko jih ujame meja 35-ih let? V dom, ki je namenjen starejšim. Kako je tam poskrbljeno zanje, nisem vprašal ... Dvomov je bilo že zdaj dovolj!

Priznam, ko so naju pripravljali na obisk opisanega doma, pravijo mu internat, sva imela občutek, da se bova srečala z groznimi razmerami, da bova v stopila v čas, ki so ga tu, hvala Bogu, uspešno pustili za seboj in prerasli vse, kar mu ni bilo v čast! Torej: ni bilo tako! Čeprav so zdaj sredi prenove in potrebujejo še marsikaj, da bo tako, kot si želijo, je to, kot pravim "zgodba o uspehu". Najbolj pozabljenim so vrnili nasmeh, prizadetim so dali obraz, osveščajo družbo, ki se še danes pretvarja, da jih ni!

Razmišljam pa o Grozdanki, ki je zaradi svoje telesne invalidnosti, prizadetih rok in nog, vseh dvajset let že v tem domu. Videti je, da se ima lepo, vem, da člani DePaul-a vzorno skrbijo zanjo in delajo z njo, pa vendar ... Mislim, da bi bistro dekle, ki samo spleza na stol, ki slika z usti, ki tako zelo odstopa od vseh ostalih gojencev v domu, v razvitem svetu, ki ima zgrajen sistem za delo z invalidnimi, živela povsem drugačno življenje. Upam, da bi pri nas imela osebno spremljevalko, primeren voziček in študijski indeks. Recimo! Veliko premalo vem o sistemu dela z ljudmi s posebnimi potrebami, a tukaj se mi je dekle zasmilo. Imel sem jo za ujeto v zgodbo, ki je le delno njena ...

Spoznali pa smo še zgodbo mlade sestre usmiljenke, ki je konec devetnajstega stoletja umrla v Sniatynu, bila maja leta 2008 razglašena za blaženo in katere grob je vsakodnevno obiskan, ljudje pa se polni zaupanja obračajo nanjo.

Takole piše: "Leta 1902 je s. Marta prišla v bolnišnico v Sniatyn, da bi stregla bolnikom, toda ni se omejila samo na to delo. S svojimi izkušnjami in s svojo vero je želela pomagati vsem. Z nasmehom, polna dobrote in potrpežljivosti je nudila telesno in duhovno pomoč vsem, ki so je bili potrebni.

Njeno življenje, stkano iz del ljubezni, se je tako tudi končalo. V svoji ljubezni brez meja se je ponudila, da namesto mladega bolničarja, družinskega očeta - čeprav se je zavedala nevarnosti - razkuži sobo, kjer je ležala bolnica, okužena s tifusom. Že naslednji dan so se pri s. Marti pokazali prvi znaki bolezni. Naredili so vse, da bi jo rešili. Zadnji teden njenega življenja v bolnišnici so verniki različnih veroizpovedi goreče prosili Boga za njeno ozdravitev. 30. maja 1904 je prejela sv. obhajilo, se zatopila v globoko molitev, kot bi bila v ekstazi, nato pa mirno ugasnila."

Obiskali smo njen grob, ki privlači mnoge vernike. Vedno je okrašen s cvetjem, z lučkami in, po krajevni navadi, z vezeninami. Katoličani, pravoslavni, judje … vsi so prepričani, da je sestra, ki je bila tam pokopana pred sto leti, svetnica. Rečejo ji Matuška, kar pomeni »dobra mamica«. Na njen grob prihajajo, da ji zaupajo svoje vsakdanje skrbi, prepričani, da jim bo pri Bogu pomagala kot takrat, ko je bila med njimi.

Obiskali smo grob blažene, oče Miha je v cerkvi, v kateri je njen relikvarij, daroval sveto mašo za sodelavce in poslušalce Radia Ognjišče in za uspeh našega dela. Lepo se nama je zdelo, ko je izrekel namen daritve. Spoznala sva, da je v teh nekaj dneh začutil kako smo povezani in koliko nam je mar za ljudi med katerimi dela. Iskreno upamo, da jim bomo zmogli pomagati!