Po kratki noči dolga pot! Pred njo okusen zajtrk pri sestrah usmiljenkah, ki sva jih včeraj srečala v gnilem podzemlju mesta, ko so predano služile brezdomcem. Drugačni sorti "brezdomcev" so danes pripravile obloženo mizo, pokazale lepo kapelo in nov mini bus, s katerim bodo medicinsko oskrbovale uboge na različnih koncih mesta. Kot, da njihovo razdajanje danes, ki ga običajni smrtnik ne bi zmogel, ni dovolj. Vedno nove naloge, novi cilji in enaka volja, ki premika bregove. Prav ob Črnem morju so, pogledali smo ga, prepihalo nas je in komaj sva verjela, da je poleti tam lahko prav prijetna plaža. Danes morje ni imelo prijaznega obraza.

Za nami je torek, ki smo ga preživeli na bolj ali manj razmajanih cestah med Odeso, Balto in Vinnitso. Šeststo kilometrov! Vmes smo spoznavali neskončne ravnine, obarvane s črno zemljo, zeleno travo, polja brez konca, obdana z modrim nebom. Kot ukrajinska zastava: spodaj rumeno žitno polje, zgoraj modro nebo! Pardon, ampak ... zakaj modro nebo? Če bi sodili po dosedanjih dneh najinega obiska, bi bila zgornja polovica ukrajinske zastave z lahkoto sive barve. Doslej res ni bilo videti veliko modrine. Kot bi se nebo odločilo, da nam bo pomagalo pri nagovarjanju dobrotnikov in naslikalo otožno podobo krajev in pokrajine.

Veliko sva izvedela o državi, njeni zgodovini, ljudeh, današnjem obrazu samostojnosti, Rusih, s katerimi so trenutno v vojni na skrajnem vzhodu, Krimu, odvisnostih, ki tarejo tukaj mlade, misijonarjih, ki prinašajo svetlobo v njihove dni in upanje v lepšo prihodnost.

Mihail, po naše kar Miha, je grkokatoliški duhovnik, ekonom hiše lazaristov v Kijevu, odgovoren za kar nekaj dejavnosti družine lazaristov. Z dovoljenjem vodenja obredov po katoliškem obredniku je tisti, ki pogosto mašuje v kapelah redovniških hiš po Ukrajini. Danes je za majhno skupnost in nas, njihove goste, maševal v Balti. Vsak večer, ko obrne ključ Škode, avta s katerim dirjamo iz mesta v mesto, vpraša: "Ste se bali?" Z razlogom. Kako že rečemo? Težko nogo ima, ceste pa včasih niso pripravljene na dirkača, ki podira rekorde. Pa se ne bojiva, zaupava mu in upava, da imajo tudi grkokatoliki angele varuhe ... Ko pridemo do skupnosti, ki nas pričakujejo, najprej vprašajo: "Kako ste potovali? Je bila dolga pot?" Potem, ko zagledajo Miho, ki nas vozi, pa nemudoma hudomušno dodajo: "O, z Mihailom ste prišli! Potem se pa ni vleklo, a ne?" Varen in hiter voznik, duhovit sogovornik in nadvse prijazen spremljevalec je. Če dodam še sestro Marto, ki je ves čas z nami, potem res lahko povem, da sva v sijajni družbi, v varnem okolju, ki bi si ga človek želel na vsaki poti. Tudi takole bi jima rad rekel: hvala za vse!

Osrednji cilj današnjega dne, morda pa tudi najine poti je bilo mesto Balta. Dvestopetdeset kilometrov oddaljena od Odesse, prav toliko od Kijeva, mesto y dvajset tisoč prebivalci, blatnimi ulicami, od Boga pozabljenimi deli mesta, danes z zoprnim vetrom in mnogimi, premnogimi težavami. Pred desetimi leti so v mesto prišle sestre usmiljenke. Srečale so sestrico in brata, otroka, ki sta sama tavala po nočnih ulicah in zbegano iskala ... Kdo ve kaj! Našla sta sestre, ki so v Balti skušale ustanoviti varno hišo za otroke, zavetje v obliki popoldanskega varstva, prijazen prostor za otroke, ki si zaslužijo pozornost, pa je doma niso deležni. Začele so v najtem stanovanju, kmalu kupile majhno hišo na obrobju mesta, jo preuredile in začele!

Danes tri sestre vsakodnevno sprejemajo otroke, ki popoldne pridejo na topel obrok, po prijazen pozdrav. Dobijo varno druženje s sovrstniki, prostor in igrače za igro, pa tudi učno pomoč, možnost reševanja stisk v katerih se znajde vsak otrok ali mladostnik. Dobijo sestre, ki so jim pripravljene pomagati ...

V Balti je še danes močno razširjeno omamljanje otrok in mladih z lepilom, v mnogih domovih cmarijo sintetična mamila. Iz močnih narkotikov z različnimi recepti "pridelujejo" mamila, ki so dostopna tukajšnjim revežem. Večina družin je razbita, ločeni starši mnogih otrok se utapljajo v alkoholu, bežijo v svet omame, živijo s hudimi boleznimi in popolnoma neodgovorno zrejo v svojo prihodnost in jutrišnji dan otrok! Mnogo mladih je v zaporu. Tudi, ko odslužijo kazen ne zmorejo dolgo stopati po poštenih poteh. Začaran krog! Še eden izmed mnogih v mojh zapisih.

Ob hiši sester usmiljenk je katoliška cerkev, ki so jo v času komunizma odvzeli Cerkvi in iz nje naredili avtobusno postajo. Od svobode naprej jo skušajo obnoviti in ji znova vdahniti življenje, ki ji gre. Ne zmorejo priti do denarja, ki bi zagotovil obnovo. Katoliška cerkev je tukaj predstavljena le z delom usmiljenk, ki se trudijo, da bi jim ljudje zaupali. Pred desetimi leti so namreč naletele na ogromno nasprotovanj. Predstavniki pravoslavne cerkve so namreč razširili nezaupanje, prepričevali starše, da sestre trgujejo s človeškimi organi in, da naj nikar ne pošiljajo otrok pod streho njihovega doma. Si predstavljate? Pa le vdano služit so prišle. Dve Poljakinji in domačinka. V tujo deželo, brez kakršnekoli želje po plačilu, vračilu ... Potem pa te obsodijo takih grozot. Uspešno so prestopile vse ovire in danes predstavljajo edino svetlo točko, ki sva jo uspela videti v tem mračnem blatnem mestu. Še dim, ki se je valil iz dimnika ob srednji šoli je bil črn, težak, grozeč.

V mestu, v tem obupu in skrajnem robu, po katerem hodijo ljudje, deluje štirinajst različnih sekt. Med njimi menda tudi satanistična, saj se vsake toliko zgodi kak umor zaradi žrtvovanja hudiču ... Ja, pogosto se z Izidorjem samo nemo pogledava, se primeva za glavo in ... ostaneva brez besed!

Preprosti ljudje v mestu skušajo preživeti po svojih močeh. Mnoge žene šivajo, pečejo kruh, izdelujejo, kar znajo izdelati s svojimi rokami. Na ulicah mest skušajo prodati kar naredijo in tako preživeti svojo družino. V Balti je bila nekoč mlekarna, danes je ni več! Imeli so mizarsko delavnico, pa je propadla ... Večina zaposlenih je na delu v Odesi, odkoder se enkrat ali dvakrat na mesec vrnejo domov. Tudi mladi se čez počitnice radi odpravijo v to obmorsko mesto, skušajo nekaj zaslužiti. In res, če so pridni, se ob koncu počitnic vrnejo s parom novih hlač ... In mnogimi, pogosto groznimi, izkušnjami. Sestre pravijo, da se pogosto pokaže, da počitniško delo, na katerega se mlad človek odpravi v Odeso, predstavlja vstop v svet brezdomstva!

Tu, v hiši sester usmiljenk pa: vesela pesem, smeh ob računalniških igricah, mehka postelja, toplo kosilo. Doma ni ničesar od naštetega. Trenutno imajo na svojih seznamih šestdeset otrok, v dveh nadstropjih pa veliko premalo prostora. Ker so majhni otroci, ki so jih sprejele pod svoje okrilje pred desetimi leti, danes že mladostniki z drugačnimi potrebami od majhnih otrok, s katerimi se družijo, bi rade kupile in obnovile, za delo pripravile hišo v neposredni bližini. In prav pri tej želji smo začutili, da bi lahko bila cilj naše Pustne sobotne iskrice prihodnje leto! Konkreten cilj, pomoč pri projektu, ki vodi v življenje, pri gradnji hiše, ki pelje proč od propadanja mladih, proč od smrti! Ko bi videli prijazne nasmehe otrok, ki so se v prostorih varne hiše pogovarjali z nama ... In, ko bi jih primerjali z mrkimi obrazi premraženih mladih na ulicah, bi videli ogromno razliko in začutili zakaj nam je ob razgrinjanju načrtov, ki jih imajo sestre, postalo tako toplo pri srcu.

Sestra Galina, ki vodi omenjeno hišo, nas je popeljala do družine, iz katere prihajata otroka, ki so ju sestre kot prva srečale na njihovem začetku dela v Balti. No, takrat sta bila otroka, najstnika, danes pa ... Dvaindvajsetletno dekle je mati štirih otrok, njen brat pa lastnik "delavnice za pripravo mamil". Ja, pravi, sestra, včasih je težko in kljub trdemu in iskrenemu delu, na koncu ne pridejo do uspeha. V večini primerov pa se otroci poberejo, začnejo živeti vrednote, o katerih slišijo pri sestrah in spoznajo, da je svet lahko tudi prijazen, pošteno delo plačano, ljubezen pa brezpogojna!

Hiša je stara stoeno leto. Videti je, da je že desetletja ni nihče pošteno obnavljal, leseni podi v nadstropju ne bi zdržali poštenega testa, v prostorih ni najti ravne površine. O Bog! V hiši živi precej nenavadna mama, ki je ves čas našega obiska na moč glasno razlagala o plakatih z ikonami, ki so jih nalepili na steno. Na vse pretege je skušala sestram razložiti kako neskončno zaupajo v Boga,kaj jim pomeni Marija, kako pomembna je zanje molitev ... V kuhinji je bila stajica, v njej eden od štirih majhnih otrok. V sobi ob njej živi mlada družina. Ena velika postelja, majhna omara in svetleča dekoracija iz luči, ki sodijo na božično drevesce. V drugi sobi je mama z najstniško hčerko in najmlajšim dekletom, ki je osnovnošolka. Marsikaj je spominjalo na domove, v katerih sva se lani srečevala z družinami iz botrstva za Etiopijo. Le polt ubogih je bila drugačna. Pa hlad, ki ga v Afriki pač ni, se bo tukaj zdaj zdaj prelevil v strupeni mraz. Revščina, vprašanja kako je to mogoče in nemi odgovori, nemoč sester, ki jim skušajo pomagati. V spodnjem prostoru pa biva sin in brat, falot, ki s svojim nedelom in nepoštenjem skrbi, da hišo pogosto obsije modra luč policijskega avtomobila. Pripelje se bo črni blatni cesti mimo hiš, ki so si precej podobne med seboj. Skromne, na videz pozabljene, skoraj zapuščene. Le sem in tja je moč videti trud skrbne roke, ki bi rada olepšala okolico ali dom. Večina propada.

Verjetno bi v teh razmerah sploh težko bilo drugače. Mladi si želijo, da bi prišli do redno plačanih državnih služb. Pa čeprav učitelj zasluži le okoli sto evrov na teden, zdravnik pa osemdeset. Ja! Res. Dolgo mora hoditi v službo, da povrne "začetni vložek". Korupcija je požrtna, nesramno brezbrižna do tistega, ki nima! Za vstop v zdravniške vrste, kot pogoj za to, da v Ukrajini lahko začneš delo zdravnika v državni bolnišnici, je namreč plačilo. Tudi do petdeset tisoč evrov moraš odšteti. Komu? Tistemu, ki je to storil verjetno kako leto pred teboj ... Enkrat se je pač začelo, do danes pa razraslo do neslutenih barabij. Na vseh področjih, pravijo, povsod!

Ob vsej gnilobi pa tukajšnji človek, mlad in star, prisega na "šminko", zunanjo podobo, ki skuša prikriti njihovo uboštvo. Gmotno in duhovno. Tudi, če prihodnji mesec ne bo kruha v hiši, da le plačamo obrok za nov prenosni telefon. Doma se podira streha nad glavo, v šoli pa je dekle urejeno kot foto model z naslovnice modne revije. Doma in v notranjosti so ubogi do nepredstavljivosti, med ljudmi in navzven pa bleščeče zadovoljni in urejeni! Pa razumi, če moreš ...

Do sprememb na bolje bo prišlo počasi, s pogovori, razumevanjem stisk, poslušanjem, sprejemanjem. In vse to, prepričan sem, lahko v Balti da le hiša sester usmiljenk, ki ji bomo, upam, skušali pomagati. Kajti, kot vedno reče Peter Opeka: "Nihče! Nihče ne bi smel živeti v takem svetu. Ne smemo pustiti, da se to dogaja ljudem. Ljudem kjerkoli!" Tudi v Ukrajini ne. Po danes doživetem lahko rečem: Balta bi lahko bila tudi Blata.
... Na, spet naju je ujel nov dan. Dost' bo. Čez nekaj ur na novih 600 kilometrov ... Pozdrav v domovino in hvala, ker ste z nami!