* Preizkušani odvisniki, ki v komuni skušajo najti pot v svobodo življenja ...
* Brezdomci, ki se lahko enkrat na tri tedne stuširajo v centru ...
* Bolniki, ki si morajo v državni bolnišnici plačati vsa zdravila, ves sanitetni material. Vse!
* Invalidi po amputaciji nog, ki po operaciji ne vedo ne kod, ne kam ...
* Bleščeče središče milijonskega mesta in popolnoma pozabljena okolica ...
* Zatrta dobrodelnost, ki se po pol stoletni komunistični prepovedi ne more pobrati!
* Duhovnik, ki z razdajanjem, idejami, voljo in močjo v ostalih zbuja slabo vest.

Vse zgoraj zapisano je le del tistega, kar se bo po današnjem dnevu motalo po moji glavi, kar mi bo zastavljalo vprašanja. V meni se bo povedano slikalo vedno znova, ko bom obujal spomin na Odeso in dan preživet z lazaristom Vitalijem. "Danes boste spoznali nekaj naših projektov," nam je dejal po jutranji maši, ko je s sestrami in sobrati nabral moč za dolg ponedeljek. "Boste videli zakaj ikone na stenah naše kapele pričajo o delih usmiljenja!" In smo res! Nobena podobnost podob z ikon in njihovim delom namreč ni naključna. Bolne obiskujejo, gole oblačijo, lačnim dajejo jesti ... Vsak dan na različnih koncih Odese in njene okolice!

Ob nenehnem zvonjenju misijonarjevega telefona, reševanju različnih tegob ubogih, ki so ga klicali, nas je z avtomobilom, s katerim je, denimo, prejšnji teden prevozil štiri tisoč kilometrov, najprej popeljal proti tovornemu pristanišču v Odesi. Sredi dolge kolone tovornjakov, ki čakajo na pretovor žita, je zavil na "skoraj malgaško" brezpotje, ki nas je vodilo mimo nastajajočega novega logističnega centra, ki ga gradijo z ameriškim denarjem. Dospeli smo do komune imenovane "V dialogu", zavetja za odvisnice, hiše, ki je nastala po italijanskem vzoru in deluje po pravilih, ki jih je eden izmed tamkajšnjih lazaristov spisal po izkušnjah z začetka njegove komune v Italiji. Danes v nekaj evropskih državah uspešno vračajo upanje tistim, ki so ga pred vstopom v komuno skoraj izgubili.

Slišali smo zgodbe o zlorabah, propadu, stiskah, alkoholu, mamilih, ulici ... In o upanju, zaupanju, spoznanju, da je ljubezen edina rešitev na drugi strani! Pred dvema letoma je Vitalij odprl vrata komune v kraju, ki se je (zveni znano in domače) na vse pretege otepal "pijanih žensk" v vasi! Duhovnik je na negodovanja vaščanov odgovoril: "Ljudje, naša hiša bo edina v vaši vasi, v kateri ne bo alkohola!" Težave z njim so namreč v celotni Ukrajini v nebo vpijoče. Danes ob hiši v komuni deluje pekarna, za katero skrbijo Kostja, nekdanji odvisnik ter Nataša in Svetlana, ki sta trenutno na poti iz sveta omame. Pečejo kruh, ki ga vsak dan prodajo nekaj okoliškim trgovinam, pecivo, s katerim oskrbujejo dve komuni in je v okolici Odesse vedno bolj priljubljeno. Z denarjem skrbijo za hišo, preživljajo sebe in spoznavajo, da človek lahko preživi s poštenim delom.

S cmokom v grlu smo poslušali Svetlanino pripoved, izpoved mame treh otrok, ki jo je zloraba s strani očima odrinila od mame, toplega zavetja in gnala proti samomoru. Nekajkrat se je vrnila v hladen objem odvisnosti, nekajkrat je skušala znova vzpostaviti stik z mamo, vedno znova spoznala, da ne gre in spet zabredla na pot brez vrnitve. Otroci, razhajanja z možem, pogled v prihodnost, ki je ni bilo, beg od odgovornosti, otrok in normalnega življenja ... Tik pred koncem pa odločitev: ne morem tako, umrla bom! Danes je odgovorna ženska, mati, ki je kalvarijo boja z odvisnostjo prehodila zaradi otrok. Pričevalka, ki s solzami govori o dnu, z nasmehom pa o upanju. Tovrstna pričevanja vedno nagovorijo. Tudi danes so!

V hiši vladajo red, točnost, spoštovanje, ljubezen do drugega. Red se kaže v vsem, kar lahko vidijo oči obiskovalca, točnost v njihovem urniku. Zajtrk je denimo na vrsti vsako jutro ob 7.23. Ne ob pol osmih, 7.15 ... Ne! Triindvajset minut čez sedmo. Vitalij pravi: ko vidim odvisnico ali odvisnika, ki ob 7.22 čaka za mizo, da bo zazvonil zvonec, vem da je na pravi poti. V drobnih odgovornostih se zrcali želja po sprejemanju velikih. Ko smo ob sklepu dneva spoznali še moško skupnost odvisnikov, smo v skupnem krogu poslušali njihove zgodbe, strahove, prihajanja, bežanja in vnovičnega vračanja. Alkohol, mamila, igre na srečo! Na ulicah ukrajinskih mest morijo cenene sintetične droge, ki prihajajo s Kitajske. Če imaš denar, si na igli, če denarja ni, na steklenici. V krajih, za katere se zdi, da so od vseh pozabljeni, pravi Vitalij, je v času njegovega otroštva veljalo: "O, dečka imate! Dve možnosti bo imel v življenju: če ne bo duhovnik, bo pa alkoholik!"

Komuna za moške ima nekaj let daljšo tradicijo od hiše za dekleta. Ob starejši stavbi, v kateri se je vse začelo, je majhna kapela, blizu nekaj gospodarskih poslopij, parkirišče s traktorjem, ki ga je podarila MIVA, izstopa pa nova hiša, v kateri so skromni pogoji za življenje postavljeni v večje prostore. Možje in fantje skrbijo za kravo ali dve, nekaj pujsov, lep kos zemlje. Kmetujejo. Gradijo tudi manjšo sirarno in predvsem spoštujejo stroga pravila. Med drugim zahtevajo, da nikoli nihče od odvisnikov ni sam. Vedno morata biti vsaj dva skupaj. V samoti se rojevajo neumnosti, pravijo. Ko zabredeš si sam, svoje usode ne želiš deliti z znanci. Vprašal me je: "Povej, misliš, da obstaja kak odvisnik, ki je lepega dne poklical mamo: mama, pravkar sem si prvič vbrizgal mamilo!" Ni ga, prav vsak je bil sam, ko je začel stopati po tej poti teme. Na začetku si odvisniki od drog tudi tukaj lahko želijo narediti samomor, se samopoškodovati ... Zato je nujno, da je ob njem nekdo, ki je v takih primerih glas razuma, glas ljubezni. Celo ob obiskih, ki jih imajo lahko enkrat ali dvakrat na mesec, ne smejo biti sami z obiskovalci. Med seboj imajo torej povsem odkrite odnose. Prijazno so nas sprejeli in nam zaupali svoje poti. Tudi to, pravijo, je del terapije.

Ko bi videli njihove postelje. Postlane po vseh "vojaških" pravilih. "Kako naj od nekoga, ki ne zmore vsako jutro spraviti v red niti svoje postelje, zahtevam, da spravi v red samega sebe?" Vsaka podobnost z željami po vnovični vpeljavi služenja vojaškega roka, je le navidezna in povsem naključna ;)

Med obiskom obeh komun smo si ogledali ulice Odese. Tudi bleščeče, ki so poleti, pravijo, polne turistov, predele, ki jih obdajajo lepi parki in razkošne trgovinice, restavracije. Pa vendar, saj veste, z misijonarji gremo po takih poteh le zato, da pridemo do propadajočih, temnih, zanemarjenih. Da pridemo do cest, ki vodijo v podzemlje. Tokrat dobesedno. Na eni izmed ulic je s pločnika vodilo nekaj strmih stopnic. Vstopili smo med brezdomce, ki so se v vlažnih, slabo razsvetljenih sobah pozabljene kleti urejali za vrnitev med prijatelje, ki jih ne bodo prepoznali. Po tuširanju, ki moškim pripada na tri tedne, ženskam pa tedensko, so se odpravili do obešalnikov s podarjenimi oblačili in izbirali v čem bodo pričakali zimo. Velika večina je bila primorana obiskati še "pro bono" ambulanto, v kateri je sestra usmiljenka skušala oskrbeti njihove rane. Podobne so bile na nogah različnih brezdomcev. Njihove hude zdravstvene težave se namreč, so nam povedali, praviloma začnejo pri stopalih. Ker so ves čas na nogah, ker se ponavadi nikoli ne sezujejo, nikdar ne preobujejo, ker mnogi noči preživljajo sede, ker v hladnih nočeh staknejo hude ozebline, so noge vstopna točka različnih res hudih težav. Amputacije nog niso redke, invalidnost med brezdomci je visoka.

Enajst tisoč jih je na ulicah Odese. Lazaristi se vrsto let trudijo, da bi s strani mesta ali vlade dobili kak vsaj približno sposoben prostor za svoje popolnoma karitativno delo, pa ne gre. Primorani so bili prositi za to temno, nezračno in do skrajnosti vlažno klet. Zanjo plačujejo najemnino. 500 dolarjev na mesec! Bojijo se za zdravje sester, ki vsakodnevno delajo v teh groznih pogojih. V eni izmed sob vsak dan zaživi ljudska kuhinja, brezdomci pridejo po topel obrok in prijazno besedo prostovoljcev ali zaposlenih v organizaciji DePaul.

Z Izidorjem sva bila danes nekajkrat šokirana. Eden izmed šokov naju je doletel, ko sva videla to bedo ljudi, ki brez možnosti, da bi dobili dokumente, kaj šele varno zavetje, preživijo le zaradi dobrote drugih. Vitalij pravi, da si verjetno sploh ne moremo predstavljati, kako težko je v deželah nekdanje Sovjetske zveze delovati na področju karitativnih dejavnosti. Petdeset let je bila vsakršna dobrodelnost strogo prepovedana. Kazensko so preganjali vse, ki so skušali pomagati soljudem. Prepovedano! Zato je danes težko znova prebujati zavest, da je prav pomisliti na bolne, ostarele, invalide, ljudi v različnih stiskah.

Brezdomcem na ulicah je zelo težko. Ves čas so deležni zasramovanja, mladina se norčuje iz njih, mnogi dobro situirani odrasli jih naglas zasmehujejo, obmetavajo s smetmi ... Neverjetno! Vse, ki odstopajo od podobe "normalnega" in zdravega v družbi, je treba skriti. Tako razmišljajo mnogi posamezniki, tako želi ravnati tudi uradna država. Se zdi! Ni jim mar za domove z ljudmi s posebnimi potrebami, hrano brezdomcem lahko delijo le v temnih kletnih prostorih, bolnišnice so hiralnice ... Vse, kar bi lahko vrglo senco na družbo, ki hrepeni po odličnosti, želijo postaviti v senco. Hkrati pa ne vidijo, na kako grdo podobo sije sonce, v katerem se navidez sončijo. Zdaj razumem zakaj pravijo, da se razvitost družbe meri tudi po njenem odnosu do bolnih, ostarelih, pomoči potrebnih. Ukrajina se na takšni lestvici gotovo ne more uvrstiti kam drugam, kot precej nizko. Ugibam, ker raziskav ne poznam. Naša "anketa" v teh dneh pa kaže grozne rezultate.

Ko so lazaristi na eni izmed ulic začeli deliti hrano brezdomcem, so bili deležni upora ostalih. Umaknite jih! Izginite nam izpred oči. Mesto jim je dodelilo zapuščeno klet brez elektrike, v kateri danes vsakodnevno postrežejo štiridesetim ljudem. Ne vem odkod vodja projektov, s katerim smo preživeli dan, zmore črpati moč za toliko različnih področij boja. Ne vem kako lahko ob vsem, kar doživlja, ob vseh zavrnitvah in občutkih Sizifovega truda, ohranja optimizem in energijo, ki ga res odlikujeta. Uf, kakšna spoznanja v meni budijo misijonarji. Neverjetno je koliko zmorejo, kako zaupajo v svoje poslanstvo, koliko nemogočega premaknejo!

Bolnišnica! Verjemite, tukaj ne želite zboleti! Res ne. Vitalij je pripovedoval o svoji nesreči, ko so ga, duhovnika v civilnem oblačilu, poškodovanega pripeljali v bolnišnico. Obležal je na hodniku oddelka in čakal. Nekaj ur, ves dan. Ko je končno lahko nekomu zastavil vprašanje, če ga ne bodo pregledali in oskrbeli, je slišal: "Bomo, bomo! Le nihče se še ni oglasil, da bo vaše zdravljenje, material in zdravila plačal!" Ko je segel v žep in izvlekel nekaj gotovine, so začeli ... Nujno je treba dodati, da je bil povedanega deležen ob rednem plačevanju zavarovanja, bolnik z zdravstveno izkaznico! Lahko si le predstavljate, koliko huje mora biti brezdomcu brez dokumentov in denarja! Katastrofa.

V Odesi so nam želeli pokazati oddelek bolnišnice, na katerem so tudi brezdomci, za katere skrbi dobrodelna organizacija DePaul. Dogovorjeni smo bili s predstojnico oddelka za kirurgijo. Vstop skozi vrata bolnišnice je spominjal na turoben ruski film z oznako, naj otroci vsebino spremljajo v spremstvu staršev. V črno - beli tehniki bi bil. Gotovo! Še sam sem bil vesel, da smo imeli spremstvo, ki je vedelo kje smo, kam gremo, kaj se dogaja, zakaj je tako, kot je. In bilo je na moč nenavadno. Kako prijazna beseda: nenavadno ...

Na širokih stopnicah, v hladnem brezosebnem prostoru je bila improvizirana čakalnica. Nekaj stolov sredi stopnic. Mrki obrazi čakajočih niso kazali veselja. Na vrhu stopnišča je bila masivna železna ograja z vrati, ki jih je dosledno, mrkega obraza in popolnoma brez besed, odklepala in zaklepala "dekla vratarica". No, na videz medicinska sestra, ki je imela nalogo strogega orla pri vhodu. Vsakemu je prišla osebno odkleniti, za vsakim je hladno zaklenila večtočkovno ključavnico. Vrata z mehanizmom sefa! Postopek je ponovila, ko je odhajal in, ko je bil čas za novega pacienta. Kmalu se prikaže gospod kirurg v zeleni uniformi. Neprijazno povpraša kaj bi radi in začne s pridigo, da nas je preveč, da lahko le trije vstopimo, da ... In odide! Ni imel pristojnosti povabiti nas naprej, ne naloge zavrniti nas. Le svojo moč je pokazal. Gotovo tudi pred ostalimi pacienti, ki so čakali na njegovo "uslugo". Ko je prišla predstojnica, nas je povabila na oddelek. V pisarni nam je najprej razložila v kako neurejenih razmerah delajo, kako neznansko mačehovski odnos ima država do bolnišnic, zdravstva in njihovega dela. Nobenih vlaganj v opremo. "Noge amputiramo z dvajset let starimi instrumenti. Orodjem, ki se ne uporablja nikjer drugje. Nič več!" Z mnogimi besedami je sporočala svojo stisko, pravzaprav je bilo vse en sam krik na pomoč.

Verjamem, da bi kričal tudi gospod, ki je zaradi pomanjkanja prostora ležal na skromni postelji na hodniku. Na videz resno in hudo bolan je s težavami sporočal: "Pozdravite sestro v zavetišču, pomagala mi je! Pozdravite jo, veliko mi pomeni. Hvala!" Bližali smo se sobi, v kateri so ležali bolniki po amputacijah nog. Brezdomci, ki bi jim brez pomoči lazaristov nobena bolnišnica v mestu sploh ne odprla vrat. S čim bi pa plačali? Kdo bi skrbel zanje po operaciji? Pa je Vitaliju po mnogih napornih pogajanjih uspelo. Tukaj so! DePaul je plačal račune, prostovoljci jih obiskujejo. A težav ni konec. Nihče ne poskrbi, da bi človek brez doma sploh lahko zapustil bolnišnico. Kam naj gre? Posebnih domov zanje ni, na ulici brez nog ne znajo preživeti. In tako se zgodi, da po amputaciji ostanejo kar v bolnišnici. Tudi leto dni ali več. Da le nekdo plačuje zanje. Mnogo je bilo bolnikov, ki so po dolgih mesecih zapustili bolnišnico, se skušali vrniti v bedno življenje, pa ni šlo. Samopoškodovali so se, prišli nazaj in prosili za vnovični sprejem v bolnišnici. Začaran krog, ki ga mnogi sploh ne vidijo, nihče pane upa poseči vanj in ga začeti reševati.

Ne morem verjeti, da v teh časih in v tem okolju, v "našem delu sveta" prihaja do tako neverjetnih situacij, da življenje v letu 2017 sploh lahko piše take zgodbe. Nerazumljivo se mi zdi, da v Evropi še danes lahko prideš v bolnišnični hodnik, ki zaudarja po živih ranah. Kot v časih gobavcev, kot v krajih s televizije, ki nas opozarja na posledice kake vojne. Tudi tisto je res, tudi tisto danes, a doživeti nekaj tako od blizu ... Pretrese! In potem, pod vtisom teh neverjetnih zgodb, s slikami ubogih ljudi, revščine, ki sva ji zrla v oči, na parkirišču vidiš najnovejše avtomobile najbolj prestižnih znamk v vsej njihovi lepoti. Ni jih bilo le nekaj, mesto jih je polno. V njih pa verjetno tudi tisti, ki v uboge mečejo smeti in nesramne besede! Neverjetno. To res ne bi smelo biti res!

Velika podobnost z Afriko, ki smo jo misijonsko odkrivali lani in predlani je skrita v besedi: korupcija. Pravijo, da je Ukrajina prežeta z njo. Na vseh področjih in različnih nivojih. Slišali smo pripovedovati o sistemskem podkupovanju v hierarhiji zdravstva, bolnišnic. Nižji uslužbenci plačujejo višjim, ti odgovornim nad seboj ... In tako do samega vrha. Če se ne želiš vdati nepošteni verigi, si izločen iz nje!

Dan končujeva polna novih spoznanj. Tudi hvaležnosti za tisto, kar se nam doma ob naših težavah zaenkrat zdi še samoumevno. Strinjam se z Izidorjem, ki pravi, da je bila vsaka najina pot po stopinjah misijonarjev prava podoba duhovnih vaj. Pogled na drugačen svet te strezni, krivica predrami duha, besede duhovnikov in sester redovnic, ki se prizadevajo za pravičnejši svet, pa so prava oblika konkretne kateheze. Temelji na osebnih izkušnjah in globoki veri, brez katere tako popolno darovanje drugim niti približno ne bi moglo živeti!