Nedelja. Zgodaj se je začela, končuje se v ponedeljku ... Že vidiva: klasika "misijonskih rajžanj", napeto do konca! Prvi dan najine poti je minil predvsem v znamenju tople dobrodošlice najinih gostiteljic Marijinih sester čudodelne svetinje. No, v sebi je imel nekaj letališča, nekaj letenja po zraku in petsto kilometrov dolgo pot iz Kijeva v Odeso.

Izidor pravi, da se počutiva kot Angleža. Prav ima! Kamorkoli prideva, skoraj kdorkoli se nama približa, govori slovensko. In to ne le nekaj besed, lepo govori slovensko. Torej: v tuji deželi "vsi" govorijo tvoj jezik. Kot Angleža sva! S. Marta Meško je rojena v Ukrajini, dvakrat je misijonarila v Sloveniji, živi v skupnosti, v kateri je še nekaj Slovenk in odlično govori po naše. Lazarist Miha, ki je bil danes naš šofer in tolmač različnih ukrajinskih ugank, se trudi govoriti slovensko in prav lepo se razumemo. Sestri Barbara Peterlin in Jožica Sterle sta veseli obiska iz domovine in krasni sogovornici za najine uvodne prispevke.

Ko smo se iz prestolnice odpravili na jug, do obale Črnega morja, nas je v hiši lazaristov pozdravil mlad duhovnik: "Lepo pozdravljeni, dober večer! Kako ste potovali?" O, spet Slovenec ... Ne, Slovak, rojen v Ukrajini, pred leti pa deset mesecev živeč v Ljubljani. Neverjetno!

Neverjetna so tudi nasprotja, ki jih pozorno oko opazi že od letališča do cilja v mestu. Bleščeče stolpnice, v nebo segajoče kristalne palače, na umazanem pločniku primestja pa pijana dekleta v objemu brezdomcev. Sestre pripovedujejo o bedi, ki jo rodi revščina. Zdravstveno socialni sistem je na psu! Največ delajo v bolnišnici, kjer služijo ubogim, ki bi brez njihove oskrbe hirali v bolniških posteljah, ki si niti ne zaslužijo prav dobro tega imena. Nejeverno sva poslušala o navadah, da za bolnika v bolnišnici skrbijo svojci. Če jih ni, bolnik pač ni oskrbljen. Vsa, prav vsa zdravila so plačljiva. Sam moraš poskrbeti za pravo doziranje in jemanje zdravil, ya svojo higieno, za vse, kar se nam v naših bolnišnicah zdi samoumevno.

S. Jožica naju je šokirala, ko je dejala, da je pred časom poskrbela za gospo, ki je nihče ni umil dve leti ... Dve leti! Nepredstavljive stvari so tukaj resničnost. V deželi, ki ima v trgovinah in storitvah podobne cene kot Slovenija, ima upokojenec 40 evrov mesečne pokojnine. In kako preživijo? Težko, mnogi so brezdomci, mnogi se vdajo alkoholu, mamilom ... Delo požrtvovalnih in predanih sester je torej predvsem socialno - medicinsko. Pristopajo k pomoči potrebnim in misijonarijo v mestih, katerih parkirišča so polna bleščečih avtomobilov, ki smo jih občudovali na pravkar končanih avtomobilskih salonih. "Ni da ni!" Kogarkoli sva vprašala kakšna je današnja Ukrajina, je odgovoril: "Dežela nasprotij! Država kontrastov!"

Nekaj nasprotij smo srečali tudi na dolgi vožnji do Odese. Po kilometrih luknjastih cest smo zapeljali na lepo obnovljeno cestišče, pa spet v asflat poln udrtin, kmalu znova v kot na novo vlit asfalt ... Tako in drugače, gor in dol, veselo in otožno, nasmejano in jokajoče ... Dežela kontrastov! Na poti sva radovedno spraševala o delu sester, življenju domačinov, boju za preživetje, polnih ulicah brezdomcev, pred katerimi je znova zima. Direktor železniške postaje v Kijevu je sestri povedal, da v mrzlem zimskem mesecu okoli železnice umre tudi do sedemdeset brezdomcev. Država ne poskrbi zanje.

Če običajni smrtnik, denimo, zboli za rakom, umre! Brez zdravljenja, saj si ne more privoščiti niti zdravila, kaj šele astronomsko dragih posegov ... Obleži in sklene svojo pot! Sestra nama je pripovedovala o odvisnikih od mamil, k v bolnišnici trohnijo pri živem telesu polnem odprtih ran, neznosnem smradu, ki se zajeda v pore hodnikov, ki vodijo do bolniških sob v bolnišnicah, o razmerah v katere skušajo vnašati upanje. Cerkev je v Ukrajini še vedno edina moralna avtoriteta. Ljudje zaupajo sestram, saj vidijo njihovo predanost, pogum in voljo, s katerimi vstopajo tja, kamor noče nobena halja.

Najlepše ceste, najsijajnejši sodobni oglaševalski panoji, vse tipi - topi je na poti z letališča v Kijev. Seveda, prvi vtis je v današnjem svetu pač najpomembnejši. Vsepovsod velike žoge, ki spominjajo na nogometni Euro, ki ga je pred leti gostilo tudi nekaj ukrajinskih mest, pisani logotipi Eurosonga ... Sijoča kulisa dežele, ki ne želi pokazati svojih ran. Marijine sestre in lazaristi pravijo, da je prav to ena večjih težav države. Iskati najlepšo šminko, ki naj prikrije vse napake, zmote in krivice.

V velemestih ogromno gradijo, mladi si želijo v mesta. No, še več si jih želi zapustiti domovino in iskati priložnost v bolj prijaznem svetu!

Hiša lazaristov je polna pečatov, ki jih je vtisnil provincial Tomaž Mavrič, ki je posredno kriv za našo akcijo, pred letom dni pa postal generalni minister reda lazaristov in danes biva in dela v Rimu! Slišala sva toliko hvale na njegov račun, lepih besed o njegovi predanosti, iskrenosti, poštenju in trdem delu, da verjameva, da jim je žal, da je zapustil njihovo skupnost. Hkrati pa so veseli in ponosni, da tako moder vodja vodi red v pravem duhu Vincencijeve karizme. Ikone, ki zaljšajo hišo lazaristov kažejo, da si prav v vsem in z vsemi močmi prizadevajo za plodno sožitje!

Sestre obnavljajo in dograjujeo hišo v Zakrpatju, dom s. Marte Meško, ki sta ga z očetom zapustila redu. S. Marta si je v tem tednu vzela čas za pot, po kateri nama kažejo uspele projekte in mnoge načrte, ki jih v misijonih pač nikoli ne zmanjka. Pozno zvečer smo po urah vožnje dospeli na jug, kjer bomo jutri, med drugim, v Odesi spoznali hiši, v katerih se zdravijo odvisniki. Veva, da bova znova deležna različnih bogatih zgodb. Obljubiva, da jih bova posredovala vsem vam, ki spremljate našo akcijo "Dobroti dajemo glas!"