Ker na različnih pričevanjih, preko katerih skušamo zbrati nekaj sredstev za misijone, še vedno odmeva Etiopija, sem in tja celo Madagaskar, ki smo ga obiskali jeseni leta 2015, se mi zdi, da lahko zapišem: „Že spet odhajava na pot“. Kajti, ko z Izidorjem pričujeva pred pozornim občinstvom, vedno znova podoživljava junaštvo in predanost misijonarjev in bolečino, revščino tamkajšnjih ljudi. Na vsakem predavanju, predstavitvi naših poti dobim občutek, kot da sem se pravkar vrnil domov …

Prvi izkušnji akcije „Dobroti dajemo glas“ sta pokazali, da poslušalci pridno spremljajo naša oglašanja, da se jih revščina in ostale tegobe ljudi v misijonskih deželah bolj dotaknejo, če o njih slišijo v živih javljanjih, če si ogledajo naše video prispevke in prisluhnejo pričevanjem, ki nastajajo sredi med tistimi, ki jim skušamo pomagati.

Že pred letošnjo Pustno sobotno iskrico, ki je mogočno prestopila meje tudi najbolj optimističnih želja, se je z našim glavnim urednikom povezal vrhovni predstojnik Misijonske družbe lazaristov Tomaž Mavrič. Opozoril je na stisko, s katero se srečujejo ubogi v Ukrajini in slovenske sestre, ki jim skušajo pomagati. Odločili smo se, da prihodnji pustni ples z dobrim namenom posvetimo prav Ukrajini in otrokom, ki se v tej veliki državi spopadajo z revščino. Ta sobiva z bleščečim bogastvom, ki se šopiri iz nekaterih velikih mest. Pravijo, da so razlike med tistimi, ki imajo in onimi, ki nimajo, v Ukrajini ogromne in boleče.

V nedeljo zjutraj odhajava na pot. Najina glavna vez med pripravami na akcijo je bila s. Marta Meško, ki deluje v Kijevu. Pravi, da bi našim poslušalcem radi pokazali oblike služenja otrokom v mestih Kijev, Balta, Odessa in Zalučja. Sestra pravi, da je njihovo delo med ubogimi takšno, da težko pokažejo na bleščeče uspehe, trud je dolgoročen, delo pa v glavnem poteka med brezdomci, sirotami, bolniki in ljudmi na socialnem robu.

Ko se pripravljam na odhod spoznavam, da presneto slabo poznam to prostrano deželo. Blišč, ki ga ponuja Kijev v velikih dvoranah Evrosonga in športnih objektov, je nekaj povsem drugačnega od tistega, kar naju čaka. Država je tridesetkrat večja od Slovenije, povprečna mesečna plača znaša 150 evrov, stroški pa menda niso kaj veliko nižji od naših. Sestre in prostovoljci, ki delajo na misijonskem polju, poročajo, da je šestdeset odstotkov zakonov razvezanih, dvesto tisoč otrok živi na ulici. Zdi se mi, da se bova z Izidorjem srečala z „drugačno, evropsko Afriko“.

Žitnica Evrope je ena od petdesetih največjih držav sveta in največja država, ki v celoti leži v Evropi. Večja je le Rusija, katere glavni del geografsko pripada Aziji.

Marijine sestre, ki pričakujejo obisk Radia Ognjišče in upajo na dobro srce njegovih poslušalcev, so prišle v Kijev leta 2005 na prošnjo tamkajšnjih lazaristov, ki so jih povabili: „Pridite, da bomo skupaj naredili kaj za uboge!“ Enak klic smo slišali tudi mi. Odgovarjamo: „Prihajamo!“

Vabljeni, da deželo, ljudi in njihove stiske, misijonarke, misijonarje in njihova prizadevanja odkrivate z nami. Oglašala se bova v program, pisala blog, objavljala video in avdio prispevke ter zapise na našo spletno stran. Bodimo povezani z misijoni. Pa še nekaj: odhajava na Misijonsko nedeljo! Začetek bo dober, na pravi dan je postavljen! Upamo predvsem na srečen konec, do katerega bomo dospeli na pustno soboto, 10. februarja, prihodnje leto! Gremo skupaj na pot v neznano ...