Letalo že skoraj čaka, nahrbtnik je poln, glava tudi! Mislim, da je nekdo slišal moje misli, ko sem ob pisanju doživetij večkrat hotel uporabiti besedno zvezo »pretreslo nas je«. Vedno, ko sem pomislil na to, sem pomislil na Madagaskar in stopnjevanje tega izraza v zapisih z rdečega otoka. Zato sem se »pretresu« nekoliko izogibal. Danes se ne morem več. Ob petih zjutraj je zabobnelo, ropotale so omare, škripala vrata, zdelo se je, kot da ležim na napihnjeni blazini na morju. Pa sem bil vendar na postelji, ki je »zaplavala« ob potresu. Oglasil se je pasji lajež, takoj, ko se je zemlja umirila, pa duhovnik po zvočniku sosednje koptske cerkve. Nemški prostovoljec na misijonu je pozneje dejal: »Ja, ja! Seveda! Vedno začnejo moliti, ko se potres umiri ...« Ni bilo hujšega, nobene razpoke, nobene novice, le dokaz, da Etiopija ne miruje!

Spoznavanje tega dela Afrike, tukajšnjih misijonskih postojank salezijancev, načina življenja etiopskih otrok in odraslih na podeželju in v mestih, je v minulih desetih dneh bombardiralo naša srca! Koliko različnih tem smo načeli, koliko različnih obrazov revščine spoznali, kolikim prijaznim ljudem smo segli v roko … Še in še je teh »koliko«, ki jih ne morem prešteti. Preveč jih je za en blog, veliko premočni so, da bi jih lahko na hitro predelal. Vesel sem, da sva se z Izidorjem oglašala, da sva pisala, snemala, pošiljala, bila povezana z vami doma. Vse skupaj bo, vem, tudi prijeten dnevnik za čase, ko bo spomin pešal, zdravilo za čas, ko se nama bo zdelo, da nimava vsega, kar si želiva. Afrika in doživetje revščine njenih ljudi, bi morala biti obvezna naloga nezadovoljnežev na našem koncu sveta! Nerganje bi izginilo, hvaležnost za vse bi se vrnila.

V salezijanskem centru v Addisu je z nami tudi gospod Cesare Bullo, salezijanec, ki je misijonar od leta 1962. Po trinajstih letih v Vietnamu, je do danes zapisan Etiopiji. Bil je ena najpomembnejših osebnosti pri reševanju grozovitih stisk zaradi suše na začetku osemdesetih let. Starejši se gotovo spomnite drobnih okostnjakov, ki so umirali v naročjih izstradanih mamic in klicali na pomoč v novicah po vsem svetu. Tudi zaradi osemdesetih, suše in grozovitega stanja v državi, je Etiopija še danes v zavesti mnogih kot država na robu preživetja, družba na pragu umiranja.

Oče Cesare je vodil akcije, ki so prebujale svet in prinašale pomoč v obliki hrane in vode v severni del afriškega roga. Sever Etiopije je umiral, na pomoč je klical vse, ki jim je mar za človeka. Še danes je jezen na nekatere novinarje, ki so prišli le zaradi iskanja senzacije, svoje slave. Pravi, da ne more pozabiti fotoreporterja, ki ga je po pogrebu mlade žrtve suše prosil, če lahko odkopljejo krsto in jo odprejo, da bo dobil dobre posnetke … »Tik pred tem sem bil, da mu izbijem tisto trapasto kamero iz rok!« Uspešno pa je izbijal predsodke iz glav mnogih, ki so pomagali. Za napore in rešitev stotisočih je prejel nekaj najodmevnejših priznanj na področju človekoljubnega dela. »Največji uspeh in najlepše veselje pa je bilo zame, ker so tudi zaradi mojega dela začeli še bolj spoštovati salezijansko skupnost in njeno delo v misijonih. Nikoli ne smemo obupati nad borbo za reševanje ubogih ljudi. Nihče si ne zasluži gmotne in duhovne revščine!« Kljub temu, da je velikan dobrote, ostaja prijazen gostitelj, pozoren na drobne stvari, hvaležen misijonar, ki sicer kaže nekoliko strog obraz, ki se ob pristnem stiku in v običajnem pogovoru pokaže kot mehak in dobrovoljen.

Moje srce je danes, ko gledam nazaj in končujem pisanje »Etiopskega bloga« polno hvaležnosti in upanja. Res si želim, da bi s kurenti, ki bodo pregnali zimo, lahko sporočili v Etiopijo, da je bila naša naloga uspešna. Dobrega dela za Afriko in tukajšnjega človeka še dolgo ne bo preveč!

Ko razmišljam kaj me je v pogovorih s salezijanci, predvsem provincialom Estifanosom, najbolj pretreslo, so to gotovo zgodbe deklet, ki jih skušajo rešiti iz jeklenega objema prostitucije. Konkretno, osebno, z dobro dodelanim načrtom in pomočjo dobrotnikov. Vem, da jih je včeraj po ulicah mesta več sto ali tisoč iskalo zaslužek in zdi se, da je reševanje ene nesmisel. Pa ni tako! Misijonarji po vsem svetu vedo, da se je vredno žrtvovati tudi za eno samo dušo … Pa obiski revnih družin v mestu, prazen nič v preprostih hišah na deželi, bolniki pri sestrah Matere Terezije v Gambeli, tisoči otrok na oratoriju, oče Donat, ki vsak dan skrbi za petsto otrok … In še in še!

Zdi se mi, da bom od jutri naprej, ko bom znova spremljal poročila v domovini, drugače gledal tudi na novice o beguncih. Trgovanje z belim blagom je v Etiopiji in celotni Afriki ogromna težava. Pred tedni so imeli v Addis Abebi, prav v salezijanskem centru, ki nas gosti, konferenco, ki je skušala odgovoriti na nekaj vprašanj, iskati rešitve in širiti obzorja. Trgovanje z ljudmi je zapletena zgodba. Poznamo predvsem tisti del, ki je povezan s Sredozemskim morjem, smrtjo v čolnih in na potapljajočih se ladjah, vendar v puščavah Afrike, v iskanju boljšega življenja, umre še veliko več ljudi! Lovci nanje v Etiopiji ponujajo brezplačno pomoč. Preproste, pogosto podhranjene in do konca uboge, ljudi nagovarjajo, naj jim zaupajo in jih vabijo na svoje tovornjake. Obljubijo jim brezplačni prevoz do morja in Evrope, zastonj pot prek puščave do arabskih dežel ali Južne Afrike. Nadenejo si prijazno masko rešitelja, pod njo pa se zlobno smeji hudič izsiljevanja in smrti!

Do meje s Sudanom je vse v najlepšem redu. Ko prestopijo mejo, pa domači začnejo prejemati telefonske klice trgovcev z belim blagom. Zahtevajo vsoto, ki je ubogi sorodniki nikakor ne morejo zbrati. Vsak klic pomeni novo grožnjo: »Plačajte, ali pa ubijemo vašega sina (brata, očeta, sestro, hčer). Neverjetne, nerazumljive in do konca grozljive so zgodbe o prikolicah, v katerih pustijo nesrečneže, za katere domači niso uspeli zbrati denarja. Vsota, ki jo zahtevajo je iz klica v klic večja. Grozijo s smrtjo, načrtujejo prodajo deklet, dogovarjajo se za prodajo moških moči, ki jih izkoriščajo za suženjsko delo, prodajajo jih ISIS-u, cveti trgovina s človeškimi organi. Dogaja se, da starši v večernih televizijskih poročilih spoznajo svojega otroka, ki oblečen v oranžno obleko stopa ob morilcu, ki v kamero sporoča zakaj bo človeku ob sebi vzel glavo.

Nepredstavljivo je, kaj vse se dogaja nekaj ur leta od naše varne celine. Sorodniki, ki skušajo zbrati denar za življenje dragega jim človeka, ki je v krempljih trgovcev, dobivajo klice, v katerih slišijo jok ugrabljenega, njegovo življenjsko stisko in prošnjo: »Pomagajte, sicer me bodo ubili!« Estifanos pravi, da na vrata salezijancev ves čas trkajo obupani ljudje, ki prosijo za denarno pomoč, da bi sorodnika ohranili pri življenju. To je ponavadi vredno okoli šest tisoč evrov. Zbrani denar nakažejo na neznane račune, hudodelci izpustijo nesrečnika in čaka ga nova bitka za preživetje. Skozi surovo puščavo se mora vrniti domov. Mnogim ne uspe! V toku trgovanja z belim blagom, trgovine z ljudmi je toliko groznega, da se res ne da enostransko govoriti o ljudeh, ki ob evropskih mejah hlastajo za življenjem. Salezijanci v Etiopiji se iskreno sprašujejo kaj storiti, kako pomagati? Vedo, da je treba začeti doma. Z vzgojo, izobrazbo in ustvarjanjem možnosti za človeka vredno življenje v Etiopiji.

In zgodb, kot je begunska je tukaj res ogromno! Toliko, da se mi niti ni zdelo pravično pisati o hecnih in nenavadnih doživetjih na poti, nerazumljivih semaforjih, ki jih skoraj ni, paznikih, ki imajo prevozne postelje s streho, v katerih lahko spijo čez noč, načinih vožnje v mestnih križiščih … Nisem se prav veliko dotikal zgodb, ki smo jih pisali v skupaj preživetih urah v avtomobilu, na letalu, na poti ali pri skupnih obrokih. Molčal sem o rastlini, ki jo na veliko gojijo, z njenimi stebli, s katerih žvečijo liste, pa sedijo na ulicah. Mamilo. Džad je mehka droga, ki »reveža spremeni v milijonarja«. Vsaj dokler ne minejo njeni učinki. Rastlina je najbolj nevarna v kombinaciji z alkoholom, saj uživalci postanejo nevarno nasilni. Veliko trpljenja prinaša v družine. Ni dovoljena in ni prepovedana. Nisem tarnal o bolnišnicah, ki jih skoraj ni. V štiri milijonskem mestu je ena sama, v kateri izvajajo kemoterapijo. Ko za rakom zboli bogataš, odide na zdravljenje v Indijo ali v Bangkok, revni umrejo doma! Vem, veliko zanimivega sem izpuščal. Le zato, ker je bilo nerazumljivo trpkih zgodb toliko, da so požrle lep del mojih modrovanj. Oprostite, a zaradi resnih podob, ki potrebujejo našo pomoč, smo bili tukaj. Zdaj odhajamo, težave ostajajo. Ljudje, ki jih doživljajo, ne gredo nikamor, tisti, ki jim pomagajo, ostajajo z njimi. Se bo zaradi našega obiska kaj spremenilo? Upam, da nam uspe zbrati kapljico ljubezni, ki bo kapnila v morje revščine.

Bila je nepozabna, na moč nenavadna pot, polna … vsega!

Skušal sem se znajti v različnih vlogah. Nekaj je takih, ki sem jih približno vajen, z drugimi sem se od blizu srečal prvič. Danes, na nedeljo Kristusa Kralja … Ja, res, Etiopija še ni v adventu … Danes sem bil uradni prevajalec pridige. Bal sem se, da bo direktor našega Misijonskega središča Matjaž Križnar segel v bogato zakladnico teologije, jaz pa s svojo angleščino ostal kdo ve kje. Pa ni bilo tako, je kar nekako šlo, ker je ostal pri iskreni zahvali vsem, ki so nas sprejeli in občutek, da smo se počutili lepo sprejete, v besedah prenesel v vsebino današnje nedelje. Sestre salezijanke, ki so poslušale moj prevod, so stopile k meni in se iskreno zahvalile za lep prevod, prijazno in zanimivo besedo … »Seveda, drage sestre, ko pa niste slišale kaj so gospod direktor povedali v resnici.

In zdaj še sklepna misel moje »blogovske pridige«: Hvala, ker ste to pot doživljali z nami! Hvala Misijonskemu središču Slovenije, Radiu Ognjišče, Jožetu in Matjažu, Izidorju, pa tudi Markusu Prevedelu, avstrijskemu prostovoljcu, ki v Etiopiji ostaja štiri mesece. Prijazen poba, ki je poskrbel za nekaj luštnih dogodivščin. Hvala vsem, ki so bdeli nad našimi koraki po tej prostrani deželi. Hvala salezijancem in provincialu Estefanosu. Upam, da bomo uspešno vrnili gostoljubje! Hvala Bogu za vse, kar v srcu nesem domov. Abasegenalo! Nasvidenje na sončni strani Alp!