Juretov blog

Že včeraj smo se na slovesnosti in pri večerji srečali z mlajšima italijanskima misijonarjema, ki delujeta v odročnih predelih pokrajine Gambela. Polna življenja, hudomušnih prigod in avanturističnih zgodb sta bila prav navdušujoča. Ko sta pripovedovala o prigodah na meji, o grozi v Sudanu, ko sem začutil kako svoje življenje iz dneva v dan darujeta za druge, se je v meni znova rojevalo občudovanje do tistih, ki upajo odgovoriti klicu in oditi. Face! Danes zjutraj so misijonarji, ki so prespali v centru Don Bosko somaševali, po zajtrku, obdelavii in pošiljanju fotografij, pa nas je znova odneslo na pot.

Full story »

Ne morem verjeti, da je pred menoj šele tretji zapis, za nami pa tretji dan etiopske pustolovščine. Neverjetno, koliko vsebine lahko spravimo v en dan, doma pa dnevi pogosto ostanejo prazni. Prepričan sem bil, da bo praznovanje ob odprtju nove šole, za katero so večino sredstev prispevali Misijonsko središče in akcije, ki jih vodi Jože Andolšek, predstavljalo osrednji del ponedeljka in mojega zapisa. Pa se je do poznega večera nabralo toliko spoznanj, nateklo toliko dogodivščin, da sploh ne vem kje naj začnem …

Prav je, da je najprej na vrsti poročilo o veselju najbolj radostnega človeka v Afriki danes. Jože Andolšek je dejal: »Triintrideset let sem učitelj, triintrideset let delam z mladino in kot profesor poučujem z vsem srcem, pa moram reči, da je današnji dan najlepši na moji učiteljski poti. Najlepši! Srečen sem, kot še nikoli!« Kako bi tudi ne bil, ko pa mu je v teh časih uspelo zbrati sredstva, prepričati posameznike, organizacije, središče za vstop v zgodbo, ki je danes prišla do težko pričakovanega poglavja. S prijetno slovesnostjo, na kateri so sodelovali otroci vseh šol pod streho salezijanskega centra, so slavnostno odprli veliko stavbo z učilnicami, zbornico, knjižnico in ostalimi prostori. Opremili jo bodo s pohištvom in okovjem, izdelanim v njihovih učnih delavnicah, nove dobrodelne akcije pa bodo skušale zbrati denar za tehnično in ostalo opremo. Velik korak je narejen, precej drobnih jih še čaka.

Full story »

Ko sem včeraj pisal, da je prostovoljka Klementina govorila o kojotih, ki so jo prebujali v Gambeli, sem, ko sem ugasnil računalnik, razmišljal, če ni morda rekla, da so tulile hijene … Sredi noči sem spoznal, da je gotovo govorila v prispodobah. V nevednosti pisane raznolikosti verskega prostora, sem okoli druge ure zjutraj negodoval nad navadami muslimanov, ki sredi noči molijo z mikrofoni in zvočniki. Pa ni šlo zanje. Podobno navado imajo namreč tudi v koptski cerkvi. K molitvi so vabili, prepevali vso noč, na ves glas, z različnih koncev mesta. Sem in tja sem imel občutek, da tekmujejo v glasnosti, da se trudijo za čim več prebujenih poslušalcev. Pri meni niso bili pretirano uspešni. Ko me bodo s kakega anketnega središča spraševali čigavi molitvi sem prisluhnil, jim tako ne bom znal povedati … Kadarkoli sem se prebudil, preveril kako je z mrežo proti komarjem in lovil sapico svežine, sem slišal tisto »navito in zavito prepevanje«, a sem vedno znova spet padel v svojo nočno zgodbo.

Nedelja je prinesla sveto mašo v tukajšnji župnijski cerkvi. Veselil sem se je predvsem zaradi afriške pesmi, ki se je na Madagaskarju tako globoko zajedla vame. A tukajšnja muzika je precej drugačna. Še vedno je polna ritma, ponavljanja razgibanih fraz, ploskanja in energije, a priznam, da me ni tako ganila in navdušila, kot tista pred letom. Cerkev je bila polna do zadnjega kotička, na stopnišču pred njo so posedali otroci, v kotih pred vhodnimi vrati so mame dojile otroke, nekaj mladih fantov je posedalo v senci dreves … Živahno je bilo v cerkvi, pa tudi na cerkvenem dvorišču. Zanimivo se mi je zdelo, da je bilo pred stranskimi vrati cerkve, skozi katera vstopajo otroci, polno natikačev, takih in drugačnih copatov in sandal. Kot pred mošejo. Gospe in gospodične so bile skoraj vse po vrsti pokrite z lepimi pisanimi rutami, ki so tod menda prava posebnost. Vsepovsod lahko občuduješ šale in rute v živahnih afriških barvah, narejene iz etiopskega bombaža in tukajšnje svile. Pod njimi so zanimivi obrazi, različno temnih odtenkov. Po temini polti je soditi, da je Sudan blizu, višina postavnih mladeničev in mladenk to še kako potrjuje. Z lahkoto bi sestavili konkurenčno mladinsko košarkarsko reprezentanco.

Full story »

Fant, ne morem verjeti, da smo v Etiopiji šele en dan … Razmišljam o vsem, kar se nam je zgodilo, o zgodbah, ki sem jih slišal in ljudeh, s katerimi sem se srečal, in računam … Ja, prvi dan. Drugače se nikakor ne izide! No, v resnici se tukaj ne izide precej reči. Jutri ne bo prve adventne nedelje, ne, ne! Štirinajst dni so za nami. Tudi katoliški božič imajo sedmega januarja. Da o teku let ne govorim, uporabljajo koledar, ki je sedem let za našim. O, ja, nazaj v zgodovino smo jo mahnili. Prosim, ne sporočajte mi kaj naj popravim. Za nazaj se res ne da, tudi v Etiopiji ne!

Full story »

Dragi moji, prav lepo lepo pozdravljeni! Po več kot letu znova službeno pakiramo, po mesecih Madagaskarja, ki smo ga s pričevanjem ponesli v kar nekaj slovenskih župnij in (hvala vsem) zbrali kar nekaj sredstev za misijone na tem rdečem otoku, naju z Izidorjem spet daje misijonarsko popotniška mrzlica.

Ker res nimam pravega časa, ker je letalo že skoraj na vzletni progi, moj nahrbtnik še prazen, nekaj službenih obveznosti že nestrpnih, naj v prvem zapisu uporabim dobri stari "copy paste". V njem je skoraj vse, kar bi vam rad povedal pred odhodom v prostrano deželo v afriškem rogu. Takole sem pisal za radijsko spletno stran:

V naslednjih dneh bomo obudili radijsko akcijo „Dobroti dajemo glas“. Zaradi odmevnosti lanskega obiska Madagaskarja in slovenskih misijonarjev na tem otoku, smo dobili povabilo in prošnjo za podobno akcijo v Etiopiji. Tako Izidor Šček in Jure Sešek, z misijonarjem Jožetom Andolškom in direktorjem Misijonskega središča Slovenije Matjažem Križnarjem, za deset dni odhajata v to veliko celinsko državo na severovzhodu Afrike.

Etiopija meji s Kenijo, Sudanom in Eritrejo, ima skoraj sto milijonov prebivalcev in več kot osemdeset etničnih skupin. Polovica prebivalcev je mlajša od petnajst let, redki dočakajo šestdeseti rojstni dan, povprečna starost je štiriinštirideset let. Etiopija je prava zakladnica zgodovine, kruto pa jo zaznamujejo malarija, tuberkuloza in mnoge tropske bolezni. Jože Andolšek, ki sicer živi in dela na Avstrijskem Koroškem, je že vrsto let predan pomoči Etiopiji, v kateri delujejo njegovi sobrati salezijanci. V dnevnik, ki je nastajal na eni izmed poti v Afriko, je zapisal: „V Etiopiji povsem od blizu doživljam revščino. Vedno znova je slišati nemi krik nedolžnih otrok, doživljam pa tudi veselje malih, katerih oči žarijo, v njihov obraz pa sta zapisana dostojanstvo in lepota Božjega otroštva ...“

V dneh med 25. novembrom in 5. decembrom bomo skušali utrip misijonarskega dela in življenja domačinov v Etiopiji prenašati v Slovenijo. Načrtujemo javljanja v živo, zvočne in video prispevke s poti, lahko nas boste spremljali na blogu ali prek zapisov na naši spletni strani. Upamo, da bodo fotografije zgovorne, javljanja prepričljiva, akcija pa uspešna. Pripravljali bomo namreč tudi gradivo za Pustno sobotno iskrico, ki bo čez nekaj mesecev skušala pomagati otrokom, ki v tem delu afriškega roga trpijo zaradi hude suše. Upamo, da bo Afrika prijazna z našimi načrti, hkrati pa se zavedamo, da bo naše delo tudi tokrat odvisno od trenutnih razmer, tehničnih možnosti in načrtov, ki se bodo morda spreminjali iz dneva v dan.

Jože Andolšek razmišlja: „Nekega večera me je otrok v Etiopiji vprašal ali je res, da v deželi, iz katere prihajam, otroci vsak dan dobijo nekaj za pod zob, zvečer pa tudi čaj … „ Otroci in mladi, ki zastavljajo takšna vprašanja, živijo na cesti, prebedijo noči v kanalih, ne obiskujejo šol in so povečini hudo bolni. „Prepričan sem, da sta nepravična razdelitev dobrin in korupcija največji oviri, zaradi katerih ne moremo premagati revščine! Sramota je, da vsakih pet sekund zaradi lakote umre otrok. Vsakih pet sekund! Na našem planetu, pravijo, pa je hrane za več kot dvanajst milijard ljudi. Krivično je, da na dan zaradi lakote umre trideset tisoč ljudi, povečini otrok!“

In prav zato, ker se z omenjenimi krivicami ne smemo strinjati, zato, ker poznamo dobroto naših poslušalcev in iskreno delo Misijonskega središča Slovenije, se odpravljamo na pot, ki bo vesela vaše pozornosti. Ostanimo povezani v naslednjih dneh!