Fant, ne morem verjeti, da smo v Etiopiji šele en dan … Razmišljam o vsem, kar se nam je zgodilo, o zgodbah, ki sem jih slišal in ljudeh, s katerimi sem se srečal, in računam … Ja, prvi dan. Drugače se nikakor ne izide! No, v resnici se tukaj ne izide precej reči. Jutri ne bo prve adventne nedelje, ne, ne! Štirinajst dni so za nami. Tudi katoliški božič imajo sedmega januarja. Da o teku let ne govorim, uporabljajo koledar, ki je sedem let za našim. O, ja, nazaj v zgodovino smo jo mahnili. Prosim, ne sporočajte mi kaj naj popravim. Za nazaj se res ne da, tudi v Etiopiji ne!

Včeraj smo odšli na pot, odneslo nas je v Frankfurt, pozno zvečer naprej proti Afriki in zjutraj smo po mirnem letu dospeli v Addis Abebo. Frankfurtsko letališče je bilo nenavadno mirno, mravljišče tega res ogromnega križišča je zamrlo zaradi stavke pilotov Lufthanse. Še dobro, da nas je proti črni celini odnesla etiopska družba, s sedeži v zelenih barvah in nasmejanimi stevardesami, ki s svojo postrežbo niso niti malo kazale, da se odpravljamo v eno najbolj revnih dežel sveta. Običajnih nekaj ur presedanja na skromno odmerjeni kvadraturi letalskega sedeža, film ali dva … Pa smo pristali!

Addis ima veliko letališče, predstavlja namreč lepo odskočno desko za ostale dežele Afrike, tak in drugačen vzhod in še kaj. Z Izidorjem pač veliko primerjava. Madagaskar je še vedno v najinem spominu in moram reči, da sta si vstopni točki v deželo precej različni. Addis Abeba je sodobnejše, nekajkrat večje letališče, ki tudi ob izhodu ne daje pretirano glasnega občutka, da smo dospeli v Afriko. Prvič sem ostal odprtih ust, ko nas je, obložene z ogromnimi kovčki, nagovoril starejši gospod, nam z nasmehom zaželel dobrodošlico in pobaral če potrebujemo taksi. Ko smo povedali, da je naš misijonar že dogovorjen za kombi ali dva, se je vljudno opravičil in znova začel: »Dobrodošli v Etiopiji in oprostite, ker sem bil vsiljiv. Razumite, prosim, taksist sem in iskanje strank je del mojega preživetja! Lep dan želim.« Nenavadno. Najmanj to. Doživel sem že, kako so nas obletavali, ko smo s kovčki čakali na prevoz, vem, kako nadležni znajo biti v daljnih krajih. Tu pa – lepo presenečenje.

Ko sva z Izidorjem naredila nekaj posnetkov, sta naš prišli iskat glavni salezijanski glavi v prestolnici. Po širokih ulicah Addisa smo dospeli do skoraj makadamske ceste, mimo velikih hotelov do plastičnih provizoričnih šotorov, prave afriške tržnice, množice ubogih, do pastirja s čredo koz na zelenici krožnega prometa, hupajočih toyot, raztrgano oblečenih meščanov in do po zadnji modi oblečenih mladcev. Afrika, mešano na žaro, od – do, ki se nikoli ne konča.

Salezijanci imajo lepo opremljeno, varno zazidano hišo, ki predstavlja sedež skupnosti v prestolnici in deželi. Mnoge pisarne z zemljevidi in raznimi plakati pričajo o tem, kaj je središče njihovega dela. Izročilo in navodila Don Boska, delo z mladimi, reševanje z roba, trenutno želja po nujni ustavitvi trgovine z ljudmi. Številke so obupne. Vsako leto se na pot za kruhom, v bitko za preživetje spusti pol milijona Etiopijcev. Pol milijona. Zgodbe o trgovanju z njimi so grozljive! Veliko veliko več kot v Sredozemskem morju, jih konča v puščavi. Namesto čolnarjev, jim svetlobo obljubljajo tovornjakarji, ki jih v razbeljenih prikolicah puščajo na puščavskem soncu, prodajajo za sužnje, posiljujejo, silijo v … smrt. Deli puščav v sosednjih deželah so menda ponekod polni okostij, mrtvaških kosti, ki pričajo, da svetu ni nič več svetega!

Sestanek, nekaj snemanj, kosilo in čakala nas je pot do letala, ki nas je iz prestolnice popeljalo v Gambelo. 45 minut, pa smo se z 2.400 metrov nadmorske višine spustili na 400 metrov.

Prijetna skoraj svežina se je spremenila v vročino, kakršno pričakuješ na tej celini, milijonsko mesto pa v pokrajino, po kateri se sprehajajo tudi opice, leopardi, antilope, sem in tja menda tudi lev. Tričetrt ure v zraku in uspelo jim je izgubiti Jožetov kovček. Pa čeprav nismo prestopali, čeprav smo bili verjetno tisti dan edino letalo na tem majhnem letališču sredi ničesar. A ne mislim pisati o afriški malomarnosti, počasnih reakcijah, netočnosti, zamudah … Ne, ker se z omenjenim nismo srečali. Zdi se mi, da se precej hitreje premikajo od Malgašev, da so bolj zagnani in, da na delu pogosteje, kot na otoku, vidimo tudi moške.

Od letališča do mesta nas je peljala široka cesta, ki je bila pred letom dni asfaltirana, popolnoma obnovljena, sodobna. Danes je razrita tako, kot da bi bilo za njo kakih dvanajst hudih zim, dva potresa in cunami. V enem letu je postala, bi rekli Japonci »samajama«. Ko smo v mestu zagledali velik stadion, izvedeli, da sprejme 35 tisoč gledalcev, smo slišali tudi, da je bil, kot prej omenjena cesta, zgrajen za lansko priložnost praznovanja državnega praznika v decembru. Vsako leto namreč država pripravi osrednje praznovanje v enem od mest. Okrancljajo ga, dodajo mu sodobni blišč, na hitro zgradijo cesto, kak stadion ali pomembno poslopje … In gredo! No, stadiona niso dokončali, ljudje upajo, da ga bodo. Uredili so bleščečo cestno razsvetljavo, ki je »crknila« nekaj dni po prireditvi. Ljudje upajo, da jo bodo kdaj spet prižgali … Tak’le ’majo!

Imajo velik most čez reko, most, ki ga je prepovedano fotografirati, ker se bojijo za njegovo varnost. Se pa pod njim, v čokoladno rjavi reki kopajo možaki. Taka, javna kopalnica. Velika. Mladi pobje v plastične žaklje nabašejo prazne plastenke, ležejo na vreče polne zraka in se s tokom vozijo po reki. Vedno znova v upanju, da jih ne začopati kak krokodil. Nekajkrat na leto se namreč okrepča v tem kopališču. Ampak res!

Salezijanci imajo v Gambeli velik misijon, ki ga dobro poznajo tudi nekateri slovenski prostovoljci. Domačini so si po izjemnem delu zapomnili predvsem prostovoljke. Pridno poslušamo o zauber dekletih izpod Triglava, ki somesec svoje mladosti darovale Afriki. Punce, še danes se spominjajo lepih časov, pa čeprav ne pišejo več, pravijo! Glavno besedo v salezijanskih misijonih imajo italijanski duhovniki. Popeljali so nas po mestu, obiskali smo družbo mladih, ki je v zavetju ene od katoliških cerkva pripravljala meso za jutrišnjo poroko. Aha, povabljeni smo … Ohcet bo! Kot včasih pri nas: prišli so skupaj, prepevali, se zabavali in delali. No, kako nam bo teknilo meso, ki smo ga v vročini popoldneva, obdanega z muhami, zdaj na tleh, zdaj v rokah, potem na mizi in v vrečki, opazovali izbuljenih oči, ne vem, mislim pa si, da bo to prava nepozabna izkušnja Etiopije, ki jo lahko doživiš le z misijonarjem.

Povsem so me očarale sestre Matere Terezije, ki smo jih obiskali proti večeru. Imajo ogromen misijon, v sklopu katerega je bolnišnica za žene, oddelek za moške, bolne otroke, ki jih v bolnišnici spremljajo mame. V bolnišnici je tristo bolnikov. Tristo! Morda bi številka ne bila tako posebno visoka, če nam sestra Soraya ne bi povedala, da v skupnosti deluje le šest sester. Skrbijo tudi za vrtec, v katerem je dvesto otrok, spremljajo umirajoče … Šest sester. No, pomagata jima dve sestri negovalki, sem in tja pa tudi kaka skupina prostovoljcev. Trenutno jih ni, postelje pa so zasedene. Pričakali so nas z radostno pesmijo, ploskanjem, toplo dobrodošlico, sestre pa tudi s hladno vodo. Paše! Pa še kako, nujna je v tej vročini! Sestre nimajo prav nobenega rednega dotoka denarnih sredstev. Ni organizacije, ki bi skrbela zanje, ni škofije, ki bi pomagala, ni države, ki bi imela čut … »Mati Terezija je delala le s pomočjo darov ljudi! Držimo se njenega načela. Včasih gre zelo težko, drugič pa le težko. Sprejela nas je sestra, rojena v Indiji, na koncu pozdravila sestra iz Bangladeša, ostale štiri so klečale pred Najsvetejšim v kapeli. Tam je odgovor na vprašanje: »Kdo pa vam pomaga pri vašem delu?«. Tam!

Večerji je sledila še slovenska maša. Za oltarjem dva, v klopeh dva Slovenca in Avstrijec Marcus, ki je prišel z nami, na prostovoljnem delu pa mladi inženir elektronike ostane štiri mesece.

Zapis končujem v soparni sobi z jako škripajočim ventilatorjem, obdan z različnimi žužki, ki se jih enega za drugim lotevam kar med pisanjem. Stopam po njih, za enim zahrusta, za drugim ostane kak madež, tretji skoči, četrti poleti … Peti se pravkar precej glasno zaletava v okno na vratih, ker v sobi gori luč. Pravi sobni safari, vam rečem. Ne vem, je res, ali pa se mi le zdi, da sem in tja pribrenči še kak komar … Pacek! Ja, v Addisu je ni, tu pa je – tratatata – gospa malarija. Tabletke papamo, mreže, čeprav strgane, imamo na posteljah, namazani smo, okna morajo biti zaprta. Afriška avantura pač! Pikola, kot da bi ta film že doživljal …

Danes bom zaspal. Ziher! Manjka nam ena noč, utrujeni smo. Požvižgal se bom na vročino, prekratko posteljo in škripajoč ventilator! Upam. Najbolje, da grem kar preverit, saj smo v Petkovem večeru slišali Klementino, ki pravi, da te zjutraj zbujajo kojoti. Trenutno pa v temni daljavi ropotajo živahni afriški bobni, prepevajo vesele viže in vriskajo znamenite krike veselja. Ali pa, veseli, ker mori suša, kličejo dež, ne vem. Zveni kot filmska podlaga podobam afriške pokrajine v sončnem zahodu. Pozdrav iz zanimivo drugačne Etiopije, ki je vendar tako na moč podobna ostalim misijonskim deželam. Na nek način.