Ko sem včeraj pisal, da je prostovoljka Klementina govorila o kojotih, ki so jo prebujali v Gambeli, sem, ko sem ugasnil računalnik, razmišljal, če ni morda rekla, da so tulile hijene … Sredi noči sem spoznal, da je gotovo govorila v prispodobah. V nevednosti pisane raznolikosti verskega prostora, sem okoli druge ure zjutraj negodoval nad navadami muslimanov, ki sredi noči molijo z mikrofoni in zvočniki. Pa ni šlo zanje. Podobno navado imajo namreč tudi v koptski cerkvi. K molitvi so vabili, prepevali vso noč, na ves glas, z različnih koncev mesta. Sem in tja sem imel občutek, da tekmujejo v glasnosti, da se trudijo za čim več prebujenih poslušalcev. Pri meni niso bili pretirano uspešni. Ko me bodo s kakega anketnega središča spraševali čigavi molitvi sem prisluhnil, jim tako ne bom znal povedati … Kadarkoli sem se prebudil, preveril kako je z mrežo proti komarjem in lovil sapico svežine, sem slišal tisto »navito in zavito prepevanje«, a sem vedno znova spet padel v svojo nočno zgodbo.

Nedelja je prinesla sveto mašo v tukajšnji župnijski cerkvi. Veselil sem se je predvsem zaradi afriške pesmi, ki se je na Madagaskarju tako globoko zajedla vame. A tukajšnja muzika je precej drugačna. Še vedno je polna ritma, ponavljanja razgibanih fraz, ploskanja in energije, a priznam, da me ni tako ganila in navdušila, kot tista pred letom. Cerkev je bila polna do zadnjega kotička, na stopnišču pred njo so posedali otroci, v kotih pred vhodnimi vrati so mame dojile otroke, nekaj mladih fantov je posedalo v senci dreves … Živahno je bilo v cerkvi, pa tudi na cerkvenem dvorišču. Zanimivo se mi je zdelo, da je bilo pred stranskimi vrati cerkve, skozi katera vstopajo otroci, polno natikačev, takih in drugačnih copatov in sandal. Kot pred mošejo. Gospe in gospodične so bile skoraj vse po vrsti pokrite z lepimi pisanimi rutami, ki so tod menda prava posebnost. Vsepovsod lahko občuduješ šale in rute v živahnih afriških barvah, narejene iz etiopskega bombaža in tukajšnje svile. Pod njimi so zanimivi obrazi, različno temnih odtenkov. Po temini polti je soditi, da je Sudan blizu, višina postavnih mladeničev in mladenk to še kako potrjuje. Z lahkoto bi sestavili konkurenčno mladinsko košarkarsko reprezentanco.

Vnaprej smo bili opozorjeni, da bo maša dolgo trajala. Besede svetega pisma in duhovnika namreč prevajajo v tri jezike. V Etiopiji je 80 etničnih skupin in okoli 85 jezikov. Jezikov, ne narečij!Vodilno vlogo imajo semitski Amharci, ki sicer živijo v osrednjem delu Etiopskega višavja, govorijo amharsko in uporabljajo posebno amharsko pisavo. Amharščina je tako tudi uradni jezik v deželi. Naj povem, da okoli sedemdeset odstotkov prebivalstva živi na višavju, največ jih je na območju Addis Abebe, kamor je usmerjen močan tok priseljencev s podeželja. Pogoji za življenje in delo so tam gori precej drugačni od področja, na katerem smo trenutno. Tam so previsoko za malarijo, temperature so veliko bolj primerne za delo. V Gambeli človek ne more delati od jutra do večera, vročina je prehuda, misijonarji pravijo, da sta delavnost človeka in njegova želja po napredku neposredno povezani s podnebjem. Pripovedujejo, da za tukajšnji šolski center zelo težko dobijo profesorje. Le zakaj bi se odpovedali prijazni klimi višavja in se podali v nevarnost zaradi malarije, meningitisa in ostalih tropskih bolezni, če lahko kolikor toliko udobno živijo tam zgoraj …

Pardon, gremo nazaj k maši. Posebna je bila tudi zato, ker je bila poročna. Mlad par je prvi, ki v treh letih, odkar tukaj deluje italijanski misijonar, pri katerem smo, pred Bogom sklepa sveti zakon. Po izrazu neveste sodeč, stopata na zelo negotovo pot. Lepotica je težko postregla z nasmehom, ves čas je imela smrtno resen obraz. Kot da bi se ne poročila, ampak jezna ugotovila, da je soprog, denimo, pozabil na zlato obletnico poroke. Ježeš … Ubogi fotograf, ki bo moral v naslednjih dneh izbirati fotografije. Z Izidorjem imava lažje delo, otroci so takoj za vsak fotografski hec. Ni težav, ko želiva kak nasmejani motiv. Težave se začnejo šele, ko jih Izidor skuša poslati v Ljubljano. Ja, z internetom pa tule ni lahko. Ko že kaže, da smo končno dobili pravi pretvornik, da je signal dovolj močan, spoznamo, da ni interneta. Ko končno pride, takoj spet odide, ko izgleda, da je stabilen, začne kihati … Ah, pa kaj bi to v kraju, v katerem ni telefonskega signala.

Proti koncu maše je direktor Misijonskega središča Matjaž Križnar pozdravil vernike in dejal, da je naša prisotnost dokaz, da Bog združuje, potrditev, da smo eno v Jezusu Kristusu in, da skupna prizadevanja zbližujejo tiste, ki smo si navidez tako daleč stran. Nevesta se še kar ni smejala … Ko sta z ženinom prišla pred cerkev, seveda, niso metali riža vanju. Razumljivo, kajne? Ko je bil čas za skupinsko fotografijo na stopnišču cerkve, je gledala v tla, se potrudila za še in še sramežljiv nasmešek in … to je bilo to! Provincial salezijancev nam je zaupal, da je dekle sramežljivo, da zato ni bila prešerno nasmejana. Uf, še dobro! Sam sem namreč ugibal, da imajo v Etiopiji gotovo kak pregovor v slogu: »Čim bolj nesrečen boš videti na dan poroke, toliko več sreče boš imel v letih po njej!« Pa ne gre za to, pravijo.

Pred cerkvijo je par čakala pisano okrašena kitajska limuzina, svate pa odprti poltovornjak in tovornjak brez cerade. Puf, na en dva tri so zasedli prostore na obeh, voznik mladoporočencev je zatrobil in odšli so na pojedino, ki so jo pripravljali včeraj. Malo nas je skrbelo, da smo povabljeni, a brez skrbi, kosilo smo imeli v hiši salezijancev. Zvezda mojega krožnika je bila tokrat papaja. Doma nisem ravno hud pristaš kakršnekoli eksotike, tule pa sem odkril za kako okusen sadež gre. Narezane in olupljene večje kose ponudijo z limono, pravzaprav limeto, katere sok je prav nakapljati na papajo. Mmmm, priporočam.

Z Izidorjem pa toplo odsvetujeva »nevemkakosežereče« specialiteto. Pri vsakem obroku je na mizi, pokrita v posebni posodi. Nekateri izmed domačinov so nori nanjo in predstavlja »tipical ethiopian food«. Še enkrat pardon, nisem si zapomnil imena, stric Google pa trenutno štrajka (in vsi njegovi spletni kolegi tudi). Skratka, gre za napolkvašeni »kokrkruh«, sive barve, zvit kot velika palačinka. Izgleda kot bi bil iz ajdove moke, a je menda iz tukajšnje vrste žita. Zdrava, brezglutenska jedača, ki je narejena tako, da imaš občutek da je malo pokvarjena. Trudili so se nam razložiti, da imajo nekaj dela kvasovke, da mora biti malo kisla … Zato morda razumete, da nama ni pretirano všeč. Vsem, ki poznate to jedačo in se vam zdi čudovita, se opravičujem, ker ne vem niti kako se ji reče. Lahko kakšno »palačinko« prinesem domov, morda bo še boljša, ker bo malenkost bolj »pokvarjena«. No, saj vidite, v varnem okolju smo, celo nad hrano se zmrdujem. Kaj bi dali milijoni lačnih, da bi dobili košček tistega, kar mi ni bilo všeč. Tudi njim: oprostite.

Ljudje v Gambeli so prijazni, nasmejani, veseli. Človek ima občutek, da je prišel k sorodnikom, s katerimi se že dolgo ni srečal. Kljub prijaznosti niso niti najmanj vsiljivi. Res, v vsem imajo pravo mero. V cerkvi in drugod nimajo težav z mladino, vse okrog nas je veselje mladosti, ki najbolj zares pokaže nasmeh na oratoriju, ki se na igriščih centra Don Bosko odvija vsak konec tedna. Tudi do devet tisoč otrok pride na igrišča, po katerih se podijo za košarkarsko, odbojkarsko in nogometno žogo. Prepevajo, se igrajo, navijajo ob mizah za namizni tenis in ročni nogomet in so v varnem zavetu Don Boskove ideje, znanja, volje in ljubezni njegovih bratov. Na oratoriju so skupaj otroci in mladina, mnogi pridejo predvsem zaradi majhnega paketa čajnih piškotov, ki jih, če le gre, nekaj odnesejo tudi domov. Za mnoge so piškoti edina hrana v tistem dnevu … Salezijanci si prizadevajo, da bi na oratoriju in v njihovih šolah otroci znali sobivati v različnosti. Gre za pionirske poskuse pod isto streho združevati predstavnike različnih etničnih skupin. Pred desetletji so se pobijali brez razloga, danes pa jih od vrtca naprej skušajo vzgajati v duhu miru in spoštovanja. Pogosto se mir razlije tudi na njihove starše, ki si prav na kakih šolskih sestankih sežejo v roko. V kulturi tukajšnjih ljudi je tudi pravilo ločenosti deklet in fantov, salezijanci pa jih vabijo, da se igrajo skupaj, sestavljajo mešane ekipe in so uspešni v gradnji medsebojnega spoštovanja.

Spoznali smo Patricka, mladega študenta, ki je skoraj pred koncem fakultetnega študija zdravstvene smeri. Že od malega za njegovo šolanje in vsakodnevne obroke skrbijo botri iz Slovenije. Jože Andolšek je namreč zelo uspešen pri iskanju dobrotnikov, ki s svojimi darovi pripomorejo k najbolj pomembnemu razvoju posameznika, k njegovi izobrazbi. Težko ubesedim njegovo hvaležnost, iskreno zahvalo in željo po boljšem življenju naroda. Nemogoče pa je predstaviti njegovo hvaležnost salezijancem in Don Bosku. Brez njega, pravi Patrick, bi bilo moje življenje brez smisla. Kdo ve kje bi končal, če se ne bi srečal s salezijansko skupnostjo, ki ji je do konca hvaležen za znanja, široka obzorja, ljubezen, življenjske nauke, pravi pogled na življenje. Povsem bi se zapisal vodilom Don Boska, če bi lahko družino, za katero skrbi, prepustil kateremu izmed bratov. Tako pa je najstarejši in po smrti očeta skrbi za mamo, tri brate in sestro. »Čeravno ne morem postati Don Boskov duhovnik, sem se zavezal, da bom vsak dan namenil njemu v zahvalo, pričeval otrokom in mladim kje je prava pot do odrešenja in osebne sreče!« Njegova osebna pripoved me je res nagovorila in mi dokazala za kako veliko delo se žrtvujejo misijonarji v Gambeli, Etiopiji in tisti, ki jim pomagajo iz svojih domovin.

Popoldne smo sedli v terensko vozilo in odšli nekaj deset kilometrov v notranjost, proti meji s Sudanom. Poslušali smo o begunskih taboriščih, tisočih iz Južnega Sudana, ki si želijo v boljši svet. Obiskali smo majhen in mlad misijon nad katerim bdi tukajšnja škofija, si pogledali novo cerkev sv. Matere Terezije, cerkev, ki čaka na posvetitev. Pot nas je z glavne ceste vodila med drevesa in visoko suho travo, nas mimo mnogih čudovitih ptic pripeljala v majhno tradicionalno vas, k srečanju s preprostimi prebivalci. Ko so ptice razprle krila, sem obstal odprtih ust! Kakšne barve. Od čudovito modrih, prek zelenih, živo rumenih, bogato rdečih barv. Kaj takšnega … Menda je ogromno vrst ptic, ki živijo le v Etiopiji, saj je prepovedano loviti jih za hrano. Zato se lepo počutijo in v kratkih letih kažejo svoje lepe barve. Super! Na drevesih smo videli nekaj opic, ki, kot pravi Izidor, so videti kot mlade mačke z res dolgimi in močnimi repi. Peljali smo se mimo jezera v katerem so krokodili. Ja, le peljali smo se mimo, nimamo kopalk!

Prišli smo do vasi, ki je zaradi divjih živali ograjena. Ljudje živijo v hiškah, ki imajo nizek okrogli obod iz blata in slamnato streho, ki je precej stožčasto zašiljena in visoka. Bivališča, ki sodijo v slikanico o Juriju Muriju v Afriki. Nizka in majhna vrata zahtevajo, da sklonjen prideš domov. Kaj sklonjen, po vseh štirih. Ah, kaj po vseh štirih, s plazenjem. V vojski smo rekli: došao bih kuči puzajuči … Če bi me povabili v hišo, bi se moral prijazno zahvaliti. Nerodnež, predimenzioniran v vse smeri, bi jo lahko še podrl …

Radovedni otroci, prijazna mladina in nekaj starejših. Nenavadno veliko ljudi za res majhno vas. Zapeli so nam nekaj pesmi, pogovorili so se z misijonarji, nasmejali so se belim ljudem in bili veseli zavojčka sladkarij, ki smo ga pripeljali s seboj. Če bi ne bilo misijonarjev, bi se počutil skoraj kot na turistični odpravi. A beseda o vsakdanu, srečanje z njihovim (malo pretirano) veselim katehetom, je odpihnila slabo vest, ki sploh ni bila na mestu, saj snemamo, fotografiramo in jih motimo le za to, ker pripravljamo dobrodelno akcijo, ki jim bo v veliko pomoč. Upamo!

Italijanski misijonar, ki skrbi za misijon v Gambeli je prisrčen možak, ki živi za otroke in mladino. Don Bosko je gotovo vesel, ko ga vidi ves čas nasmejanega, polnega prijaznih besed in pesmi, iger, s katerimi navdušuje otroke. Veselje v poklicanosti se kaže na vso moč zares in vem, da je tudi njegova odprtost, dobra volja in pripravljenost sprejeti vsakega kriva, da je tukaj v njihovem centru toliko uspeha. Kaže se vsepovsod: v oratoriju, pri mašah, v srednješolskem centru tehničnih smeri in v vsakodnevni povezanosti bratske skupnosti!

Nenavadno posebna prva adventna nedelja je bila to … Kakšen bo šele teden do druge. Kakšen? Ne vem, vabim pa vas, da spoznavate Etiopijo in naša doživetja iz dneva v dan!

P.S. Ker se drugače težko oglasimo, sporočamo, da smo zdravi, zadovoljni z delom in navdušeni nad prijaznostjo in odprtostjo prav vseh, s katerimi se srečujemo! Afrika je neverjetna. Čarobno čudna, zapleteno preprosta, svetla in temna, nasmejana in zaskrbljena … Kaj bi govoril, Afrika pač! Lepo se imejte.