Ne morem verjeti, da je pred menoj šele tretji zapis, za nami pa tretji dan etiopske pustolovščine. Neverjetno, koliko vsebine lahko spravimo v en dan, doma pa dnevi pogosto ostanejo prazni. Prepričan sem bil, da bo praznovanje ob odprtju nove šole, za katero so večino sredstev prispevali Misijonsko središče in akcije, ki jih vodi Jože Andolšek, predstavljalo osrednji del ponedeljka in mojega zapisa. Pa se je do poznega večera nabralo toliko spoznanj, nateklo toliko dogodivščin, da sploh ne vem kje naj začnem …

Prav je, da je najprej na vrsti poročilo o veselju najbolj radostnega človeka v Afriki danes. Jože Andolšek je dejal: »Triintrideset let sem učitelj, triintrideset let delam z mladino in kot profesor poučujem z vsem srcem, pa moram reči, da je današnji dan najlepši na moji učiteljski poti. Najlepši! Srečen sem, kot še nikoli!« Kako bi tudi ne bil, ko pa mu je v teh časih uspelo zbrati sredstva, prepričati posameznike, organizacije, središče za vstop v zgodbo, ki je danes prišla do težko pričakovanega poglavja. S prijetno slovesnostjo, na kateri so sodelovali otroci vseh šol pod streho salezijanskega centra, so slavnostno odprli veliko stavbo z učilnicami, zbornico, knjižnico in ostalimi prostori. Opremili jo bodo s pohištvom in okovjem, izdelanim v njihovih učnih delavnicah, nove dobrodelne akcije pa bodo skušale zbrati denar za tehnično in ostalo opremo. Velik korak je narejen, precej drobnih jih še čaka.

Predstavili so se nam odgovorni v šoli, pa mladi pevci, akrobati, telovadci in plesalci. V nekaj točkah, ki so jih pripravili otroci, smo zlahka začutili utrip tukajšnje kulture in tradicije, preprostost domačinov in iskreno zahvalo za vse opravljeno delo misijonarjev. Proti koncu uradnega dela, je v prostor vstopilo dekle z vročo ponvijo v roki in nas »blagoslavljalo« z gostim dimom pražene kave. Na ta način pozdravijo goste, jim zaželijo dobrodošlico in pokažejo kakšno kavo bodo postregli. Podobno, kot pri nas odprejo steklenico vina in ponudijo zamašek v oceno. Odrasli govorniki so izkazovali zahvalo slovenskim darovalcem in veselje, da sta Jože Andolšek in Matjaž Križnar med njimi. Začutil sem trdne vezi, ki jih je Jože v teh letih uspel stkati in jih krepiti s salezijansko skupnostjo v Etiopiji.

Zastavi Etopije in pokrajine Gambela sta dvignjeni, gradbena in druga dela končana, prihajajo nova znanja, ki bodo krepila željo po sobivanju različnih etničnih skupnosti in po pridobivanju novih znanj, ki so edino zagotovilo za lepšo prihodnost dežele. Odprtja so se udeležili mnogi pomembni možje in žene teh krajev, le podpredsednika pokrajine ni bilo, pa so gospod obljubili, da pridejo. Saj veste: nekaj nujnega pač! Malo smo ga čakali, nato pa začeli (in končali) brez njega. Pa je šlo, veste.

Popoldne smo se odpravili na pot. Z domačim škofijskim duhovnikom, ki upravlja manjši misijon na podeželju, smo po precej uničeni asfaltni cesti zapustili mesto Gambela in se zapodili po razritem makadamu. Zadišalo je po Madagaskarju. Takoj sem se spomnil česa se je treba oprijeti, če sediš zadaj, če te premetava, vozniku pa se mudu. Opaaa … Pa smo šli! Do prve preproste hišice ob cesti. Oče je v gozdu pripravljal oglje, ob cesti so bile vreče tega črnega zlata, ki je čakalo na kupca, na dvorišču pa četica otrok, ki se je razveselila naših sladkarij. Pred hišo je bila v zraku obešena lesena »hiška«, ki služi za varno zavetje kokošim, da jih ponoči ne raztrga kakšna zverinica. Ob cesti smo videli precej veliko črno opico, misijonar je obljubil, da jih bo pozneje veliko več, a kaže, da so se skrile pred našimi radovednimi pogledi. Videli smo zajetje strašansko umazane vode, ki tamkajšnjim ljudem, tudi otrokom, služi za vse. Celo za pitje! V naših koncih pa vihamo nos, če je voda v plastenki brez dodanega okusa. »A tiste z okusom bele breskve pa nimate?« … Če bi to vodo prinesli na inštitut v Ljubljani, bi za kak dan zaprli vrata in stikali glave ob mikroskopu. Toliko življenja v odvzetem vzorcu gotovo še niso videle oči strokovnjakov.

Upam, da spremljate video posnetke, ki jih z veliko potrpežljivostjo lovi, obdeluje in objavlja Izidor. Ves čas išče primerne kadre, zanimive trenutke in posebne posnetke. Ko smo divjali po prašnih luknjah, nas je ustavil, prosil naj gremo čez nekaj minut za njim in stekel za ovinek. Želel nas je pričakati s kamero in posneti našo v oblak dima zavito vožnjo. In, ko nas je čakal ob cesti, s polnimi torbami na ramenih in kamero na stojalu, se je iz nasprotne smeri pripeljalo vozilo polno gospodov v kravatah in vojakov s puškami. Resno so mu zastavili nekaj vprašanj in se odpeljali proti našemu avtomobilu. Ustavili so nas, najprej je izstopil vojak s kalašnikovim, nato pogajalec v nobel gvantu. Resnega obraza je zasliševal našega voznika, tukajšnjega duhovnika. Izgledalo je res precej »zanimivo«. Izidor, opremljen kot vojaški dopisnik, pred njim goreči del gozda (ja, tudi tukaj se gredo požigalništvo), v našem avtu pa skupina belcev, kar v teh krajih sploh ni navada. Čudežni besedi sta bili: Don Bosko. Ko jim je gospod razložil zakaj smo tukaj, kako je z novo šolo in, da smo na poti le zato, da bi lahko pokazali ljudem kako je z njihovo pomočjo in kako potrebna je nova, so nam dovolili naprej in sedli v svojo japonsko mrcino …

Zdaj pa pozor! Ogledali smo si cerkev na podeželju, zapeli Marijino pesem in opazili plakat za Leto usmiljenja. Saj veste, s podobo, ki je delo našega p. Rupnika. Takoj smo opazili Usmiljenega Očeta, ki nas je spremljal skozi pravkar minulo cerkveno leto. Tak plakat je bil, kot povsod po naših cerkvah. Ampak, pazite, pisalo je: »Leto usmiljenja 2008 -2009«! Ja, omenil sem že, da se v zgodovini niso strinjali z gregorjansko reformo in so trmasto vztrajali pri svojem. Do danes. Ja! V resnici smo v teh dneh v letu 2009. Prav začudeni so, ko sprašujemo o tem. Razumljivo. Ko smo se zvečer pogovarjali o tem, kako resno je s to zmešnjavo, so nam razložili, da bomo tudi na pošti na znamko dobili žig 28.11.2009. Razen, če bo pošiljka namenjena v tujino. Naš duhovnik je bil rojen leta 1973, torej leta 1980. Mhm … Preprosto!

No, tole z leti še nekako gre, z uro, merjenjem časa je pa križ. Ko je naša ura kazala 20.15, je tista, na roki domačega bogoslovca, kazala petnajst minut čez drugo. Ure merijo drugače. Preprosto so izračunali, da se dan blizu ekvatorja skozi vse letne čase deli na polovici. Noč in dan. Dvanajst ur so odmerili dnevu, dvanajst noči. Tako sta kazalca navpično poravnana ob zori, vajo ponovita ob zahodu sonca. Pa gre! Misijonar, ki služi tik ob meji z ubogim Južnim Sudanom, je pripovedoval, da dela z obema narodoma, z Etiopijci in Sudanci. Eni štejejo čas po etiopsko, drugi pa po mednarodnem (našem) koledarju. Tako se je lani zgodilo, da je v nedeljo praznoval Cvetno nedeljo in s palmami pozdravljal Gospoda, v sredo, tri dni pozneje, pa na drugi strani s pepelom posipal vernike na pepelnico. Zmeda na kvadrat. Novo leto imajo 12. septembra, božič pa v začetku januarja. Ko se niti približno nismo več znašli v njihovih posebnih štetjih, smo vprašali: »Čakajte, danes je torej … katerega smo po vaše, kateri dan je ...«, so nas prekinili: »Oh, it is simple! Today is Monday!« Seveda, kaj bi se vznemirjali, danes je ponedeljek. No, vsaj v tem se strinjamo. Še dobro, da se misijonarji dogovarjajo kdaj se s kom dobimo in ob kateri uri gremo kamorkoli že! Mi gotovo ne bi razumeli navodil. »Pridite ob dveh, kar je ob osmih po vaše, pa čeprav je po vaše v Sloveniji takrat pravzaprav šest. Dobimo se torej ob dveh po naše, leta 2009, pa čeprav … » Bog pomagaj!

Pozno popoldne nam je misijonar razkazal veliko farmo, sto hektarjev veliko posestvo, ki ga upravlja škofija. Velika koruzna polja, na vsakih pet hektarov pa nasadi manga. Vzgajajo banane, pridelujejo papajo. Ko sva z Izidorjem posnela celoten video o mangu, ko sem pred kamero razglabljal o tem, kako raste, kako nujno potrebuje vodo, kako stražniki z mačetami preganjajo opice in tatove … so nama povedali: super vama je šlo, le sadež o katerem sta govorila je papaja! To, fanta, ni mango! Široko so se smejali. Temni obrazi so pokazali razkošje beline. Sorry, ponoviva vajo. Ni kaj, v naših sadovnjakih so pač jablane in hruške, lažje jih je ločiti.

Farma daje delo mnogim družinam. Ko mango dozori, ga po prijazni ceni ponudijo domačinom, da sploh lahko preživijo. Pred desetletji so to področje Gambele naselili z ljudmi z juga, kjer je bilo prebivalstva veliko preveč. Dali so jim zemljo, dovoljenja za bivanje in upali, da bodo kultivirali področje in zaživeli na tem delu prostrane dežele. Niso pomislili, da kraji nimajo vode. Množično so umirali, mnogi so se skušali vrniti na prejšnje domove in umrli med potjo. Nekaj jih je ostalo, postali so pravi borci za življenje in ostali ubogi reveži. Ubogi reveži! Brez vsega še danes tolčejo neverjetno revščino! Mnogi trpijo za hudimi boleznimi, ki se jih preveč rade lotijo, saj so popolnoma neodporni. Zaradi enolične prehrane, manga in papaje, je njihova odpornst nikakršna, priložnosti za resne bolezni pa je ogromno. Že med nedeljsko mašo smo opazovali mlade, ki so se rdečih oči in obliti od potu, sklanjali nad klopmi in zapuščali cerkev. Malarija! Tudi nam, ki smo prišli z evropsko zalogo preobilja, resno naročajo: pijte in jejte! Če v Afriki ne ješ dovolj, bo Afrika pojedla tebe, pravijo! Odpornest je ključnega pomena v teh nizkih in vročih predelih celine.

Misijonar nam je pripovedoval o trenutno neprijaznih razmerah, v katerih je Etiopija. V množici etničnih skupin sta dve, ki sta najbolj množični. Tretja pa je trenutno na oblasti. Ostalih osemdeset tolče usodo, ki jo v bojih kujejo prve tri. Pred meseci so vladne enote pobile na stotine upornikov, država je objavila »izredno stanje« v katerem je še danes. Prepoveduje zbiranja na javnih mestih, fotografiranja mnogih območij, zaprli so dele interneta, ki dovoljujejo stike med uporabniki. Tudi zato zelo težko pravočasno opravljava svoje poročevalsko delo. S telefonom ni nič, velik del komunikacije je pod ključem. Dogaja se, da nekateri najdejo orodja, obidejo zaporo in »lajkajo« objave pripadnikov opozicije. V nekaj urah so lahko pri njih policisti, jih vklenejo in brez vprašanj vržejo v zapor. Opozicija ima dva televizijska programa, policija pa vsa pooblastila za vstop v hiše posameznikov. Pridejo, preverijo kateri program spremljaš in ukrepajo! Zapori so nabito polni!

Kljub vsemu pa Etiopija za sosede v Južnem Sudanu še vedno predstavlja obljubljeno deželo. Tam, pravi misijonar iz Italije ki deluje na meji in je dnevno v Sudanu, ni videti konca moriji. Medsebojno pobijanje je cilj pripadnikov dveh skupin, ki nikakor ne moreta sobivati. Cilj obeh. Ko jih vprašajo, če si ne želijo miru, odgovorijo: »Seveda bi radi mir. Prav zato smo v bojih. Ko bomo pobili vse nasprotnike, bo zavladal mir!« Tunel se zdi neznansko dolg, na koncu zaenkrat ni luči. Niti najbolj slabotnega žarka upanja! Še v ozadju paketov s hrano, ki prihajajo z letali in helikopterji, so igrice bogatih držav, so prepričani misijonarji. Eden je pripovedoval, da je kot mlad fant v Italiji zavrnil služenje vojaškega roka. Zaradi verskega prepričanja in zavračanja orožja. Danes ima v skromnem župnišču v Sudanu dve polavtomatski puški in vsi, ki ga poznajo in vedo za to, pravijo, da je nor! Dve puški namreč nista nič! V njegovi bližini so skladišča upornikov in vojske, do strehe polna najhujšega orožja. Smrt čaka za vsakim ovinkom, priložnosti za sejanje groze ji nikakor ne zmanjka!

Z grozo drugačne sorte pa se srečuje družina, ki smo jo obiskali ob odhodu iz vasi, v kateri deluje duhovnik, s katerim smo preživeli današnje popoldne. Vljudno smo vprašali, če smemo posneti njihovo bivališče, pokazati ljudem v Evropi, v kakšnih razmerah živijo in povedati, da še tako slabe bivalne razmere pri nas, v resnici niso slabe. In res je tako. Ko smo vstopili v hišo, ki je s slamo krita, njen obod pa je zvezan iz drobnih debel, prepleten s srobotom, smo se najprej ustrašili teme. Ni oken, edina odprtina so vratca, ki vodijo v dom. To pač ni hiša, to je dom! Pokazalo se je, da je v resnici tako, ko je ta uboga podrtija, ta revščina, ki je za naš pogled nepredstavljiva, zaživela s pesmijo, molitvijo, ki so jo zapeli nam v pozdrav. V domu, ki je spominjal na betlehemski hlevček. Okrogli tloris bivališča ima morda premer štirih metrov, v njem pa sobivajo krava s tremi telički, kozi, nekaj drobnih kokoši in zakonca s štirimi otroki. Vsi v enem prostoru, v eni zakajeni sobici, sredi katere so na tleh na oglju kuhali skromno večerjo. Kako vem, da je bila skromna? Lonček je bil podoben tistemu, v katerem v Sloveniji pogrejemo juho za, denimo, dva krožnika. Tam pa šest lačnih ust. Živali gotovo ne živijo od ostankov obrokov.

Vklopili smo kamero, z lučjo osvetlili bivališče in pripravila sva prispevek, ki je gotovo nekaj posebnega. S čim podobnim se še nisva srečala. Tudi Jože in Matjaž sta bila pošteno nagovorjena. Odprli smo nov list našega slovarja in spoznali kaj pomeni beseda »revščina«. Groza! Pa vendar je kamera lahko ujela brezskrbni smeh otrok, zaupanje v starejšo sestro, ki je vodila petje in ponos mame, ki v svoji revščini in zgaranosti kaže veliko več let, kot jih ima v resnici. Nismo mogli verjeti, ko je misijonar dejal, da je gospa stara 45 let. Tudi ta leta v Etiopiji kažejo drugače. Žal! Razlog za to pa niti približno ni lep! Čutili smo se dobrodošle, pa čeprav smo nenapovedano in grobo vstopili v njihov večer, dobrodošle, čeravno smo imeli nekoliko nelagoden občutek, ki je zasmrdel po »foto safariju« na revščino ljudi. A Bog nam je priča, da smo se te drznosti lotili le zaradi enega samega cilja. Dobro ga poznate: pomagajmo!

No, zdaj pa poglejte: koliko snovi za en sam dan! Zaradi pozabljivosti sem izpustil veliko zanimivega, zaradi uvidevnosti do tukajšnjih ljudi zamolčal kakšno malenkost. V »prevodu« sem gotovo izgubil podrobnost ali dve, pa je vendar le v današnjem dnevu dovolj gradiva za srednje debel popotniški dnevnik. A kaj, ko so koraki, po katerih stopamo, pogosto daleč od popotništva. Upamo, da uspešno opravljamo naloge, za katere smo poslani med tukajšnje ljudi! Jutri pridejo novi izzivi, nove priložnosti za dobra dela. Tudi pri vas doma, mar ne? Seveda, saj je advent. Ne morem verjeti, da smo v kratkih hlačah in majicah, premočeni in namazani s kremo, ki odganja komarje in malarijo, nocoj pri maši peli adventno pesem. Vi oblaki ga rosite … kaj smo res že tam? Res? No, mi smo še vedno tukaj. Vedno bolj zanimiva je ta Etiopija.