Že včeraj smo se na slovesnosti in pri večerji srečali z mlajšima italijanskima misijonarjema, ki delujeta v odročnih predelih pokrajine Gambela. Polna življenja, hudomušnih prigod in avanturističnih zgodb sta bila prav navdušujoča. Ko sta pripovedovala o prigodah na meji, o grozi v Sudanu, ko sem začutil kako svoje življenje iz dneva v dan darujeta za druge, se je v meni znova rojevalo občudovanje do tistih, ki upajo odgovoriti klicu in oditi. Face! Danes zjutraj so misijonarji, ki so prespali v centru Don Bosko somaševali, po zajtrku, obdelavii in pošiljanju fotografij, pa nas je znova odneslo na pot.

Po cestah mesta Gambela, ki ima približno trideset tisoč prebivalcev, več sto modro belih indijskih taksijev na treh kolesih, zelo umazano reko, v kateri sta avtopralnica in javno kopališče, nedograjen stadion, celo vrsto preprostih lokalov in uličnih trgovin ter »sveti« most, ki ga je prepovedano fotografirati, smo odšli do majhne šole, v kateri je dvesto učencev v dveh razredih. Mhm, slovenski standardi odpovedo. Pri nas učiteljice tudi ne smejo imeti palice! Tukaj jo imajo … Šolo smo obiskali s polnimi kovčki daril. Midva sva nosila zalogo suhih barvic, balone, svinčnike, šilčke in radirke, Jože pa plišaste igrače, ki so jih darovali otroci ene izmed ljudskih šol na Avstrijskem Koroškem. Trikrat lahko ugibate česa so bili otroci bolj veseli … A brez skrbi, tudi barvice, za katere so darovali najini sodelavci, so prinesle iskrice v oči. Prepričan sem, da se v slovenski šoli, tudi ob veliko bogatejših darilih, ne bi tako iskrilo od hvaležnosti. Spoznal sem kako se počuti sv. Miklavž, ko se skloni do obdarovanca in mu izroči darilo. Ne bom pozabil nasmeha otrok, njihovega veselja, ko je Jože odprl kovček plišaste mehkobe. Neverjetno!

Razredi so preprosti, za majhno klopjo se stiskajo trije otroci v preprostih šolskih unifomah. Na veliki črni tabli je bilo nekaj preprostih matematičnih nalog in datum 29. november 2009. Ja, že spet! Imel sem občutek, da so bili učitelji veseli daril, malo manj pa navdušeni nad tem, da smo zmotili pouk. Upam, da so nam oprostili, ko so videli, sa smo kar nekaj škatlic barvic pustili za nadaljno uporabo v razredu. Saj pravijo, da korupcija v Etiopiji deluje. Preverjeno!

 

 

Sicer moram malo paziti kaj in kako pišem. Saj sem vam že pravil, da preverjajo internetno komunikacijo, da v teh časih zapirajo zaradi malenkosti. Tudi zato o Etiopiji vse dobro. Če bi ostal pri prijaznosti in odprtosti ljudi, če bi pisal le o njihovih nasmehih in hvaležnosti, bi o deželi tudi v resnici ne mogel zapisati nič slabega. V družinah in sicer velja tradicionalna razdelitev dela: ogenj in voda sta domena žena, polje, kmetija in ostalo pa skrb moža. Drugače povedano: kuhanje, pospravljanje in podobno opravijo ženske, moški pa z obdelovanjem polja in morebitno skrbjo za živino, skrbijo za družinski proračun. Ta je izredno nizek, marsikje na deželi ga sploh ni, preživijo iz dneva v dan, včasih se, žal, tudi ta preprosta računica ne izide. Ker bi radi pomagali pri blaženju lakote, bomo Pustno sobotno iskrico prihodnje leto posvetili Etiopiji in otrokom, ki so prizadeti zaradi suše. Zato smo na poti!

Ob katoliških šolah je vedno tudi kapela, ponavadi preizkusimo akustiko in se s kakšno Marijino pesmijo zahvalimo za vse, kar imamo, kar doživljamo in prosimo za naprej. Ko smo se s terenskim avtomobilom peljali do naslednje postaje, so nas otroci pozdravljali: »Kawai, kawai!« Misijonar nam je povedal, da tako kličejo belce. »O, a res? Prijazno!« Pa smo mahali nazaj. Ampak, kmm … Beseda »kawai« v jeziku največje skupnosti pomeni »lenuh«. Ja! No, zase ne rečem, ampak, misijonarja, ki je svojo glavo prinesel na tnalo v tujo deželo, človeka, ki se pogosto brezupno trudi, da bi tukajšnjim ljudem bilo bolje, kličejo lenuh. Halo! Poimenovanje je ostalo iz davnih časov, ko so beli gospodarji v tem delu sveta imeli črne služabnike, ki so opravljali vsa dela na posestvu, v hiši in okoli nje. Črni človek je trdo delal, beli pa je pač izgledal kot običajen »kawai«. In to »prijazno« poimenovanje je ostalo! Se ne da pomagat. Četudi v teh dneh z Izidorjem zgodaj vstajava, računalnika in luči pa ugašava v naslednjem dnevu, sva »dva navadna kawaija«.

 

 

Danes smo obiskali tudi preveč pridne delavce v kriminalu. No, z misijonarjem smo obiskali zapor v Gambeli. Ojoj, kakšne razmere, kakšen zapor. Če bi tukajšnji zaporniki in pazniki videli, denimo, koprske zapore, odsedeli v tamkajšnjih sobicah dan ali dva, bi sami sebe obsodili na dosmrtno ječo. Z luksuza in miru se ne bi hoteli premakniti. Nikoli več! Zapor v Gambeli, sredi mesta, je zazidan z visoko steno z vrati, ki vodijo do skupnih prostorov zapora. Ti so z vezanimi debli ograjeno področje, pravzaprav veliko blatno dvorišče, ki ima okrog in okrog trdno leseno ograjo. Na enem delu je prekinjena z železnimi vrati, ta pa so zaprta z običajno debelo ključavnico. Vstopili smo in bili kar naenkrat obdani z visokoraslimi možaki, ki bi za svoje postave v Evropi zmetali kup denarja raznim fitnes centrom. Res, prave zverine, omare, ki bi se jih v ljubljanskih klubih ustrašila še taka »gorila«, v Hollywoodu pa bi gospodje z lahkoto dobili vloge v akcijskih filmih.

Večina prestopnikov je zaprta ali priprta zaradi tatvin, ropov, različnih goljufij in nasilja. Povprečno so na tem zanikrnem majhnem prostoru zaprti leto dni. Povem vam, brez misijonarja, prijaznega italijanskega gospoda, si niti približno ne bi upal stopiti v zaporniško ogrado. Res ne! Priznam. Z njim pa je bil to skoraj kot prijazen sprehod. Pokazal nam je utrujene temačne prostore, v katerih imajo zaporniki celo pouk, videli smo vodnjak, ki služi kot skupna kopalnica, segali v roko zapornikom, ki so želeli pozdraviti duhovnika. Izkušnja, ki jo pač lahko doživiš le, če si na poti s tukajšnjimi misijonarji. No, Tomu Križnarju uspe tudi brez njih … Zdaj verjamem, da mu v zaporu, ki je na sudanski strani gotovo še veliko bolj krut, res ni bilo lepo, moja pripomba pa bi se mu zdajle zdela neznansko trapasta.

 

 

Odkar nam v Etiopiji govorijo o groznih razmerah v Sudanu, obupno visokih številkah, ki so povezane z begunci, razumem, kako veliko delo opravljajo humanitarci, ki si prizadevajo za mir, spoštovanje in sobivanje v razdvojenih deželah sveta. V Etiopiji je več kot osemsto tisoč beguncev iz Sudana in Eritreje. Si morete predstavljati kako velika številka je to? Lahko razumete kako hude morajo biti razmere, da se človeku Etiopija zdi obljubljena dežela? Ko smo se odpeljali iz zapora (in v srcu obljubljali, da ne bomo kršili zakonov. V Etiopiji gotovo ne!), nas je pot vodila v smer proti Addis Abebi. Do prestolnice je 760 kilometrov razgibane poti, ki se na začetku zdi krasna, grajena in vzdrževana po naših standardih, pozneje pa se menda precej utrudi. Ne vemo, ker smo po nekaj deset kilometrih hitre misijonarjeve vožnje prišli do begunskega centra Jewi Camp.

38 tisoč beguncev živi v tem taborišču, ki ima pravzaprav odprta vrata. No, imajo kontrolno vstopno točko, a misijonarji in uslužbenci mnogih organizacij so dobrodošli. Zapeljali smo se skozi in videli v kakšnih razmerah živijo. Na pogled so bile videti kar prijazne. Šotori niso bili natlačeni, popisani z znaki donatorjev in vsemogočih človekoljubnih organizacij sveta, so izgledali precej prostorni. Prisotna je Evropa, videti je table z napisi donacij Združenih držav Amerike, Japonske, držav Azije … Izgleda, da pri reševanju hudih stisk velik del sveta stopi skupaj in priskoči na pomoč. V begunskem centru imajo trgovine, prodajalne pijač, skrbijo za mnoge servisne usluge, imajo šolo, cerkve in bogoslužne prostore, pred šotori svoje tradicionalne pripomočke za peko in kuhanje, nekaj vodnjakov, brez katerih bi centra ne bilo, predvsem pa imajo mir, dobrino, ki je marsikje v svetu hudo primanjkuje! Spraševali smo se, kakšna je prihodnost ljudi v taborišču, kdaj se bo ustavila morija v njihovi deželi, kako bodo živeli otroci, ki so tekali pred šotori … Odgovore bo, seveda, prinesel čas. Polno skrbi je v podobah, ki danes švigajo po moji glavi. A počakajte, najhujše je prišlo zvečer.

Po obisku manjšega misijona s šolo, ko smo razdelili še nekaj Miklavževih daril, nas je čakal cestni reli do Don Boskovega centra. Misijonar je mojster v hitri vožnji, merilec hitrosti v njegovi Toyoti je pokvarjen, lahko pa vam zagotovim, da je šlo zelo hitro … Nekajkrat smo se ustavili zaradi črede krav, ki jo je s pastirjem mahala na travnik, dvakrat je našo pozornost pritegnila velika in debela kača, nekajkrat zanimive gore, nenavadna bivališča ali prav tak avto.

Poslovili smo se od prijaznih gostiteljev, Gambele, se iskreno zahvalili za vse prejete dobrote, gostoljubje, občutek, kod da smo doma, in odbrzeli. Proti letališču. V vsej skromnosti infrastrukture na tem malem letališču precej strogo pregledujejo potnike. Treba se je sezuti, skozi rentgen posebej poslati osebne računalnike in tablice in jih prižgati. Ja, odpreti in prižgati jih je treba. Gospod provincial, ki je bil z nami na poti, slednjega ni mogel storiti, ker je njegovemu računalniku zmanjkalo baterij. Ustavili so tekoči trak in zahtevali, da prenosnik priključi na elektriko in ga prižge. Stori, kot ukažejo, potem pa se je začelo samodejno posodabljanje mašin’ce. Pa je trajalo in drugi so čakali. Ne sprašujte zakaj. Nimamo pojma. Hkrati naj povem, da so tako natančni na letališču, na katerem brez računalnika, na roke izpolnjujejo letalsko karto, na letališču, na katerem je Jožetu uspelo s plastenko polno vode v roki, priti do letala. No, nekje je pač treba začeti z resnostjo, izbrali so prenosne računalnike. Vstopili smo z vozovnicami, na katerih ni bilo sedežnega reda. Kdor prvi pride, najbolj udobno leti … Pokrajina pod nami je bila lepa, precej zelena, z zraka nekoliko spominja na Slovenijo, od blizu je seveda popolnoma drugačna. Dober dan, Addis Abeba. Že drugič v nekaj dneh ...