Ko se razbohoti revščina, človek, v hlastanju za preživetjem, lahko v trenutku izgubi dostojanstvo. Življenjske vrednote izgubijo moč krmarjenja med dobrim in slabim, zamegljena razsodnost ne loči vojne od miru, človek ne zmore zdrave presoje … Ko se razbohoti revščina, z lahkoto postaneš to, kar v resnici nisi!

Sinoči nas je provincial salezijancev oče Estefanos povabil na sprehod. Prav nenavadno skrivnosten je bil, ko nas je vabil v temno noč velemesta. Po nekoliko čudnih, na pogled nevarnih delno osvetljenih ulicah smo prišli do avenije, ob robu katere se sprehajajo mlada dekleta, ki za drobiž prodajajo svoja telesa. Z enim od projektov, ki ga provincial vodi v sodelovanju z našim misijonarjem na daljavo Jožetom Andolškom, skušajo dekleta potegniti iz peklenskega kroga prostitucije in jim z znanjem in delom vrniti dostojanstvo. Pristopili smo do tiste, ki je bila dogovorjena za pogovor z našim gostiteljem, ki ji je povedal, da ne pride sam. Pričakala nas je v izzivalni bluzi, oprijetih hlačah in s pretirano visokimi petami, kričečim make up-om in predvsem brez življenja v očeh. Ledeno hladen stisk roke je kričal, da je na ulici premražena že nekaj ur. Oče je bil dogovorjen z njo, da nam zaupa svojo pretresljivo zgodbo in ednino željo; da izstopi iz kroga groze v katerega je zabredla!

Lia je devetnajstletno dekle, ki je vsakodnevno na ulici že več kot dve leti! Ja, devetnajstletno, na ulici že več kot dve leti! Zaradi svojega preživetja in želje pomagati očetu, pijancu, ki je v hudi stiski. Ko je bila stara leto dni, jo je zapustila mama. Nikoli več je ni videla. Živi v najeti sobici in prostitucija je edina pot, da pride do denarja za najemnino. Dekle je HIV pozitivno, bolezen skriva pred svojimi strankami, ki mnoge zavračajo zaščito … Zaveda se, da je neodgovorno, ve kaj to pomeni, a preživetje je pomembnejše. Vsakokrat predlaga zaščito, ponudi jo, če je moški ne sprejmejo, pač sprejmejo tveganje! Preprosto. Vsakodnevno jemanje zdravil ji je pobralo vse moči, zato se je pred tedni odločila, da preneha jemati močne tablete. Ko ji je oče Estefanos zaskrbljen naročil, da ne sme prenehati z jemanjem in, da se mora nujno posvetovati z zdravnikom, je to tudi storila. Naročil ji je, da mora zaradi mnogih stranskih učinkov zdravila, poskrbeti za boljšo hrano in nujen počitek. Vendar, kako? Na mesec, ob vsakodnevnem prodajanju telesa na ulici, zasluži 130 evrov, najemnina sobe pa stane 70 evrov. Velik del ostalega pošlje bolnemu očetu, za hrano in priboljške ne ostane veliko.

Grozljivo je bilo sedeti ob mladem dekletu, ki je brez življenja v očeh pripovedovalo o tem, kako pogosto do dveh zjutraj čaka na robu pločnika, brezupno želi priti do denarja za preživetje in mora včasih z moškim za borih pet evrov. Drugič ji namenijo deset, redko dvajset evrov za noč, ki jo preživi z njimi. Pravi, da dela sama, zvodništva v Etiopiji praktično ni. Tudi takrat, ko je delala kot natakarica v lokalu, je zaslužila tako malo, da je bila za plačilo najemnine primorana še na ulico! Ob velikih težavah, ki jih ima Etiopija se nihče od odgovornih niti ne ozre na težave, ki jih oče Estefanos skuša reševati.

Lia ima željo postati šivilja in s poštenim delom skrbeti zase in za očeta. Nocoj, pred nami, sta se dokončno dogovorila, da bo v naslednjih dneh začela z izobraževanjem pri sestrah in nato poiskala delo. Salezijanci ji bodo s svojim programom plačali šolanje, plačevali namestitev in nato kupili nekaj opreme za začetek samostojnega dela. Z nekaj dekleti so že uspešno stopili na drugačno, osrečujočo pot. Med polurnim pogovorom je, kašljajoča zaradi bolezni, povedala, da bi naredila vse, da se reši te groze, karkoli, da zaživi drugače, saj je preveč utrujena od nečloveškega načina življenja! Ko ji je oče Estefanos obljubil, da lahko začne jutri, da bodo salezijanci plačali mesečno najemnino, ki je pred njo, je v solzah vprašala: »Oče, mislite resno? Boste res … Prisežete pri Materi Mariji?« Provincial je prikimal, prisegel, dekle je nejeverno, pa vendar z upanjem v pogledu, vprašalo še enkrat, se s tresočim glasom zahvaljevalo, nato pa odšlo domov. Gotovo je bila mirna, kot že dolgo, dolgo ne! Počutil sem se, kot bi prisluškoval trpečemu v spovednici, doživel olajšanje, ki je napolnilo mlado srce. Kot bi stopila iz pekla, kot bi jo Nekdo prijel za ramo, jo objel in molče tolažil. Ko je vstala izza mize, nam segla v roko in se zahvaljevala rešitelju, sem imel občutek, da zapušča pekel, da je pravkar resnično opazila luč na koncu predora. Pretresljivo do konca!

Jutri bo nov dan. Verjamem, da bo Lia končno znova opazila tudi sonce. Upam, da bo dovolj močna za pot, ki je pred njo, da bo jemala zdravila, s pomočjo katerih lahko živi še desetletja. Brez njih bi umrla v manj kot mesecu dni! Stara devetnajst let! Kdo jo je oropal mladosti, v katerem križišču je zavila na stranpot, kako pomagati ostalim, da ne bodo? Vprašanja brez odgovor, presunljiva spoznanja večera! Mimo nas so hodila mlada dekleta, njene vrstnice, med katerimi si mnoge sploh ne želijo izstopiti iz kroga prodajanja telesa. Človek si ne more predstavljati koliko ponižanja doživljajo dekleta, ki so zaradi preživetja primorana ustreči komurkoli, kadarkoli, za kolikor koli. Niti približno ne moreš razumeti, kako nečloveško je za deklico, ki ob drugi uri zjutraj sredi temne ulice doživlja neskončno ponižanje do konca pijanih surovežev. Nepredstavljivo in do konca nepravično …

Kaj takega se sploh ne bi smelo dogajati, pa se! Človek si misli, da je nemogoče spremeniti to obupno stanje na bolje, pa se da! Salezijanci v Addisu to dokazujejo. Z darom 1200 evrov, pravi provincial, je mogoče poskrbeti za stanovanje, šolanje in opremo za začetek poštenega dela, za vstop na popolnoma drugačno pot. Morda bo Jožetu, v Sloveniji in Avstriji, uspelo dobro pognati tudi ta projekt. Lia je med prvimi! Njeno stisko težko razumemo, njenih dejanj ne smemo obtoževati, njenih odločitev ne poznamo, obsojati ni pravično! Kar se nam doma zdi samoumevno, v Etiopiji morda ni, kar je pri nas videti belo, je tukaj lahko črno. Pa vendar zaradi kulturnih in drugačnih razlik ne smemo otopeti in dovoljevati tako groznega sveta!

Skoraj ne morem verjeti, da smo prisostvovali pri dogovoru, da smo bili priče pri tako lepem odpiranju cveta upanja. Naj mu nič ne vzame dehtenja. Srečno, dekle! Vztrajaj, Lia …

--------------------------------------------------------------------

Vrnili smo se pozno zvečer, z Izidorjem sva se vrgla v delo in malo pred drugo zjutraj navdušeno spoznala, da je v salezijanskem domu v lepo urejeni kopalnici topla voda. Aleluja! Razvajena belca sva gotovo kak liter stočila po nepotrebnem, a v Gambeli sva, z Madagaskarja znanimi lončki, oblivala prašne tace … Zato sva si v zgodnjem jutru privoščila to razkošje. Afrika, oprosti!

Zjutraj smo zgodaj vstali, ob šestih odrinili proti letališču in na pot do Lalibele, svetovne turistične atrakcije, ki v teh dneh skoraj sameva. Čeravno je bil danes, v sredo, koptski praznik Sionske Matere Božje, ni bilo sledi o gneči. O turistih skoraj ni ne duha, ne sluha! Odkar v državi vladajo izredne razmere, so v Nemčiji, Angliji in mnogih drugih državah izdali opozorilo, ki odsvetuje obisk te afriške države. Turistične agencije so najmanj do novega leta odpovedale vse rezervacije, odpadli so vsi vnaprej dogovorjeni aranžmaji … Škoda! Tukaj je namreč mirno, prijazni ljudje so nadvse veseli prihoda tujcev, gostoljubni in hvaležni. Znamenitih enajst cerkva, ki sodijo v Unescovo kulturno dediščino in med ene največjih čudes sveta, je dih jemajočih. Kaj podobnega pa res težko vidiš!

Velike cerkve so vklesane v živo skalo. Nastale so v časih, ko so bili kristjani deležni preganjanja v Sveti deželi. V Etiopiji je namreč krščanska vera prisotna že skoraj od nekdaj. Verujejo, da jo je evangelist Matej prinesel v deželo, gotovo pa so bili kristjani tukaj že v četrtem stoletju. Imeli so navado, da mora vsak vernik vsaj enkrat v življenju poromati v Jeruzalem. Ko je bilo to zaradi nevarnosti nemogoče, so se oblastniki odločili, da bodo zgradili Novi Jeruzalem, kraj s svetišči, ki bodo predstavljala nadomestek Jeruzalemu, njegov približek in sveti kraj, ki nadomešča tako pomembni izvirnik. Danes je blagoslov, ki ga prejmeš z romanjem v Sveto deželo, enako bogat, kot ta, ki ga prejmeš na tem kraju, 2.500 metrov visoko v Lalibeli.

Ko rečem: v živo skalo vklesane cerkve, si nikar ne predstavljajte kaj že videnega. Res ne! Cerkve so z dleti in kladivi tesali tako, da so začeli na vrhu res velike skale, pri strehi. Potem so skalo »dolbli«, z vrha navzdol izdelovali tudi vse arhitekturne in drugačne detajle. Skozi okna, ki so danes na vrhu teh cerkva, so na plano spravljali gradivo, ki so ga kopali znotraj. Zaradi pomanjkanja kisika, si niso mogli pomagati s svečami ali kako drugo takrat znano svetilko, zato so naredili ogromna ogledala, ki so pošiljala svetlobo v notranjost teh nastajajočih cerkva. In dolgo je trajalo, da so ustvarili to, kar jim danes prinaša svetovno slavo in daje enkratno priložnost za spomin na prednike in prostor za slavljenje Stvarnika. Zgodovinarji trdijo, da so potrebovali najmanj 40.000 delavcev in 40 let. Legenda, v katero verjamejo domačini, pa pravi, da je zadostovalo 23 let, pomoč kralja Lalibele in angelov, ki so delali ponoči, ko so delavci počivali. Mnoge cerkve, ki so na različnih nivojih, so povezane med seboj s podzemnimi tuneli, misel na način gradnje, ko so z rokami klesali skale, se zdi nemogoča.

Lalibelo smo si ogledali z vodičem, odprtih ust strmeli v to čudo, ves čas poslušali petje koptskega duhovnika, njegovo molitev, ki prek zvočnikov odmeva po kraju skoraj ves dan. Priznam, nisem vedel, da tudi krščanske Cerkve uporabljajo ta način oznanjevanja. Prepričan sem bil, da tovrstne melodije zvenijo le z minaretov. Na današnji praznik smo bili v eni od zgornjih cerkva, pravzaprav ob njej, deležni posebnega bogoslužja, plesa koptskih duhovnikov, pastirjev tukajšnje pravoslavne cerkve. V njihovem skupinskem plesu, premišljenem gibanju je bilo čutiti zgodovino, dolgo tradicijo, v njih obrazih videti zamaknjenost, predanost. Vse omenjeno se je mnogokrat pomnožilo, ko smo se zazrli v vernike, ki so molili naslonjeni na molitvene palice, sede po vseh kotih svetišča, nekateri leže pred podobami … Kot bi vstopili v nov svet, drugačen čas, povsem neznano kulturo. Kot bi nas nekdo vrgel na prizorišče kakega filma iz daljnih dežel. Nepozabno!

Pred vhodom v cerkve se je treba sezuti, v njih ne dovolijo fotografirati z bliskavico. Cerkve imajo vsaka svojo zakladnico, v kateri so bogoslužni predmeti, ki jih potrebujejo za razna slavja. Verujejo pa tudi, da je v njihovem varstvu Skrinja zaveze. Najbolj znamenita cerkev v Lalibeli je cerkev sv. Jurija, ki stoji nekoliko nižje od ostalih, je vsekana v skalo na osamljeni planoti in zato izgleda nekoliko drugače od ostalih. Povedali so nam, da je bila izdelana na koncu, ko so se mojstri že marsičesa naučili, ko niso več ponavljali napak. Res je zanimiva, čudovita. Izklesana je bila v podobi križa. Če jo pogledaš od zgoraj, vidiš lepo oblikovan križ. Ne slučajno! Ni čudno, da je najpogostejši zadetek, če prosiš strica Googla, naj ti pokaže nekaj fotografij Etiopije, prav omenjena cerkev čudovitega zavetnika sv. Jurija. Lepo so zbrali, res lepo … No, odslej Googla ne boste potrebovali, naša spletna stran radio.ognjisce.si je več kot dovolj. Izidor fotografira, snema, piševa, se oglašava, snemava, montirava in upava, da spoznavate Etiopijo.

Bogata zgodovina, sonce, hoja in pomanjkanje spanja so nas prijetno utrudili, vezi med nami postajajo vedno močnejše in današnji dan je poskrbel, da so se krepile tudi ob misli na Jeruzalem in veliko koptsko cerkev, ki je ne poznamo prav dobro! Enako bi lahko zapisali za Etiopijo v celoti. Ne poznamo je, smo pa z njo iz dneva v dan bolj na »ti«. Pogumno okušamo njene okuse, spoznavamo kako raznolika je in se veselimo poti proti jugu, pokrajine in ljudi, ki se razlikujejo od ostalih v Etiopiji. Tudi mi se bomo vrnili drugačni!