Juretov blog

Prepričan sem, da se jezik brusi v kiticah. Poezija predstavlja preizkus žlahtnosti, delo poetov dokaz gibkosti besed, vrhunec njihove uporabe. Spomnim se kako so nam s katedra govorili o Prešernu in njegovi veličini. Dokazal je, so rekli, da se v slovenskem jeziku lahko piše pesmi, povzdignil je raven njegove uporabe. Ko je profesorica v srednji šoli razglabljala o tem "kaj je v Poezijah skušal sporočiti Prešeren", sem si mislil: "Kako pa veste?". Verjetno je prav vprašati: "Kaj je, po vaše, skušal sporočiti ..."

Besede poeta pač lahko razume vsak po svoje. Nikoli ne veš kaj je pisal v dobesednem, kaj v prenesenem pomenu. Kdo ve koliko ironije se skriva v njegovih kiticah. Sicer pa: jaz lahko nekaj razumem "tako", vi povsem "drugače". V tem je čar poezije, v notranjem odmevu, ki polni bralca.

V tistih dneh dijaškega odkrivanja sem si rekel, da bom pogosteje bral poezijo. Začutil sem, da je v njej nekaj več, nekaj, kar v človeku pusti sled. Pa je ostalo pri besedah. Nisem prav pogosto segel po pesniških zbirkah. Službeno sem pozneje sicer obdelal veliko del za otroke, a kitice mojstrov, ki govorijo odraslim, čakajo na moj čas in voljo.

Prepričan sem, da besede "z vsako pesmijo me je manj" morda veljajo le za pesnika. Za tistega, ki bere njegovo delo, ne morejo veljati. Z vsako pesmijo me je več! Tega sem se znova zavedel danes, ko sem pripravljal Juretov večer in brskal za pomladjo v besedilih. Pesniki jo imajo radi in so povezani z njo. 21. marec, veste, ni le prvi pomladni dan. Je tudi Dan poezije. Zato sem vesel, da sem za las ujel mesec v katerem praznuje pesem in se spomnil nanjo. V njej je življenje in trdno sklenem, da grem v kratkem v knjižnico. Kajti:

Zbrihtaj se in pamet v róke!
Kupi srečo na obroke
In zaljubi se v življenje,
preden vija-vaja-ven je.
(Frane Milčinski Ježek)

FOTO: jordanmafia.net

Danes bom pisal o temi, ki ... Danes bom pisal o temi ... Danes sem mislil, da bi ... Kaj že? Ja, vedno pogosteje se mi dogaja, da ne vem zakaj sem "zavezal vozel na robec". Včasih se mi skoraj ni zgodilo, da bi pred mikrofonom v studiu ne vedel kdo izvaja pesem, ki jo poznam. Pred leti nisem bil nikdar v dilemi kako je ime sošolcu iz srednje šole. Danes je drugače. Pozabljam!

Danes sem pozabil na večerno mašo. Vem, veliko je takih, ki med tednom pač pozabijo na mašno daritev. Delavniške, maše med tednom, že nekaj časa niso "in". Skrbi me zato, ker je bila današnja, v naši župnijski cerkvi, darovana v spomin na mojega pokojnega očeta. Ko sem se zavedel svoje nerodnosti, me je postalo sram. Mar to pomeni, da sem pozabil na atija? Sem pozabil na zahvalo in priprošnjo? V hipu sem našel nekaj opravičil, takoj izbral nadomestilo. A kaj, ko še tako pozorno izbran nadomestek še vedno le nadomešča.

Očetu sem se že opravičil, brez skrbi. Prepričan sem, da me je razumel.

Zdaj bi bilo modro počasi končati, pa sem pozabil kaj sem mislil napisati za konec ... Aha, že vem: spoznavam, da je pozabljivost nalezljiva in, da se prenaša tudi po krvi. Sin Luka je namreč v obdobju intenzivnega pozabljanja domačih nalog. Včasih jo pozabi (narejeno, seveda - kao;) doma, drugič pozabi, da jo je dobil, tretjič pozabi zvezek v šoli.

No, pa je šel eden izmed izgovorov po vodi: ni kriv(a) EMŠO. Poba je veliko mlajši od mene.

Danes smo se, zaradi mojih službenih dolžnosti, podali na družinsko pot v Savinjsko dolino. Obiskali smo samostan sester klaris v Nazarjah in se srečali z redovnicami, ki s svojim načinom samostanskega življenja v človeku postavljajo mnoga vprašanja. Spomnim se: ko sem se, kot dijak, srečal z njimi, je v meni vrelo. Kako je mogoče, da se človek odloči za korak, ki te odpelje v nov svet, odpelje med stene, zagradi do smrti ... Nikoli več na izlet, nikoli več v domačo hišo. Nikdar več! To je nemogoče! Vem, ozek pogled na širino Božjega klica. Dijak sem bil. Danes sem spoznal, da v moji plitkosti, strahovi in dvomi ostajajo podobni.

Tokrat so se z njimi srečali najini fanti. Jan in Miha sta klavzuro doživela bolj nema, Luku pa je obisk odprl nov pogled na "nune" in človekove odločitve. Ko smo se vračali od nasmejanih, življenja polnih in z zaupanjem v Boga prepojenih sester, sva z Uršo slišala kar nekaj vprašanj. Odgovorov na vsa nisva imela.

Imava pa znova lepo izkušnjo, ki bo, vtkana v postni čas, vpila po nepotrebnosti dobrin, ki se nam zdijo nujne, po toplini prijazne človeške besede. Pričala bo o moči Božjega klica in sporočala, da v samostanu ob Savinji molijo sestre. Za vse, tudi za nas! Hvala jim za to, toplo dobrodošlico z molitvijo in za vse darove, s katerimi so napolnile našo nedeljo. V samostanski govorilnici smo prerezali tišino in zmotili postnega duha. Morda se je ravno zato nekoliko okrepil v nas samih. Kdo ve.

FOTO: Jani, VRNET

Ste slišali poziv, da naj nocoj ob 20.30 ugasnemo luči in izklopimo elektronske naprave v hiši? Več kot 2000 mest iz 82 držav po vsem svetu je pobudo vzelo zelo zares. Sloveniji menda ni bilo kaj veliko mar za "Uro brez elektrike za Zemljo". Seveda ne! Ravno v tem času so goreli televizijski sprejemniki. Prenašali so nogometno tekmo kvalifikacij za svetovno nogometno prvenstvo. In nogomet ima pač prednost! Pred vsem. Njegovo kraljestvo nogomet se ni pustilo motiti.

Si predstavljate, da bi ob 20.30 ugasnili reflektorje v mariborskem Ljudskem vrtu? Tisoči, ki so imeli srečo in prišli do vstopnic, bi ostali v temi. Čehi bi v slepi temini pomislili: "Je pa res "češka" ta Slovenija!". Tako pa odhajajo osvetljeni in razsvetljeni domov. Spoznali so, da naši nogometaši niso od muh in si priigrali neodločen izid. Naši zdesetkani, Čehi z Barošem, izid 0:0. Ostajamo v igri! Severna Irska, prihajamo ...

Zanimiva bo tudi igra kazalcev v tej noči. Uro spanja nam bodo odtegnili, Tiha nedelja bo zehajoča! Nič ne de, bodo pa dlje svetli naši večeri. Pomlad, dobrodošla.

Brez muzike si ne predstavljam mojih dni. Vem, zveni kot prazna fraza, pa je vendar res. Pusto bi bilo, prazno in dolgočasno.

Pred dnevi sem, od mojih dragih, prejel par izvrstnih zvočnikov. Pravzaprav sta bila manjkajoči člen v verigi potrebnega za uživanje ob posnetkih, gledanju filmov, poslušanju plošč. Imamo ju. Lepa tolažba za spoznanje o staranju. Pa kako čudovito "špila" to darilo. Užitek! Zdaj pa le še: otroke spat, ušesa na peclje, srce v uživanje.

Ravnokar sedim v dnevni sobi, obdan s pritajeno svetlobo in Bachom. Nisem poznavalec, nisem sladokusec, rad imam lépo. Pa četudi ne znam povedati kaj pravzaprav je to. Pustim srcu, da se ujame v harmonije, melodije mojstrov in enkratnost poustvarjalcev. Občutek za lepoto zborovskega mi je privzgojil oče, učil sem se v različnih zasedbah. Nihče mi ne more vzeti tistega, kar so mi dali domači kór, vokalna skupina Krila, UPZ in komorni zbor AVE, pa Olga Jama, Mojca Lorber, Mirko Slosar, Andraž Hauptman, Gary Graden. Tega ne dam. Spomini na vaje, koncerte, turneje, druženja in aplavze ostajajo v meni. Hvaležen sem, da so mi bili dani! Pevska prijateljstva so trdna, iskrena.

In, ko izberem najljubše posnetke, se ne pustim kaj veliko motiti ...

Zato: bodi dovolj, da Rossini ne bo užaljen (ravno zdajle prihaja njegova La Passeggiata, v njej pa moji spomini na Grčijo, Atene, tekmovanje, zmago, sobo z Markom Hribernikom in Zvonetom Žigonom) ... Nasvidenje ... (v ozadju pa razigran klavir in mladi pevci;) Oj, mladost ti moja ...

AVE, Atene 1996