Danes bom pisal o temi, ki ... Danes bom pisal o temi ... Danes sem mislil, da bi ... Kaj že? Ja, vedno pogosteje se mi dogaja, da ne vem zakaj sem "zavezal vozel na robec". Včasih se mi skoraj ni zgodilo, da bi pred mikrofonom v studiu ne vedel kdo izvaja pesem, ki jo poznam. Pred leti nisem bil nikdar v dilemi kako je ime sošolcu iz srednje šole. Danes je drugače. Pozabljam!

Danes sem pozabil na večerno mašo. Vem, veliko je takih, ki med tednom pač pozabijo na mašno daritev. Delavniške, maše med tednom, že nekaj časa niso "in". Skrbi me zato, ker je bila današnja, v naši župnijski cerkvi, darovana v spomin na mojega pokojnega očeta. Ko sem se zavedel svoje nerodnosti, me je postalo sram. Mar to pomeni, da sem pozabil na atija? Sem pozabil na zahvalo in priprošnjo? V hipu sem našel nekaj opravičil, takoj izbral nadomestilo. A kaj, ko še tako pozorno izbran nadomestek še vedno le nadomešča.

Očetu sem se že opravičil, brez skrbi. Prepričan sem, da me je razumel.

Zdaj bi bilo modro počasi končati, pa sem pozabil kaj sem mislil napisati za konec ... Aha, že vem: spoznavam, da je pozabljivost nalezljiva in, da se prenaša tudi po krvi. Sin Luka je namreč v obdobju intenzivnega pozabljanja domačih nalog. Včasih jo pozabi (narejeno, seveda - kao;) doma, drugič pozabi, da jo je dobil, tretjič pozabi zvezek v šoli.

No, pa je šel eden izmed izgovorov po vodi: ni kriv(a) EMŠO. Poba je veliko mlajši od mene.