Danes smo se, zaradi mojih službenih dolžnosti, podali na družinsko pot v Savinjsko dolino. Obiskali smo samostan sester klaris v Nazarjah in se srečali z redovnicami, ki s svojim načinom samostanskega življenja v človeku postavljajo mnoga vprašanja. Spomnim se: ko sem se, kot dijak, srečal z njimi, je v meni vrelo. Kako je mogoče, da se človek odloči za korak, ki te odpelje v nov svet, odpelje med stene, zagradi do smrti ... Nikoli več na izlet, nikoli več v domačo hišo. Nikdar več! To je nemogoče! Vem, ozek pogled na širino Božjega klica. Dijak sem bil. Danes sem spoznal, da v moji plitkosti, strahovi in dvomi ostajajo podobni.

Tokrat so se z njimi srečali najini fanti. Jan in Miha sta klavzuro doživela bolj nema, Luku pa je obisk odprl nov pogled na "nune" in človekove odločitve. Ko smo se vračali od nasmejanih, življenja polnih in z zaupanjem v Boga prepojenih sester, sva z Uršo slišala kar nekaj vprašanj. Odgovorov na vsa nisva imela.

Imava pa znova lepo izkušnjo, ki bo, vtkana v postni čas, vpila po nepotrebnosti dobrin, ki se nam zdijo nujne, po toplini prijazne človeške besede. Pričala bo o moči Božjega klica in sporočala, da v samostanu ob Savinji molijo sestre. Za vse, tudi za nas! Hvala jim za to, toplo dobrodošlico z molitvijo in za vse darove, s katerimi so napolnile našo nedeljo. V samostanski govorilnici smo prerezali tišino in zmotili postnega duha. Morda se je ravno zato nekoliko okrepil v nas samih. Kdo ve.

FOTO: Jani, VRNET