Prepričan sem, da se jezik brusi v kiticah. Poezija predstavlja preizkus žlahtnosti, delo poetov dokaz gibkosti besed, vrhunec njihove uporabe. Spomnim se kako so nam s katedra govorili o Prešernu in njegovi veličini. Dokazal je, so rekli, da se v slovenskem jeziku lahko piše pesmi, povzdignil je raven njegove uporabe. Ko je profesorica v srednji šoli razglabljala o tem "kaj je v Poezijah skušal sporočiti Prešeren", sem si mislil: "Kako pa veste?". Verjetno je prav vprašati: "Kaj je, po vaše, skušal sporočiti ..."

Besede poeta pač lahko razume vsak po svoje. Nikoli ne veš kaj je pisal v dobesednem, kaj v prenesenem pomenu. Kdo ve koliko ironije se skriva v njegovih kiticah. Sicer pa: jaz lahko nekaj razumem "tako", vi povsem "drugače". V tem je čar poezije, v notranjem odmevu, ki polni bralca.

V tistih dneh dijaškega odkrivanja sem si rekel, da bom pogosteje bral poezijo. Začutil sem, da je v njej nekaj več, nekaj, kar v človeku pusti sled. Pa je ostalo pri besedah. Nisem prav pogosto segel po pesniških zbirkah. Službeno sem pozneje sicer obdelal veliko del za otroke, a kitice mojstrov, ki govorijo odraslim, čakajo na moj čas in voljo.

Prepričan sem, da besede "z vsako pesmijo me je manj" morda veljajo le za pesnika. Za tistega, ki bere njegovo delo, ne morejo veljati. Z vsako pesmijo me je več! Tega sem se znova zavedel danes, ko sem pripravljal Juretov večer in brskal za pomladjo v besedilih. Pesniki jo imajo radi in so povezani z njo. 21. marec, veste, ni le prvi pomladni dan. Je tudi Dan poezije. Zato sem vesel, da sem za las ujel mesec v katerem praznuje pesem in se spomnil nanjo. V njej je življenje in trdno sklenem, da grem v kratkem v knjižnico. Kajti:

Zbrihtaj se in pamet v róke!
Kupi srečo na obroke
In zaljubi se v življenje,
preden vija-vaja-ven je.
(Frane Milčinski Ježek)

FOTO: jordanmafia.net