Za menoj je popoldanski in večerni program radijskega in misijonskega dne. Približno ob pol enajstih zvečer sem bil doma. Potem pa, skoraj do novega dne, gledal televizijo. Čeprav sem vedel, da moram zjutraj zgodaj vstati. Čaka me vodenje jutranjega programa. In kaj me je držalo pokonci? Žalostno - razvedrilni program.

No, res, da sem škatlo prižgal zaradi fuzbala. Po porazu sem moral poiskati razvedrilo. In ga našel. Ne, Jurij in Lado me ob taki uri in prihajajočem delovnem jutru ne bi prepričala. Tudi Mariu bi se opravičil in odšel spat. Kdo me je torej držal budnega? Parlamentarci. Povem vam, najbolj prepričljiva razvedrilna produkcija ne nastaja v navezi RTV SLO in VPK. Najboljši so v kombinaciji RTV SLO in DZ RS. Kratice, ki ne povedo veliko, program, ki hodi po tanki črti med komedijo in tragedijo. Interpelacija. Žalostno, pa vendar smešno ...

15 ur prepričevanja prepričanih. 15 ur branjenja demokracije, prav toliko vztrajnega zagovarjanja branikov osamosvojitvenih dejanj. Izbrisani. Zapletena tema, ki kliče po debati že v samem poimenovanju. Ne morem si predstavljati s kakšnimi občutki bi poslušal argumente cirkusantov, ki so zagovarjali ministrico, če bi denimo v osamosvojitveni vojni izgubil očeta. Hkrati ne vem s kakšnimi občutki bi zaspal, če bi ne imel urejenega statusa. Saj pravim: zapleteno.

Omenil sem razvedrilni program. Pa se nisem razvedril. Nisem pozabil na tegobe tega sveta, ni me odneslo v drug svet. Tega sem spoznaval in se čudil nad njim. Jezil sem se. Vsa praznina celodnevnega posedanja v parlamentu se je pokazala malo pred polnočjo, ko je eden mladih poslancev, z ironijo v utrujeno zaspani štimi, izjavil: "Glasoval bom proti. Zaradi argumentov, ki me niso prepričali. Ko sem dopoldne, ko še nisem bil odločen ..." Tu je moral skoraj končati. Zaradi huronskega smeha v dvorani. Ha-ha-ha! "Še nisem bil odločen ..." Neumnost. Priznali so sami.

Vsi so bili vnaprej odločeni, vsi so vedeli, da se bodo s težavo presedali do skoraj naslednjega dne in na koncu, utrujeni od ogromnega ničesar, glasovali tako, kot so se dogovorili vnaprej. Saj se ve! Ej, pa kdo jih plačuje za neposlušanje argumentov?! Sedijo, se, vzvišeni nad svetom, norčujejo iz predlagateljev in vlečejo mastno plačo! Vmes vstanejo, se odpravijo po osebnih opravkih, do sitega najedo za majhno plačilo v čudoviti menzi ...

Zunaj pa vsak dan nova četa lačnih. Tistih, ki bi bili pripravljeni trdo delati za majhen denar, pa ne morejo! Joj! V lepih oblekah krojijo usodo golih, z zafrkljivim nasmehom odločajo o tistih, ki jočejo. Joj!

Nekaj pa druži različne kaste, parlamentarce in rajo. Izgubljanje! Eni izgubljajo ugled, drugi zaposlitev.

In podobno je na "globalni ravni". Dokaz: London, G20 ...

Gregor Koželj: Kmečki punt