Brez muzike si ne predstavljam mojih dni. Vem, zveni kot prazna fraza, pa je vendar res. Pusto bi bilo, prazno in dolgočasno.

Pred dnevi sem, od mojih dragih, prejel par izvrstnih zvočnikov. Pravzaprav sta bila manjkajoči člen v verigi potrebnega za uživanje ob posnetkih, gledanju filmov, poslušanju plošč. Imamo ju. Lepa tolažba za spoznanje o staranju. Pa kako čudovito "špila" to darilo. Užitek! Zdaj pa le še: otroke spat, ušesa na peclje, srce v uživanje.

Ravnokar sedim v dnevni sobi, obdan s pritajeno svetlobo in Bachom. Nisem poznavalec, nisem sladokusec, rad imam lépo. Pa četudi ne znam povedati kaj pravzaprav je to. Pustim srcu, da se ujame v harmonije, melodije mojstrov in enkratnost poustvarjalcev. Občutek za lepoto zborovskega mi je privzgojil oče, učil sem se v različnih zasedbah. Nihče mi ne more vzeti tistega, kar so mi dali domači kór, vokalna skupina Krila, UPZ in komorni zbor AVE, pa Olga Jama, Mojca Lorber, Mirko Slosar, Andraž Hauptman, Gary Graden. Tega ne dam. Spomini na vaje, koncerte, turneje, druženja in aplavze ostajajo v meni. Hvaležen sem, da so mi bili dani! Pevska prijateljstva so trdna, iskrena.

In, ko izberem najljubše posnetke, se ne pustim kaj veliko motiti ...

Zato: bodi dovolj, da Rossini ne bo užaljen (ravno zdajle prihaja njegova La Passeggiata, v njej pa moji spomini na Grčijo, Atene, tekmovanje, zmago, sobo z Markom Hribernikom in Zvonetom Žigonom) ... Nasvidenje ... (v ozadju pa razigran klavir in mladi pevci;) Oj, mladost ti moja ...

AVE, Atene 1996