Ste vedeli, da ima Madagaskar tudi morje? Seveda, za otok gre, velik otok. Torej: morje. Danes, v četrtek, smo ga spoznali. Pravzaprav smo že prenočili v bližini Mozambiškega kanala, a ponoči je vsaka celina lahko Mozambik in vsako morje črno. Podnevi pa se obala pokaže v vsej svoji razkošnosti, morje z močjo valov in domačini s prijaznim nasmehom ob doma izdelanih čolnih. Oprostite, morje mi je najprej prišlo na misel, dan pa se je začel na celini.
Dobro smo se odpočili. V sobi, ki smo jo delili radijci, ni bilo pretirano glasnega smrčanja, komarji so spoštovali našo željo in se umaknili, celo lokalna pasja potepuha sta lajež odnesla na drug konec mesta. Sicer pa nas vse omenjeno niti ne bi prav pretirano motilo, pot v Morondravo nam je dala vetra … Zjutraj smo vzpostavili spletni stik s svetom, pošiljali fotografije in pripravljali ostalo gradivo, s katerim se oglašamo iz dneva v dan. Naslednja postojanka: Radio Fanasina, postaja tukajšnje škofije. Ogledali smo si radijske prostore, preverili kako je s povezavami, antenami, studijsko in ostalo opremo. Ta je bila pred leti dobavljena in zmontirana s strani istih mož, kot na radiu, ki smo mu prišli v pomoč in domuje na drugi strani otoka. Marko in Izidor sta izvedela kar ju je zanimalo, sam sem videl, da program lahko nastaja tudi v precej bolj skromnih razmerah od naših. Marko se je posvečal opremi in podrobnostim, ki bi bile lahko drugačne, bolje nastavljene, Izidor je plezal do anten, jaz pa sem poslušal program. Niso govorili, studio je bil prazen, glasbena lestvica dolga. Pravijo, da vrtijo v glavnem malgaško glasbo, kljub temu pa je v času našega obiska pela Beyonce, na predvajanje pa čakali One Direction. Ja, svet je pač kljub razlikam res velika globalna vas.
Škofija ima na svojem posestvu velike bazene, v katerih pridelujejo spirulin. Podjetje, ki skrbi za pridelavo te pomembne sestavine za prehranske dodatke (upam, da ne brcam preveč v temo) zaposluje štirideset ljudi, ki ročno skrbijo za vse, kar je potrebno; od nadzorovanja rasti alg, njihovo »obiranje«, sušenje in končno predelavo. Ko smo želeli vstopiti in si ogledati bazene, nas je prijazno pričakal varnostnik in nam razložil, da smo pred vrati karantene. Opa, resna stvar. Seveda, farmacija! Spraševali smo se le, če bacili in podobne nadloge staro leseno ograjo tudi razumejo kot nepremostljivo oviro. Naj bo tako ali drugače, dobili smo dovoljenje in si ogledali vse omenjeno. Alge, ki jih naberejo, sušijo v električnih pečeh, nato pa jih v različnih oblikah pripravljajo za prodajo. Zanimiv je bil pogled na gospo v sobi, ki ji pravijo laboratorij in je ročno polnila kapsule. Ja, predse je nastavila kakih trideset polovičk kapsul, natresla vanje zeleni prah in nato vsako posebej zaprla. Zato: če se vam kapsule v lekarni zdijo pretirano drage … Halo, ročno so sestavljene, napolnjene z ljubeznijo in skrbno mislijo na uporabnika. Pravijo, da podjetje predstavlja pomemben delež v razvoju škofije.
Posušene alge, ki smo jih okusili, so bile dodatek bananam, ki predstavljajo pomemben del naših obrokov. Prima so! Zdijo se nam boljšega okusa, kot tiste, ki jih kupujemo doma. Drobne, zelene in jako sladke. Predvsem so primerne za prehrano na poti. Saj veste: zaužiješ jih lahko brez priprave, hranljivega imajo menda dovolj v sebi, pa še previdno je zavita vsaka posebej. Za prehrano v daljnih deželah je to pač pomembno. Skušamo biti primerno previdni pri vsem, kar zaužijemo, težko bo, če nas zvije kaj trebušno zoprnega. Tisti, ki so našo pot že izkusili, pravijo, da nam iskanje stranišč in brskanje za papirjem ne uide, a o tem morda v katerem poznejših zapisov. Upamo pa, da se takih tem sploh ne bomo lotili …
Popoldne smo se približali obali, začudeno zrli v »afriške rikše«, kolesarje, ki v posebnih prikolicah vozijo potnike. Nenavadno se mi je zdelo, da kolesarji taksisti prevažajo majhne otroke s torbami. Ja, v šolo jih vozijo. Gospodiči, kaj? V večjih mestih je, pravi Janez, moč videti velike razlike med redkimi premožnimi in revno večino. Pravi, da s poštenim delom na Madagaskarju ne moreš do premoženja. Tisti, ki domujejo v lepših hišah in imajo več pod palcem, so skoraj gotovo povezani s politiko, umazani s korupcijo, ki je na otoku velika težava. Znana zgodba? O globalnih rečeh sem že modroval, a ne?
Ob široki in dolgi peščeni obali je počitniška hiša Akamasoe, ki je zrno iz katerega raste nov center tega upanja za revnega človeka. V načrtih je porodnišnica, zaenkrat pa hiša, v kateri bomo preživeli noč s četrtka na petek, služi kot počitniški dom za otroke, družine in sodelavce Akamasoe. Zanjo skrbi hišnik, čigar otroci razigrano tekajo naokoli, zrejo v Izidorjev fotoaparat in telefon. Pokazal jim je sneg, utrinek s smučarije. Janez pravi, da tukajšnjim otrokom težko razloži kaj sploh je sneg, Izidorja pa nanj že ves čas spominjajo bele sipine, ki razkošno lepšajo obalo.
Skočili smo v Indijski ocean, se nekajkrat vrgli v velike valove in, priznamo, kratko kopanje razumeli tudi kot tuširanje. Skrb za osebno higieno, saj veste. Še ena od tem, ki bi si zaslužila posebno poglavje. Bogu hvala za osvežilne robčke in razkužilo za roke!
Danes smo okusili tudi hrano, ki jo je pripravila naša spremljevalka. Prijazna je bila z našimi navadami, nobenih nenavadnih začimb ali pekočih dodatkov. Krompir, pripravljen drugače kot doma, meso, za katerega upamo, da je bilo goveje, paradižnik in banana. Zdajle, za večerjo, pa smo poskusili juho iz sladkega krompirja. Izidor pravi, da je bil to pravzaprav krompirjev kompot. Res, zeleno obarvana juha s koščki krompirja, sladka kot precej sladkan kompot. Nenavadno, okus, ki potrebuje nekaj časa, da ga sprejmeš.
Kako? Zakaj upamo, da je bila govedina? Včeraj nam je Pedro Opeka povedal, da mu vseskozi kradejo mačke z dvorišča …