Pozdravljeni! Ja, izgubljeni blogovski sin se je vrnil ... Dober razlog imam za to! Lep razlog, da svoje misli, doživetja in opažanja delim s širnim svetom. Odhajamo na pot, čakajo me doživetja, za katera pravijo tisti, ki so jih že izkusili, da jih ne bom nikoli pozabil.

Verjamem.  Zato sem poln pričakovanj, nekje med njimi pa je tudi seme strahu, ki me sprašuje, če sem dobro pripravljen na Afriko ... Pred mesecema so me poklicali na službeni sestanek, na katerem so me sprejeli s skrivnostnimi nasmeški in vprašanjem: »Kaj pa Madagaskar, bi šel na obisk?« Sledila je razlaga službenega namena, kratek opis poti in ... moje prikimavanje. Ko se je pred leti slutilo, da odgovorni razmišljajo o poti v misijonske kraje, se mi je vedno zdelo, da ni prav oditi. Kupiti vozovnico, plačati karkoli že ... Namesto tega bi raje enako vsoto darovali misijonarjem in ljudem, za katere skrbijo.

Vedno znova se je v meni prebujal tovrstni dvom. Tudi tokrat! Ko pa sem spoznal kakšne bodo moje naloge in videl, da jih brez poti na otok ne bi mogel izpolniti, sem se podal v avanturo. Pa naj zaupam še vam: Izidor Šček, Marko Zupan in moja malenkost. Ja, »malenkost« pa taka ... Ko me bodo videli v misijonih, bodo takoj spoznali, da prihajamo iz preobilja ... No, kakorkoli, odpravljamo se na obisk k slovenskim misijonarjem, ki si želijo, da bi ljudje, ki so jim zaupani lahko slišali radio. Svojega, ne Radia Ognjišče, brez skrbi. Izidor in Marko imata že doma veliko dela s pripravami, naročanjem tehničnih stvari, ki jih bosta potrebovala za postavitev oddajnikov in ostalo, kar si želijo misijonarji. Med tehničnimi deli, ki so v deželi,  kot je Madagaskar, precej nepredvidljiva zadeva, bomo vam doma skušali slikati kakšno je delo slovenskih misijonarjev.

Obiskali bomo Pedra Opeko, Jožeta Adamiča, Janeza Krmelja, Janija Mesca in sestre, ki delujejo na poti od prestolnice proti jugu. Toliko vem zaenkrat. Izidor je vodja naše odprave, tisti, ki ga skrbi veliko več reči kot mene. Po vsem, kar spoznavam v teh dneh, upravičeno! Odrinemo v torek, 22. septembra, vrnili se bomo 14. oktobra. Vem, da bo vmes še in še doživetij, obilo novih spoznanj, ki jih bomo na različne načine posredovali tudi vam. Upamo, da se bomo prek radijskega programa lahko oglašali v živo, radi bi pripravili kak neposredni prenos, pisali bomo blog, skrbeli za vsebine na naši spletni strani. Veseli bomo, če nam bo z iskreno besedo naših misijonarskih junakov uspelo utrditi zavest o njihovi veliki vlogi, o tem, da s svojim življenjem živijo Evangelij in da k temu vabijo tudi nas.

Tako, zdaj veste! Za nami je že nekaj »špikanj«, cepljenja, ki nas bodo skušala držati pokonci, pred nami sklepne priprave na pot. O vsem pa v naslednjem zapisu. Zato: vabljeni, priklikajte na blog, ki bo odmev doživetega. Oglasim se prav kmalu. Obljubim!