Pred vrati je nov dan. Zaspan sedim ob, do skrajnih meja nažokanem, nahrbtniku in razmišljam kaj vse sem pozabil ... Po izkušnjah sodeč se vprašanje ne glasi: "Ali sem morda kaj pozabil?" No, trenutno še lahko popravim napako, vrinem pozabljeno in razmišljam naprej. Sem naredil vse, kar sem moral storiti pred odhodom? Kdo ve ... Čas ve in pokazal bo. Upam, da bo usmiljen z mano. Nocoj, pa oh, nocoj, ko mesec svetil bo, jo bomo afriški vandrovci mahnili proti Benetkam, nato do Pariza in hop v Antananarivo. Madagaskar!

Dnevi, ki so za nami so polni pričakovanja, trepljanja po ramah, naročanja, na kaj vse moramo paziti, koga vse pozdraviti, komu predati kak dar ... Slovenci smo res povezani z misijoni, zdi se mi, da prav posebej z Madagaskarjem. Obljubljam, da bomo slovenskim misijonarjem prenesli tudi vaše pozdrave in občudovanje, molitev in darove pa tako ali tako občutijo. Vsak dan, pravijo! Dnevi, ki so za nami, so prinesli tudi nekaj strahov. Kar nekajkrat sem slišal, da smo "res ta pravi", češ, "jaz se pa ne bi odpravil tja dol". Še dobro, da nismo vsi za vse;) Čeprav je otok velik, prevelike gneče ne bi prenesel. In prav je, da ponavadi ostajamo doma. Od tod lažje pomagamo tistim, ki v nečloveških razmerah pomagajo ubogim.

Na pot odhajam tudi z mislijo na pokojnega očeta. Kolikokrat mi je dejal: "Ko bosta čas in priložnost prava, bom, upam, doživel tudi lepoto kakšne eksotične dežele!" In tu mi prav pride (tudi) njegova: "Bog se najbolj glasno smeji, ko človek kuje načrte!" Prehitel ga je, in ga veliko prezgodaj popeljal v "najlepšo možno eksotiko". Verujem v to! Vem, mislil je na lepote kakšne nemisijonske dežele, pa vendar bi bil navdušen tudi nad rdečim otokom. Si kar mislim. Bil je prijatelj z misijonarjem Francijem Buhom, ki je na Madagaskarju pustil neverjetno globoke sledi. Doma je bil, kot mi, izpod Šmarne gore, in ponosni smo nanj. Čeprav zdaj skupaj gledata na svojo faro in Afriko, ju bom imel v mislih in srcu, ko bom kramljal s "sodobnimi Buhi". Vem, da bosta spremljala našo pot ...

Ko smo danes v radijskih prostorih polnili velike kovčke, prelagali oblačila, zavijali tehnično opremo, ki jo nesemo s seboj, tehtali prtljago in delili zdravila, smo se začeli zavedati, da gre zares. Ko smo sedeli v kapeli in bili navzoči pri sveti maši, darovani za uspeh naše poti, sem si rekel: "Jure, odgovorni dnevi te čakajo! Bo šlo?" Odgovora še nisem prav dobro slišal, a upam, da ... Upam, da bomo zmogli uresničiti zaupano, da bodo poslušalci lahko spoznali kako veliko delo opravljajo slovenski in drugi misijonarji, kako pisan je naš svet in koliko premalo smo hvaležni za vse, kar se nam zdi samoumevno. Drugačen svet nas čaka. Če bi ne bilo tako, se ne bi bilo treba cepiti proti vsem mogočim boleznim. Če bi ne bilo tako, potem mnoge dobrodelne akcije ne bi dosegle tako velikega odmeva ...

V pripravah na pot sem prebiral, da Madagaskar mnogi imenujejo "pozabljena celina", "izgubljeni kontinent" ... Cela vrsta podatkov, doživetij, avantur in zgodb, ki bi nas lahko ustavile ali pa nam dale novih moči. Skušali smo izbrati drugo možnost. Veselim se, da bom lahko končno videl in doživel tisto, kar poslušam in spoznavam že vsa radijska leta. Nešteto vprašanj smo voditelji zastavili različnim misijonarjem in misijonarkam. Zdaj grem po odgovore. Veliko jih bo in tudi zato smo trije. Trije, ki vas lepo pozdravljamo in se vsem zahvaljujemo za dobre misli, molitve in darove, ki gredo z nami. Predvsem hvala radijskim sodelavcem, ki bodo opravili drugo polovico dela in so nam v teh dneh stisnili roko. Skupaj jo mahamo na pot, z nami greste!

Zdaj pa ... spat. Za dobro uro. No, pred tem pogledam, če so baterijski vložki že polni, pretočim "arcnije" v plastenke, pod tuš ... Kdo ve kdaj nas čaka naslednji. Potem pa ... Aja, potni list! Fant, še dobro ... Grem! Še enkrat preveriti kako je z nahrbtnikom! Lahko noč!