Pretreseni smo. Do konca pretreseni sporočamo, da smo dan preživeli podobno kot včerajšnjega. Le pretreslo nas je veliko bolj. Dobesedno! Ambulantno vozilo, ki že šest let služi misijonu Janeza Krmelja namreč nima kakega sodobnega aktivnega vzmetenja, ceste na tem koncu pa imajo! Ogromno lukenj, zvrhan kup visokih ležečih policajev … Joj, kako nas je premetavalo tam zadaj. Pa nič ne de, prihrumeli smo v skoraj osemsto kilometrov oddaljeno Morondavo. 13 ur vožnje z nekaj res drobnimi postanki. Pa pojdimo lepo po vrsti:

Po skromnih treh urah spanja v Antanarivu, smo z osebno prtljago sedli v avto in se po neurejenih ulicah, ki so bile polne trgovskega živ-žav-a, prometne in drugačne zmede, pripeljali do drugačnega sveta. Mirne ulice, urejene hiše, čisti pločniki, mirni ljudje … Akamasoa! Pozneje se je pokazalo, da je ime zavetja smetiščarjev, ki ga že desetletja ustvarja Peter Opeka, prava čudežna beseda za marsikaj dobrega.

Kako spoštovani so misijonarji na Madagaskarju, se je pokazalo že včeraj, ko smo z vsem, kar smo pritovorili na letališče, brez kakršnekoli kontrole odkorakali mimo vrste ostalih potnikov. Janez je namreč po naključju srečal redovnico, ki je v nekaj korakih uredila, da smo se počutili kot del predsedniške delegacije. Gospodje na carini so se le prijazno smejali, mi pa veseli odvihrali mimo. Predvsem zato, ker nismo bili deležni kakih zoprnih vprašanj o računalnikih in ostalem, kar se je skrivalo med našim perilom.

Nazaj k današnjemu jutru. Peter Opeka nas je na vratih svojega skromnega doma pričakal s prijaznim nasmehom, v jedilnici pa z zajtrkom, med katerim smo se prvič oglasili v živo. Navdušil nas je s svojo karizmo, besedami, ki bi lahko kadarkoli predstavljale vsebino naših radijskih duhovnih misli ali radijskega misijona. Peter Opeka živi kar govori, uči Evangelij, v katerem najde odgovor na vsa vprašanja, pot iz vsake stiske. Petindvajset tisoč ljudi ima trenutno streho nad glavo v njegovi vasi. Več kot dvanajst tisoč šolarjev obiskuje šole v sklopu Akamasoe.

Rad sem bral zapise o njegovem delu, si pogledal dokumentarec in različne prispevke, a, ko vidiš kje živi, ko ti je dano osebno začutiti kakšne čudeže dela, v kakšnih razmerah, ti vzame sapo. Odprtih ust in navdušen do konca, sem poslušal njegove besede, ki so nas nagovorile in so le podčrtale spoštovanje, ki ga je čutiti, ko ljudje hodijo do njega, mu segajo v roko in ga hvaležno pozdravljajo. Doživeli smo kako je mlad očka v naročju prinesel hudo bolnega dečka, z do skrajnosti otečenim obrazom, pred Petra in ga prosil za pomoč. Najprej ga je ljubeče pobožal, ga prijel za glavo in molil nad njim. Nato so mu svetovali obisk bolnišnice v Akamasoi, ki je za mnoge revne edino upanje. Ne morejo si privoščiti državnih bolnišnic, ne zmorejo plačati oskrbe in ostaja jim edino upanje. Upanje, ki v vseh šestindvajsetih letih ni niti eni revni družini odreklo gostoljubja. Niti eni! Pedro Opeka pravi: če živiš po veri v Jezusa Kristusa, ne moreš in ne smeš odreči pomoči. Nikoli, nikomur!

Ko smo se odpravljali z njegovega dvorišča, nas je pospremil kot oče, ki ga skrbi za otroke, ki odhajajo. Prinesel nam je vodo, prigrizke … Vedel je kako dolga pot nas čaka. Kljub obilici dela (pripravlja se na nedeljsko praznovanje štiridesetletnice duhovništva, čakal ga je sestanek s tisoč možaki, ki potrebujejo novo vzpodbudo za delo), si je vzel čas za nas. Komaj čakamo, da se snidemo znova v nedeljo.

Misijonar Janez, Izidor, Marko in Jure smo jo, v družbi dveh sodelavk Petra Opeke, mahnili na pot proti Mozambiškemu kanalu, nastajajočemu centru Akamasoa in proti radijski postaji ene izmed tukajšnjih škofij, ki potrebuje našo pomoč. Saj pravim: trinajst ur vožnje! Kdor me pozna, ve, da nisem ravno ljubitelj jadrnic, valov, cestnih ovinkov, dolgih voženj kot potnik … Skratka, rado mi je slabo. Ajoj, pa sem imel razlog za nove skrbi! Prve ure sem, sedeč v delu avta, ki je namenjen bolniku;) bled gledal predse in se spraševal kako in kaj, če … Pa je minilo. Skoraj;) Preživel sem, preživeli smo. Pisan dan, ki je bil poln Janezovih anekdot, radovednih pogledov otovorjenih otrok ob cesti, vaških sejmov, ki so zapirali osrednje poti čez kraje, čudovitih razgledov narave, ki se bohoti v bogastvu barv. Zelena v stotih odtenkih, bogastvo rjave in črne barve je kot prelito s pastelno rdečino. Madagaskarju ne pravijo zastonj rdeči otok.

Zemlja je bila lepo obdelana skoraj ves čas vožnje. Riževa polja, potoki in reke, ki se prelivajo med njimi, vmes pa nekaj živine, mladih pastirjev, žena in deklet, ki v navidez blatni vodi perejo perilo. Opazovali smo zanimive hribe, premagovali nadmorsko višino. Vsake toliko časa smo zaskrbljeni zrli v podrte avtomobile, ki bi na našem koncu že pred desetimi leti ostali brez prometnega dovoljenja. Janez pravi, da so napisana pravila tukaj podobno stroga kot v Evropi, njih uresničevanje, pa da je druga pesem. Ko smo se čudili skromnim trgovinicam, lokalom, ki to pravzaprav niso, in ljudem, ki so bili navidez ubogi, nas je Janez »potolažil«: počakajte, ko bomo prišli v revne kraje … O, ježeš!

Z Markom sva se med tresenjem v avtomobilu pogosto dregala v rebra, drug drugega opozarjala na tisto, kar je bežalo mimo nas in se držala za glavo. Brez misijonarjeve razlage bi na trenutke lahko zadišalo po kulturnem šoku, ki te lahko objame, če ne znaš od daleč gledati na tisto, kar ponuja nova dežela. Pravijo, da nam želodčne težave ne uidejo, da nas bo skoraj gotovo začelo tudi zvijati … Začetek tovrstnih dogajanj bi bil lahko že pogled na stojnice z mesom, ki na ulicah privabljajo žuželke in nejeverne poglede iz našega avta. Ojoj! Ko smo pripeljali v večje kraje, so v avto ves čas vstopale različne vonjave: po pečenem mesu, sveže sladkem pecivu, pa opeki, ki jo žgejo ob cesti, sem in tja odmev smetišč, tobak … Skratka, pot, drugačna od kakršnekoli poti po stari celini, je za nami. Slišali smo o čarovnikih, ki ljudem svetujejo kje na travniku naj kopljejo drage kamne, o psih, v katere so, po prepričanju nekaterih, zakleti ljudje.

Pedro Opeka je dejal, da bomo gotovo spoznali, da so domačini, čeprav sodobno oblečeni in s prenosnimi telefoni v rokah, še vedno nevedni in polni navad iz minulih vekov. Danes nismo imeli priložnosti za stike, divjali smo in opazili le, da so v glavnem dobro razpoloženi, tudi do nas prijazni. Če se zatakne, pa pomaga »Akamasoa«. Zadnjih nekaj več kot dvesto kilometrov je vozil Izidor. Kako uro pred ciljem nas ustavi vojaška kontrola in precej odrezav vojak s puško, pristopi do avta in po malgaško ogovori voznika. Janez in gospa, ki potuje z nami, mu prijazno odgovorita kam potujemo, pa se ne da. Z neprijaznim tonom zabrusi, naj ugasnemo dolge luči, sumničavo ogleduje registrsko oznako … Potem pa mu gospa reče le: »Oče Pedro, Akamasoa!« Kar naenkrat, s prijaznim glasom, izreče le: »Oprostite, nisem dobro videl. Srečno pot!« Ja, Peter Opeka odpira vrata. Saj pravi, da sam ne more po otoku, ker ga ves čas cukajo za rokav in prosijo za pomoč. Posamezniki in organizacije.

Rekli so nam torej, da lahko odrinemo, pa smo šli. Hvala Bogu res srečno naprej. Skozi vasi, ki so brez elektrike dajale vtis, kot da so izumrle. No, če bi ne bilo otrok in odraslih, ki v popolni noči špancirajo po ulicah, sedijo na pločnikih, igrajo kitaro, klepetajo in opazujejo mimo vozeče, ki nas v zadnjih sto kilometrov poti res ni bilo v izobilju. Ne vem, če smo sploh koga srečali. Izidor si je dal duška, pritiskal na plin in doživljal Afriko tako, kot jo lahko doživiš le na taki poti! Takšno, kot je. Z razlago vsega česar ne razumeš, z besedo človeka, ki se za to deželo in ljudi žrtvuje. V celoti, povsem! Noro, vam rečem.

Vse kar doživljamo je novo. Marko je danes, ko je gledal v ljudi ob cesti, nenavadno pokrajino, naši sopotnici v avtu, dejal: »Edino oblaki nad nami se mi zdijo domači!« Ja, vam povem, Afrika še iz Zupana naredi poeta. Aja, prav je imel, res je vse novo in tako drugače …

In še včerajšnjemu podoben konec: utrujeni smo, bodi dovolj, jutri pa naprej!