Čeprav nas je Matjaž v torkovem jutranjem programu pozdravil po malgaško, Jože pa v dopoldanskem po francosko, vam mi zdajle, kar po naše, pošiljamo prav lepe pozdrave. Saj ne vem katerega od afriških jezikov bi sicer moral izbrati. Začetek zapisa namreč nastaja na letalu, ki premaguje kilometre med Parizom in Antanarivom, med Evropo in Madagaskarjem, med varnim zavetjem doma, službe in precej neznanimi dnevi med Malgaši in našimi misijonarji.

Letalska klasika: spoznavam, da so mi dane presneto dolge noge, da me je za sodobne potniške standarde precej skupaj in, da se nekaj ur lahko prediha na skromno odmerjenem prostoru. Gre! Pravzaprav nam je neprespana noč s ponedeljka na torek kar prav prišla. Lažje kinkamo, prestavljamo glave z enega položaja v drugega in pogledujemo na zaslone, koliko ur nam je še namenjenih v zraku. Iz Pariza smo poleteli dvanajsto preč, v nekdanji francoski koloniji bomo pristali ob pol polnoči. Dodali bomo eno samo uro časovne razlike. Za jutrišnjo utrujenost bomo morali najti drug razlog, časovna razlika pač ne bo zadosti prepričljiva.

Zaenkrat teče vse po načrtih. V Benetkah nas je skrbelo kako natančni bodo pri teži kovčkov. V sebi imajo namreč precej težke tehnične drobovine, ki bi jo znala opisati Izidor in Marko. Ponedeljkovo skrbno tehtanje se je obneslo, gospodična je bila prizanesljiva pri sprejemu kovčkov, plačilne kartice so lahko ostale skrite. Doplačilo ni bilo potrebno. Yes, prva zmaga. Tudi ročna prtljaga se jim je zdela pravšnja, naša pot do letal je bila odprta. Nerode smo se najprej postavile v napačno vrsto. Preveč iskreni smo bili in čakali med tistimi, ki so imeli »večjo« prtljago. No, morda nas je športna zavest potegnila med kolesarje naše reprezentance, ki so jo mahnili na svetovno prvenstvo. Luka Mezgec in druščina so imeli veliko prtljago, ne pa mi! Njih je lahko skrbelo kako bodo ravnali s kolesi, ki so jih imeli ob sebi v velikih torbah. Naši kovčki so se zdeli prav drobne torbice.

Priznam, rad letim, rad imam letališča in vznemirjenje, ki ga prinaša potovanje kam daleč. Vedno, ko čakamo na vzlet se radovedno sprehajam med sijočimi rečmi v brezcarinskih prodajalnah. Sanjam, si ogledujem, firbcam in navidezno nakupujem;) Tokrat pa nisem! Ne vem, kar nespodobno se mi je zdelo, da bi na poti v misijone, med ljudi, ki so zadovoljni s skoraj nič in Bogu hvaležni že za skodelico riža na dan, sam gledal in cedil sline nad stvarmi, ki jih niti približno ne potrebujem. Opa, morda me je ta pot začela spreminjati že na začetku … Ne vem. Sicer pa je bil tudi naš današnji urnik tak, da nismo imeli prav veliko časa med enim in drugim letom. Vmes smo bili verjetno čudna družba možakov, ki je, sredi ostalih čakajočih, izvlekla računalnika, telefone, vtikala slušalke in mikrofon in klepetala v jeziku, ki ga ostali najbrž sploh niso poznali. Klepetala s studiem. Zaenkrat javljanja lepo tečejo, jutri bo pa nov dan. Malgaški.

Že v čakalnici na polet smo videli, da barva kože potnikov počasi temni, da oči dobivajo drugačne poteze, da se mnogi verjetno vračajo domov. Na velikem letalu smo precej pisana družba, veliko je sivih gliv, nekaj redovnic, bradati gospodje z velikimi križi. Aha, tole bodo naši. Misijonarji. Vmes je videti prav popotniško ogvantane avanturiste, nekaj mladih družin, poslovnežev, zaljubljenih parov, ostarelih zakoncev … Skratka, povsem običajna mešanica potnikov na medcelinskih letih. Večina med seboj govori francosko. Sprašujemo se kakšne poti nas vodijo na Madagaskar, kam vse gredo, kakšne so njihove zgodbe, kaj jih čaka … Ah, kaj bi se spraševali, še naše štorije ne poznamo prav dobro, bomo videli kakšna presenečenja nam pripravlja.

Da smo na resni poti govorijo kraji, ki se menjujejo pod nami: severna Afrika, pa Kartum, Addis Abeba, ravno zdajle Kilimandžaro, pa Mombasa, Dar el Salam … O resnosti odprave govorijo tudi precej mogoči (in mogočni) stranski učinki antimalarikov, ki smo jih začeli vsakodnevno jemati. Ko smo po letalskem obroku še enkrat prebrali opozorila in možnost stranskega, smo se le debelo gledali … Bi sploh pogoltnili prvo tableto? Jah, ni druge! Komarji, mi smo začeli, kažemo vam fige in upamo, da je podatek o devetdeset odstotni zaščiti pravi in, da nimamo smole desetih odstotkov.

Tako, toliko za tokrat v mojem in našem popotniškem dnevniku. Kako že pišejo: »Dragi dnevnik, ne vem kdaj bom tole na svetlo spravil, med ljudi poslal. Gotovo enkrat s trdnih tal, ko bo, blizu kakega misijona, možnost elektrike in svetovnega spleta. Morda dodam že kakšno malgaško vrstico, če ne, pa o prvih vtisih v prihodnjem zapisu.« Še sveži podatki: zunaj je – 43 stopinj Celzija, pod nami je Indijski ocean, Zanzibar, preleteli smo že 7300 kilometrov, pred nami sta še dobri dve uri poleta in predvideni pristanek ob pol polnoči. Potem pa nas menda čaka nasmeh Janeza Krmelja in pot v Petrovo Akamasoo. Tako, zdaj veste vse. Skoraj;) Srečno in lep pozdrav v domovino!

P.S. Blog odhaja v svet ob tretji zjutraj. Petelin v domu sv. Vincencija že kikirika, komarji so povsem prebujeni, mi pa še kar pokonci. Janez, ki nas je na letališču pričakal z: "O, glej jih, možake! Bogdaj!" pravi, da nas vrže pokonci ob šestih. Ni kaj, misijonarji delajo. Na polno! Kakšna fotografija in o glavnem mestu ponoči, pa drugič. Je kaj povedati, o ja ...