Nekaj dni preden smo se odpravili na pot, je Izidor naglas razmišljal in upal, da bo pot v misijonske kraje zmogla utrditi našo vero … Dobro ji gre!
Nerodno in žal mi je, da sem moj zapis pred dnevi naslovil »Pretreseni smo«. Zato, ker bi danes lahko to besedno zvezo uporabil v pravem, nič šaljivem in resnično osebnem smislu. Pretreslo me je pričevanje, verjamem, svetega moža. Govorili so mi, da se me bo pot dotaknila. Danes spoznavam, da je dotik prišel prav kmalu, že ob prvem srečanju s Petrom Opeko, na današnjo nedeljo pa se je spremenil v rez, tako globoko, da bo, upam, tisto, kar je prinesela, ostalo v meni!
To, kar nam je bilo danes dano doživeti, je v meni premaknilo nekaj takega, za kar niti slutil nisem, da sploh imam v sebi. Že drži, da sem doslej pogosto poslušal misijonarje, se pogovarjal z njimi o delu tam daleč, njihovih borbah za revnega človeka, a tole danes …
Žal mi je, da nisem kak talentiran pisatelj, nagrajeni avtor, ki z lahkoto sporoča kar čuti, nekdo, čigar pisanje bi doseglo množice! Tako rad bi povedal naglas in vsem, vse, kar se je med slovesnim praznovanjem in po njem, dogajalo v meni. Peter Opeka je praznoval štiridesetletnico duhovništva, ob njem se je v veliki dvorani Akamasue zbralo kakih devet tisoč vernikov, ki jim je oče Peter oče! Začutil sem kaj je ta Božji človek storil za Madagaskar, za vsakega izmed njih, ki so s posebnim spoštovanjem, ki se je kazalo že navzven, prihajali pred oltar, k nedeljski daritvi.
Ko smo se peljali do naselja, ki ga je v šestindvajsetih letih predanega dela zgradil Peter Opeka, smo zgroženi opazovali može, žene in otroke, ki so v nemogočih razmerah brskali po odpadkih, premetavali obcestna smetišča in upali, da najdejo kaj uporabnega, vrednega, morda vsaj užitnega, kaj takega, kar bi pomagalo nahraniti otroka. Ko smo se pripeljali v Akamasoo, pa so razmere naenkrat postale drugačne. Ulice so urejene, na tleh ni smeti, ljudje prijazno pozdravljajo, oblečeni so spodobno in imajo vse, kar pri nas razumemo pod besedo »dostojanstvo«. Tudi šolo, delo in dom. V trumah so hodili k sveti maši, ki je ne bom pozabil, na nedeljo, ki bo, tako mislim danes, spremenila moj pogled na vse nedelje, ki me še čakajo! Resnično sem začutil, da Gospod živi, da se njegova Ljubezen zrcali skozi misijonarje, da nam danes govori po Petru Opeki.
Priznam, čeprav izgledam robusten možak, vse od začetka maše, od slovesnega vstopa ob petju devet tisoč glave množice, nisem mogel krotiti svojih solz! V joku sem se spraševal kaj se dogaja z menoj, kaj me je tako ganilo, kaj pretreslo? Kaj me je v valovih vznemirjalo ves čas, prvo uro tako intenzivno, da sem v strahu pogledoval kaj si mislijo ljudje ob meni. Odgovor sem omenil zgoraj, nagovorilo me je spoznanje, da se Ljubezen tudi danes lahko kaže na tako resničen način! Dolgo sem potreboval, da sem prišel k sebi. Fotoaparat, ki je bingljal okoli mojega vratu, je bil moker od solza … Ne vem kako naj sporočim vse, kar sem doživljal. Sprašujem se, če je sploh prav, da pišem kar narekuje srce. Nočem, da bi … Ah, prav je, zato smo tukaj, da dobroti dajemo glas!
Danes ni govorila, danes je dobrota vpila, kričala, usmiljeno srce slavljenca pa je z vsako besedo, vsako kretnjo, nasmehom ali priprtimi očmi sporočalo: »Pridite k meni vsi, ki ste obteženi ...«
V trenutku sem pozabil na vse dvome, skrbi, vso slabost, ki me preganjajo v našem svetu, pri poslušanju naših poročil, pridig, pri obiskovanju naših cerkva. Ko je v mašnem oblačilu, s somaševalcem Janezom Krmeljem in ministranti, ob mogočni malgaški pesmi, vstopil v nabito polno dvorano, sem ostal brez besed. Peter Opeka je s pogledom objemal vse zbrane, z nasmehom tolažil zgarane starčke in opogumljal lačne otroke. Ko sem videl obraze črnih otrok, preizkušanih staršev, ko sem slutil kaj jim pomeni nedelja, s kakšnim spoštovanjem se udeležujejo obredov, sem spoznal kakšen slabič sem, ko v nedeljo, kar tako mimo grede, stečem na kor, odpojem svoje in tečem prostemu dnevu v objem. Vprašal sem se, v kakšnem svetu živim, da ob nedeljah že skoraj razumem otroke, ki modrujejo zakaj neki je treba prav vsak teden v cerkev. Zakaj že pri nas delijo listke tistim nekaj deset otrokom, ki jih starši pripeljejo v cerkev k »interesni dejavnosti«, na krožek? Zakaj?
Priznam, občutki, ki sem jih bil deležen ob srečanjih s papežem Janezom Pavlom II., ko sem lahko dejavno sodeloval v programu njegovih obiskov, so bili danes preseženi. Res! Iskrenost, ki sem jo začutil v vsaki kretnji Petra Opeke, njegov korak in topel nasmeh, ko je z današnjim evangelijem hodil med ljudmi, prepeval in slavil Boga … Neverjetno! Njegova drža, spoštovanje vernikov, ki sem ga začutil, videl skozi svoje solzne oči … Vsega tega se ne da opisati! Pa moram, tudi zaradi sebe, da mi bodo zapisane besede v opomin, ko me spet prevzame nezadovoljstvo ali brez smiselno tarnanje tam daleč, doma! Ko je pela množica, bi rad pel z njo, lovil harmonije afriških skladb, ki so mi od nekdaj všeč, pa zaradi joka nisem mogel. Božji dotik. Prvič se mi je zgodilo, da sem v prispevku za radio zajokal. Mah, pa tak »profesionalec«, celo, ko so me domači po spletni povezavi vprašali kako je bilo, nisem mogel iztisniti iz sebe skoraj nobene besede. Mah, pa tak dedec … Prevzela so me čustva, ki jih doslej nisem poznal. Daleč sem jih šel iskat, daleč.
Spraševal sem se, zakaj Peter Opeka pred desetletji ni ostal v Sloveniji? Pot ga je vendar iz Argentine prinesla tudi v našo deželo, domovino njegovih staršev, pa ga tako hitro odnesla nazaj na Madagaskar. Zakaj? Krvavo bi ga potrebovali! Vem, na obrobju naših velikih mest nimamo neurejenih smetišč, a Peter zmore pospraviti tudi neurejeno srce. Tam, globoko v nas pa se najde veliko dela s smrdljivimi rečmi, ki jih znajo misijonarji tako dobro odstraniti. Z zgledom, garanjem, razumevanjem, željo biti blizu ljudem, s trmastim vztrajanjem v nemogočih razmerah, s pogumom, ki ga premorejo redki. Pa ravno oni so odšli v svet … Veste, zdelo se mi je kar krivično, da je dar v Petru Opeki dan Malgašem. Slovenec je, pa ga imajo oni, nam bi pa tako koristil. Kaj bi dali starši, da bi imeli pomoč v takem vzgojitelju.
Veste, ko je pri maši nastopil čas pridige, je Peter sredi dvorane zbral nekaj vernikov različnih starosti, ki so mu zastavljali vprašanja o (zdaj vem) njegovem življenju, otroštvu, mladosti, delu. Takrat sem, besed seveda nisem razumel, odšel pred cerkev, vzel snemalnik in govoril. Samemu sebi sem narekoval misli, ki jih zdajle prebirate. Res sem se čutil nagovorjenega in zdelo bi se mi narobe, če bi misli pustil, da zbledi. Tako zdajle prepisujem narek in se spominjam, da sem imel pred seboj pogled na novo nastajajoči del Akamasoe in na oblake, ki so polni hitro preletavali otok. Pomislil sem: takole od daleč, na pogled, moja domovina niti ni tako zelo drugačna od Madagaskarja. Ali pač, v ozadju sem iz cerkve slišal navdušeno pripoved misijonarja, sproščen smeh tisočih, ki so srkali njegove besede … O, pa je drugačna, precej drugačna od moje je ta domovina veselih ljudi. Radostni so, čeprav se našim očem zdi, da nimajo veliko razlogov za to!
Tako iskrenega pridigarja, karizmatičnega voditelja in hkrati na moč skromnega človeka, pa tako ali tako ni mogoče srečati nikjer drugje, kot tukaj. V deželi, ki se, po njegovih besedah, ne spreminja veliko na bolje. Hud je, ko razmišlja o politiki in ljudeh, ki vodijo otok, jezen na može, ki se ne zavedajo svoje očetovske vloge, ki nočejo poprijeti za delo. Pravi, da so žene upanje za napredek in lepše življenje, povsod prisotna korupcija pa razlog za težave ljudi. Madagaskar je, žal, na mnogih lestvicah negativnih stvari med prvimi na svetu. Umrljivost otrok, v določenih delih ogromna nepismenost … Misijonarji imajo pogosto občutek, da se vrtijo v začaranem krogu. A tudi, če so v njem, na poti od začetka do konca, pomagali le enemu, je vredno krog začeti znova!
Peter Opeka govori s tolikšnim žarom, kot ga še nisem slišal, morda se mu približa kak prvak pomembnega gledališča v svoji življenjski vlogi. A pri misijonarju ne gre za teater, kje pa! Govori iz sebe, iskreno, navdušujoče, o Bogu. Ko vidiš njegovo življenje, njegov svet, spoznaš kako iskren je v svojem delu. Skromno hišico ima v najtežjem delu Akamasoe, tik ob smetišču, skromno domovanje in preprosto življenje gotovo utrjujeta misel, da dela iskreno in misli le na reveže, ljudi v stiski.
Ob danes doživetem vem, zakaj misijonarji, ko pridejo v Slovenijo, vedno želijo čim prej nazaj na svoje misijonske postojanke. Tukaj svoje duhovniško poslanstvo lahko izživijo v celoti, v veliko težjih razmerah morda lažje živijo Evangelij, tukaj so resnično Božji namestniki na zemlji. Pri nas poslanstvo duhovnika razumemo drugače. Zakaj? Kako so njihovo delo razumele generacije pred nami? Kje se je izgubilo spoštovanje, zaupanje? Zakaj doma ne grem s tolikšnim veseljem, s tolikšno vero k maši, zakaj se mi doma petdeset minutna maša zdi pretirano dolga, tukaj pa bi lahko vztrajal do večera! Zakaj? Kaj se je zgodilo z nami?
Gospod, daj nam misijonarjev, pošlji še nam kakšnega Petra Opeko in nam pomagaj, da ne bo novih Teharij, grobišč, ki so požrla vase kdo ve koliko podobnih mož in žena, ki niso imeli niti možnosti, da odrastejo v pričevalce. Petrov oče je preživel človeški pekel, se rešil in nadaljeval življenje v Argentini. Kdo ve koliko podobnih semen bi danes še zorelo, če bi imeli možnost živeti, priložnost začeti. Tako pa nam ostane le spoznanje, da bi bila naša dežela veliko lepša in boljša, če bi ljudje takrat ne umirali, če bi jim ne bilo treba bežati …
Danes se mi je zazdelo, da sem končno spoznal odkod navdušenje pokojnega Andreja Žigona – Aleluje, ki je vse svoje vandranje in delo, vsako svojo kitico posvečal Slovenski vasi, delu Petra Opeke. Spomnil sem se, kako sem ob smrti papeža Janeza Pavla II. poslušal o klicih množice: »Santo subito!« Danes sem začutil kaj so imeli v mislih. Prepričan sem, da smo bili ob svetniku. Ali v svojem življenju sploh lahko narediš še več, kot je doslej storil on? Se lahko bolj žrtvuješ, si lahko bolj skromen in med ljudmi, lahko še bolj zaupaš v Boga? Res mislim, da ne. Na vsakem koraku so ob njem otroci in odrasli, ki bi mu radi segli v roko, se mu zahvalili, ki bi se radi dotaknili njegove obleke. Vedno si vzame čas za najbolj skromnega in umazanega. Kadarkoli, vsak trenutek. Pravijo, da je strog, zelo načelen in do skrajnosti pravičen.
Ko smo bili danes po sveti maši povabljeni na kosilo, je v novo zgrajeni dvorani gostil tudi tisoč tistih, ki najbolj potrebujejo pomoč v obliki skodelice riža. Sedeli so po hodnikih, sobah, tudi v jedilnici, v kateri je bila slavnostno pogrnjena miza za njegove najožje sodelavce in goste iz Evrope. Polna je bila hvaležnosti in dokazov, da so dela usmiljenja tudi danes lahko aktualna. Morda jih le nočemo videti!
Veseli smo, da nam je uspelo pripraviti molitev z blagoslovom Petra Opeke, v kateri smo prosili za vse misijonarje in se zahvalili za delo in svetel zgled današnjega slavljenca. Neposredno smo jo prenašali iz dvorane, v kateri je nagovoril svoje sodelavce in se jim zahvalil za prisotnost in delo. Ni pozabil na Slovenijo in dobre ljudi, ki zagotavljajo riž za tisoče družin. Vsak dan, že vrsto let! Potrudimo se, da tudi mi ne bomo pozabili nanj in na ostale misijonarje. Da ne bomo pozabili na tiste, za katere se razdajajo. Priložnost za to bo že v soboto, 17. oktobra, v Hali Tivoli. Srečajmo se z misijonarjem, ki nam ima toliko ponuditi, ogromno povedati. Res smo lahko iskreno ponosni nanj!
Velikan duha je, človek, ki mu v polnosti uspeva živeti Evangelij. Njegov trud in uspeh bosta večno zapisana v knjigi del, ki presegajo človeške napore. Vedno, četudi Obama in podobni do konca sveta pobirajo Nobelove nagrade za mir. Prepričan sem, da Petra čaka veliko večje plačilo. Ne sme in ne more biti drugače, saj o njem odloča pravični sodnik, ki dobro plačuje!
P.S. Kakšen nepozaben dan! Ogled nogometne tekme na stadionu, ki so ga pomagali zgraditi tudi Slovenci, je bil, v družbi nogometaša Petra Opeke, neverjeten sklep srečanja. Pravi, da še vedno natančno izvaja proste strele z roba kazenskega prostora, da je uspešen tja do dobrih dvajset metrov od gola. Pa naj bo z levo ali desno nogo! Redkost v nogometnem svetu. Ja, gospod Opeka je pač redkost! V kakršnem koli svetu. Redkost, ki vrača upanje v ta čudni svet!
Full story »
