Te zanima več o naših misijonskih poteh? Piši na jure.sesek@ognjisce.si.
Čeprav nas je Matjaž v torkovem jutranjem programu pozdravil po malgaško, Jože pa v dopoldanskem po francosko, vam mi zdajle, kar po naše, pošiljamo prav lepe pozdrave. Saj ne vem katerega od afriških jezikov bi sicer moral izbrati. Začetek zapisa namreč nastaja na letalu, ki premaguje kilometre med Parizom in Antanarivom, med Evropo in Madagaskarjem, med varnim zavetjem doma, službe in precej neznanimi dnevi med Malgaši in našimi misijonarji.
Pred vrati je nov dan. Zaspan sedim ob, do skrajnih meja nažokanem, nahrbtniku in razmišljam kaj vse sem pozabil ... Po izkušnjah sodeč se vprašanje ne glasi: "Ali sem morda kaj pozabil?" No, trenutno še lahko popravim napako, vrinem pozabljeno in razmišljam naprej. Sem naredil vse, kar sem moral storiti pred odhodom? Kdo ve ... Čas ve in pokazal bo. Upam, da bo usmiljen z mano. Nocoj, pa oh, nocoj, ko mesec svetil bo, jo bomo afriški vandrovci mahnili proti Benetkam, nato do Pariza in hop v Antananarivo. Madagaskar!
Dnevi, ki so za nami so polni pričakovanja, trepljanja po ramah, naročanja, na kaj vse moramo paziti, koga vse pozdraviti, komu predati kak dar ... Slovenci smo res povezani z misijoni, zdi se mi, da prav posebej z Madagaskarjem. Obljubljam, da bomo slovenskim misijonarjem prenesli tudi vaše pozdrave in občudovanje, molitev in darove pa tako ali tako občutijo. Vsak dan, pravijo! Dnevi, ki so za nami, so prinesli tudi nekaj strahov. Kar nekajkrat sem slišal, da smo "res ta pravi", češ, "jaz se pa ne bi odpravil tja dol". Še dobro, da nismo vsi za vse;) Čeprav je otok velik, prevelike gneče ne bi prenesel. In prav je, da ponavadi ostajamo doma. Od tod lažje pomagamo tistim, ki v nečloveških razmerah pomagajo ubogim.
Na pot odhajam tudi z mislijo na pokojnega očeta. Kolikokrat mi je dejal: "Ko bosta čas in priložnost prava, bom, upam, doživel tudi lepoto kakšne eksotične dežele!" In tu mi prav pride (tudi) njegova: "Bog se najbolj glasno smeji, ko človek kuje načrte!" Prehitel ga je, in ga veliko prezgodaj popeljal v "najlepšo možno eksotiko". Verujem v to! Vem, mislil je na lepote kakšne nemisijonske dežele, pa vendar bi bil navdušen tudi nad rdečim otokom. Si kar mislim. Bil je prijatelj z misijonarjem Francijem Buhom, ki je na Madagaskarju pustil neverjetno globoke sledi. Doma je bil, kot mi, izpod Šmarne gore, in ponosni smo nanj. Čeprav zdaj skupaj gledata na svojo faro in Afriko, ju bom imel v mislih in srcu, ko bom kramljal s "sodobnimi Buhi". Vem, da bosta spremljala našo pot ...
Ko smo danes v radijskih prostorih polnili velike kovčke, prelagali oblačila, zavijali tehnično opremo, ki jo nesemo s seboj, tehtali prtljago in delili zdravila, smo se začeli zavedati, da gre zares. Ko smo sedeli v kapeli in bili navzoči pri sveti maši, darovani za uspeh naše poti, sem si rekel: "Jure, odgovorni dnevi te čakajo! Bo šlo?" Odgovora še nisem prav dobro slišal, a upam, da ... Upam, da bomo zmogli uresničiti zaupano, da bodo poslušalci lahko spoznali kako veliko delo opravljajo slovenski in drugi misijonarji, kako pisan je naš svet in koliko premalo smo hvaležni za vse, kar se nam zdi samoumevno. Drugačen svet nas čaka. Če bi ne bilo tako, se ne bi bilo treba cepiti proti vsem mogočim boleznim. Če bi ne bilo tako, potem mnoge dobrodelne akcije ne bi dosegle tako velikega odmeva ...
V pripravah na pot sem prebiral, da Madagaskar mnogi imenujejo "pozabljena celina", "izgubljeni kontinent" ... Cela vrsta podatkov, doživetij, avantur in zgodb, ki bi nas lahko ustavile ali pa nam dale novih moči. Skušali smo izbrati drugo možnost. Veselim se, da bom lahko končno videl in doživel tisto, kar poslušam in spoznavam že vsa radijska leta. Nešteto vprašanj smo voditelji zastavili različnim misijonarjem in misijonarkam. Zdaj grem po odgovore. Veliko jih bo in tudi zato smo trije. Trije, ki vas lepo pozdravljamo in se vsem zahvaljujemo za dobre misli, molitve in darove, ki gredo z nami. Predvsem hvala radijskim sodelavcem, ki bodo opravili drugo polovico dela in so nam v teh dneh stisnili roko. Skupaj jo mahamo na pot, z nami greste!
Zdaj pa ... spat. Za dobro uro. No, pred tem pogledam, če so baterijski vložki že polni, pretočim "arcnije" v plastenke, pod tuš ... Kdo ve kdaj nas čaka naslednji. Potem pa ... Aja, potni list! Fant, še dobro ... Grem! Še enkrat preveriti kako je z nahrbtnikom! Lahko noč!
Pozdravljeni! Ja, izgubljeni blogovski sin se je vrnil ... Dober razlog imam za to! Lep razlog, da svoje misli, doživetja in opažanja delim s širnim svetom. Odhajamo na pot, čakajo me doživetja, za katera pravijo tisti, ki so jih že izkusili, da jih ne bom nikoli pozabil.
Med pocitnicami lahko clovek pozabi na marskaj, celo na stresice ... V tem blogu jih ne bo, ker pisem na hotelski racunalnik. Hotelirji pa pac mislijo na tuje goste. Nic ne de!
Vceraj smo naceli nase zimske pocitnice. Vem, v sredo. Ja, v torek smo namrec igrali radio Plamen na Otoccu, dan pozneje pa smo jo lahko mahnili na dopust. Pocitnice so zimske! Prilagam dokaz, kolesarnico v Sentvidu!
Pod Smarno goro je bil dan, na svojem zacetku, megleno oblacen. Zacetek Gorenjske je bil zavit v meglo, pred Brezjami je celo zacelo dezevati. Kako? Mi imamo vendar pocitnice, hocemo sonce! Pa smo sli naprej. Pred Kranjsko goro je res prisijalo, oblake smo pustili zadaj! Velikanka, ki caka na svetovno prvenstvo je zarela v soncu:
Fantje so oblekli smucarske hlace, pa smo jo mahnili v Tamar. Zimska pravljica:
Lepemu sprehodu smo dodali kepanje, debato, prepricevanje, da koca ni vec dalec in podobne pohodne finte. Zdelo se je, da smo bili "tik tak" pri kapelici.
Pa ni bilo res! "Tik tak" smo bili nazaj! Tamar je prima, morda bi lahko imel le klance navzdol, v obe smeri;)
Tako, zdaj veste kje smo in kaj pocnemo. Do nedelje ... Ce me ne bo na blog, me, prosim, imejte za opravicenega;)
Jutri, v petek, 23. julija, bomo pokazali kaj smo ustvarjali nekaj mesecev. V poletnem gledališču Studenec pri Domžalah bo namreč premiera gledališke predstave Pod svobodnim soncem. Ko ljudje slišijo za naslov letošnje predstave KD Miran Jarc Škocjan, rečejo: "O, a res? Pod svobodnim soncem ... Super!" Naslov zveni znano, vsebina pa ... Vsebino boste pa lahko osvežili ob koncih tedna, tja do 15. avgusta. Od jutri naprej - vsak petek, soboto ali nedeljo!
Na Studencu je vse pripraljeno za pravi epski spektakel. Mogočna scenografija Jožeta Napotnika, avtorska glasba Tomaža Habeta, pisana kostumografija Nade Slatnar, več kot 80 igralcev, čreda konj ... Glavni motor teatra Lojze Stražar veliko stavi na izbor predstave. Trdo trdo je garal nekaj mesecev. Vem, mnogi z njim, a njegov delež je OGROMEN! Če človek njegovega truda ne doživi od blizu, niti približno ne ve kaj vse je potrebno za tako veliko stvar!
Ker bi vam rad pokazal kaj vas čaka, če prikimate vabilu, vas vabim k ogledu video posnetka spletne televizije Tvoje mesto. Obiskali so nas na vaji. Žal smo šele nekaj dni po snemanju vadili v kostumih, a duh predstave lahko ujamete tudi v civilnih cunjah;) Poglejte mogočno scenografijo, prisluhnite pogovorom - potem pa - nasvidenje na Studencu! Vabljeni. In še POSNETEK Z VAJE.