Joj, groza! Zmanjkalo mi bo presežnikov, imam težave z iskanjem izrazov, ki opisujejo vse tisto, kar doživljamo v teh dneh. Kje naj najdem pridevnike, ki bi zmogli opisati to, kar vidimo, vse v kar nas je, tako nepripravljene, potopil svetniški misijonar? Pa besede še niso največja težava. Solz mi bo zmanjkalo ...
Včeraj me je slavje v katedrali ubogih ganilo in presunilo do temeljev, danes pa nas je Peter Opeka vrgel v tisto, kar ga je pred šestindvajsetimi leti tako ganilo, da je svoje življenje posvetil revežem na smrdljivem, zakajenem, bolezni in trpljenja polnem smetišču. Ne vem, če je »ganilo« pravi izraz. Morda je bila jeza nad človeštvom glasnejša, kajti še danes pravi, da si nihče, prav noben človek ne zasluži takega življenja, nobenemu izmed nas ne bi smelo biti vseeno, ko se sreča s tako kričečo revščino. Prepričan sem, da je delo na metrskih kupih smeti, na teh širjavah odpadkov človeka, začel zato, ker sledi Kristusu. Ob njegovih besedah, dejanjih onemiš, z vsako mislijo ti izprašuje vest, z vsakim stavkom Petra Opeke spoznavaš kako majhna so tvoja dobra dela, kako neznatna tvoja želja slediti dobremu. Ko reče; »Nič posebnega nisem storil, vsak lahko naredi, kar sem naredil jaz. Vsak!«, se skriješ v svojo nemoč, skloniš glavo in upaš, da bo tvoj sram rodil kaj koristnega v tebi. In kaj bo ostalo za menoj? Kolikim, kako in s kakšnim namenom pomagam jaz?
Petrov skromni dom je le nekaj deset metrov odmaknjen od ogromnega smetišča, ki so ga pred leti zajezili z zidom, ki doslej uspešno omogoča, da se ta smrdljiva vest človeštva ne širi naprej. Ko smo sedli v avto misijonarja, se nam je takoj pridružilo nekaj mož. Na vsako pot namreč vzame koga, ki gre v njegovi smeri. Že ob novi maši, pravi Peter, mu je bilo jasno, da bo služil najbolj ubogim. Vedel je, da kot duhovnik ne bo visoka osebnost, da mora biti brat bratu. Vedel je, da ne bo le maševal, evharistija, pravi, je sad dela, je trud, težave, povezava z Bogom, ki daje moč in mora biti temelj. »Če ne grem prek trpljenja skozi življenje, ne bom nikoli razumel Evangelija« Ko vidiš trpljenje, ki ga obdaja in s katerim se srečuje iz dneva v dan, spoznaš, da res razume Božjo besedo.
Njegovih odločitev, njegovega dela in uspehov ne morem razumeti, ne da se jih razložiti z logiko. Z mojo ne! Teoretično razumem, da se daruje, da živi za uboge, da živi ponižnost, zaupa v Božje usmiljenje. Vse to bi bilo le »bla bla bla«, če bi gospod Opeka pisali knjigo s tako vsebino v kaki s kristalnim lestencem osvetljeni sobi bogatega škofijskega dvorca. Ko pa v praksi, skozi dim smrdljivega smetišča, notranje do konca sesut, vidiš, kako se sklanja k ljudem, ki brskajo za koščki oglja ali uporabne plastike, kako objema zgrbljeno starko, poboža otroka, ki v življenju ni stopil s smetišča ali njegove okolice, kako takoj odhiti k bolni ženi, ki morda umira, pa so ga prišli prositi za blagoslov, ko vidiš, da pozna osebne zgodbe tolikih … Takrat spoznaš, kaj je mislil, ko je v intervjuju dejal: »Če smo polni samih sebe, napuha, želje po privilegijih, visokosti, ne moremo slediti Kristusu. Ne moremo! Govorimo lahko, v resnici pa smo daleč od poti, ki nam jo je pokazal!« Veste, to niso prazne besede, to je tisto, kar Peter živi iz dneva v dan! Preko otrok, njihovih nasmehov in hvaležnosti spoznava, da mu Gospod daje novo moč!
Mislim, da sam nikoli ne bi premogel moči, da bi se s takimi težavami, s takim življenjem tako od blizu srečeval, denimo, teden dni. Ne vem, če bi šlo. Priznam. Mah, kaj se delam lepega: ne bi zdržal niti tri dni, pobralo bi me in pobral bi se! To je noro! Nositi tolikšno odgovornost, skrbeti za toliko reči, pa vendar še vedno osebno obiskovati najbolj uboge, jih tolažiti in delati zanje. Biti njihovo edino upanje … Tega običajni človek ne bi zmogel, vem, da ne!
Pokazal nam je hiše, urejeno naselje z vodovodom, kanalizacijo, videli smo skromne domove tistih, ki so pred njegovim prihodom živeli v starih kartonastih škatlah na smetišču, brez pitne vode, brez osnovnega zavetja. Danes imajo dom. Ni čudno, da ga obsipljejo s hvaležnimi objemi, stiski rok. Dobesedno razumejo besedo Odrešenik!
Ko smo začeli stopati proti groznemu smetišču, ko smo na visokih kupih smeti zagledali ljudi, ki bosi, do kolen zariti v odpadke milijonskega mesta, brskajo po smrdljivem, smo videli, da gre zares. Za nas ni bilo poti nazaj, spopasti smo se morali s pogledom na skrajni rob, zanje pa ne bi bilo poti naprej, če ne bi bilo Petra Opeke. Zreti smo morali v podobe, ki bi jih moral videti vsak otrok v preskrbljeni Evropi, v tako imenovanem razvitem svetu. Ne le otrok, tudi odrasli bi z bližnjim srečanjem s to bedo spremenili svoje navade, se iskreno zahvalili za vsakdanji kruh, pomagali misijonarjem in žugali milijonarjem: »Pomagajte!«
Ne moreš razbrati koliko let na svojih zgaranih ramenih nosijo ti ljudje, ne moreš dojeti, kako lahko v tej nečloveški jami ostanejo nasmejani, čudno se ti zdi, da ne podivjajo, da ohranjajo svojo mirnost, da sprejmejo obiskovalce, ki jih Peter pripelje z enim samim namenom. Da bi prek njihove pripovedi ljudem v svetu tam zunaj, lažje zbral sredstva za hrano in nove domove! Le zato. Pika.
Otrokom, ki so pri brskanju za tistim, kar bi morda lahko prodali, pomagali staršem, je Akamasoa omogočila šolanje, staršem vrnila dostojanstvo, vsem pokazala, da sta mogoča prijateljstvo in ljubezen tudi takrat, ko se zdi, da ni izhoda na bolje. Ko se na polju smeti prikaže dobri mož z belo brado, hitijo k njemu, ko po ulicah deli kruh, je videti, kot da ovčice silijo v objem pastirja. Tako svetopisemsko je videti prizore, ki jih je bilo danes nešteto. Pri nas se na začetku decembra preoblečemo v svetnika, čigar podoba nas spominja na dobro. Naložimo mu skromna darila in se »igramo« dobroto. Tukaj tega ni treba. Če bi otroke pri verouku vprašali kdo je dobri mož, ki osrečuje in pomaga ljudem, ki prinaša darila in nas vabi, da tudi sami postanemo taki, bi pri nas rekli: »Mikavž!«, tukaj pa: »Oče Peter!« Oboji bi imeli prav, Malgaši ga, za razliko od nas, lahko srečajo skoraj vsak dan.
Streljaj od smetišča in urejenega misijonskega naselja je, ujeta v dim zažganih smeti, vas s sto petdesetimi hišicami. Pravzaprav se drobnim stenam iz blata, prekritim s pločevino, plastiko, ostanki oblačil in vrečkami, ne da reči »hišica«. Že vrata v domovanja teh ubogih ljudi so tako majhna, da se vprašaš, kot kaj bi jih sploh prodajali v naših pretirano založenih, tudi ob nedeljah odprtih, trgovinah … Kot »vhodna stanovanjska vrata« gotovo ne.
Nekaj kvadratov zavetja, v njem pa starša s petimi otroki. Ne vem kako sedijo, ne morem si predstavljati kako spijo, grozna je že sama misel na neurje ali dolgotrajen dež … Pa pravi gospa, lastnica doma: »Oče Peter, do nedavnega nas je bilo sedem, zdaj pa se je starejši sin poročil, pa bo z družino živel kar doma! Gneča bo.« Kako? Kako je vendar to sploh mogoče? Na sosednjem dvorišču raste nekaj podobno majhnega, devet kvadratnih metrov velika umazana površina je obdana z zloženo opeko. Pristopi nosečo dekle in reče Petru: »Tu bom pa jaz živela, tole bo moje! Oče, pomagajte mi, rada bi zgradilo streho!« Ja, s takimi konkretnimi prošnjami pred našega misijonarja prihajajo v vrstah … Ljudje, ki niso v skupnosti Akamasoa. Kako pomagati, kaj narediti? Na stotine podobnih odločitev vsak teden. Saj pravim, na njegovem mestu zbežim ob prvi priložnosti! V varno zavetje pod Šmarno goro, kjer si vsake toliko s kakšno položnico za Misijonsko središče operem vest! Nesramnež.
Medklic: dobil sem namig, da je bil včerajšnji za predolg, da sem se ponavljal, da naj si začrtam »scenarij« bloga. Pa ne gre. Tudi danes sem, poln vtisov, sedel za računalnik, pustil viharju občutij, da udarja po tipkovnici in znova napletel preveč odstavkov. Pa Markovega in Izidorjevega obiska kamnoloma, v katerem delajo družine iz Akamasoe, še omenil nisem. Z misijonarjem Janezom Krmeljem sva namreč po umazano podivjanem mestu iskala paket, ki bi ga morali prevzeti za naše delo na jugu, sodelavca pa sta s Petrom (ki si je res vzel veliko časa za nas) odšla med tiste, ki s preprostimi kladivi ves dan tolčejo po skalah in kamenju v bližnjem kamnolomu. Bosi, napol goli za tako delo, brez zaščitne opreme. Nekajletni otroci prenašajo težke skale, odrasli garajo za kruh in streho nad glavo. Brez strojnih pripomočkov, brez sodobnih pomagal. Seveda, pravi Peter, kako pa naj s stroji zagotovimo delo tolikim ljudem? Saj pravim: z našo logiko ne gre!
V torek zgodaj zgodaj zjutraj, čez nekaj ur, odrinemo proti jugu, proti delu z oddajniki in radijsko postajo Rakáma. Vsi pravijo, da bo to spet nov svet, drugačne razmere in enako prijazni ljudje. Če bo res tako, bo dobro. Ko je Izidor vprašal Petra kako v taki množici ljudi, ki dela v kamnolomu, ve kdo je del njihove skupnosti in kdo ne, je odgovoril: »O, naši se vedno smejijo!« In prav je imel. Tolikšne bede doslej nisem videl, hkrati pa se s toliko nasmehi tudi še nikoli in nikjer nisem srečal. Sreča je res v drobnih stvareh, v našem svetu jo tako težko najdemo!
P.S. Peter, Akamasoa, sodelavci, nasvidenje in hvala za vse. Ko sem ravno pri hvaležnosti: Marko je danes dejal, da nam bodo naši radijski zanamci hvaležni za gradivo, ki nastaja. Za fotografije, video in avdio posnetke. »Ko bo gospod Opeka razglašen za svetnika, bodo imeli dovolj gradiva!« Verjamem. Gradiva bo še veliko več, Peter je pri izvrstnih močeh! Bog naj mu jih še dolgo ohrani!
