Današnji dan je bil poseben, začet z objemi, zahvalami, obljubo vnovičnega snidenja, sestrskimi stiski rok in toplino besed. Tudi s solzami ob slovesu in spoštovanjem obljubljene pokorščine. Ne, ne govorim le o našem skupnem slovesu z misijona Kiguhu, ampak o veliko pomembnejšem odhodu s. Bogdane Kavčič, ki je pred dobrimi tremi leti s sosestrami začela delati na njivi, ki je bila tako nujno potrebna njihovega razdajanja, garanja, molitve in blagoslova. Pisal sem že o kruti nesreči avtobusa, na katero spominja dvajset križev ob grobovih pri cerkvi. Krut začetek lepega, ki se bo gotovo nadaljevalo tudi od današnjega dne naprej.
Čeprav je s. Bogdana vajena selitev na nove misijone, služenja v različnih državah in med različnimi ljudmi, jo, pravi, stisne pri srcu vsakokrat, ko ve, da se bo treba posloviti. "Take trenutke bi najraje preskočila," pravi, "šla in začela drugje." A ne gre! Seveda ne, sestre, ki si na misijonu nekaj let delijo dobro in slabo ter živijo v tesno povezani skupnosti, ne morejo ostati ravnodušne, ko se poslovi ena izmed njih. Skupaj smo le nekaj dni, a sem začutil, da je bil današnji odhod za s. Bogdano zahtevno breme. Predvsem sem v minulih dneh spoznaval kako zelo jo spoštujejo sosestre, kako radi jo imajo ljudje na misijonu, kako hvaležen ji je tamkajšnji župnik, kako trdno sestrsko vez imata s s. Vesno. Kako bi sploh lahko bilo drugače? Misijonarka, ki se tako nesebično razdaja ljudem, med katere je bila poslana, je dar od Boga. Verjamem, da ubogi v misijonih to razumejo tako.
Pred desetletji, ko so mnogi slovenski misijonarji začeli tlakovati pot tistih, ki so v Sloveniji slišali klic: "Pojdite in učite!", pa ni bilo tako. S. Bogdana je pripovedovala kako je bilo na začetku, s kakšnimi dvomi so domačini sprejemali misijonarje. Na prvem misijonu, pravi, se je kmalu po njenem prihodu začela širiti grozna laž, obtožbe, ki lahko nastanejo le v najbolj kruti domišljiji. Med ljudmi se je govorilo, da beli misijonarji jedo ljudi med katere so poslani. V večini kultur je ljudožerstvo pač nekaj najbolj izprijenega in tvorci obrekovanja so izbrali najbolj odmevno laž. Celo brazgotino na sestrini nogi so povezali z enim izmed njenih napadov na domorodce. Pa je z milino in Ljubeznijo, s podobo Kristusa, ki jo misijonarke in misijonarji nosijo predvsem s svojim življenjem in delom, dokazala, da prihaja v miru, celo več kot to, prihaja v Božjem imenu.
V zadnjih letih je bila s svojim delom najbolj predana zagotavljanju preživetja v kraju Kiguhu. Ta je trideset makedamskih in tresočih kilometrov oddaljen od (kolikor toliko) glavne ceste. Gre za kraj, ki je poln bananinih palm, rdečega prahu s ceste, skromnih bivališč, ki so mnoga pokrita še s slamo ali palmovimi listi. Predvsem pa je misijon poln revnih ljudi, zaskrbljenih mamic in očetov. Slednjih je veliko manj kot mamic, teh pa veliko veliko manj kot otrok, med katerimi so mnogi kronično podhranjeni. Če bi človek na hitro pogledal v njihove hiše in jih vprašal kako živijo, bi si mislil le: skrajna revščina, Bog pomagaj. S. Bogdana je na tem misijonu, s pomočjo Misijonskega središča Slovenije in Slovenske Karitas vodila izdelavo štirinajstih vodnjakov, izvirov življenja.
"Otroci v Afriki trpijo. Pri nas morajo mnogi bosi in skoraj brez oblačil prehoditi nekaj dolgih kilometrov do urejenega studenca, kjer natočijo vodo in jo nesejo domov, da mame lahko kaj skuhajo, operejo, da se družina umije. Doma verjetno težko verjamete, da dvajset litrov vode na dan zadostuje za veliko afriško družino. Naši otroci na lastni koži spoznavajo kaj pomeni do konca skromno živeti." Ko pomisliš na vodo, ki je ni, ko spoznaš kako nedostopna je tukaj, vidiš zakaj je prav odgovorno ravnati z njo tudi doma. Razumeš zakaj otroci in mnogi odrasli hodijo naokrog umazani ... Kako boš skrbel za čiste roke in noge, če vode primanjkuje celo za pitje? Do izgradnje studencev so imeli mnogi hude težave zaradi onesnažene vode v starih zajetjih, zaradi onesnažene deževnice. Od majhnega nas učijo, da brez vode ni preživetja, zato lahko napišem, da je s. Bogdana v te kraje nosila Življenje.
"Ne vem, če si Slovenci sploh lahko predstavljajo kakšno bogastvo, kakšen dar je pitna voda, ki priteče iz pipe v vsaki kopalnici ali kuhinji. Ne vem." V Burundiju vsak otrok ve koliko truda je potrebnega, da v oddaljenem studencu lahko zajameš čebriček čiste vode." Mnoge pobude za urejanje studencev so prišle s strani obupanih ljudi, ki so vedeli, da voda, ki jo zajemajo, ni zdrava, sredstev za urejanje zajetja pa niso imeli. "Pogosto so vodo zajemali iz smrdečih kanalov, luž stoječe vode. Človeški odpadki, listje, trava, pa tudi blato in odpadki koz in ovc. Na daleč je smrdelo po gnoju, ko smo se bližali tem nezdravim zajetjem." Veliko dela je čakalo sestro in pomočnike, ki so želeli najti čisto vodo, ki ne usahne. S. Bogdana pravi, da je na prošnjo žena, ki delajo v akciji "Z delom do dostojnega življenja" prikimala prvi prošnji za izgradnjo studenca. "Nismo bili prepričani kje začeti, kako se lotiti iskanja čistega podzemnega vira. Na naš "O, Bog pomagaj!" pa smo dobili odgovor v dveh izvrih, ki še danes napajata na stotine družin." In začelo se je.
Po vseh urejenih studencih je s. Bogdana danes prava strokovnjakinja za to področje. "Še k nam pridite, prosimo!" so klici, ki jih zdaj posluša ves čas. "Že na začetku mojega misijonskega dela so nas učili kako zajeti čisto vodo. Kdo bi si mislil, da mi bo to znanje prišlo tako prav." Verjamem, da bo z njim sejala dobro tudi na novi poti, ki jo vodi v Centralnoafriško republiko.
Že včeraj popoldne smo obiskali tudi urejen studenec, na katerega robu je v beton vpisano ime "Jana". Vem, da darovalka noče, da bi o tem pisali in govorili naglas, pa se mi vseeno zdi prav. Oprosti, Jana. Že zavoljo ideje, ki jo morda dobi kateri izmed bralcev naših zgodb. Jana Lampe je namreč ob praznovanju svoje okrogle obletnice vsem povabljenim izrazila željo, da po svojih močeh prispevajo za vodnjak (studenec) v Afriki. Saj veste, namesto daril. Plemenita želja je rodila sadove in Jana je včeraj ganjena zrla v množico ljudi, v glavnem otrok, ki so natakali vodo, pili iz čistega studenca, za izdelavo katerega so darovali Jana in njeni sorodniki, prijatelji. Nekaj nižje od zavetja je nasmejana mladina prala in sušila perilo. Lepo je bilo biti zraven in le mislim si lahko kako lepi so morali biti šele njeni občutki. "Nič, prav nič mi ne manjka, lepšega darila še nisem dobila. Nikoli!"
Sinoči smo bili po večerji povabljeni v skupni prostor sestrske hiše na misijonu Kiguhu, kjer so se sestre zahvalile za naš obisk. Kako lepo, prisrčno, s plesom in pesmijo, pa tudi z drobnimi pozornostmi. No, še bolj drobno sva izročila dva radijska telebana, ki sva se tudi s kitico ali dvema, besedo ali tremi iskreno zahvalila za vsa nova spoznanja, za dobrodoščico, skrb za naju, za mehko posteljo in varen dom. Predvsem tisto o spoznanjih še kako drži. Obiski misijonarjav so nekaj izjemnega, kako lepo je dobroti dajati glas. Poseben čar imajo tudi narodnostno pisane skupnosti, kar sva imela priložnost spoznati na vseh dosedanjih poteh. Toliko jezikov, različnih kultur in isti cilj. Toliko različnih korenin in eno drevo, ki se napaja v istem izviru.
Sosestre so se sinoči tudi uradno poslovile od s. Bogdane, ji podarile klobuk, ki ji bo prišel prav v soncu Centralnoafriške republike in zaplesale nekaj ljudskih plesov Burundija. Ker vem kako rada ima sestra dobro voljo, glasbo in ples, sem prepričan, da ji bo ta večer ostal v lepem spominu. In spet: kakšen blagoslov, da sem lahko doživel nekaj takega. Polka daleč v Afriki, Rudeči cvet s telefona, postavljenega v pločevinast lonec, da je glasba preglasila naš vrisk. S s. Bogdano se je od skupnosti na misijonu Kiguhu poslovila tudi s. Kristina, ki je odšla v Ruzo. "Po človeško bi, dragi sestri, rekli: ostanita z nami! V bogastvu našega poslanstva pa vemo, da je vedno znova treba tja, kamor nas kliče Gospod." S temi besedami so sestre stisnile roko odhajajočima sestrama.
"Naši" sestri Vesna in Bogdana sta v mnogih življenjskih zgodbah vedno znova spoznavali kako dober je Gospod in kako prav je, čeprav je težko, živeti v pokorščini in se odzvati klicu. In besedno zvezo "težko je" sestri še kako dobro poznata. Srh me spreleti, če le pomislim na zgodbe, ki jih je pisal genocid v Ruandi, zverinsko klanje, ki sta mu bili priči, nemoč, ko so ju poklicali drugam, skrivanje otrok in žena, ki bi ju z lahkoto stalo življenja. Bilo je vredno manj, kot ... manj, kot ... sploh ne najdem primerjave. V treh mesecih so z mačetami, ki so bile edino orožje, umorili osemsto tisoč ljudi! Morija, ki je iz ljudi naredila divje krvoločne zveri, iz tistih, ki so si drznili pomagati ubogim ljudem pa, človeško gledano, svetnike. Trupla ubitih so bila v najhujših dneh zložena v skladovnice ob glavnih cestah. Sestra Vesna je v tistem hudem času pisala dnevnik, ki ne obstaja več, izginil je v plamenih, spomini so ostali in zdi se mi, da sta sestri vso grozo, negotovost in nemoč tistega časa primerno "predelali", saj danes zmoreta pripovedovati o preživetem Križevem potu. V dnevniku je na dan med genocidom, ko je sestra prejela čebulici gladiol pisalo: "Ko bosta roži na pomlad zacveteli v beli in rumeni barvi, bo naš cvet že žarel v rdeči. Pri Bogu." Ni bilo videti luči na koncu tunela, ni bilo slutiti preživetja v krvavem kotlu maščevanja. A Bog je, hvala mu, hotel drugače.
Po srhljivih zgodbah in naukih, ki se človeštva po nobeni vojni ne primejo, smo spraševali na današnji poti, ki nas je, obarvana s prahom makadama in pospremljena z luknjami v asfaltni cesti, pripeljala na severo-vzhod dežele, skoraj na tromejo med Burundijem, Ruando in Tanzanijo. V Ruzo, na misijon, v katerem je ogromno slovenskih sledi in dobrih del našega človeka. Pokrajina se je spremenila, rdeča barva zemlje je še bolj žareča, drugačna je gradnja hiš, spremenila se je temperatura, ostajata pa podobna revščina in enako zdravilo, ki jo blaži: delo misijonark in darovi dobrih ljudi.
Ko smo zjutraj s. Bogdano vprašali s kakšno mislijo se poslavlja z misijonske postojanke, je s težavo in solzami v očeh dejala: "Z žalostjo in veseljem!" In z obojim smo se danes srečevali ves čas ... Od nerazumljive groze, bolečine in žalosti ruandskih spominov, prek veselih nasmehov in pozdravov ljudi ob poti, do veselja novega srečanja z nasmejanimi sestrami v kraju Ruzo. Jutri pa naprej. Ko bi le lahko preskočili bolečino, a kaj, ko je v Afriki in misijonih to tako zelo težko ...
Revščina zaznamuje Burundi. Država je po indeksu človekovega razvoja med zadnjimi, najrevnejšimi na svetu, pod pragom revščine živi kar 67 odstotkov ljudi, več kot 81 odstotkov jih živi z manj kot evrom na dan. Država je gospodarsko in družbeno polonoma izčrpana od dvanajstletne vojne, nemiri se v različnih oblikah nadaljujejo od leta 2015. Tudi zato je trenutno v kampih v Ruandi šestdeset tisoč političnih beguncev. Svetovne organizacije poročajo, da so najranljiveša skupina ženske in otroci. Človek se zgrozi ob podatku, da je kar šestdeset odstotkov otrok do petega leta kronično podhranjenih. Četrtina prebivalcev nima dostopa do pitne vode, manj kot polovica pa ima dostop do primernih sanitarij. Število zdravnikov na prebivalca je za petdeset odstotkov manjše od minimalnih standardov Svetovne zdravstvene organizacije.
Vem, podatki različnih organizacij so lahko le hladna številka na papirju, tako zelo oddaljena od našega razumevanja, razmišljanja in sveta, da se nas sploh ne dotakne. Ko se srečaš z njo, ko družine pokažejo svoj dom, mame in žene pa spregovorijo o vsakodnevnem boju za preživetje, pa je drugače. Spet vrsta naodgovorjenih vprašanj, misel o krivici, nepravično razdeljenem bogastvu, krutem svetu ... Spoznaš kakšne konkretne korake v lepšo prihodnost zagotavljajo Slovenska Karitas, Misijonsko središče Slovenije, različne dobrodelne prireditve, kako pomembno je delo misijonarjev.
Ker Jana Lampe v teh dneh pripravlja tudi poročila, ki so potrebna za nadzor različnih akcij, ki jih Karitas vodi iz Slovenije, sva tudi z Izidorjem priči pri intervjujih, pogovorih y šenami, ki so vključeno v akcijo "Z delom do dostojnega življenja". Četudi bi ne bilo sestre, ki prevaja, bi iz pogledov prejemnic razbral hvaležnost, željo, da se dobro delo nadaljuje. Odpravili smo se na teren in obiskali nekaj ubogih družin.
Mnoge mamice so vdove, može je vzela vojna, morda želja po zaslužku in odhod na boj v Sudanu, Somaliji. Mnogi se ne bodo vrnili. Može in očete jemljejo tudi AIDS in druge bolezni. Ženam ostane le vprašanje: kako preživeti otroke? Skrajno revščino smo videli, do skrajnosti boleče stiske mater, ki bi rade le preskrbele otroke, ki si želijo le to, da bi otroci lahko hodili v šolo, da bi jim lahko vsak dan dale vsaj čisto malo na krožnik, vsaj tisto, kar prežene podhranjenost.
Kakšna revščina v preprostih hišicah v gosti senci velikih bananinih palm. No, vsaj banane imajo, si rečeš. Ne, nimajo jih! Napadla jih je neka čudna bolezen in mogočne rastline ne rodijo, ne pomagajo družinam. Kot bi se smejale tistim spodaj, ki pogledujejo, če si bodo plodovi morda tokrat le opomogli. Nič! Popolnoma nič!
Ko smo sedemletnega fantiča vprašali kaj ima najraje za pod zob, je nemudoma odvrnil: meso. Vsi njegovi domači pa v glasen smeh, pospremljen z nerodnimi pogledi. Odkar jih je zapustil oče niso niti enkrat okusili mesa. Ko sem s. Bogdano vprašal kako pogosto ga družine jedo sicer, je odvrnila: "Nikoli, skoraj nikoli. Morda enkrat na leto!" Četudi premorejo ovco ali kozo, odgovorni starši meso živali prodajo na tržnici in kupijo šolske potrebščine za otroke ali kaj potrebnega za nujno vzdrževanje doma, ki ga pri nas verjetno ne bi poimenovali "hiša". Deček se pred šolo odpravi do vodnjaka, da natoči in v tipično afriški rumeni posodi prinese vodo. Kadar ima pouk popoldne, se vrne v temni noči, če začenja zjutraj, pa popoldne odide na pot do čiste vode. Po svojih najboljših močeh pomaga mami.
Mlada žena je ostala brez moža, skrbi za sedem otrok. Dekleti spita z njo v skromni ozki postelji, fantje pa na tleh, po katerih so med našim obiskom tekale miši. Kuhinja je ločena od bivalnih prostorov in je preprosta posebej zidana sobica s preperelo pločevino in tremi, morda štirimi kamni na tleh, ki služijo kot ognjišče. En lonec, ena žlica in kup lačnih otrok. Računica, ob kateri onemiš in se sprašuješ: zakaj, kako je to mogoče, zakaj tako velike razlike med našim in njihovim svetom?
Omenjeni primeri bi v akcijah Slovenske Karitas sodili v rubriko "prej". Ko smo obiskali še nekaj tistih iz rubrike "potem", pa smo slišali, da so s svojim delom in darovi iz Slovenije uspeli omiliti lakoto, kupili obleko ali čevlje, upajo upati na lepšo prihodnost. Darovi iz naše države so postavili temelje za to.
S tukajšnjim župnikom smo se odpravili na polja in travnike, ki so polni skrbno zloženih opek. No, pripravljenih kvadrov, ki bodo pozneje postali opeke za izgradnjo novih prostorov osnovne šole. Slovenska Karitas je z akcijo "Za srce Afrike" namreč priskočila na pomoč pri blaženju stiske, ki jo rodijo prenatrpane učilnice. Izračunali so, da za nove učilnice potrebujejo dvajset tisoč opek in doslej so jih izdelali že stopetdeset tisoč. Pozor: izdelujejo jih otroci, šolarji, natančneje devetošolci, ki zapuščajo osnovno šolo in z delom zaslužijo nekaj malega, kar jim pomaga pri nadaljevanju šolanja, ki si ga vsak želi.
Po modelih izdelane sive kvadre zložijo v velike pagode, v katerih zakurijo in tako izdelajo opeko. Vsak zidak za šolo bo torej izdelan ročno, posušen na travnikih ob glavni cesti, dokončan prav tam in ročno prenešen do glavne ceste. Pri zidavi šole, kot sem že pisal, sodeluje celotna lokalna skupnost, starši so darovali in prinesli nekaj osnovnega gradiva, pri pripravi temeljev je sodelovalo nekaj sto ljudi ... Sam se spomnim, ko so tudi v naših koncih sosedje in občani še znali stopiti skupaj, danes si česa podobnega ne znam predstavljati. Koliko inšpekcijskih pregledov bi bil deležen tak projekt, kakšen prah bi vzdignili otroci, ki izdelujejo opeko, ki delajo! Katastrofa, delajo ... Isti časi, drugačen svet. Ni kaj!
Danes je bilo slovesno na gradbišču in dvorišču omenjene osnovne šole. Tukajšnji škof je namreč blagoslovil temeljni kamen novih šolskih prostorov. Temeljni kamen je bil, kot se za temelj spodobi, velik kvader, težak "nimampojmakolikoveliko" kilogramov, pa ga je z gradbišča do prizorišča prinesel mož na glavi. Neverjetno. Ko so ga želeli postaviti pred škofa, so morali pristopiti še trije delavci, ki so hrustu pomagali sneti breme z glave. Uau!
Čeprav je v Burundiju danes državni praznik, so otroci in učitelji prišli v šolo, se zahvalili Slovenski Karitas in dobrim ljudem v daljni deželi. Veliko dvorišče je bilo polno enako oblečenih otrok, uniforme v peščenih barvah, bele srajce višjih razredov in ozaljšan učiteljski zbor so naznanjali, da je poseben dan.
Mnogi so prihajali bosi, tako, kot k maši ali na vse ostale opravke in poti v njihovih dnevih. V Burundiju je to še dovoljeno, v sosednji Ruandi, ki želi pokazati svoj napredni in razviti obraz, pa nič več. Če človek pride brez obutve na trg ali v bližino kakih javnih prostorov, ga ostali menda tepejo, čevlji so pač zunanje znamenje razvitosti družbe. Pred leti so v Ruandi zapovedali tudi pločevinaste strehe na hišah, vzmetnice na posteljah. Odraz razvitosti je bil zunanji izgovor, v resnici so odgovorni želeli zagotoviti delo in napredek redkih industrij v Ruandi. Kdo ve čigav brat ali bratranec je lastnik tovarne za izdelavo vzmetnic ali pločevine. Nimam dokazov, dvomi so moji, a bojim se, da niso daleč od resnice.
Vrnimo se k blagoslovu in sprejemu gostov iz Evrope. Na prostranem dvorišču šole so nas pričakali šolarji. Postavljeni v nekaj vrst, urejeno čakajoči in polni navdušenja, ki se je najprej prelilo v državno himno, nadaljevalo v petju himne Vzhodne Afrike in prešlo v smeh, ko je škof predstavljal naše malenkosti. Obiskali so jih Jana ali Johana, Izidor ali Izidori in Jure ali Jurogo. Glede na krohot mladine, dvomim, da mi je sestra povedala vso resnico. Slišal sem, da je to pač ime za Jurija v njihovem jeziku, naj bom vesel, saj sem Jorge, kot papež Frančišek. A smeh otrok je bil pri Jurogu tako glasen in vesel, da si mislim, da beseda pomeni še kaj drugega. Ali pa je Jurogo kak hecen knjižni junak. Kot bi pri nas, denimo, predstavili štorasto velikega temnopoltega gosta in rekli, da mu je ime "Pavliha" ali "Čuri Muri". Saj res, morda je pa Jurogo Čuri Muri v Afriki. Mogoče. Kakorkoli, prav lepo so nas počastili, se na različne iskreno načine zahvalili Sloveniji, Karitas in dobrotnikom. Znova smo slišali, da prosijo za dobro srce tudi v prihodnje. Učenci so obljubili, da se bodo pridno učili, da bodo pazili na nove učilnice in, da bodo pomagali, da se te zgradijo. Današnje veselje je bilo torej "na kredit", pravo pride ob blagoslovu zgrajenih učilnic.
Tudi v Burundiju spoznavam kako konkretno obliko dobiva pomoč iz Slovenije, kako preudarno gospodarijo misijonarke in domači duhovniki, kadar gre za darove. Res! Mislim, da vas, dragi dobrotniki, nima kaj skrbeti.
Stopili smo v stare prepolne učilnice, ki ne premorejo skoraj nikakršne opreme. Nekaj starih klopi, v katerih namesto dveh sedi tudi po šest drobnih učencev. Bosi, v strganih uniformah, danes pa tudi navdušeni nad darili slovenskih vrstnikov, ki so jim prek revije Mavrica poslali svinčnike. Možnost hoditi v šolo, biti deležen pouka na črni celini ni samoumevna. Ogromno pomeni. Sestra Vesna pravi: "Zelo sem presenečena kako si prav vsak otrok želi v šolo, radi bi prišli do izobrazbe. Za to, da bi nekaj znali, so pripravljeni žrtvovati mnoge napore. Občudujem jih in naredila bi vse, kar je v moji moči, da bi lahko omogočili lepšo prihodnost te dežele. Če bo v Burundiju mir, potem je napredek mogoč, a ves čas smo v skrbeh. Le v miru je mogoče lepše življenje."
V besedah, ki so namenjene slovenskim otrokom, pa sestra sporoča: "Otroci, če bi videli koliko droben svinčnik pomeni našim otrokom v Burundiju, bi gotovo spoznali, da ne potrebujete bleščečih zvezkov, modernih telefonov in najsodobnejših pripomočkov. Najpomembnejši so prava volja, želja do učenja in spoznanje, da je prav nekaj deliti tudi z drugimi, tistimi, ki živijo v pomanjkanju. Vem, da mnogi v Sloveniji to dobro razumejo, zato jim tudi v imenu tukajšnjih otrok kličem: hvala!"
Škof je ob blagoslovu temeljnega kamna dejal: "Tudi zaradi del usmiljenja, zaradi dobrih del dobrotnikov, misli na drugega, smo eno v Bogu." In prav ta edinost je eno izmed najglobljih doživetij na misijonih v Afriki. Ko lahko v kateremkoli jeziku spremljaš potek svete maše, ko lahko s tisoči v polni cerkvi po slovensko moliš Oče naš, bosi neznanci ob tebi pa, v svojem jeziku, prav tako, ko podaš roko in voščiš "Mir s teboj" in veš, da te tisti, ki ti vrne pozdrav, razume in želi enako ... Takrat si vesel za milost vere.
Današnji zapis se začenja že včeraj, nedelja ima svoj začetek pač v večeru sobote. Od nekdaj, saj poznate "vigilijo". Sestri Vesna in Bogdana sta naju, štorasta popotnika, prek Jane prav prijazno opozorili, da Gospodov dan pač zahteva svoj red. "Fanta, oprostita," sva zaslišala skozi zamrežena okna sob. "A vidva morda imata s seboj kakšne dolge hlače?" Imava jih, v hladu sobotnega večera sva celo razmišljala, da bi si jih nadela. Pa sva to storila raje v današnjem jutru. Kot se spodobi. Izidor je navodilo vzel zelo zares in si, kot vzoren vipavski možak, nadel celo "ta hmašno srajco". In, ko bi videli kako zares pravilo nedeljskega oblačila vzamejo in živijo ljudje na misijonu ...
V mojih odkrivanjih lepot in gorja misijonov še nikdar nisem videl toliko pisanih tradicionalnih afriških oblačil na gospeh. Že, ko smo se bližali veliki cerkvi, ki je na travniku tik ob sestrski hiši, sem začuden občudoval kolono nedeljnikov, ki so se v soju jutranjega sonca bližali cerkvi. Gospe v pisanih barvah oblačil, ki imajo menda svoje ime, jaz pa to lepo obleko lahko opišem le kot dve veliki ruti, iz prve dame naredijo krilo, iz druge pa zgornji del obleke, ki je kot nekakšno lepo ogrinjalo, ki ga spretno vihajo na vse strani. Koliko lepih vzorcev, živahnih barv, ki prav zaživijo le pod afriškim nebom. Krasno! Ko sem pozneje na hitro skušal prešteti verne duše, sem naštel več kot tisoč petsto ljudi. Vseh starosti, stanov in poklicev ... No, za slednje ne vem, glede na to, da več kot devetdeset odstotkov ljudi v Burundiju živi od poljedelstva, se verjetno motim. Vrst poklicev najbrž ni bilo pretirano veliko.
Ogromna cerkev je bila polna, v klopeh pred nami pa velik mladinski zbor, razen nekaterih izjem, bi ga lahko poimenoval kar deški zbor. Zelo lepo je zvenel, pesmi so bile večglasne, melodije soprana so gibko osvajale višine, nižji glasovi pa tkali vez med njimi in temelji basa. Lepa afriška glasba, ki bi ji sam, če bi mogel, odvzel le preglasne električne klaviature, ki so spremljale vse pesmi. Poslušali smo jih prav po afriško: bile so na razmajani mizi, ob njih je bil gospod v lepi sivi obleki, priključene pa so bile na rahlo škripajoče ozvočenje. Vidim, da v Afriki glasba ni prava in ne dovolj glasna, če njen zvok ni pošteno popačen. Joj, poznam kar nekaj tehnikov, ki takega "džumbusa" ne bi mogli trpeti (in se spomnim Marka, ki je na Madagaskarju kar med predstavitvijo "gostov iz Slovenije", skočil v zakristijo in naravnal mikrofone, uredil ozvočenje). No, danes ni bilo tako hudo, kje pa.
Afriški napevi, tudi petje v Burundiju, res dvignejo duha. Zdi se, da vsi prepevajo, pred pevci in vsemi nami je bil prijazen, nasmejan dirigent, čigar delo, se je zdelo, ni zahtevalo pretirano veliko truda. Tukajšnji človek ima ritem in dinamiko v sebi. Mladi fantje pred menoj so ob vsaki pesmi plesali, ploskali, peli na ves glas. Pri nas se skrijejo za prvi steber ali pod kor in čakajo, da bo vsega konec. Tukaj bi se kar načakali. Križ smo naredili ob pol osmih zjutraj, "Pojdite v miru," pa slišali malo pred deseto. Pričakovali smo dolgo pridigo, dobili pa še daljša oznanila. Pa ni bilo predolgo, res ne! Petje, zanimivi deli maše, zahvala po obhajilu, ko so prinašali darove za župnijo in Karitas, hrano za uboge med njimi, vse to je obogatilo obred. Ker sem snemal glasbene dele, vam lahko zaupam, da je bila Slava dolga nekaj več kot sedem minut. Živahna, plesna, polna radosti: taka, kot naj bi Slava bila!
Tudi za pridigarja bi lahko rekel: super je bil! Tak, kot naj bi pridigar bil. No, razumel nisem niti besede, a ognjevit govor, besedilo, ki je prehajalo od blage intonacije in božajoče melodije do strastno izgovorjenih besed, me je napeljalo na misel, da ima talent. Včasih se je zdelo, da so gospod nekoliko hudi, pa je v žaru igralca pripeljal besede do nasmeha poslušalcev. Ko sem zrl v polno cerkev vernikov, sem se, zaradi njihove zbranosti in sodelovanja pri besedah nagovora, čudil kako pozorna je množica. Poslušajo odprtih ust, prikimavajo, nihče zdolgočaseno ne zeha, ne klepetajo med seboj, mladina ne brska po telefonu ... No, slednje je še najbolj razumljivo. Doslej nisem opazil niti enega, ki bi premogel telefon.
V Afriki še nisem srečal duhovnika, ki bi pridigo bral, vsi "govorijo iz glave". Tudi Jana, ki je slišala veliko več gospodov v Afriki od mene, pravi, da je res tako. Vedno na pamet! Verjetno se pri razliki v pozornosti in sprejemanju besed duhovnika in Božje besede kaže razlika v razvoju sveta. V našem "razvitem" svetu je sto in ena ... ne, tisoč in deset možnosti videti, brati, v različnih dimenzijah doživljati svetopisemske resnice. Prepravljajo nas celo filmi in knjige, ki povzdigujejo ali zanikajo Resnico, premnogi časopisi in revije, radiji in televizije, ki nas odmikajo od bistva in taki, ki nas vodijo k njemu. Če je moja vera neomajna, če morda iščem kako odriniti na globoko - lahko izberem svetovni splet, guglam in surfam, v različnih jezikih izvem skoraj vse. V napuhu sodobnega sveta si mislim: le kaj novega mi lahko duhovnik pove to nedeljo ... Tukaj pa njegovo znanje in možnost posredovanja z besedo še vedno predstavljata morda edino pot do duhovnih spoznanj in rasti. Imel sem občutek, da mu popolnoma zaupajo, da ni nobenih dvomov, da so izrečene besede svete in res namenjene prav njim. Za dobro. Občutek, da je nedeljska maša Dogodek, na katerega čakajo.
Proti koncu maše je župnik poklical k ambonu še tri bogoslovce, ki bodo na njegovih podružnicah opravljali pastoralno prakso. Fantje so bili kratki in jedrnati, zato smo naslednji nedeljski gostje hitro prišli na vrsto. Sestri, Jana in midva z Izidorjem. Zaželeli so nam dobrodošlico, predstavili smo se z imeni in s pozdravom "Bog vas blagoslovi", ki smo ga, verjetno ne najbolj prav, v jeziku domačinov prebrali z listka.
Sledile so besede s. Bogdane Kavčič, ki se v teh dneh poslavlja z misijona Kiguhu, ki mu je pred dobrimi tremi leti postavila temelje. Besede ji niso šle iz ust, ganjenost ob slovesu je bila prevelika, Burundijka s. Kristina, ji je priskočila na pomoč in prebrala njene besede v jeziku kirundi. Težko si predstavljam kako težko mora biti zapustiti misijon, ki si ga s skupnostjo snoval od začetka, ljudi, ki so v treh letih in z mnogimi akcijami napredovali, kako težko je v letih, ki jih ima s. Bogdana, znova stopati proti novemu začetku. A življenje misijonark redovnic je pač tako. Ko smo jo vprašali kolikokrat se je že selila kot misijonarka, je dejala: "Oh, kaj pa vem. Morda dvajsetkrat ali tridesetkrat."
Koliko spominov se je moralo nabrati v vseh teh letih, na tolikih različnih misijonih, koliko zaupanja je bilo izrečenega v neštetih molitvah. Koliko negotovosti v mislih vseh, ki misijonarje spremljajo od doma. Afrika je kotel, v katerem le drobna iskra z lahkoto zaneti požar neslutenih razsežnosti. Tudi zato s. Bogdana ve kaj pomeni državljanska vojna, kako hudi so lahko medplemenski nemiri, celo kakšnih grozodejstev je zmožen genocid. Pardon, človek! Ve in dokazuje pa tudi kaj zmore Ljubezen, kako dober je Bog in kakšno orodje je lahko ona sama v Njegovih rokah. Čudovita pesem, ki je zadonela sestri v zahvalo in uradno slovo je prepevala kako hvaležni so domačini za njeno delo na misijonu.
S. Bogdana mi je sicer zaupala, da ne mara slovesa, da ji niti ni tako težko oditi na nov konec dežele in celine, da pa bi to raje naredila v tišini in brez pompa. Sam bi dodal: tako, kot opravlja vse zaupane ji naloge, tako, kot je bdela nad mnogimi studenci, tako tiho, kot vodi mnoge akcije Slovenske Karitas in Misijonskega središča Slovenije. S. Bogdana, kamorkoli vas bo vodila pot, ostanite prijazna sestra, ostanite polna miline, razumevanja, dobre volje in materinske topline, ki kar žari iz vas. Tudi midva sva jo začutila in bila v teh dneh deležna vaše dobrote. Hvala!
Po maši se je Jana Lampe, v imenu Slovenske Karitas, srečala s predstavnicami žena, ki so vključene v akcijo "Z delom do dostojnega življenja". Verjamem, da je to eden najbolj uspešnih projektov Karitas na mednarodnem prizorišču. Izjemno delo opravljajo vsi darovalci, ki mesečno zagotavljajo sredstva, ki jih Slovenska Karitas in misijonarji namenjajo tistim, ki z delom pridejo do zaslužka. V Burundiju skoraj ni možnosti za zaposlitev, zato so žene neskončno hvaležne za priložnost, da s svojimi rokami lahko zaslužijo za šolske potrebščine otrok, obnovo dela hiše, v prihodnosti morda za kos zemlje ali skromno hišo. Imeti dom, streho nad glavo je največ na svetu, smo slišali danes.
Ko smo med ljudmi se mi zdi, da beli človek še vedno vzbuja zanimanje. "Muzungu, muzungu ... " Bele noge v kratkih hlačah najbolj zanimajo otroke, bel obraz jih zmede, tudi v cerkvi so se spogledovali, stikali glave in se nam hihitali. Ko pa smo popoldne obiskali nekaj družin, se je zgodilo, da so majhni otroci celo planili v jok, ko so zagledali ogromnega bradatega bledoličneža. Res, ne nakladam. No, da sem ogromen morda veste, da se me otroci tukaj včasih tudi ustrašijo, vam povem pa zdajle.
Bilo je po maši, ko je Jana pred vrati sestrske hiše skušala prepričati skupino otrok, da bi v kamero ponavljali za njo: "Hvala, Slovenija!". Za podporo akcijam, ki so v resnici hvaležne za vaše darove. Torej: Jana stoji pred skupino otrok in nežno daje navodila. Otroci prav tako nežno ponavljajo za njo. Vse lepo in prav, na posnetku pa ne bo delovalo ravno najbolj prepričljivo.
Ostali smo stali v veži hiše in iz sence opazovali prizor. Zazdelo se mi je, da ji lahko pomagam in animiram otroke za glasnejši vzklik. Stopim iz sence in, ne ravno potiho rečem le: "Jana, a ti pomagam?" Nisem še izgovoril do konca in prav vsi, vsi do zadnjega, so se v hipu razbežali. Kot bi se nadje sklonil King Kong. Verjemite, zoprn občutek. Tudi zame, kaj šele zanje. Ja, res sem bil v pomoč, nesrečnik, delo je bilo končano ... No, skoraj, kajti zverina se je skrila nazaj v votlino in Jana je lahko nežno nadaljevala delo. Jaz pa bom drugič le še tihi opazovalec. Vloga "parkeljna" mi ni ravno najbolj ljuba.
Vlogo Miklavža ali vsaj angela pa je Jana spoznavala v popoldanskih obiskih družin, ki so izražale hvaležnost za pomoč, ki jo prejemajo iz Slovenije. Koliko žalostnih zgodb ste, dragi darovalci, v Burundiju, tudi na misijonu Kiguhu, spremenili v lepa nadaljevanja. Spoznali smo mamico petih otrok, ki jo je mož zapustil, vzel ves skupni denar in odšel k drugi. "Ta nova" je vsaj izobražena, je dejal, končala je tri razrede osnovne šole. Prvo triado, bi rekli pri nas. Zveni smešno, a nepismenost v odmaknjenih delih dežele je visoka. Znanje branja in pisanja pa velika vrednota, ki gotovo lahko spremeni življenje. No, mož in oče petih otrok se je po odhodu še enkrat vrnil domov. Takrat, ko je prišel po zalogo banan, edino hrano, ki je ubogi mami ostala za (njune) otroke.
Nerazumljiva dejanja, neznosna revščina v hiši, ki je tako slabo prekrita, kot bi bila brez strehe. V nekaj preprostih sobicah nobene postelje, nobene omare, nikakršne zaščite na tleh. Popolna beda! Mamica pa polna načrtov. Vsi so povezani s prihodnostjo otrok in akcijo "Z delom do dostojnega življenja". O njej pa več jutri, ko se boste lahko z nami odpravili na nekaj obiskov in spoznali kako rastejo novi prostori tukajšnje osnovne šole.
Le tole vam izdam: devetošolci izdelujejo opeko za stavbe. Šolarji, ja! Si predstavljate vik in krik staršev pri nas? Si lahko sploh zamislimo koliko prispevkov na televizijah bi bila deležna taka groza? V časopisih bi se bohotili naslovi v slogu: "Šokantno: učenci morajo sami izdelovati opeko za šolo!" Tu pa: veselje in hvaležnost na vseh straneh. Pri devetošolcih, njihovih starših, šoli, na misijonu, celo v Sloveniji, odkoder prihajajo tisti, ki dajejo sredstva za rast znanja v Burundiju.
Kako se že nadaljuje ljudska iz naslova? " ... kjer hišča na samem stoji." Okrog so pa trav'nč'i zeleni, zeleni ... " Približno, približno tako bi lahko opisal tisto, kar me obdaja pri opisovanju doživetij današnjega dne. Na deželo smo jo mahnili, v Kiguhu, na misiijon, na katerem od začetka, nekaj več kot tri leta, dela in s sosestrami živi s. Bogdana Kavčič. Drugačen svet od tistega, ki nas je gostil včeraj. Seveda, mesto in vas sta si različna, v Afriki še posebej.
Po jutranji maši, ki je z dolgo Slavo, ki so jo zapeli v tukajšnjem jeziku, sporočala, da je praznik, smo s. Bogdani stisnili roko in zapeli v praznični pozdrav. Povezani smo bili z vsemi, ki na god Petra in Pavla obhajajo obletnice, povezani z veseljem nad novimi pastirji tudi v Sloveniji. Čeprav potrebe v misijonih vedno bolj sporočajo, da njive tu in tam potrebujejo še več novih delavcev. Zajtrk, skok do Izidorjeve sobane, objava bloga na spletu in pogovor z Ljubljano. V živo v program Radia Ognjišče. Z Natašo sva kramljala o vtisih včerajšnjega dne, nasmehu, ki ne bo pozabljen in specialnem olimpijcu, ki skupaj s sošolci čaka na dobro delo Slovencev.
Ko smo s kovčki in torbami napolnili terenski avto, izkopali dovolj prostora za naše "ta zadnje", smo sedli vanj in jo mahnili proti obronkom gora. Pa ne le to, po ovinkasti cesti smo premagovali kilometre, ki so nas peljali do nadmorske višine, enake tisti na Kredarici. Pošteno povem: kmalu mi je "zmanjkalo filma". Takole je: kratke zapise, alineje za moje večerno pisanje dnevnika, ustvarjam sproti. Ko se sestri razgovorita, ko se dotaknemo zanimivih tem in neverjetnih dejstev, zapišem vrstico ali dve, zvečer pa zapiske razvijem v blog. Sicer bi marsikaj pozabil. Danes mi je po nekaj ovinkastih kilometrih, sedeč zadaj in postrani (ne v smeri vožnje) ter ob pisanju osnutkov v telefon, postalo slabo ... Zoprna stvar, če je pred teboj še pet ur vožnje in blog, ki potrebuje vsebino. Poskušal sem, poskušal, pa ni šlo. Ko sem bled obsedel v tišini, se je pokazalo zakaj je s. Bogdana "sestra usmiljenka". Kako mi je bilo nerodno, ko je sestra zaradi mene sedla zadaj med kovčke in kako neznansko sem ji bil hvaležen, da je vztrajala pri menjavi. Ni in ni popustila, jaz pa ... No, usmiljenki pač moraš pustiti priložnost za delo usmiljenja. Mar ne?
Ah, pri kakšnih podrobnostih se zatikam. Saj sem vam povedal: zapiskov nimam. Promet po strmi glavni cesti, ki pelje skozi gozd in prek majhnih vasi je precej zanimiv. In hiter, posebej tisti, v katerem so udeleženi kolesarji in mopedisti. Ne vem kako dolg iztek imajo v dolini, da lahko tako zelo divjajo po klancu navzdol. Stara kolesa, kolesarji v strganih majicah, na nogah pa z japonkami, ki imajo, se mi zdi, zaradi zaviranja in zavijanja, z lesom odebeljene podplate, švigajo kot nori mimo avtomobilov. Mudi se jim pripeljati tisto raznovrstno prtljago do doma ali naslovnikov, saj ne vem. Šopi visoke trave, kot fižolovke ošiljene palice, velike vreče, nažokane z Bog ve čim vse, in prehitevanje avtomobilov, brezglavo hitenje, navidezno tekmovanje z ostalimi in resnično z usodo ...
Vmes pa mopedisti, napol razsuti avtobusi, kak tovornjak in precej avtomobilov. Dlje, kot smo bili od mesta, manj je bilo vrveža, višje kot smo bili, hladnje je bilo. Ko smo postali na vrhu prelaza, bi ne bilo prav nič narobe, če bi odprli kovčke in si oblekli jopico. Tudi tako je lahko poletje v Afriki.
S. Bogdana, na katere misijon smo dospeli popoldne, je misijonarska veteranka črne celine. Burundi, Ruanda, Centralnoafriška republika in še kaj ... Izvrstna poznavalka razmer je, legenda, ki s svojo mirnostjo, vedrostjo, prijaznostjo, pogumom in zaupanjem v Boga očara vsakega, ki jo ima priložnost spoznati. Že, ko sva se pogovarjala v našem radijskem studiu, sem začutil njeno enkratnost in bil navdušen nad njeno energijo in optimističnim pogledom na svet in v prihodnost. Pa izkušnje, povezane z grozovitim genocidom v Ruandi, zgodbe, ki presunejo ...
Ko je pred dobrimi tremi leti prišla na nov misijon, je sestrsko skupnost, kraj in župnijo pretresla tragedija, ki z dvajsetimi belimi križi na travniku pred cerkvijo še vedno kriči v bolečini. Tukajšnji župnik je organiziral pot, ki je mlade pevce peljala na obisk ene izmed župnij. Za prevoz mladih je naročil tovornjak! Za tukajšnje kraje nič nenavadnega. Tovornjak z nosilnostjo sedmih ton je bil, kaže, preobremenjen. Prevažal je stodvajset potnikov. Tovornjak ... Še danes ne vedo ali so mu odpovedale zavore ali je bilo kaj drugega. Sredi noči je s polno hitrostjo treščil v veliko drevo ob cesti, ki v precej strmem klancu pelje na misijon. Dvajset mrtvih! Tudi redovnica z misijona, župnik in voznik tovornjaka. "Grozna, zaradi žalosti in krvavih prizorov, nepozabna noč. Bog pomagaj!" Nesreča je v stiski in neizrekljivi bolečini povezala sestre, ki so ravno začenjale dejavnosti na misijonu in ljudi, ki so trepeli zaradi izgube svojih dragih. Le nekaj potnikov v nesreči ni bilo poškodovanih, mnogi so utrpeli trajne poškodbe, groza je bila neizmerna. Na deblu poškodovanega drevesa je danes spominska tabla, ki govori kaj se je zgodilo tisto noč in nemo opozarja na previdnost na cesti.
Sestri se dobro spominjata tudi nesreče, ki se je njihovi skupnosti pripetila v sosednji Ruandi. Avto z devetimi potniki se je prevrnil v prepad, se v zraku šestktrat obrnil okoli svoje osi, z vso močjo priletel v drevo in ... vsi potniki so izstopili nepoškodovani. Čudež! Angeli varuhi imajo na afriških cestah res veliko dela. S. Vesna se v hudih trenutkih na cesti, denimo v neprehodnih razmerah sredi deževne dobe, kar pogovarja s svojim terencem, ga poboža po armaturni plošči in prosi naj je ne pusti na cedilu.
Deževna doba v Burundiju traja od sredine januarja, do konca maja, kratka deževna doba, ki obarva jesen, pa od sredine septembra do božiča. V zadnjih letih so pogoste in nevarne erozije tal. Zaradi plazov v porušenih hišah umre veliko ljudi. Podnebne spremembe pa skrbijo za to, da so meje med različnimi vremenskimi obdobji vedno bolj zabrisane, pravila, ki so jih poznali od nekdaj, počasi izginjajo. Tudi zato prihaja do migracij, ljudje se selijo v vremensko bolj prijazne province, lahko tudi v sosednje afriške dežele. Pred leti se je zaradi suše v drugo provinco Burundija preselilo kar petsto družin naenkrat. Ubogi ljudje prodajo vse svoje imetje, tudi zemljo s hišo, če jo premorejo, da le zberejo sredstva za pot drugam. Stavijo na vse ali nič in se zato pozneje ne morejo več vrniti na svoj dom. Pogosto jih v novih krajih doleti žalostna usoda. Slovenska Karitas skuša migrantom pomagati z vpetostjo v enega izmed mednarodnih programov, ki bdijo nad migracijskimi tokovi.
Nadvse prijetno je biti in potovati s sestrama Vesno Hiti in Bogdano Kavčič. Lepo se razumeta, dolgo se poznata, imata lepo skupno zgodovino, enako poslanstvo, izreden smisel za humor in nas obiskovalce, ki krademo njune moči. Prava podoba sestrskega razumevanja se mi zdita, neverjetni "vodički" po misijonski deželi, sestri, ob katerih zgodbah ostajaš začuden in navdušen hkrati. Kaj vse sta doživeli, s kolikimi mlini na veter sta se borili in koliko zmag že dobojevali.
Sestra Bogdana pravi: "Ko sem prišla v Afriko, se mi ni zdelo, da je svet tu zelo drugačen od našega. Doma smo živeli v sila skromnih razmerah, tukaj so ljudje prav tako tolkli težke dni. Danes se zaradi razvoja v Evropi zdi, da je prepad veliko večji. Sicer pa se ve, da sta Ruanda in Burundi državi, ki sta v Afriki verjetno najbolj podobni Evropi. Ne občutimo velikih razlik ne v klimi, ne v prehrani." Sestra je seveda mislila na vse, kar v Burundiju lahko uspeva. Na rodovitni zemlji je res moč videti mnoga lepo obdelana polja, primitivno namakanje zemlje, različno zelenjavo, polja ananasa in plantaže banan. Pa mango, avokado in marsikaj drugega. Ko bi le politika od nekdaj želela delati za človeka. Pa ni tako! Zato se država ubada z veliko revščino, misijonarji so veseli, če uspejo vsaj ublažiti stopnjo podhranjenosti.
S. Bogdana je na misijonu s pomočjo darovalcev doslej zgradila, uredila že petnajst "studencev". Ogledali smo si urejene izvire vode, ki bodo zdaj, upajo, stalno skrbeli za dotok sveže vode, ki jo ljudje v velikih rumenih posodah nosijo na domove. Pred leti so vodo zajemali iz umazanih zajetij, močvirij, ki so zdaj jih uredili, poskrbeli za naravno filtracijo vode, urejen prostor za točenje, vse potrebno, kar mora tak prostor imeti. Voda ohranja življenje, urejen vodnjak pa pomaga k izkoreninjanju želodčnih in mnogih ostalih bolezni. Lepo je, če so zajetja vode blizu vasi, blizu domov tistih, ki vodo potrebujejo. Tukaj je tako. Dvestopetdeset družin prihaja po vodo k omenjenim studencem. Dva urejena izvira sta v neposredni bližini osnovne šole, ki v teh dneh začenja dobivati nujni prizidek, nov del.
Akcija "Za srce Afrike" gradi šest novih razredov v župniji, ki šteje 19.000 ljudi, od tega okoli 16.000 katoličanov. Šolska zgradba doslej premore devet učilnic, v katerih se gnete kar 850 otrok, zato si verjetno predstavljate kako nujni so novi prostori. V ponedeljek so začeli dobivati temelje. Jani Lampe se je na široko zasmejalo, ko je tukajšnji župnik povedal, da pri delu sodeluje kar 400 prostovoljcev, staršev otrok in ostalih, ki se zavedajo, da bo pridobitev dobra za vse. Karitas si namreč želi vključenosti lokalne skupnosti. Ta je bila dejavna tudi pri gradnji prej omenjenih izvirov vode. Domačini namreč prispevajo kamenje, pesek, ilovico in plačajo tri zidarje, ki znajo "izdelovati studence".
Ob vseh dejstvih, o katerih berete, smo danes občudovali tudi mogočno naravo. Pot med griči in gorami, preproste hišice skromnih družin, otroke, ki so nas obkrožali kjerkoli smo stopili iz avtomobila, rdeče peščene ceste, glavne ceste z velikimi luknjami, ogromno sotesko, ki je bila do zadnjih nemirov menda lepo obiskana turistična točka, danes pa sameva. Seveda, večina evropskih držav prek svojih zunanjih ministrstev, še vedno odsvetuje pot v Burundi. Poslušali smo o mnogih primerjavah med Burundijem in Ruando, ki je menda naredila veliko večje korake v lepšo prihodnost. Burundi pa počasi in tiho, navidez precej osamljen, "b(u)runda zadaj". Premore pa prijazne ljudi, ki se radi nasmehnejo, ki vedno znova sprašujejo: "Kako si?". Odgovarjamo: "Hvala, dobro. Med dobrimi ljudmi smo."
In dobri ljudje tukaj v svojem jeziku zvečer zaželijo: "Urati imana." Kar pomeni: "Sanjaj o Bogu." Kako lepa obogatitev pozdrava "lahko noč", mar ne?
Torej: hvala, ker ste z nami in sanjajte o Bogu.
Današnji petek mi je vtisnil v srce vsaj dve stvari: hvaležnost Bogu za zdrave otroke in podobo nasmejanih obrazov prizadetih otrok, ki imajo neznansko srečo, da lahko preživljajo svoje dni v zavetju centra, nad katerim bdi s. Vesna Hiti.
Dan smo začeli tam, kjer vsi katoliški misijonarji tega sveta vedno znova prejemajo moči za napore vsakdana. Pred tabernakljem, ob oltarni mizi v kapeli, ki je bila navsezgodaj lepo polna. Vsako jutro jo obiščejo tudi bližnji verniki, ki pred službo pokleknejo na kolena in Bogu izročijo težo neznanega ali bremena, ki jih že nosijo. Maševal je duhovnik, ki živi in dela v neposredni bližini (naše) redovne hiše. Sveta maša je tekla v francoščini, s. Vesna pa je z elektronskim bralnikom poskrbela, da smo tudi slovenski gostje razumeli Božjo besedo. Včeraj sem obljubil, da sporočim kako je s petjem. Nekaj ga je bilo, bobni niso bili preživahni, večglasje se ni ravno razvnelo. Bolj afriško živahno je bilo pri večerji, ko so sestre z novinkami, ob bobnu in doma izdelanem tamburinu, zapele pred jedjo in po njej. Pa bobni v centru Akamuri ... Tisto je bilo doživetje, tisto! Gremo po vrsti.
Da nas čaka živahen dan, je s. Vesna Hiti naznanila že pri zajtrku, ob sladkem mangu in marakuji: "Ja, dragi moji, morate kar jest', danes boste veliko skakali." Ko smo se s terenskim vozilom prebili skozi zapore, ki so jih postavljali miroljubni vojaki, ki se pripravljajo na ponedeljek in veliko parado na državni praznik, so nam odprli vrata, skozi katera smo zapeljali v center "Akamuri". Vsak dan ga napolnijo otroci s posebnimi potrebami, ki jih v center pripeljeta avtobusa, s katerima se pozno popoldne vrnejo domov. Akamuri, kar pomeni "Lučka", bi bil pri nas verjetno poimenovan z izrazom "varstveno delovni center". S. Vesna pravi: "Za nas so vsi otroci, čeprav nekateri štejejo že 25 let. Imajo otroško dušo, nekatere spremljamo že od začetka. Leta 1995 je indijska sestra želela pomagati otrokom, ki so bili zapuščeni, okolica jih je prezirala, pogosto poniževala in sestra jim je želela omogočiti varno zavetje, primerno otroštvo in jim dati priložnost za napredek."
Najprej so le "živeli skupaj", brez posebne vzgoje, brez natančnega načrta, le z željo bivati v prijaznem okolju. Danes je drugače, deležni so zanje primernih obravnav. Po jutranji molitvi so ob petju državne himne dvignili burundijsko zastavo in se odpravili na skromni zajtrk. Po njem so pomili svoje lončke in pribor. Slišati je preprosto, vsakodnevno, a tudi tovrstnih opravil se morajo otroci v centru priučiti. V prvih razredih jih učitelji učijo tudi kako pozdravljati, kako obiskovalcem ponuditi roko v pozdrav. Uf, kako uspešni so pri tem, izvrstno jim gre. Gostje smo imeli ves čas polne roke, veliko je bilo rokovanja, ogromno objemanja, pa fotoaparati, telefoni in kamere ... Vsak bi rad pritisnil kak gumb, zaprl bliskavico, se nastavil za portret, zapel v mikrofon, preveril kakšen je občutek, ko pobožah belo roko ali nogo v kratkih hlačah ... Občudoval sem sestri, ki sta se razdajali in vsakemu izmed otrok dajali pozornost, jih ogovarjali, delili nasmehe, prijazno besedo in ljubezen.
Malici je sledil učni program, razvedrilo, različne dejavnosti, delovna terapija, kosilo in podoben program tudi v popoldanskih urah. Država delu centra namenja drobtinice, nobene posebne podpore ni. Ta prihaja s strani nekaterih evropskih držav, tudi Slovenije. Se ve!
S. Vesna ob vseh stikih z otroki, razdajanju, ki bi običajnega človeka izželo, misijonarki pa daje moči, pravi: "Vse življenje sem bila srečen človek, še nikoli pa ni bila sreča tako velika, kot je tukaj, med našimi sončki, ki iskreno pokažejo svoja občutja, svoje veselje in hvaležnost. Kmalu sem začutila, da je delo v Akamuri izpolnitev mojega misijonskega poslanstva, da bo tukaj največ lahko dosegla tudi moja ljubezen. Otroci so pristni, čutim, da potrebujejo moje srce. Tukaj ne moreš delati drugače, kot da se v polnosti razdajaš. Iz dneva v dan."
Otroci prihajajo iz različnih okolij. Mnogi bivajo v skrajni revščini, nekaj jih je tudi iz bogatih družin. Sestra pravi, da so slednji morda celo v večji stiski kot prvi. "Revni sprejemajo življenje tako, kot je, bogati pa se prizadetih otrok pogosto sramujejo. Slišati je grobo, a tako v resnici je." V Akamuri skušajo staršem povedati, da je tudi tak otrok vrednota, naj cenijo svoje otroke in delo tistih, ki skrbijo zanje.
Otrokom v centru omogočajo dva obroka dnevno, revni bi sicer pogosto ostali brez hrane, tisto, kar zaužijejo tam je torej edina hrana v dnevu. V Afriki so otroci s posebnimi potrebami pogosto postavljeni ob rob, zato je osveščanje ljudi pomemben del prizadevanj Akamurija. Zaposleni v mobilnih enotah obiskujejo tudi odgovorne v šolstvu, jih pripravljajo na nujno sobivanje, integracijo in razumevanje "drugačnih otrok".
Center Akamuri se je razvijal postopoma, ideja je nastala iz nič, danes pa je na mestu, kjer sta bila gozd in zapuščena njiva, veliko poslopij, ki od zunaj dajejo prav lepo podobo, ko človek vstopi v razrede in prostore za fizioterapijo, pa vidi, da gre za skrajno preprosto ureditev, da zaposleni nimajo skoraj nikakršne opreme, ki je v našem delu sveta pač nekaj na moč samoumevnega.
Srečali smo se z marljivim osebjem, ki bi v našem svetu imelo prave prostore, pripomočke, ki bi izgledali precej drugače od tistega, kar imajo danes. Spet povem: čeprav morda upravičeno tarnamo nad težavami v našem zdravstvu, nam Afrika sporoča, naj bomo hvaležni, da bivamo v drugačnem okolju, v povsem drugačnih razmerah. Stanje je popolnoma neprimerljivo. Mavčarna, delavnica za izdelavo ortopedskih pripomočkov, material iz katerega jih izdelujejo univerzitetno izobraženi strokovnjaki ... Ojoj! Pa učilnice in njihova oprema. Enaka zgodba.
Kar nekaj zgradb nikakor ne ustreza vzgoji otrok. In prav pri obnovi šole se bomo obrnili na naše poslušalce in skušali pomagati pri lepšem jutri teh otrok in zaposlenih. "Prek vzgojnih programov, ki bodo zaživeli v novih in obnovljenih prostorih, bomo skušali poskrbeti za individualno spremljanje otrok prek vzgojnih programov. Burundi ima, tudi zaradi dela belgijskih "Zdravnikov brez počitnic" na področjih dela z otroki s posebnimi potrebami kar nekaj kadra, ki pa zaenkrat še nima pogojev, da bi se izkazal s svojim znanjem." pravi s. Vesna in dodaja: "Zaupam, da je s pomočjo Slovenije vse mogoče. Vsa leta mojega dela v misijonih je Slovenija vedno odgovorila na naše stiske. Doslej sem največ truda usmerjala v zdravstvo in šole, tukaj pa spoznavam, da je treba pomagati otrokom s posebnimi potrebami."
V centru otroci skrbijo tudi za kokoši, nekaj prašičkov, perejo šolske in delovne uniforme, se učijo samostojnosti, ki jim bo pomagala živeti, ko bodo zapustili Akamuri. Ogledali smo si vse omenjeno in bili deležni glasbene, plesne in gledališke predstave. Fantje so z debelimi palicami udarjali po ogromnih bobnih, plesalci pa v plesnih gibih slikali vsakdan tukajšnjega človeka. Uf, kakšen ritem, kakšno bobnjenje! Če bi ne vedel dobro zakaj gre, če bi se kar naenkrat znašel sredi take glasbe in vriskov, bi se bal, da sem se znašel sredi vojne vihre in pozivov k napadu. Je, nekaj posebnega je v globokem zvenu afriških bobnov, nekaj prvinskega v teh ritmih in glasbenikih. Predstave so se sklenile z majicami, ki smo jih pripeljali iz Slovenije in žogami, ki so prišle izpod Triglava. Če bi takrat, ko so prejeli darila, bobnali v ritmih radosti ... To bi bilo šele veselje. Nagovorilo me je tudi, ko sem opazoval kako si otroci pomagajo med seboj. Fant, ki je izredno težko hodil, ki bi verjetno tudi sam potreboval pomoč, je skrbel za prijatelja na vozičku, kako leto starejše dekle je pomagalo mlajši sošolki pri zavezovanju čevlja ... Vzgoja rojeva sadove. Ne mislijo le nase in verjetno je to spoznanje, ki jim bo pustilo največ za življenje.
S. Vesna pravi, da še nikjer v Afriki ni čutila tolikšne hvaležnosti, kot v Bujumburi, kot v centru za katerega skrbi. Obiskovalci spoznavajo, da je za tovrstno delo res potreben poseben klic, presunjene so tudi sestre, ki prvič pridejo v center. Posebni otroci so to, pravi sestra, posebni zaradi svoje iskrene srčnosti, čistih duš, pa tudi zaradi navihanosti, ki tako rada pokuka na plano. Pa vendar: "To so sončki. Tu ni kaj dodati," je sklenila sestra, ki je med našim obiskom in razdajanjem otrokom urejala tudi potrebno birokracijo, poskrbela za plačilo pomembnih računov, se pogovorjala z odgovornimi za različna področja dela v centru ... Verjamem, da je to delo, ki zahteva polnega človeka in s. Vesna Hiti se mu je res posvetila v celoti.
Pokazala nam je gradnjo novega velikega centra za fizioterapijo, ki raste zaradi uspeha akcije Slovenske Karitas "Za srce Afrike". Center bo na voljo tudi zunanjim bolnikom, tistim, ki bodo potrebovali tovrstno oskrbo, s plačilom uslug pa bodo pomagali tudi pri delu centra Akamuri. Sestre že več kot dve desetletji sodelujejo z zaupanja vrednim gradbincem, ki prihaja iz Ruande. Srečali smo se z njim in njegovimi delavci. Pridni so! Ne vem koliko pridnih rok bi za zidavo našli v Sloveniji, ko bi delavcem povedali, da ne bodo deležni obroka hrane, da bo plačilo za pomočnika zidarju manj kot dva evra na dan. Pa delajo! Pridno in marljivo, kot smo lahko videli.
Pridnim delavcem prav delo vrača dostojanstvo. Srečali smo se z nekaj marljivimi ženami, ki s strani slovenskih dobrotnikov prejemajo plačilo za delo v centru. Skrbijo za okolico, opravljajo različna hišna dela in so hvaležne, da so se s svojim delom lahko postavile na noge. V pretresljivih pripovedih smo poslušali o mladi družini, ki se je izvila iz smrtonosnega primeža podhranjenosti, mamico, ki je svojim otrokom prvič lahko kupila obutev ... Afrika preseneti in presune vsakokrat znova!
Priznam, da je dan, ki smo ga preživeli na nogah in v soncu, pustil sledi, poskrbel za utrujenost, a prinesel tudi neštete utrinke s srečanj z otroki, trenutke, o katerih bom premleval, ko bom izklopil računalnik. Koliko veselja smo bili deležni, kako pomenljivi so bili objemi teh otrok, prijazni pogledi so klicali po ljubezni, ki je v svoji nerodnosti verjetno nisem znal vrniti v pravi meri. Kako rad bi vam pisal o občutjih, ki so me prevevala, ko sem opazoval sestro, ki se jim popolnoma preda, redovnico, iz katere vre zaupanje v Boga in radost, da je bila poslana med ranljive in ranjene otroke. Rad bi pisal, pa se ne da. Razumite, da ob takih srečanjih in bogatih spoznanjih, najgloblja občutja ostanejo neizrekljiva, neopisljiva. Hvaležen sem, da lahko doživljam vse to, da lahko upam, da bodo spoznanja ostala v meni.
Kmalu ob prihodu smo srečali Alena, fanta, ki je močno prizadet, brez možnosti govora, s "cerebralno skrivenčenimi udi" obsojen na voziček in dobroto drugih. Bil je fant s katerim se je pred več kot dvajsetimi leti začela zgodba centra. Še danes je v njem in začutil sem kako dragocen se zdi sestri in uslužbencem. Ko smo mu nadeli rdečo majico dobrotnikov iz Slovenije, se zaradi navdušenja in hvaležnosti ni mogel umiriti. Iskal je pravi način zahvale, hlipal in vriskal obenem, skušal iztegniti roko v pozdrav in se tako iskreno in na široko smejal, da sem ganjen obstal ob njem in si mislil: "Jure, s tako iskrenim nasmehom in tolikšno hvaležnostjo se pa še nisi srečal." In res je, prepričan sem, da mi bo za vedno ostal v spomin. Tako nasmejanega, veselega in srečnega človeka še nisem srečal. Ne v Afriki in ne drugod. Pa ima Alen, kar se nasmehov in smeha tiče, precejšnjo konkurenco v naših sestrah in Jani, a vendar ostaja nesporni zmagovalec.
Joj, še to, ko smo ravno pri zmagovalcu. Srečali smo se z Vilijem, ki je olimpionik, torej zlati olimpijec. Ja! No, celo več kot to: specialni olimpionik je. Letos je namreč na Specialnih olimpijskih igrah osvojil zlato odličje v teku. Atlet, ki je ponosno pokazal svoje odličje, ugriznil v specialno olimpijsko zlato je športni ponos centra, zmagovalec, ki so mu ob prihodu z iger pripravi poseben sprejem na tukajšnjem letališču. Za rdečo preprogo ne vem, vem pa, da bi jo morali vsak dan razgrniti pred s. Vesno in vsemi njenimi sodelavci v centru Akamuri. Zaslužili bi si poseben sprejem. Prav vsak dan. Neverjetno ...