Revščina zaznamuje Burundi. Država je po indeksu človekovega razvoja med zadnjimi, najrevnejšimi na svetu, pod pragom revščine živi kar 67 odstotkov ljudi, več kot 81 odstotkov jih živi z manj kot evrom na dan. Država je gospodarsko in družbeno polonoma izčrpana od dvanajstletne vojne, nemiri se v različnih oblikah nadaljujejo od leta 2015. Tudi zato je trenutno v kampih v Ruandi šestdeset tisoč političnih beguncev. Svetovne organizacije poročajo, da so najranljiveša skupina ženske in otroci. Človek se zgrozi ob podatku, da je kar šestdeset odstotkov otrok do petega leta kronično podhranjenih. Četrtina prebivalcev nima dostopa do pitne vode, manj kot polovica pa ima dostop do primernih sanitarij. Število zdravnikov na prebivalca je za petdeset odstotkov manjše od minimalnih standardov Svetovne zdravstvene organizacije.

Vem, podatki različnih organizacij so lahko le hladna številka na papirju, tako zelo oddaljena od našega razumevanja, razmišljanja in sveta, da se nas sploh ne dotakne. Ko se srečaš z njo, ko družine pokažejo svoj dom, mame in žene pa spregovorijo o vsakodnevnem boju za preživetje, pa je drugače. Spet vrsta naodgovorjenih vprašanj, misel o krivici, nepravično razdeljenem bogastvu, krutem svetu ... Spoznaš kakšne konkretne korake v lepšo prihodnost zagotavljajo Slovenska Karitas, Misijonsko središče Slovenije, različne dobrodelne prireditve, kako pomembno je delo misijonarjev.

Ker Jana Lampe v teh dneh pripravlja tudi poročila, ki so potrebna za nadzor različnih akcij, ki jih Karitas vodi iz Slovenije, sva tudi z Izidorjem priči pri intervjujih, pogovorih y šenami, ki so vključeno v akcijo "Z delom do dostojnega življenja". Četudi bi ne bilo sestre, ki prevaja, bi iz pogledov prejemnic razbral hvaležnost, željo, da se dobro delo nadaljuje. Odpravili smo se na teren in obiskali nekaj ubogih družin.
Mnoge mamice so vdove, može je vzela vojna, morda želja po zaslužku in odhod na boj v Sudanu, Somaliji. Mnogi se ne bodo vrnili. Može in očete jemljejo tudi AIDS in druge bolezni. Ženam ostane le vprašanje: kako preživeti otroke? Skrajno revščino smo videli, do skrajnosti boleče stiske mater, ki bi rade le preskrbele otroke, ki si želijo le to, da bi otroci lahko hodili v šolo, da bi jim lahko vsak dan dale vsaj čisto malo na krožnik, vsaj tisto, kar prežene podhranjenost.

Kakšna revščina v preprostih hišicah v gosti senci velikih bananinih palm. No, vsaj banane imajo, si rečeš. Ne, nimajo jih! Napadla jih je neka čudna bolezen in mogočne rastline ne rodijo, ne pomagajo družinam. Kot bi se smejale tistim spodaj, ki pogledujejo, če si bodo plodovi morda tokrat le opomogli. Nič! Popolnoma nič!

Ko smo sedemletnega fantiča vprašali kaj ima najraje za pod zob, je nemudoma odvrnil: meso. Vsi njegovi domači pa v glasen smeh, pospremljen z nerodnimi pogledi. Odkar jih je zapustil oče niso niti enkrat okusili mesa. Ko sem s. Bogdano vprašal kako pogosto ga družine jedo sicer, je odvrnila: "Nikoli, skoraj nikoli. Morda enkrat na leto!" Četudi premorejo ovco ali kozo, odgovorni starši meso živali prodajo na tržnici in kupijo šolske potrebščine za otroke ali kaj potrebnega za nujno vzdrževanje doma, ki ga pri nas verjetno ne bi poimenovali "hiša". Deček se pred šolo odpravi do vodnjaka, da natoči in v tipično afriški rumeni posodi prinese vodo. Kadar ima pouk popoldne, se vrne v temni noči, če začenja zjutraj, pa popoldne odide na pot do čiste vode. Po svojih najboljših močeh pomaga mami.

Mlada žena je ostala brez moža, skrbi za sedem otrok. Dekleti spita z njo v skromni ozki postelji, fantje pa na tleh, po katerih so med našim obiskom tekale miši. Kuhinja je ločena od bivalnih prostorov in je preprosta posebej zidana sobica s preperelo pločevino in tremi, morda štirimi kamni na tleh, ki služijo kot ognjišče. En lonec, ena žlica in kup lačnih otrok. Računica, ob kateri onemiš in se sprašuješ: zakaj, kako je to mogoče, zakaj tako velike razlike med našim in njihovim svetom?

Omenjeni primeri bi v akcijah Slovenske Karitas sodili v rubriko "prej". Ko smo obiskali še nekaj tistih iz rubrike "potem", pa smo slišali, da so s svojim delom in darovi iz Slovenije uspeli omiliti lakoto, kupili obleko ali čevlje, upajo upati na lepšo prihodnost. Darovi iz naše države so postavili temelje za to.

S tukajšnjim župnikom smo se odpravili na polja in travnike, ki so polni skrbno zloženih opek. No, pripravljenih kvadrov, ki bodo pozneje postali opeke za izgradnjo novih prostorov osnovne šole. Slovenska Karitas je z akcijo "Za srce Afrike" namreč priskočila na pomoč pri blaženju stiske, ki jo rodijo prenatrpane učilnice. Izračunali so, da za nove učilnice potrebujejo dvajset tisoč opek in doslej so jih izdelali že stopetdeset tisoč. Pozor: izdelujejo jih otroci, šolarji, natančneje devetošolci, ki zapuščajo osnovno šolo in z delom zaslužijo nekaj malega, kar jim pomaga pri nadaljevanju šolanja, ki si ga vsak želi.

Po modelih izdelane sive kvadre zložijo v velike pagode, v katerih zakurijo in tako izdelajo opeko. Vsak zidak za šolo bo torej izdelan ročno, posušen na travnikih ob glavni cesti, dokončan prav tam in ročno prenešen do glavne ceste. Pri zidavi šole, kot sem že pisal, sodeluje celotna lokalna skupnost, starši so darovali in prinesli nekaj osnovnega gradiva, pri pripravi temeljev je sodelovalo nekaj sto ljudi ... Sam se spomnim, ko so tudi v naših koncih sosedje in občani še znali stopiti skupaj, danes si česa podobnega ne znam predstavljati. Koliko inšpekcijskih pregledov bi bil deležen tak projekt, kakšen prah bi vzdignili otroci, ki izdelujejo opeko, ki delajo! Katastrofa, delajo ... Isti časi, drugačen svet. Ni kaj!

Danes je bilo slovesno na gradbišču in dvorišču omenjene osnovne šole. Tukajšnji škof je namreč blagoslovil temeljni kamen novih šolskih prostorov. Temeljni kamen je bil, kot se za temelj spodobi, velik kvader, težak "nimampojmakolikoveliko" kilogramov, pa ga je z gradbišča do prizorišča prinesel mož na glavi. Neverjetno. Ko so ga želeli postaviti pred škofa, so morali pristopiti še trije delavci, ki so hrustu pomagali sneti breme z glave. Uau!

Čeprav je v Burundiju danes državni praznik, so otroci in učitelji prišli v šolo, se zahvalili Slovenski Karitas in dobrim ljudem v daljni deželi. Veliko dvorišče je bilo polno enako oblečenih otrok, uniforme v peščenih barvah, bele srajce višjih razredov in ozaljšan učiteljski zbor so naznanjali, da je poseben dan.

Mnogi so prihajali bosi, tako, kot k maši ali na vse ostale opravke in poti v njihovih dnevih. V Burundiju je to še dovoljeno, v sosednji Ruandi, ki želi pokazati svoj napredni in razviti obraz, pa nič več. Če človek pride brez obutve na trg ali v bližino kakih javnih prostorov, ga ostali menda tepejo, čevlji so pač zunanje znamenje razvitosti družbe. Pred leti so v Ruandi zapovedali tudi pločevinaste strehe na hišah, vzmetnice na posteljah. Odraz razvitosti je bil zunanji izgovor, v resnici so odgovorni želeli zagotoviti delo in napredek redkih industrij v Ruandi. Kdo ve čigav brat ali bratranec je lastnik tovarne za izdelavo vzmetnic ali pločevine. Nimam dokazov, dvomi so moji, a bojim se, da niso daleč od resnice.

Vrnimo se k blagoslovu in sprejemu gostov iz Evrope. Na prostranem dvorišču šole so nas pričakali šolarji. Postavljeni v nekaj vrst, urejeno čakajoči in polni navdušenja, ki se je najprej prelilo v državno himno, nadaljevalo v petju himne Vzhodne Afrike in prešlo v smeh, ko je škof predstavljal naše malenkosti. Obiskali so jih Jana ali Johana, Izidor ali Izidori in Jure ali Jurogo. Glede na krohot mladine, dvomim, da mi je sestra povedala vso resnico. Slišal sem, da je to pač ime za Jurija v njihovem jeziku, naj bom vesel, saj sem Jorge, kot papež Frančišek. A smeh otrok je bil pri Jurogu tako glasen in vesel, da si mislim, da beseda pomeni še kaj drugega. Ali pa je Jurogo kak hecen knjižni junak. Kot bi pri nas, denimo, predstavili štorasto velikega temnopoltega gosta in rekli, da mu je ime "Pavliha" ali "Čuri Muri". Saj res, morda je pa Jurogo Čuri Muri v Afriki. Mogoče. Kakorkoli, prav lepo so nas počastili, se na različne iskreno načine zahvalili Sloveniji, Karitas in dobrotnikom. Znova smo slišali, da prosijo za dobro srce tudi v prihodnje. Učenci so obljubili, da se bodo pridno učili, da bodo pazili na nove učilnice in, da bodo pomagali, da se te zgradijo. Današnje veselje je bilo torej "na kredit", pravo pride ob blagoslovu zgrajenih učilnic.

Tudi v Burundiju spoznavam kako konkretno obliko dobiva pomoč iz Slovenije, kako preudarno gospodarijo misijonarke in domači duhovniki, kadar gre za darove. Res! Mislim, da vas, dragi dobrotniki, nima kaj skrbeti.

Stopili smo v stare prepolne učilnice, ki ne premorejo skoraj nikakršne opreme. Nekaj starih klopi, v katerih namesto dveh sedi tudi po šest drobnih učencev. Bosi, v strganih uniformah, danes pa tudi navdušeni nad darili slovenskih vrstnikov, ki so jim prek revije Mavrica poslali svinčnike. Možnost hoditi v šolo, biti deležen pouka na črni celini ni samoumevna. Ogromno pomeni. Sestra Vesna pravi: "Zelo sem presenečena kako si prav vsak otrok želi v šolo, radi bi prišli do izobrazbe. Za to, da bi nekaj znali, so pripravljeni žrtvovati mnoge napore. Občudujem jih in naredila bi vse, kar je v moji moči, da bi lahko omogočili lepšo prihodnost te dežele. Če bo v Burundiju mir, potem je napredek mogoč, a ves čas smo v skrbeh. Le v miru je mogoče lepše življenje."

V besedah, ki so namenjene slovenskim otrokom, pa sestra sporoča: "Otroci, če bi videli koliko droben svinčnik pomeni našim otrokom v Burundiju, bi gotovo spoznali, da ne potrebujete bleščečih zvezkov, modernih telefonov in najsodobnejših pripomočkov. Najpomembnejši so prava volja, želja do učenja in spoznanje, da je prav nekaj deliti tudi z drugimi, tistimi, ki živijo v pomanjkanju. Vem, da mnogi v Sloveniji to dobro razumejo, zato jim tudi v imenu tukajšnjih otrok kličem: hvala!"

Škof je ob blagoslovu temeljnega kamna dejal: "Tudi zaradi del usmiljenja, zaradi dobrih del dobrotnikov, misli na drugega, smo eno v Bogu." In prav ta edinost je eno izmed najglobljih doživetij na misijonih v Afriki. Ko lahko v kateremkoli jeziku spremljaš potek svete maše, ko lahko s tisoči v polni cerkvi po slovensko moliš Oče naš, bosi neznanci ob tebi pa, v svojem jeziku, prav tako, ko podaš roko in voščiš "Mir s teboj" in veš, da te tisti, ki ti vrne pozdrav, razume in želi enako ... Takrat si vesel za milost vere.