Današnji dan je bil poseben, začet z objemi, zahvalami, obljubo vnovičnega snidenja, sestrskimi stiski rok in toplino besed. Tudi s solzami ob slovesu in spoštovanjem obljubljene pokorščine. Ne, ne govorim le o našem skupnem slovesu z misijona Kiguhu, ampak o veliko pomembnejšem odhodu s. Bogdane Kavčič, ki je pred dobrimi tremi leti s sosestrami začela delati na njivi, ki je bila tako nujno potrebna njihovega razdajanja, garanja, molitve in blagoslova. Pisal sem že o kruti nesreči avtobusa, na katero spominja dvajset križev ob grobovih pri cerkvi. Krut začetek lepega, ki se bo gotovo nadaljevalo tudi od današnjega dne naprej.

Čeprav je s. Bogdana vajena selitev na nove misijone, služenja v različnih državah in med različnimi ljudmi, jo, pravi, stisne pri srcu vsakokrat, ko ve, da se bo treba posloviti. "Take trenutke bi najraje preskočila," pravi, "šla in začela drugje." A ne gre! Seveda ne, sestre, ki si na misijonu nekaj let delijo dobro in slabo ter živijo v tesno povezani skupnosti, ne morejo ostati ravnodušne, ko se poslovi ena izmed njih. Skupaj smo le nekaj dni, a sem začutil, da je bil današnji odhod za s. Bogdano zahtevno breme. Predvsem sem v minulih dneh spoznaval kako zelo jo spoštujejo sosestre, kako radi jo imajo ljudje na misijonu, kako hvaležen ji je tamkajšnji župnik, kako trdno sestrsko vez imata s s. Vesno. Kako bi sploh lahko bilo drugače? Misijonarka, ki se tako nesebično razdaja ljudem, med katere je bila poslana, je dar od Boga. Verjamem, da ubogi v misijonih to razumejo tako.

Pred desetletji, ko so mnogi slovenski misijonarji začeli tlakovati pot tistih, ki so v Sloveniji slišali klic: "Pojdite in učite!", pa ni bilo tako. S. Bogdana je pripovedovala kako je bilo na začetku, s kakšnimi dvomi so domačini sprejemali misijonarje. Na prvem misijonu, pravi, se je kmalu po njenem prihodu začela širiti grozna laž, obtožbe, ki lahko nastanejo le v najbolj kruti domišljiji. Med ljudmi se je govorilo, da beli misijonarji jedo ljudi med katere so poslani. V večini kultur je ljudožerstvo pač nekaj najbolj izprijenega in tvorci obrekovanja so izbrali najbolj odmevno laž. Celo brazgotino na sestrini nogi so povezali z enim izmed njenih napadov na domorodce. Pa je z milino in Ljubeznijo, s podobo Kristusa, ki jo misijonarke in misijonarji nosijo predvsem s svojim življenjem in delom, dokazala, da prihaja v miru, celo več kot to, prihaja v Božjem imenu.

V zadnjih letih je bila s svojim delom najbolj predana zagotavljanju preživetja v kraju Kiguhu. Ta je trideset makedamskih in tresočih kilometrov oddaljen od (kolikor toliko) glavne ceste. Gre za kraj, ki je poln bananinih palm, rdečega prahu s ceste, skromnih bivališč, ki so mnoga pokrita še s slamo ali palmovimi listi. Predvsem pa je misijon poln revnih ljudi, zaskrbljenih mamic in očetov. Slednjih je veliko manj kot mamic, teh pa veliko veliko manj kot otrok, med katerimi so mnogi kronično podhranjeni. Če bi človek na hitro pogledal v njihove hiše in jih vprašal kako živijo, bi si mislil le: skrajna revščina, Bog pomagaj. S. Bogdana je na tem misijonu, s pomočjo Misijonskega središča Slovenije in Slovenske Karitas vodila izdelavo štirinajstih vodnjakov, izvirov življenja.

"Otroci v Afriki trpijo. Pri nas morajo mnogi bosi in skoraj brez oblačil prehoditi nekaj dolgih kilometrov do urejenega studenca, kjer natočijo vodo in jo nesejo domov, da mame lahko kaj skuhajo, operejo, da se družina umije. Doma verjetno težko verjamete, da dvajset litrov vode na dan zadostuje za veliko afriško družino. Naši otroci na lastni koži spoznavajo kaj pomeni do konca skromno živeti." Ko pomisliš na vodo, ki je ni, ko spoznaš kako nedostopna je tukaj, vidiš zakaj je prav odgovorno ravnati z njo tudi doma. Razumeš zakaj otroci in mnogi odrasli hodijo naokrog umazani ... Kako boš skrbel za čiste roke in noge, če vode primanjkuje celo za pitje? Do izgradnje studencev so imeli mnogi hude težave zaradi onesnažene vode v starih zajetjih, zaradi onesnažene deževnice. Od majhnega nas učijo, da brez vode ni preživetja, zato lahko napišem, da je s. Bogdana v te kraje nosila Življenje.

"Ne vem, če si Slovenci sploh lahko predstavljajo kakšno bogastvo, kakšen dar je pitna voda, ki priteče iz pipe v vsaki kopalnici ali kuhinji. Ne vem." V Burundiju vsak otrok ve koliko truda je potrebnega, da v oddaljenem studencu lahko zajameš čebriček čiste vode." Mnoge pobude za urejanje studencev so prišle s strani obupanih ljudi, ki so vedeli, da voda, ki jo zajemajo, ni zdrava, sredstev za urejanje zajetja pa niso imeli. "Pogosto so vodo zajemali iz smrdečih kanalov, luž stoječe vode. Človeški odpadki, listje, trava, pa tudi blato in odpadki koz in ovc. Na daleč je smrdelo po gnoju, ko smo se bližali tem nezdravim zajetjem." Veliko dela je čakalo sestro in pomočnike, ki so želeli najti čisto vodo, ki ne usahne. S. Bogdana pravi, da je na prošnjo žena, ki delajo v akciji "Z delom do dostojnega življenja" prikimala prvi prošnji za izgradnjo studenca. "Nismo bili prepričani kje začeti, kako se lotiti iskanja čistega podzemnega vira. Na naš "O, Bog pomagaj!" pa smo dobili odgovor v dveh izvrih, ki še danes napajata na stotine družin." In začelo se je.

Po vseh urejenih studencih je s. Bogdana danes prava strokovnjakinja za to področje. "Še k nam pridite, prosimo!" so klici, ki jih zdaj posluša ves čas. "Že na začetku mojega misijonskega dela so nas učili kako zajeti čisto vodo. Kdo bi si mislil, da mi bo to znanje prišlo tako prav." Verjamem, da bo z njim sejala dobro tudi na novi poti, ki jo vodi v Centralnoafriško republiko.
Že včeraj popoldne smo obiskali tudi urejen studenec, na katerega robu je v beton vpisano ime "Jana". Vem, da darovalka noče, da bi o tem pisali in govorili naglas, pa se mi vseeno zdi prav. Oprosti, Jana. Že zavoljo ideje, ki jo morda dobi kateri izmed bralcev naših zgodb. Jana Lampe je namreč ob praznovanju svoje okrogle obletnice vsem povabljenim izrazila željo, da po svojih močeh prispevajo za vodnjak (studenec) v Afriki. Saj veste, namesto daril. Plemenita želja je rodila sadove in Jana je včeraj ganjena zrla v množico ljudi, v glavnem otrok, ki so natakali vodo, pili iz čistega studenca, za izdelavo katerega so darovali Jana in njeni sorodniki, prijatelji. Nekaj nižje od zavetja je nasmejana mladina prala in sušila perilo. Lepo je bilo biti zraven in le mislim si lahko kako lepi so morali biti šele njeni občutki. "Nič, prav nič mi ne manjka, lepšega darila še nisem dobila. Nikoli!"

Sinoči smo bili po večerji povabljeni v skupni prostor sestrske hiše na misijonu Kiguhu, kjer so se sestre zahvalile za naš obisk. Kako lepo, prisrčno, s plesom in pesmijo, pa tudi z drobnimi pozornostmi. No, še bolj drobno sva izročila dva radijska telebana, ki sva se tudi s kitico ali dvema, besedo ali tremi iskreno zahvalila za vsa nova spoznanja, za dobrodoščico, skrb za naju, za mehko posteljo in varen dom. Predvsem tisto o spoznanjih še kako drži. Obiski misijonarjav so nekaj izjemnega, kako lepo je dobroti dajati glas. Poseben čar imajo tudi narodnostno pisane skupnosti, kar sva imela priložnost spoznati na vseh dosedanjih poteh. Toliko jezikov, različnih kultur in isti cilj. Toliko različnih korenin in eno drevo, ki se napaja v istem izviru.

Sosestre so se sinoči tudi uradno poslovile od s. Bogdane, ji podarile klobuk, ki ji bo prišel prav v soncu Centralnoafriške republike in zaplesale nekaj ljudskih plesov Burundija. Ker vem kako rada ima sestra dobro voljo, glasbo in ples, sem prepričan, da ji bo ta večer ostal v lepem spominu. In spet: kakšen blagoslov, da sem lahko doživel nekaj takega. Polka daleč v Afriki, Rudeči cvet s telefona, postavljenega v pločevinast lonec, da je glasba preglasila naš vrisk. S s. Bogdano se je od skupnosti na misijonu Kiguhu poslovila tudi s. Kristina, ki je odšla v Ruzo. "Po človeško bi, dragi sestri, rekli: ostanita z nami! V bogastvu našega poslanstva pa vemo, da je vedno znova treba tja, kamor nas kliče Gospod." S temi besedami so sestre stisnile roko odhajajočima sestrama.

"Naši" sestri Vesna in Bogdana sta v mnogih življenjskih zgodbah vedno znova spoznavali kako dober je Gospod in kako prav je, čeprav je težko, živeti v pokorščini in se odzvati klicu. In besedno zvezo "težko je" sestri še kako dobro poznata. Srh me spreleti, če le pomislim na zgodbe, ki jih je pisal genocid v Ruandi, zverinsko klanje, ki sta mu bili priči, nemoč, ko so ju poklicali drugam, skrivanje otrok in žena, ki bi ju z lahkoto stalo življenja. Bilo je vredno manj, kot ... manj, kot ... sploh ne najdem primerjave. V treh mesecih so z mačetami, ki so bile edino orožje, umorili osemsto tisoč ljudi! Morija, ki je iz ljudi naredila divje krvoločne zveri, iz tistih, ki so si drznili pomagati ubogim ljudem pa, človeško gledano, svetnike. Trupla ubitih so bila v najhujših dneh zložena v skladovnice ob glavnih cestah. Sestra Vesna je v tistem hudem času pisala dnevnik, ki ne obstaja več, izginil je v plamenih, spomini so ostali in zdi se mi, da sta sestri vso grozo, negotovost in nemoč tistega časa primerno "predelali", saj danes zmoreta pripovedovati o preživetem Križevem potu. V dnevniku je na dan med genocidom, ko je sestra prejela čebulici gladiol pisalo: "Ko bosta roži na pomlad zacveteli v beli in rumeni barvi, bo naš cvet že žarel v rdeči. Pri Bogu." Ni bilo videti luči na koncu tunela, ni bilo slutiti preživetja v krvavem kotlu maščevanja. A Bog je, hvala mu, hotel drugače.

Po srhljivih zgodbah in naukih, ki se človeštva po nobeni vojni ne primejo, smo spraševali na današnji poti, ki nas je, obarvana s prahom makadama in pospremljena z luknjami v asfaltni cesti, pripeljala na severo-vzhod dežele, skoraj na tromejo med Burundijem, Ruando in Tanzanijo. V Ruzo, na misijon, v katerem je ogromno slovenskih sledi in dobrih del našega človeka. Pokrajina se je spremenila, rdeča barva zemlje je še bolj žareča, drugačna je gradnja hiš, spremenila se je temperatura, ostajata pa podobna revščina in enako zdravilo, ki jo blaži: delo misijonark in darovi dobrih ljudi.

Ko smo zjutraj s. Bogdano vprašali s kakšno mislijo se poslavlja z misijonske postojanke, je s težavo in solzami v očeh dejala: "Z žalostjo in veseljem!" In z obojim smo se danes srečevali ves čas ... Od nerazumljive groze, bolečine in žalosti ruandskih spominov, prek veselih nasmehov in pozdravov ljudi ob poti, do veselja novega srečanja z nasmejanimi sestrami v kraju Ruzo. Jutri pa naprej. Ko bi le lahko preskočili bolečino, a kaj, ko je v Afriki in misijonih to tako zelo težko ...