Amahóro, dragi naši! Amakúru? Kako se imate? Murakozačáne ... Tale zadnja je "hvala". Mura, koza, čane ... Ja, kakšna slovenska beseda v njihovih dolgih skovankah mi pomaga, da si zapomnim vsaj kak izraz, s katerim lahko "očaram" domorodce. No, za pritegnitev pozornosti je, vem, dovolj že moja polt, za kaj več sem pa pretrde glave.

Težave imam. Vsak dan se nam zgodi toliko reči, srečamo toliko ljudi in slišimo toliko zgodb, da res ne vem kaj izbrati za vsakodnevni blog, kaj prihraniti za naslednji dan in kaj "pozabiti". Podobno, kot takrat, ko mora človek sprazniti prepoln disk s fotografijami in ne ve od česa se posloviti, kaj morda ohraniti ... No, ve pa, kaj mora nujno obdržati. In med tistim, kar moram ujeti v mrežo spomina, je današnji pogovor s s. Bogdano, ki je včeraj, ko smo se odpravljali na pot, rekla: "Ne skrbite, kruh bomo kupili pa v Žireh." Ja, sestra je doma z žirovskega konca, desetletja v Afriki torej niso izbrisala lepih spominov na mladost in čas, ko so po pomembnejše reči skočili v bližnje mestece.

Ko smo se danes odpravljali na odhod na nov misijon, po tistem, ko smo si ogledali velike uspehe slovenske dobrote na misijonu Ruzo, sem sestro povabil pred mikrofon. Vem, prav nadležen sem že z njim, a ne gre drugače, zato sem tukaj. Nastal je pogovor, ki se mi, zaradi odgovorov misijonarke, zdi zelo lep.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------
S. Bogdana, misijon Ruzo ima močan slovenski pečat tudi zaradi vašega dela na njem. Kako ocenjujete napredek v tem delu Burundija, skoraj na tromeji med Burundijem, Ruando in Tanzanijo?
Največji napredek je gotovo nova porodnišnica, možnost, da matere rojevajo v dostojnem in varnem okolju, močno se je zmanjšala smrtnost novorojenih otrok. Pomembna je voda, ki se zdaj zbira v velikih cisternah in omogoča preživetje ljudi, pa tudi delo centra. Tu je veliko vzgojnih in drugačnih konferenc, pa zdravstveni center, ki pomaga ubogim ljudem, ki trpijo predvsem zaradi malarije in ostalih nadlog, pri reševanju katerih so pomembni čas, hiter odziv in sploh možnost primerne oskrbe. Ruzo zdaj vse to ima. Zato v kraju žari zahvala Slovenski Karitas, Misijonskemu središču Slovenije in Ministrstvu za zunanje zadeve, predvsem pa vsem dobrim ljudem, ki so slišali klic ranjene Afrike.

Sestra, ob besedi "žari" sem pomislil na žar v vaših očeh in vaših korakih, na ljubezen, ki žari iz vsega, kar ste storili v letih misijonarke, iz vsega, kar ste in kar počnete tudi danes. Odkod pri vaših letih vsa ta volja in energija?
Oh, ne lomite ga ... Hvala za kompliment, le kako naj odgovorim nanj? Preprosto. Vse bi dala za moj poklic! Poklic, ki je hoja za Kristusom, hoja, ki je ne zmoreš sam. Le v skupnosti gre, skupaj z drugimi. Če si sam, ne moreš narediti ničesar velikega. Naša skupnost mi je vedno veliko pomenila, skupna molitev je tisto, v čemer dobimo največ moči.

Kaj pa Žiri? Glede na vašo misel včeraj sklepam, da bo rojstni kraj za vedno ostal živ v vas.
Zmeraj! Kjerkoli sem, kamorkoli sem poslana, vedno mi na misel prihajajo moje Žiri. Ko se odpravljamo po nakupih, po domače rečem: "Bomo šli pa v Žir nakupovat kar je potrebno." Ne vem kako, da ta misel hodi za menoj že vsa leta, odkar sem šla od doma.

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------
Lepa je tudi govorica naših dveh sester, ki vsaka zase že z melodijo in določenimi domačimi besedami oznanjata odkod sta doma. Žiri zdaj poznate tudi vi, s. Vesna pa prihaja z Blok in lepo je slišati njeno govorico, s katero ne more zatajiti kje so pognale njene korenine. Lepo je opazovati tudi njuno medsebojno povezanost, slišati koliko lepega in hudega sta že doživeli skupaj. Težko je ločiti med njunimi ruandskimi in burundskimi spomini, z lahkoto pa razbereš kaj razumeta kot pomemben del njunega poslanstva. S. Bogdana ob skoraj vsakem vprašanju nekako pripelje svojo misel do studencev, vodnjakov in pomena čiste vode za ljudi v Afriki, s. Vesna pa zdaj najraje zavije k "njenim otrokom" v center Akamuri. K najlepšim otrokom tega sveta, pravi. Seveda, česar je polno srce, to usta govore.

Joj, ko bi si človek mogel zapomniti vse, kar sestri pripovedujeta na dolgih poteh, za mizo ob obrokih ali takrat, ko spoznavamo določene misijone. Kaj vse sem slišal, nad čem vse sem bil začuden, kolikokrat pretresen ali nejeverno presenečen. Kakšne zgodbe! Denimo: smo v deželi, v kateri je, pravijo, predsednik pred volitvami svoje nasprotnike utapljal v vrtincu velikega jezera. Menda so jim podaniki zvezali roke na hrbtu, jih obtežili s skalami in vrgli v smrt. Pred nekaj leti, ne v davni zgodovini minulih stoletij. Danes je država polna (njegovih) nenavadno pisanih spomenikov s podobami orla, ki govorijo o zmagi "pravega" in trdijo, da priborjene svobode ne more nihče odvzeti. Predsednik spreminja zakone in ustavo, ker želi postati kralj. Zaukazal je, da se ob četrtkih ljudje zbirajo pri spomenikih (ki jih je res veliiiiko) in molijo zanj in za domovino. Slišati je, da vpeljuje svojo vero, ki je krovna in pod katero so lahko združena različna verstva, živa v Burundiju ... Ne, Afrike ne moreš razumeti, ne smeš se pretirano spraševati. Odgovorov ni, ali pa jih ne bi razumel.

Z Izidorjem sva včeraj prvič slišala, da komarji, ki so okuženi z malarijo, letajo naokoli le med deseto zvečer in četrto uro zjutraj. Takrat je torej modro biti pod mrežami. Tablete, ki nadomeščajo cepivo, ki ga ni, to pot jemljeva redno in z upanjem, da bo vse lepo in prav.
V spominih iz Burundija mi bodo gotovo ostala tudi pisana oblačila žena, tipična afriška barvitost tradicionalnih oblek. Pri današnji jutranji maši, sem med lepo pesmijo postal pozoren na jok dojenčka, ki ga ni bilo videti. Kmalu sem opazil mlado mamico, ki je zavrtela culo z otrokom, ki je pred tem ves čas mirno spal pod veliko ruto, ki ga je prekrivala z lepimi rumenimi vzorci. Tipična podoba afriške matere s culo na hrbtu in dojenčkom v njej. Na poti, v zdravstvenem centru, pri maši, doma ali na polju. Pogosto svojega bratca ali sestrico na tak način prenašajo otroci, ki so komaj nekaj večji od tistega, ki sedi zadaj.

Zvestoba je vrlina, nezvestoba pa je v Burundiju lahko tudi kaznovana. No, zakonov o tem ne boste našli, živalice, ki jih ponekod žene nabirajo v močvirjih, pa. In potem, kaj ima to opraviti z zvestobo? "Drobne žival'ce žene zamešajo v hrano, ki jo postrežejo nezvestemu možu, da se mu malo zmeša," smo slišali. "In potem "ne vidi" drugih žensk. Žena si misli: na, zdaj pa glej za drugo, če moreš!"
Ko smo danes spoznavali kaj vse premore velik center na misijonu Ruzo, smo videli veliko porodnišnico, ki jo je pred leti blagoslovil urednik Ognjišča Božo Rustja. Pred njo je bila danes dolga vrsta mamic, ki so prinesle otroke na sistematski pregled. Kakšen vrvež in kakšen jok, ko so skušali stehtati prihodnost celine. Medicinske sestre so razdelile posebne kratke hlače, ki imajo dolge in močne naramnice, za katere male junake in junakinje obesijo na velik kavelj, ki binglja s stropa. Na posebni tehtnici odčitajo težo malčka in ga z mamico napotijo na nadaljevanje pregleda. Ordinacija je mokra. Posebej pod tehtnico, kjer mladi obiskovalci pač spustijo kar imajo. Plenic seveda ni.

V Ruzu imajo tudi center za podhranjene, ki je, žal, ves čas obiskan in popolnoma zaseden. V oskrbo uspejo sprejeti le kronično podhranjene, ki jih je zaradi revščine res ogromno, vsak teden sprejmejo dvajset novih pacientov. S podobnimi stiskami se bomo srečali tudi jutri, ko bomo na naslednji postojanki obiskali center za podhranjene otroke, ki so ga pred leti v Pustni Sobotni iskrici pomagali obnoviti poslušalci Radia Ognjišče.

Razkazali so nam zdravstveni center, ki ponosno premore tudi mladega zdravnika. Potarnal je, da je težko delati tako globoko na podeželju, kamor je prišel v sklopu akcije "Z delom do dostojnega življenja". Rad bi delal v skupini, napredoval in delil izkušnje s kolegi, pa sta ga Jana in s. Vesna opogumili, da je čudovito tudi to, da je on lahko tisti, ki deli svoje znanje osebju, ki je ob njem. Ogromno dela imajo. Težko si predstavljate kakšna gneča je bila v sprejemni sobi. Oboleli z različnimi boleznimi, med katerimi, kot pravim, prevladuje malarija. Polne so sobe na otroškem oddelku, polne tiste za posvetovanje, polna je porodnišnica. Povabili so nas na ogled poporodne sobe, v kateri so na posteljah ležale mlade mamice, ki so ponosno pokazale novorojenčke, ki so bili danes najpogosteje četrti otrok. Težko ocenim starost mamic, a gotovo lahko zapišem, da so bile mlade. Nekatere zelo mlade.

V tem delu Afrike velja tradicija, da novorojenčka takoj po porodu ne okopajo. Le povijejo ga in mu s posebno tekočino premažejo oči, da preprečijo infekcijo. Naslednji dan pa ga, pod tekočo vodo, okopa stara mama. Hrane porodnišnica ne zmore zagotoviti, zato mamice obiščejo sorodniki, ki prinesejo tudi kaj krepkega za pod zob. Tretji dan pa, če vse poteka brez posebnosti, skupaj odidejo domov.
Na misijonu se pozna tudi preventivno delo, osveščanje ljudi o pomembnosti higiene, preventivi na različnih področjih. Nekdaj so na dan sprejeli od tristo do štiristo bolnikov, danes veliko manj. Porodnišnica je imela nekoč le devet postelj, na njih, zložene so bile skupaj, pa dvajset žena. Danes imajo v porodnišnici 190 porodov na mesec in vrsto sob s posameznimi posteljami, ki jih je, skupaj s tistimi v zdravstvenem centru, okroglih sto. Srečali smo tudi gospo, za katero so v zdravstvenem centru ponosno povedali, da šteje sto let. Nekaj izjemnega za črno celino.

Popoldanske ure današnje srede smo preživeli v Toyoti, terenskem vozilu, ki ima v Afriki, kaže, poseben status. Skoraj nobene druge znamke terencev ne srečaš na cestah, ki vodijo iz kraja v kraj. No, resnici na ljubo: prometa v tem delu države res ni veliko, skoraj nič ga ni. S. Vesna pravi, da jo vožnja te velike mrcine veseli in sprošča. In res izvrstno obvlada ta "nobel traktor", ki ima, nisem vedel, dva bencinska rezervoarja. V vsakem je 83 litrov goriva in danes smo na poti preklopili črpanje iz enega v drugega. Kilometri tukaj so daljši kot pri nas. Počasneje jih premaguješ, saj radi presenetijo z bolj ali manj globokimi luknjami. Za nami pa je tudi kar nekaj izjemno lepe nove ceste, ob kateri rastejo hiše. Včasih je reka prinašala napredek, pozneje železnica, danes cesta.

Srečujemo se z mnogimi težavami Burundija, poslušamo in doživljamo zgodbe skrajno revnih ljudi, a tudi tokrat lahko zapišem, da so še in še prijazni. Ne morem si predstavljati kaj neki lahko tako prijazne, skromne, dobrovoljne in vljudne ljudi spremeni v krvoločne bojevnike, ki ne poznajo usmiljenja. Sestri odgovarjata: psihologija množice, ki pri nevednih lahko sproži marsikaj. Tudi zaradi izkušenj s takimi spoznanji večina evropskih držav odsvetuje kakršnokoli nenujno pot v ta del srca Afrike. Ko sem doma iskal podatke o Burundiju, sem najprej naletel na stran Ministrstva za zunanje zadeve, ki s klicaji in rdečimi črkami v okvirčku opozarja na nevarnosti. Pa imam občutek, da nimajo prav. Verjamem, da kot "destinacija", ki bi jo ponujale turistične agencije, še nekaj časa ne bo ravno med prvimi, ne vidim pa zakaj naj bi bila nevarnost tako huda, da bi pot odsvetovali. Morda le zaradi resnice: previdnost je mati modrosti.
Tudi sestri vedno znova rečeta: Burundi ima lahko lepo prihodnost. Če bo le mir v državi. Ta pa je, uči zgodovina, med tukajšnjimi ljudmi, s to politiko in razlikami med narodoma, zelo krhek. Vsaka vojna ustavi napredek in pomrači prihodnost. Vsem tem otrokom, mladini, pa tudi odraslim, ki stojijo ob poti, vsem, ki nas pozdravljajo z zaprašenih dvorišč revnih domov, vsem, ki pritečejo do nas in nam stiskajo roko v pozdrav in želijo mir, vsem, ki bolni prihajajo po pomoč na misijone ... Vsem, vsem iskreno želim obilo trdnega miru. Da bi rdeče črke s klicaji čimprej izginile iz okvirčkov na spletnih straneh.