Dan, kot ga še ni bilo, enkratna doživetja. Gotovo enkratna! Kaj podobnega se človeku najverjetneje ne more zgoditi dvakrat.
Četrtkovo jutro se je začelo s sveto mašo na misijonu Rwisabi, po zajtrku pa smo jo mahnili k osnovni šoli v kraju Nyangungu. Vmes sem izvedel, da moje tarnanje nad piki komarjev ni upravičeno, bolhe da so me. Menda. Nobenih posebnih navodil nisem dobil od poznavalcev. "Doma operi vse, kar imaš v kovčku. Vse!" Bom, hvala. Če bi zdajle končal, bi napisal: lahko noč, pa eno bolho za pomoč, a ne gre, saj nisem niti dobro začel.

V našem današnjem urniku je pisalo: obisk osnovne šole, ki je bila leta 2016 zgrajena s pomočjo Slovenske Karitas in Ministrstva za zunanje zadeve RS. Kratko, jedrnato, celo malo suhoparno. A obisk se je izkazal za vse prej, kot to. Vse prej. Noro!
Po kakih dvajsetih minutah vožnje v rdečem prahu novega jutra, smo dospeli do majhnega kraja, ki premore nekaj razpadajočih lesenih barak, v katerih je, kot ponavadi v teh koncih, kak skromno skromen bar, frizer in brivec. Če se pred lokalom kadi, ob vratih pa je na kavelj nataknjeno sveže meso z muhami, pa gostilna. Naj vas domač in dobro znan izraz ne zavede. Pred hišico je ponavadi le majhen žar, na njem pa na vejo nataknjeni koščki mesa. Značilnost teh krajev, okusni ražnjiči s francoskim imenom in ponavadi s črno prepečenim mesom. Ni slabo. Kamorkoli se pripeljemo, povsod nas pozdravljajo mimoidoči, ob hišah stoječi, na travnikih čepeči, na njivah premočeni ali na dvoriščih sedeči. "Belci, pozdravljeni! Kako ste? Dober dan, dobrodošli ..." Danes smo se nekajkrat srečali tudi s tistimi, ki so dodajali še: "Imate kaj denarja? Revni smo." Pa jih ni veliko, glede na revščino, ki tare deželo, res ne.

Po nekaj sto metrih od majcenega kraja, smo zaslišali petje in kmalu opazili prve otroke, ki so prepevali, vriskali, vpili in pozdravljali goste. Nas, ki smo sedeli v beli Toyoti in nejeverno zrli v to neskončno množico malih šolarjev. Neumorno so mahali z vejami, listje je šelestelo v vetru, otroci pa tekali ob počasi vozečem terenskem avtu. "Fant, takole se je počutil gospod maršal, ko je prišel na kak "spontani" obisk. Nekaj podobnega, v veliko večji razsežnosti, se ve, doživlja papež, ko iz papa-mobila pozdravlja veselo množico." Nisem vedel, naj mi bo nerodno, naj snemam kolikor morem, naj se prepustim trenutku in si skušam čimveč zapomniti? Otroci, bilo jih je skoraj tisoč, so vsi nasmejani verjetno pričakovali predstavnico Karitas Jano Lampe, dobili pa še radijsko pošiljko, s. Vesno Hiti in domačo sestro usmiljenko, ki je bila z nami. Pozneje se je pokazalo, da so pričakovali kar vse, a meni je bilo, priznam, nerodno. Zahvaljevali so se za pomoč, novo šolo, pot v lepšo prihodnost.

Ko smo izstopili iz avta, so otroci pozdravom z olistanimi vejami dodali še pravi afriški napev. Že ta bi me privzdignil, slovesnost trenutka pa me je danes ponesla v radostne višave, me ganila in čudila obenem. Se vam je že kdaj zgodilo, da bi slutili, da je pred vami nekaj nepozabnega, nekaj, kar na vsak način želiš ujeti tudi na fotografijo ali video v telefonu, pa ne veš, če bo tam še dovolj prostora? Meni se je. Danes. Med potjo skozi spontani špalir sem slišal neverjetno bogato bobnanje, navdušeno večglasno prepevanje in šumenje množice. Nevljudno sem brskal po telefonu, upal, da je zgodovina prenešena v oblak in brisal, kar mi je prišlo pod roko. Jure, pripravi prostor. Slutim, da boš tole, kar vas čaka, želel pokazati doma. Tudi sebi, ko boš obujal spomine. Imel sem prav.

Na koncu špalirja je bil sredi množice možak z mikrofonom, ob njem šolar s preprostim dotrajanim zvočnikom na glavi. "Welcome in Nyangungu!" Za hrbtom govorca je bilo deset odraslih bobnarjev, postavnih mož, oblečenih v tradicionalna oblačila v narodnih barvah Burundija. Tudi veliki in težki leseni bobni z napeto kožo in močnimi palicami so bili v zeleni, beli in rdeči barvi. Kakšen ritem, kakšna glasba, petje, kakšen ples teh mož, ki so hkrati še izvrstni akrobati ... To je prava Afrika! Vroč dan, rdeč pesek, na stotine otrok, glasen smeh in besede zahvale. No, tudi vse ostalo je del slednjega. Veselje zaradi pomoči ljudi iz države, ki je večina najverjetneje nikoli ne bo znala pokazati na zemljevidu. Vedo pa, da iz Slovenije prihajajo ljudje in ustanove, ki jim je mar zanje.

Otroci so po razredih prihajali pred nas, neumorno prepevali v pripeki dopoldanskega sonca. "Hvala za šolo, hvala za vaše srce, hvala za vašo pomoč!" Najmlajši so oponašali zajčke, nekoliko starejši prepevali večglasno, šolarji v višjih razredih pa so pripravili točke, v katerih so peli, plesali in v dolgih pesmih pokazali kako globoko sta posluh in ples zakoreninjena v tukajšnjem človeku. Od nekdaj. Gostje nismo mogli dovolj zares pokazati navdušenja. Odprtih ust smo strmeli v nastopajoče, občudovali vse, kar se je, kot v kakem dobrem dokumentarnem filmu, odvijalo okoli nas. Neverjetno! Bobnarji so s kratkimi vmesnimi skladbami povezovali nastope otrok, vmes in na koncu pa znova jemali dih in navduševali s samostojno točko. Ko bi slišali uigranost, ko bi videli to usklajenost. Res sem bil navdušen!

Nastopajoči so imeli okoli glav posebne papirnate trakove, ki so izgledali kot krone na kratko postriženih glavah nasmejanih otrok. Peli so kot eden in bili deležni tudi navdušenega sprejema ostalih sošolcev in vseh, ki so občudovali njihove nastope. Papirnati trakovi so bili izdelani iz popisanih stranih šolskih zvezkov. V Burundiju ima pač vsaka stvar vsaj dvojno življenje. Plastenke postanejo ograja ali igrače, vrečke, ostanki gume in podobni odpadki so pravo gradivo za žoge, koščki obdelanega lesa so s spretnimi prsti v trenutku lahko polica ali otroška igrača, ki, navezana na meter vrvice, postane skoraj daljinska. Prizore s plašči pnevmatik in leseno palico v rokah otroka, pa so tako ali tako dobro znani večini. Zvezki torej lahko zaljšajo nastopajoče pevke in plesalce, iz njihovih popisanih listov je bila izdelana dolga veriga, ki je lepšala pročelje šole, iz njih so izdelali celo zavese v pisarni gospe ravnateljice.
V posebej za danes spisanih kiticah so otroci ob plesu izražali zahvalo, odrasli govorniki pa so ji dodali tudi vrsto prošenj. Brez skrbi, priložnosti za dobro delo v Afriki zlepa ne bo zmanjkalo.

Ob dvorišču šole, ki je bilo prizorišče te lepe in dolge prireditve so visoki evkaliptusi, ki so služili tudi kot "tribune za častne goste". Spretni fantini so splezali visoko v krošnjo dreves, si poiskali primeren prostor in iz ptičje perspektive spremljali zanimivo dogajanje. Pa kako visoko so priplezali! Joj, kakšen vik in krik bi zagnali slovenske mamice in očetje, če bi jim prišlo na uho, da njihovi otroci v času pouka plezajo po drevesih in se nenadzorovano zibljejo na vejah. Tukaj pa: pod njimi vsa šola, s celotnim učiteljskim zborom vred, pa nič ... Še opazili jih niso. Ja, v Burundiju smejo otroci še danes plezati na drevesa. In odlično jim gre!

V zadnjem delu prireditve se je nekaj omenjenih bobnarjev v plesnih korakih bližalo prostoru, odkoder sem lovil enkratne podobe glasbenikov pri plesu, vratolomnih skokih v zrak ali igranju na te ogromne instrumente. Gledal sem in gledal, postavni možje pa so se mi ves čas približevali, naredim korak nazaj, oni gibko dva naprej. In že so ob meni. Ojoj! Naenkrat nisem več slišal glasnih bobnov, ne videl ljudi ob meni, le zmedeno sem se spraševal kaj me čaka, kakšnega "prostovoljca" iščejo. Nikoli nisem pogumno dvigoval roke, ko so iskali prostovoljce. Posebej ne, če so bili ti poklicani na ples. Danes pa tole.

Prav po belsko štorast začnem poplesavati, kar opazim, da me dva bobnarja skušata prijeti pod roki, dva okoli pasu, zadnji par pa pod koleni. Čakaj, tole bo pa nenavaden ples. Slišal sem besede v nerazumljivem jeziku, krik ali dva, smeh skoraj tisočih otrok ... in dojel: "Ojoj, fantje bi me radi nesli!" Kam, kako? Ubogi muzikanti, pojma nimajo kako težak zalogaj je lahko prehranjeni belec malo pred petdesetim letom. Nimajo pojma kakšno breme si nalagajo. Izgubljal sem tla pod nogami, v rokah držal telefon in snemalnik, s hrbtom in nahrbtnikom pa gledal proti tlem in se prav trapasto počutil. Z desne se mi je ves nasmejan in z objektivi opremljen bližal Izidor, malo dlje se je "kot pečena piška" smejala Jana, celo s. Vesna je le skozi telefon opazovala dogajanje in iskala priložnost za nenavadni posnetek. Dobila ga je! Jaz pa sam. Hm, pa taki prijatelji. Kdo ve, če se ne bi le smejali in snemali, ko bi me, nesrečnika, denimo, nesli v kotel. Pišuka!

Zrl sem v močne, pa vedar rahlo zadihane fante. Če bi ne bili iz Nyangunga, bi rekel, da so bili videti zardeli v obraz. Pa mi verjetno ne bi verjeli. Skratka, kratka avantura, ki je ne morem niti poimenovati "plesna", lahko pa ji rečem "zanimiva" in "enkratna". Ko so me spet postavili na noge, so si najbrž mislili: "Uf, tale pa nikoli ni vedel kaj je center za podhranjene. Ah, te nepravično porazdeljene dobrine."
Ob koncu neverjetne prireditve Sloveniji v čast, smo spoznali še utrip v učilnicah, razdelili svinčnike, bili deležni obljube, da se bodo učenci še naprej trudili in prošenj, naj Slovenci pomagamo tudi vnaprej.

In res, v Afriko, tudi v Burundi, slovenska pomoč prihaja v različnih oblikah, pa tudi prek različnih organizacij in posameznikov, ki jim je mar. Na tej poti spoznavam, da je med njimi gotovo edinstvena in enkratna akcija "Z delom do dostojnega življenja". Koliko neverjetnih zgodb o "vnovičnem rojstvu", vstajenju iz revščine in prerojenem upanju smo lahko slišali. Ker se Jana ves čas srečuje z družinami, ki jim njihov projekt daljša življenje, prinaša smisel, srečo in upanje, smo lahko slišali kako hudo je brez zaposlitve in kako lepo ga osmisli pošteno plačano delo. "Ne najdemo pravih besed, da bi rekli hvala. Pred srečanjem z vami smo bili brez zaposlitve, brez načrtov za prihodnost, skoraj brez hrane, odrinjeni na rob revne družbe. Danes smo spoštovani delavci, ki si lahko privoščijo tudi do tri obroke na dan." Nekateri so si že zgradili hišo, razširili družino in živijo lepo družinsko življenje.

Na prostrani plantaži ananasa smo obiskali skupino, ki je del projekta. Pod vročim soncem so okopavali že kar močne sadike ananasov. Kakšno delo! Zahtevno, skupinsko in podprto s strani Slovencev. Hvala!
V zahvalo nam je omenjena skupina kar sredi prašne ceste, ki povezuje različne dele polja in občine, odigrala predstavo o tem, kako lahko revna družina najde pomoč pri sestrah na misijonu. Kakšni igralci, človek je razumel vso zgodbo, pa čeprav ni poznal niti ene same besede nastopajočih.

Burundi ima talent! Jaz pa novega kozlička. Oprostite, ni moj. Le znova sem se domačinom zdel primeren za to, da sprejmem njihovo darilo vsem nam, ki smo jih obiskali. Najprej smo mislili, da je živalca, ki tu na podeželju veliko pomeni, le del "predstave", da nato ostane med ljudmi, ki so jo darovali (kot je bilo na Madagaskarju), pa smo se motili. "Pustimo ga tu, naj jim dobro služi, saj vemo, da je drobnica na podeželju pravo bogastvo." Pa so nas podučili: kje pa! Niti omeniti ne smete. Največja sramota je, kadar obdarovanec zavrne tvoje darilo. Tako bodo skupnosti kupili novo kozo, dar s "fiksom" pa je v rejo odpeljal gospod župnik.

Ko smo se zvečer odpravili še na kratek sprehod po poteh okoli misijona Rwisabi, se je znova potrdila resnica: kamorkoli se odpravi "muzungu", belec, tam je kopica domačinov, predvsem otrok, ki mu sledijo. Nekajkrat smo že imeli občutek, da se otroci kar nekoliko bojijo belega obraza, da v strahu pogledajo stran, če se srečajo naše oči. Pisal sem že o tem. Pa smo nocoj naredili kratek test. Z Izidorjem sva hodila spredaj in mirno klepetala, nakar se obrnem, dvignem roki in glasno rečem: "Kdo se boji belega moža?" Otroci so v hipu zbežali proč. V trenutku so jo, kot eden, mahnili med cvetoče grmičke kave, med velike bananovce ob poti ali po zaprašeni cesti nazaj proti domu. Vsi! Kot eden. Malček, ki je v strahu pozabil svoje unikatno leseno kolo, se je vrnil ponj in tekel nazaj proč od mene. Poskus uspel, domneva potrjena: velik belec z brado in v kratkih hlačah v Burundiju seje strah v kosti.

Zdajle torej poiščem le še bolhe in komarje ter vprašam: "Kdo se boji ... " Lahko noč in eno bolho ... Ne, saj se gotovo bojijo, kajne?
Aja, pa da ne boste v skrbeh, otrokom je kmalu postalo jasno, da gre le za igro. Še in še bi jo ponavljali, a na misijon je padla noč, zasvetila je luna v obliki črke "U". Ni kaj, res smo na drugem koncu sveta.