10. dan: petek, 5. julij

Kdaj ste bili nazadnje lačni? Ne, kdaj ste bili nazadnje lačni in ni bilo nobene možnosti, da bi karkoli dali pod zob? Očetje, matere, smo kdaj pestovali jokajočega otroka, vedeli, da je lačen, pa nismo imeli ničesar, prav ničesar kar bi ga potolažilo? Lakota v našem svetu je drugačna od tiste, ki mori otroke in odrasle v Burundiju. Če bi se človek v najetem turističnem avtu (če bi jih Burundi, recimo, imel) vozil po tej lepi deželi, verjetno ne bi pomislil na lakoto množic. Vse naokrog bi ga pozdravljala obdelana polja, v vsakem večjem trgu pa kopica ražnjev, ob katerih ponujajo pečeno meso, kruh ... A ne za malega človeka, ne za družino, ki ne premore niti strehe nad glavo, ne za mamico, ki ne more dobiti nikakršnega dela in ne za očeta, ki si mora izposoditi celo "motiko". Ne premorejo ničesar, le drug drugega imajo. In upanje, da jim bo kdo pomagal, željo delati, priložnost stopiti iz sveta lakote, bolezni in umiranja.

"Dobroti dajemo glas, Burundi 2019" je akcija, ki nas je v sodelovanju s Slovensko Karitas ponesla med projekte, ki uspešno živijo le zaradi dobrote slovenskega človeka. Neizmerna je! Kako rad bi, da bi prav vsi slišali o konkretni pomoči, trajnostnem pomenu akcije "Z delom do dostojnega življenja". Nekajkrat sem jo že omenil, res sem navdušen nad njo. Kolikim so pomagali, mnogi so doživeli, da je svet lahko drugačen, dnevi lepši. Pa "Za srce Afrike", sodelovanja z Misijonskim središčem Slovenije, Ministrstvom za zunanje zadeve. Odlično, zgovorno in vzpodbudno!
Minula dneva pa smo preživeli na misijonu, katerega del govori tudi o dobrem srcu poslušalcev Radia Ognjišče, ki so pred sedmimi leti v Pustni Sobotni iskrici z darovi pomagali obnoviti center za podhranjene otroke na misijonu Rwisabi. Ko se srečaš z velikimi očmi lačnih otrok, njihovimi vdrtimi lici ali napihnjenimi trebuščki, ko začutiš skromnost in skrbi njihovih mamic, ki prav tako tolčejo nepopisno lakoto, si poln vprašanj, misli o nepravičnem svetu, krivicah, ki se jih, kaže, ne da popraviti z mednarodnimi pogodbami in donatorskimi konferencami. Bojim se, da bo do konca časov tako ... Malemu človeku bodo pomagali darovi malega človeka. Drobni evri posameznikov so v Burundiju obnovili prostore, ki zdaj že vrsto let dajejo zavetje materam z otroki. Vsak dan jim nudijo pet obrokov, bdijo nad zdravstvenim stanjem kronično podhranjenih in jih učijo kaj lahko naredi vsak izmed njih, da bo jutri lepše.

Na dvorišču tega centra upanja sem v pogovoru s s. Vesno Hiti izvedel, da je podhranjenosti v Burundiju še vedno veliko. V prvem stavku se je zahvalila vsem darovalcem, posebej otrokom v Sloveniji, ki jim je zaželela, da bi vedno imeli srce za človeka v stiski. "Ko vprašam otroke v Sloveniji, če vedo kaj pomeni biti lačen, prikimajo in pravijo: seveda, saj smo že bili lačni. Pa jim povem, da je najhujša lakota takrat, ko lačen otrok sploh ne ve več, da je lačen. Ko njegovo telo niti ne občuti lakote. Smrtno nevarno! V centru za podhranjene otroci dobijo pravo proteinsko hrano, mamice skušajo naučiti kako in kaj kuhati prav, spremljajo jih tudi potem, ko, nekateri po dolgih mesecih, lahko zapustijo center. Žal pa se mnogi vedno znova vračajo." Podhranjeni otroci imajo premalo manjkajo beljakovin in proteinov, napihnjeni trebuški so znak tega pomanjkanja in prevelike vsebnosti hidratov. Kuhane banane in manjok pri vseh obrokih nista dovolj, najhujša lakota pa nastane, ko ostane le še sladki krompir.

V ta center prihajajo otroci iz bližnje in daljne okolice misijona. Vsak mesec je v njem približno dvajset novih otrok, ki se po različno dolgem času vrnejo zdravi domov, a posledice hude podhranjenosti se lahko poznajo tudi vse življenje. Če v Rwisabiju ne bi bilo tega centra, bi bila smrtnost otrok v rosnih letih še veliko večja. Že ob prvem stiku z otroki v centru za podhranjene smo začutili in videli, da so hudo bolni. Veliko manj smeha, nobenega radoživega skakanja okoli naših elektronskih aparatov ni bilo. Mirni otroci so se rahlo nasmehnili, če smo jih ogovorili, takoj nato pa so se nemo zazrli v daljavo. Sicer so radi splezali v naročje, podali roko, a plamen radosti je bil v njih pogašen. Verjamem, da tli in vem, da ga bodo v centru spet razplamteli. Upam, da prav pri vseh.

V atriju poslopja so klopi, nekaj prav lepo urejenih igral in trava, razkošje, ki ga v skromnih domovih ne premore nihče od bolnikov. Največje razkošje pa so redni obroki, ki vračajo zdravje, vdihnejo življenje. Draga Pustna Sobotna iskrica, dragi naši darovalci, hvala! Tako kličejo sestre, zdravstveno osebje, starši, otroci, pa tudi sodelavci našega radia, ki vemo, da vedno lahko zaupamo vaši darežljivosti, zdaj pa smo tudi "preverili" kako so ravnali z darovi. Preudarno, odgovorno, s pogledom naprej. Misijonarke, hvala in bravo!

Ljudje na podeželju Burundija živijo v hišah, ki so narejene iz blata, imajo skromna vrata in so brez steklenih oken. Lesena polkna zapirajo pot vročini. Pogosto so v hiši tudi koze, ovce, morda kak prašiček. V "sobah" z blatnimi tlemi ni omar, stolov ali miz, v spalnicah pogosto ni postelje. Med stenama je ponavadi razpeta vrv na kateri imajo stanovalci oblačila. Otroci v glavnem premorejo par hlač in majico, če imajo srečo in možnost hoditi k pouku, potem nadvse skrbno ravnajo tudi s šolsko uniformo, ki je sestavljena iz hlač ali krila in srajce. Kolikokrat sem se zgrozil, ko sem pomislil na polne omare doma, na razprodaje oblačil in obutve, ki nam vsiljujejo željo imeti nekaj novega in v nas sadijo misel, da staro ni več dobro ...

Pogosto so v hiši vsaj malo premožnih tudi koza ali ovce, morda kak prašiček. Ljudje so pod isto streho z živalmi le zato, ker se bojijo, da bi jim iz kakih posebnih ograd izven hiše nepridipravi ukradli to živo bogastvo. Ponavadi je izven hiše le skromno ognjišče. In to je to! Ni koles, ni motorjev, ni avtomobila, elektrike, tekoče vode, ni ... Ni skoraj ničesar, kar je zdajle na vidiku vašega pogleda. Če pogledate naokrog, kaj vidite? No, skoraj ničesar od tega ne boste našli v preprosti hiši revnega človeka v Burundiju. Še hiša ponavadi ni njegova, o koščku zemlje lahko le sanja. Le, če ste se zazrli v sočloveka, brata ali sestro, v družino, to pa imajo. V veliki večini, pa čeprav morda zaradi vojne ali bolezni ni več cela, ljubezen imajo in jo prav prijazno širijo vsem naokrog. Tudi tujcem, tudi belcem. Prejemamo jo ves čas, res čutim tako.

Nasmejani obrazi, roke dvignjene v pozdrav, stiski rok in želja "mir s teboj". Res, da čutim na sebi tudi začudene poglede, roke otrok, ki se želijo dotakniti bele in z dlakami poraščene roke. Kako nenavadno! Pa vendar ne tako zelo tuje, saj se spomnim očeta, ki mi je večkrat pripovedoval kako začuden je bil, ko je kot otrok v Ljubljani prvič videl temnopoltega človeka. Otroci in večina odraslih tu srečuje le sestre misijonarke, ki so drugačne polti kot oni, njihovi gostje pa so zelo redki in zato tako nenavadni.
Ko smo danes pred odhodom na pot spoznavali velik misijon Rwsabi, videli zdravstveni center, porodnišnico, prostore za svetovanje, si ogledali ambulante, bili znova priče pregledu otrok in zajtrku podhranjenih, sem opazoval ljudi s kakšnim zanimanjem zrejo v našo skupino. Ponavadi tega niti ni težko opaziti. Kjerkoli se ustavi naš korak, v trenutku je okoli nas še in še ljudi. Nepremično stojijo, odkrito zrejo v naše obraze in nas opazujejo. Tesno ob nas so vse, dokler ne stopimo znova na pot. Odrasli gredo po svojih opravkih, otroci nas spremljajo po naših. Povsod in kadarkoli.
Ko smo danes stali pri veliki odprti sobi, kjer so čakale mamice na pregled otrok, sta se mi prav potihem približala dva mlada gospoda v belih haljah. Zdravstvena delavca. Prvi pristopi in mi, v angleškem jeziku, prav potihem reče: "Gospod, bi lahko za trenutek stopili z nama? Prosim." Odkimam in prijazno povem, da sem s skupino. Prepričan sem bil, da imata kako prošnjo, povezano z denarjem. Pa ponovi: "Prosim, le za trenutek." "Zakaj?" "Slikali bi se radi z vami, radi bi imeli fotografijo z velikim "muzungom", spomin na srečanje z velikim belim človekom." Počutil sem se kot kak snežni človek, vrsta, ki izumira, morda celo ne obstaja, pa so jo našli nekje v naravi. Saj veste, jeti, big foot ... Z veseljem sem prikimal, se naredil še večjega in stopil z gospodičema. Za vrati nas je čakal še tretji, bolj sramežljive sorte. Poiščemo pravi prostor, pade selfie (pardon, sebek) ali dva in vsi hvaležni začnejo z afriško nerodnim: "Thank you, sir, thank you!" Ni za kaj, fantje, tudi jaz imam zanimivo fotografijo s črnimi možički v belih haljah.



Nastalo je tudi nekaj posnetkov z nasledniki izvrstnih bobnarjev iz včerajšnjega dne. V vrtcu, ki je del misijona so imeli namreč zadnji dan pred počitnicami. Slovesnost, na katero je dvesto otrok prišlo v prazničnih oblačilih, s pisanimi trakovi okoli glav. Po maši so fantje stopili za majhne burundijske bobne in začeli. Včeraj sem imel prav: glasba in tipični afro ritmi so v teh ljudeh od začetka, od prvega koraka, po moje. Kakšni mojstri, kako prepričljivi in prav nič sramežljivi. Pesem ali dve in na pot.

Mahnili smo jo nazaj proti Bujumburi, občudovali pokrajino, veliko klepetali in se še več smejali. Tako vedre poti v svet z Izidorjem še nisva imela. Menda eden afriških pregovorov pravi, da smeh podaljšuje življenje. Pripravite se, sestri Vesna in Bogdana, Jana, Izidor in Jure bomo svoja leta potegnili do Metuzalemskih razsežnosti. Dnevi, ki smo jih preživeli skupaj, bodo za vedno ostali v sončnem delu mojega spomina. V senco sicer stopajo štorije revnih ljudi, a z dobrim delom, za katerega bomo skušali nagovoriti poslušalce, jih bomo potegnili na drugo stran. Ah, kako nerazumljiva poezija! Naj povem preprosto: na pustno soboto 2020 bomo zbirali sredstva za Burundi in center Akamuri. Upam, da bomo na moč uspešni. Upam in si želim, da bo res tako.

Današnji zapis končujem v Bujumburi. Doslej smo naredili okoli 800 km po različnih cestah te lepe države. Danes smo se srečevali s kolesarji, ki so tovorili mogoče in nemogoče reči, navkreber porivali kolesa s posodami piva, vode, s pločevino za streho, slamo, stoli ... Kar nekaj je bilo tovornjakov, blizu mesta tudi osebnih vozil. Izidor je lovil nenavadne in na videz nevarne prizore kolesarjev, ki se na dolgih kilometrih v klanec primejo ogromnih tovornjakov. Nevarno sedejo na konec okvirja, sedijo po "kavbojsko" in se primejo tovornjaka, katerega voznik niti ne vidi slepih potnikov. Kaj pa, če ustavi, kaj, če zapelje na luknjo, ki jih sploh ne manjka? Kaj se zgodi, če luknjo obide, kolesarju pa to ne uspe? Raje ne bom ugibal. Pa dečki, ki v raztrganih oblačilih in bosih nog bingljajo s konca prikolic tovornjakov. Uf, srh! Nevarno početje, ki prihrani kilometre ali pokaže svet. In to v Afriki pač nekaj pomeni. Življenje, s katerim se igrajo, je, kaže, vredno nekaj manj.


Tule, v hiši sester usmiljenk, nam je mednarodno pisana družba pripravila lep sprejem, se zahvalila Sloveniji, Radiu Ognjišče in našim poslušalcem za vso pomoč. Kako lepo je slišati: molite za nas, zagotavljamo vam, da boste v naših molitvenih namenih.