Današnji zapis se začenja že včeraj, nedelja ima svoj začetek pač v večeru sobote. Od nekdaj, saj poznate "vigilijo". Sestri Vesna in Bogdana sta naju, štorasta popotnika, prek Jane prav prijazno opozorili, da Gospodov dan pač zahteva svoj red. "Fanta, oprostita," sva zaslišala skozi zamrežena okna sob. "A vidva morda imata s seboj kakšne dolge hlače?" Imava jih, v hladu sobotnega večera sva celo razmišljala, da bi si jih nadela. Pa sva to storila raje v današnjem jutru. Kot se spodobi. Izidor je navodilo vzel zelo zares in si, kot vzoren vipavski možak, nadel celo "ta hmašno srajco". In, ko bi videli kako zares pravilo nedeljskega oblačila vzamejo in živijo ljudje na misijonu ...

V mojih odkrivanjih lepot in gorja misijonov še nikdar nisem videl toliko pisanih tradicionalnih afriških oblačil na gospeh. Že, ko smo se bližali veliki cerkvi, ki je na travniku tik ob sestrski hiši, sem začuden občudoval kolono nedeljnikov, ki so se v soju jutranjega sonca bližali cerkvi. Gospe v pisanih barvah oblačil, ki imajo menda svoje ime, jaz pa to lepo obleko lahko opišem le kot dve veliki ruti, iz prve dame naredijo krilo, iz druge pa zgornji del obleke, ki je kot nekakšno lepo ogrinjalo, ki ga spretno vihajo na vse strani. Koliko lepih vzorcev, živahnih barv, ki prav zaživijo le pod afriškim nebom. Krasno! Ko sem pozneje na hitro skušal prešteti verne duše, sem naštel več kot tisoč petsto ljudi. Vseh starosti, stanov in poklicev ... No, za slednje ne vem, glede na to, da več kot devetdeset odstotkov ljudi v Burundiju živi od poljedelstva, se verjetno motim. Vrst poklicev najbrž ni bilo pretirano veliko.

Ogromna cerkev je bila polna, v klopeh pred nami pa velik mladinski zbor, razen nekaterih izjem, bi ga lahko poimenoval kar deški zbor. Zelo lepo je zvenel, pesmi so bile večglasne, melodije soprana so gibko osvajale višine, nižji glasovi pa tkali vez med njimi in temelji basa. Lepa afriška glasba, ki bi ji sam, če bi mogel, odvzel le preglasne električne klaviature, ki so spremljale vse pesmi. Poslušali smo jih prav po afriško: bile so na razmajani mizi, ob njih je bil gospod v lepi sivi obleki, priključene pa so bile na rahlo škripajoče ozvočenje. Vidim, da v Afriki glasba ni prava in ne dovolj glasna, če njen zvok ni pošteno popačen. Joj, poznam kar nekaj tehnikov, ki takega "džumbusa" ne bi mogli trpeti (in se spomnim Marka, ki je na Madagaskarju kar med predstavitvijo "gostov iz Slovenije", skočil v zakristijo in naravnal mikrofone, uredil ozvočenje). No, danes ni bilo tako hudo, kje pa.

Afriški napevi, tudi petje v Burundiju, res dvignejo duha. Zdi se, da vsi prepevajo, pred pevci in vsemi nami je bil prijazen, nasmejan dirigent, čigar delo, se je zdelo, ni zahtevalo pretirano veliko truda. Tukajšnji človek ima ritem in dinamiko v sebi. Mladi fantje pred menoj so ob vsaki pesmi plesali, ploskali, peli na ves glas. Pri nas se skrijejo za prvi steber ali pod kor in čakajo, da bo vsega konec. Tukaj bi se kar načakali. Križ smo naredili ob pol osmih zjutraj, "Pojdite v miru," pa slišali malo pred deseto. Pričakovali smo dolgo pridigo, dobili pa še daljša oznanila. Pa ni bilo predolgo, res ne! Petje, zanimivi deli maše, zahvala po obhajilu, ko so prinašali darove za župnijo in Karitas, hrano za uboge med njimi, vse to je obogatilo obred. Ker sem snemal glasbene dele, vam lahko zaupam, da je bila Slava dolga nekaj več kot sedem minut. Živahna, plesna, polna radosti: taka, kot naj bi Slava bila!

Tudi za pridigarja bi lahko rekel: super je bil! Tak, kot naj bi pridigar bil. No, razumel nisem niti besede, a ognjevit govor, besedilo, ki je prehajalo od blage intonacije in božajoče melodije do strastno izgovorjenih besed, me je napeljalo na misel, da ima talent. Včasih se je zdelo, da so gospod nekoliko hudi, pa je v žaru igralca pripeljal besede do nasmeha poslušalcev. Ko sem zrl v polno cerkev vernikov, sem se, zaradi njihove zbranosti in sodelovanja pri besedah nagovora, čudil kako pozorna je množica. Poslušajo odprtih ust, prikimavajo, nihče zdolgočaseno ne zeha, ne klepetajo med seboj, mladina ne brska po telefonu ... No, slednje je še najbolj razumljivo. Doslej nisem opazil niti enega, ki bi premogel telefon.

V Afriki še nisem srečal duhovnika, ki bi pridigo bral, vsi "govorijo iz glave". Tudi Jana, ki je slišala veliko več gospodov v Afriki od mene, pravi, da je res tako. Vedno na pamet! Verjetno se pri razliki v pozornosti in sprejemanju besed duhovnika in Božje besede kaže razlika v razvoju sveta. V našem "razvitem" svetu je sto in ena ... ne, tisoč in deset možnosti videti, brati, v različnih dimenzijah doživljati svetopisemske resnice. Prepravljajo nas celo filmi in knjige, ki povzdigujejo ali zanikajo Resnico, premnogi časopisi in revije, radiji in televizije, ki nas odmikajo od bistva in taki, ki nas vodijo k njemu. Če je moja vera neomajna, če morda iščem kako odriniti na globoko - lahko izberem svetovni splet, guglam in surfam, v različnih jezikih izvem skoraj vse. V napuhu sodobnega sveta si mislim: le kaj novega mi lahko duhovnik pove to nedeljo ... Tukaj pa njegovo znanje in možnost posredovanja z besedo še vedno predstavljata morda edino pot do duhovnih spoznanj in rasti. Imel sem občutek, da mu popolnoma zaupajo, da ni nobenih dvomov, da so izrečene besede svete in res namenjene prav njim. Za dobro. Občutek, da je nedeljska maša Dogodek, na katerega čakajo.

Proti koncu maše je župnik poklical k ambonu še tri bogoslovce, ki bodo na njegovih podružnicah opravljali pastoralno prakso. Fantje so bili kratki in jedrnati, zato smo naslednji nedeljski gostje hitro prišli na vrsto. Sestri, Jana in midva z Izidorjem. Zaželeli so nam dobrodošlico, predstavili smo se z imeni in s pozdravom "Bog vas blagoslovi", ki smo ga, verjetno ne najbolj prav, v jeziku domačinov prebrali z listka.
Sledile so besede s. Bogdane Kavčič, ki se v teh dneh poslavlja z misijona Kiguhu, ki mu je pred dobrimi tremi leti postavila temelje. Besede ji niso šle iz ust, ganjenost ob slovesu je bila prevelika, Burundijka s. Kristina, ji je priskočila na pomoč in prebrala njene besede v jeziku kirundi. Težko si predstavljam kako težko mora biti zapustiti misijon, ki si ga s skupnostjo snoval od začetka, ljudi, ki so v treh letih in z mnogimi akcijami napredovali, kako težko je v letih, ki jih ima s. Bogdana, znova stopati proti novemu začetku. A življenje misijonark redovnic je pač tako. Ko smo jo vprašali kolikokrat se je že selila kot misijonarka, je dejala: "Oh, kaj pa vem. Morda dvajsetkrat ali tridesetkrat."

Koliko spominov se je moralo nabrati v vseh teh letih, na tolikih različnih misijonih, koliko zaupanja je bilo izrečenega v neštetih molitvah. Koliko negotovosti v mislih vseh, ki misijonarje spremljajo od doma. Afrika je kotel, v katerem le drobna iskra z lahkoto zaneti požar neslutenih razsežnosti. Tudi zato s. Bogdana ve kaj pomeni državljanska vojna, kako hudi so lahko medplemenski nemiri, celo kakšnih grozodejstev je zmožen genocid. Pardon, človek! Ve in dokazuje pa tudi kaj zmore Ljubezen, kako dober je Bog in kakšno orodje je lahko ona sama v Njegovih rokah. Čudovita pesem, ki je zadonela sestri v zahvalo in uradno slovo je prepevala kako hvaležni so domačini za njeno delo na misijonu.

S. Bogdana mi je sicer zaupala, da ne mara slovesa, da ji niti ni tako težko oditi na nov konec dežele in celine, da pa bi to raje naredila v tišini in brez pompa. Sam bi dodal: tako, kot opravlja vse zaupane ji naloge, tako, kot je bdela nad mnogimi studenci, tako tiho, kot vodi mnoge akcije Slovenske Karitas in Misijonskega središča Slovenije. S. Bogdana, kamorkoli vas bo vodila pot, ostanite prijazna sestra, ostanite polna miline, razumevanja, dobre volje in materinske topline, ki kar žari iz vas. Tudi midva sva jo začutila in bila v teh dneh deležna vaše dobrote. Hvala!

Po maši se je Jana Lampe, v imenu Slovenske Karitas, srečala s predstavnicami žena, ki so vključene v akcijo "Z delom do dostojnega življenja". Verjamem, da je to eden najbolj uspešnih projektov Karitas na mednarodnem prizorišču. Izjemno delo opravljajo vsi darovalci, ki mesečno zagotavljajo sredstva, ki jih Slovenska Karitas in misijonarji namenjajo tistim, ki z delom pridejo do zaslužka. V Burundiju skoraj ni možnosti za zaposlitev, zato so žene neskončno hvaležne za priložnost, da s svojimi rokami lahko zaslužijo za šolske potrebščine otrok, obnovo dela hiše, v prihodnosti morda za kos zemlje ali skromno hišo. Imeti dom, streho nad glavo je največ na svetu, smo slišali danes.

Ko smo med ljudmi se mi zdi, da beli človek še vedno vzbuja zanimanje. "Muzungu, muzungu ... " Bele noge v kratkih hlačah najbolj zanimajo otroke, bel obraz jih zmede, tudi v cerkvi so se spogledovali, stikali glave in se nam hihitali. Ko pa smo popoldne obiskali nekaj družin, se je zgodilo, da so majhni otroci celo planili v jok, ko so zagledali ogromnega bradatega bledoličneža. Res, ne nakladam. No, da sem ogromen morda veste, da se me otroci tukaj včasih tudi ustrašijo, vam povem pa zdajle.
Bilo je po maši, ko je Jana pred vrati sestrske hiše skušala prepričati skupino otrok, da bi v kamero ponavljali za njo: "Hvala, Slovenija!". Za podporo akcijam, ki so v resnici hvaležne za vaše darove. Torej: Jana stoji pred skupino otrok in nežno daje navodila. Otroci prav tako nežno ponavljajo za njo. Vse lepo in prav, na posnetku pa ne bo delovalo ravno najbolj prepričljivo.
Ostali smo stali v veži hiše in iz sence opazovali prizor. Zazdelo se mi je, da ji lahko pomagam in animiram otroke za glasnejši vzklik. Stopim iz sence in, ne ravno potiho rečem le: "Jana, a ti pomagam?" Nisem še izgovoril do konca in prav vsi, vsi do zadnjega, so se v hipu razbežali. Kot bi se nadje sklonil King Kong. Verjemite, zoprn občutek. Tudi zame, kaj šele zanje. Ja, res sem bil v pomoč, nesrečnik, delo je bilo končano ... No, skoraj, kajti zverina se je skrila nazaj v votlino in Jana je lahko nežno nadaljevala delo. Jaz pa bom drugič le še tihi opazovalec. Vloga "parkeljna" mi ni ravno najbolj ljuba.

Vlogo Miklavža ali vsaj angela pa je Jana spoznavala v popoldanskih obiskih družin, ki so izražale hvaležnost za pomoč, ki jo prejemajo iz Slovenije. Koliko žalostnih zgodb ste, dragi darovalci, v Burundiju, tudi na misijonu Kiguhu, spremenili v lepa nadaljevanja. Spoznali smo mamico petih otrok, ki jo je mož zapustil, vzel ves skupni denar in odšel k drugi. "Ta nova" je vsaj izobražena, je dejal, končala je tri razrede osnovne šole. Prvo triado, bi rekli pri nas. Zveni smešno, a nepismenost v odmaknjenih delih dežele je visoka. Znanje branja in pisanja pa velika vrednota, ki gotovo lahko spremeni življenje. No, mož in oče petih otrok se je po odhodu še enkrat vrnil domov. Takrat, ko je prišel po zalogo banan, edino hrano, ki je ubogi mami ostala za (njune) otroke.

Nerazumljiva dejanja, neznosna revščina v hiši, ki je tako slabo prekrita, kot bi bila brez strehe. V nekaj preprostih sobicah nobene postelje, nobene omare, nikakršne zaščite na tleh. Popolna beda! Mamica pa polna načrtov. Vsi so povezani s prihodnostjo otrok in akcijo "Z delom do dostojnega življenja". O njej pa več jutri, ko se boste lahko z nami odpravili na nekaj obiskov in spoznali kako rastejo novi prostori tukajšnje osnovne šole.

Le tole vam izdam: devetošolci izdelujejo opeko za stavbe. Šolarji, ja! Si predstavljate vik in krik staršev pri nas? Si lahko sploh zamislimo koliko prispevkov na televizijah bi bila deležna taka groza? V časopisih bi se bohotili naslovi v slogu: "Šokantno: učenci morajo sami izdelovati opeko za šolo!" Tu pa: veselje in hvaležnost na vseh straneh. Pri devetošolcih, njihovih starših, šoli, na misijonu, celo v Sloveniji, odkoder prihajajo tisti, ki dajejo sredstva za rast znanja v Burundiju.