Današnji petek mi je vtisnil v srce vsaj dve stvari: hvaležnost Bogu za zdrave otroke in podobo nasmejanih obrazov prizadetih otrok, ki imajo neznansko srečo, da lahko preživljajo svoje dni v zavetju centra, nad katerim bdi s. Vesna Hiti.
Dan smo začeli tam, kjer vsi katoliški misijonarji tega sveta vedno znova prejemajo moči za napore vsakdana. Pred tabernakljem, ob oltarni mizi v kapeli, ki je bila navsezgodaj lepo polna. Vsako jutro jo obiščejo tudi bližnji verniki, ki pred službo pokleknejo na kolena in Bogu izročijo težo neznanega ali bremena, ki jih že nosijo. Maševal je duhovnik, ki živi in dela v neposredni bližini (naše) redovne hiše. Sveta maša je tekla v francoščini, s. Vesna pa je z elektronskim bralnikom poskrbela, da smo tudi slovenski gostje razumeli Božjo besedo. Včeraj sem obljubil, da sporočim kako je s petjem. Nekaj ga je bilo, bobni niso bili preživahni, večglasje se ni ravno razvnelo. Bolj afriško živahno je bilo pri večerji, ko so sestre z novinkami, ob bobnu in doma izdelanem tamburinu, zapele pred jedjo in po njej. Pa bobni v centru Akamuri ... Tisto je bilo doživetje, tisto! Gremo po vrsti.

Da nas čaka živahen dan, je s. Vesna Hiti naznanila že pri zajtrku, ob sladkem mangu in marakuji: "Ja, dragi moji, morate kar jest', danes boste veliko skakali." Ko smo se s terenskim vozilom prebili skozi zapore, ki so jih postavljali miroljubni vojaki, ki se pripravljajo na ponedeljek in veliko parado na državni praznik, so nam odprli vrata, skozi katera smo zapeljali v center "Akamuri". Vsak dan ga napolnijo otroci s posebnimi potrebami, ki jih v center pripeljeta avtobusa, s katerima se pozno popoldne vrnejo domov. Akamuri, kar pomeni "Lučka", bi bil pri nas verjetno poimenovan z izrazom "varstveno delovni center". S. Vesna pravi: "Za nas so vsi otroci, čeprav nekateri štejejo že 25 let. Imajo otroško dušo, nekatere spremljamo že od začetka. Leta 1995 je indijska sestra želela pomagati otrokom, ki so bili zapuščeni, okolica jih je prezirala, pogosto poniževala in sestra jim je želela omogočiti varno zavetje, primerno otroštvo in jim dati priložnost za napredek."

Najprej so le "živeli skupaj", brez posebne vzgoje, brez natančnega načrta, le z željo bivati v prijaznem okolju. Danes je drugače, deležni so zanje primernih obravnav. Po jutranji molitvi so ob petju državne himne dvignili burundijsko zastavo in se odpravili na skromni zajtrk. Po njem so pomili svoje lončke in pribor. Slišati je preprosto, vsakodnevno, a tudi tovrstnih opravil se morajo otroci v centru priučiti. V prvih razredih jih učitelji učijo tudi kako pozdravljati, kako obiskovalcem ponuditi roko v pozdrav. Uf, kako uspešni so pri tem, izvrstno jim gre. Gostje smo imeli ves čas polne roke, veliko je bilo rokovanja, ogromno objemanja, pa fotoaparati, telefoni in kamere ... Vsak bi rad pritisnil kak gumb, zaprl bliskavico, se nastavil za portret, zapel v mikrofon, preveril kakšen je občutek, ko pobožah belo roko ali nogo v kratkih hlačah ... Občudoval sem sestri, ki sta se razdajali in vsakemu izmed otrok dajali pozornost, jih ogovarjali, delili nasmehe, prijazno besedo in ljubezen.
Malici je sledil učni program, razvedrilo, različne dejavnosti, delovna terapija, kosilo in podoben program tudi v popoldanskih urah. Država delu centra namenja drobtinice, nobene posebne podpore ni. Ta prihaja s strani nekaterih evropskih držav, tudi Slovenije. Se ve!
S. Vesna ob vseh stikih z otroki, razdajanju, ki bi običajnega človeka izželo, misijonarki pa daje moči, pravi: "Vse življenje sem bila srečen človek, še nikoli pa ni bila sreča tako velika, kot je tukaj, med našimi sončki, ki iskreno pokažejo svoja občutja, svoje veselje in hvaležnost. Kmalu sem začutila, da je delo v Akamuri izpolnitev mojega misijonskega poslanstva, da bo tukaj največ lahko dosegla tudi moja ljubezen. Otroci so pristni, čutim, da potrebujejo moje srce. Tukaj ne moreš delati drugače, kot da se v polnosti razdajaš. Iz dneva v dan."
Otroci prihajajo iz različnih okolij. Mnogi bivajo v skrajni revščini, nekaj jih je tudi iz bogatih družin. Sestra pravi, da so slednji morda celo v večji stiski kot prvi. "Revni sprejemajo življenje tako, kot je, bogati pa se prizadetih otrok pogosto sramujejo. Slišati je grobo, a tako v resnici je." V Akamuri skušajo staršem povedati, da je tudi tak otrok vrednota, naj cenijo svoje otroke in delo tistih, ki skrbijo zanje.

Otrokom v centru omogočajo dva obroka dnevno, revni bi sicer pogosto ostali brez hrane, tisto, kar zaužijejo tam je torej edina hrana v dnevu. V Afriki so otroci s posebnimi potrebami pogosto postavljeni ob rob, zato je osveščanje ljudi pomemben del prizadevanj Akamurija. Zaposleni v mobilnih enotah obiskujejo tudi odgovorne v šolstvu, jih pripravljajo na nujno sobivanje, integracijo in razumevanje "drugačnih otrok".
Center Akamuri se je razvijal postopoma, ideja je nastala iz nič, danes pa je na mestu, kjer sta bila gozd in zapuščena njiva, veliko poslopij, ki od zunaj dajejo prav lepo podobo, ko človek vstopi v razrede in prostore za fizioterapijo, pa vidi, da gre za skrajno preprosto ureditev, da zaposleni nimajo skoraj nikakršne opreme, ki je v našem delu sveta pač nekaj na moč samoumevnega.
Srečali smo se z marljivim osebjem, ki bi v našem svetu imelo prave prostore, pripomočke, ki bi izgledali precej drugače od tistega, kar imajo danes. Spet povem: čeprav morda upravičeno tarnamo nad težavami v našem zdravstvu, nam Afrika sporoča, naj bomo hvaležni, da bivamo v drugačnem okolju, v povsem drugačnih razmerah. Stanje je popolnoma neprimerljivo. Mavčarna, delavnica za izdelavo ortopedskih pripomočkov, material iz katerega jih izdelujejo univerzitetno izobraženi strokovnjaki ... Ojoj! Pa učilnice in njihova oprema. Enaka zgodba.
Kar nekaj zgradb nikakor ne ustreza vzgoji otrok. In prav pri obnovi šole se bomo obrnili na naše poslušalce in skušali pomagati pri lepšem jutri teh otrok in zaposlenih. "Prek vzgojnih programov, ki bodo zaživeli v novih in obnovljenih prostorih, bomo skušali poskrbeti za individualno spremljanje otrok prek vzgojnih programov. Burundi ima, tudi zaradi dela belgijskih "Zdravnikov brez počitnic" na področjih dela z otroki s posebnimi potrebami kar nekaj kadra, ki pa zaenkrat še nima pogojev, da bi se izkazal s svojim znanjem." pravi s. Vesna in dodaja: "Zaupam, da je s pomočjo Slovenije vse mogoče. Vsa leta mojega dela v misijonih je Slovenija vedno odgovorila na naše stiske. Doslej sem največ truda usmerjala v zdravstvo in šole, tukaj pa spoznavam, da je treba pomagati otrokom s posebnimi potrebami."

V centru otroci skrbijo tudi za kokoši, nekaj prašičkov, perejo šolske in delovne uniforme, se učijo samostojnosti, ki jim bo pomagala živeti, ko bodo zapustili Akamuri. Ogledali smo si vse omenjeno in bili deležni glasbene, plesne in gledališke predstave. Fantje so z debelimi palicami udarjali po ogromnih bobnih, plesalci pa v plesnih gibih slikali vsakdan tukajšnjega človeka. Uf, kakšen ritem, kakšno bobnjenje! Če bi ne vedel dobro zakaj gre, če bi se kar naenkrat znašel sredi take glasbe in vriskov, bi se bal, da sem se znašel sredi vojne vihre in pozivov k napadu. Je, nekaj posebnega je v globokem zvenu afriških bobnov, nekaj prvinskega v teh ritmih in glasbenikih. Predstave so se sklenile z majicami, ki smo jih pripeljali iz Slovenije in žogami, ki so prišle izpod Triglava. Če bi takrat, ko so prejeli darila, bobnali v ritmih radosti ... To bi bilo šele veselje. Nagovorilo me je tudi, ko sem opazoval kako si otroci pomagajo med seboj. Fant, ki je izredno težko hodil, ki bi verjetno tudi sam potreboval pomoč, je skrbel za prijatelja na vozičku, kako leto starejše dekle je pomagalo mlajši sošolki pri zavezovanju čevlja ... Vzgoja rojeva sadove. Ne mislijo le nase in verjetno je to spoznanje, ki jim bo pustilo največ za življenje.
S. Vesna pravi, da še nikjer v Afriki ni čutila tolikšne hvaležnosti, kot v Bujumburi, kot v centru za katerega skrbi. Obiskovalci spoznavajo, da je za tovrstno delo res potreben poseben klic, presunjene so tudi sestre, ki prvič pridejo v center. Posebni otroci so to, pravi sestra, posebni zaradi svoje iskrene srčnosti, čistih duš, pa tudi zaradi navihanosti, ki tako rada pokuka na plano. Pa vendar: "To so sončki. Tu ni kaj dodati," je sklenila sestra, ki je med našim obiskom in razdajanjem otrokom urejala tudi potrebno birokracijo, poskrbela za plačilo pomembnih računov, se pogovorjala z odgovornimi za različna področja dela v centru ... Verjamem, da je to delo, ki zahteva polnega človeka in s. Vesna Hiti se mu je res posvetila v celoti.
Pokazala nam je gradnjo novega velikega centra za fizioterapijo, ki raste zaradi uspeha akcije Slovenske Karitas "Za srce Afrike". Center bo na voljo tudi zunanjim bolnikom, tistim, ki bodo potrebovali tovrstno oskrbo, s plačilom uslug pa bodo pomagali tudi pri delu centra Akamuri. Sestre že več kot dve desetletji sodelujejo z zaupanja vrednim gradbincem, ki prihaja iz Ruande. Srečali smo se z njim in njegovimi delavci. Pridni so! Ne vem koliko pridnih rok bi za zidavo našli v Sloveniji, ko bi delavcem povedali, da ne bodo deležni obroka hrane, da bo plačilo za pomočnika zidarju manj kot dva evra na dan. Pa delajo! Pridno in marljivo, kot smo lahko videli.

Pridnim delavcem prav delo vrača dostojanstvo. Srečali smo se z nekaj marljivimi ženami, ki s strani slovenskih dobrotnikov prejemajo plačilo za delo v centru. Skrbijo za okolico, opravljajo različna hišna dela in so hvaležne, da so se s svojim delom lahko postavile na noge. V pretresljivih pripovedih smo poslušali o mladi družini, ki se je izvila iz smrtonosnega primeža podhranjenosti, mamico, ki je svojim otrokom prvič lahko kupila obutev ... Afrika preseneti in presune vsakokrat znova!
Priznam, da je dan, ki smo ga preživeli na nogah in v soncu, pustil sledi, poskrbel za utrujenost, a prinesel tudi neštete utrinke s srečanj z otroki, trenutke, o katerih bom premleval, ko bom izklopil računalnik. Koliko veselja smo bili deležni, kako pomenljivi so bili objemi teh otrok, prijazni pogledi so klicali po ljubezni, ki je v svoji nerodnosti verjetno nisem znal vrniti v pravi meri. Kako rad bi vam pisal o občutjih, ki so me prevevala, ko sem opazoval sestro, ki se jim popolnoma preda, redovnico, iz katere vre zaupanje v Boga in radost, da je bila poslana med ranljive in ranjene otroke. Rad bi pisal, pa se ne da. Razumite, da ob takih srečanjih in bogatih spoznanjih, najgloblja občutja ostanejo neizrekljiva, neopisljiva. Hvaležen sem, da lahko doživljam vse to, da lahko upam, da bodo spoznanja ostala v meni.
Kmalu ob prihodu smo srečali Alena, fanta, ki je močno prizadet, brez možnosti govora, s "cerebralno skrivenčenimi udi" obsojen na voziček in dobroto drugih. Bil je fant s katerim se je pred več kot dvajsetimi leti začela zgodba centra. Še danes je v njem in začutil sem kako dragocen se zdi sestri in uslužbencem. Ko smo mu nadeli rdečo majico dobrotnikov iz Slovenije, se zaradi navdušenja in hvaležnosti ni mogel umiriti. Iskal je pravi način zahvale, hlipal in vriskal obenem, skušal iztegniti roko v pozdrav in se tako iskreno in na široko smejal, da sem ganjen obstal ob njem in si mislil: "Jure, s tako iskrenim nasmehom in tolikšno hvaležnostjo se pa še nisi srečal." In res je, prepričan sem, da mi bo za vedno ostal v spomin. Tako nasmejanega, veselega in srečnega človeka še nisem srečal. Ne v Afriki in ne drugod. Pa ima Alen, kar se nasmehov in smeha tiče, precejšnjo konkurenco v naših sestrah in Jani, a vendar ostaja nesporni zmagovalec.

Joj, še to, ko smo ravno pri zmagovalcu. Srečali smo se z Vilijem, ki je olimpionik, torej zlati olimpijec. Ja! No, celo več kot to: specialni olimpionik je. Letos je namreč na Specialnih olimpijskih igrah osvojil zlato odličje v teku. Atlet, ki je ponosno pokazal svoje odličje, ugriznil v specialno olimpijsko zlato je športni ponos centra, zmagovalec, ki so mu ob prihodu z iger pripravi poseben sprejem na tukajšnjem letališču. Za rdečo preprogo ne vem, vem pa, da bi jo morali vsak dan razgrniti pred s. Vesno in vsemi njenimi sodelavci v centru Akamuri. Zaslužili bi si poseben sprejem. Prav vsak dan. Neverjetno ...