Juretov blog

Tole mojo blogarijo razumem kot pisanje dnevnika, kot nekaj, kar pomaga ohraniti spomine. Res, da zapisov ne dajem pod ključ in jih ne skrivam v najbolj globok predal, pa vseeno. Tokrat bi med spomine rad spravil gledališko predstavo, ki me je navdušila in poskrbela, da sem dolgo govoril naokrog: "To moraš videti!" Še sebe sem prepričal in jo nocoj videl drugič. Čudovita je! Pravijo, da odslej naprej uporabljamo "čudovita je bila". Po mestu se namreč govori, da se Goslač poslavlja iz MGL-ja. Škoda. Jaz bi predstavo namreč z lahkoto videl trikrat. Najmanj;)

Predstava mi bo ostala v spominu po krasni glasbi, živem orkestru, znanem songu: "Če bi bil premožen ... da ba da bi da bi da bi da bi da bi daaa...", izvrstni igralski zasedbi in dveh ključnih možeh. Pravzaprav dveh glavnih igralcih, ki sta blestela vsak po svoje. Eden, ko sem Goslača gledal prvič, drugi nocoj. Janez Starina in Janez Hočevar Rifle. Težko bi bilo primerjati. Oba krasna! Žal se je vmes zamenjal tudi tisti, ki je uprizarjal žandarja. Žal, ker je Boris Ostan nadomestil veliko prezgodaj umrlega Slavka Cerjaka.

In prav o tem govori predstava. O življenju. Bogu, ki daje in jemlje. Nekaterim predvsem prvo, drugim drugo, vsaj navidez. Tako se namreč zdi vaščanom Anatevke v carski Rusiji, ki prisegajo na tradicijo in v usodi petih Tevjevih hčera spoznavajo, da gre svet lahko tudi malo po svoje. Vidijo, da tradicija počasi izgublja boj s sodobnim pogledom na svet, hrepenenje, ljubezen. V spominu mi bodo ostali duhoviti monologi, ko se je glavni junak ozrl v nebo in kramljal z Bogom. "Vem, Bog, da imaš ogromno dela s katastrofami, vojnami ... Pa vseeno - bi se mogel vsaj za trenutek ozreti name in mi ozdraviti konja? Sicer pa: ne vem zakaj ne more hoditi po treh nogah, ko jaz zmorem le po dveh ..."

Predstava je bila živ dokaz, da teater lahko tudi danes zažiga s tradicionalnimi pristopi. Preprostim odrom, minimalistično sceno, izvrstnimi igralci in dobro zgodbo. Če dodaš še glasbo, si naredil (skoraj) vse. Kar poglejte naokrog: razprodane so lahkotne (in pogosto prazne) komedije in muzikali. Cela vrsta jih je: Goslač, Moje pesmi, moje sanje, Neron, Sugar - nekateri so za vroče ... V Goslaču ni neokusnih šal, nihče nikogar ne žali, ni golote, ni nespodobnega govorjenja, ni nerazumljivih pristopov, metafor, ki jih (morda) razume le režiser. Ne! Pa gre vseeno za uspešnico. Še je upanje! Po eni strani. Po drugi strani pa ... (Če ste videli predstavo, razumete. Če ne, pač ne. Nič ne de.)

Kaj pokaže vaš osebni brskalnik "Spomni.se", ko slišite besedo "škofjeloški"? Pomislite na kruhek? Morda na grad?

Prepričan sem, da je v teh dneh veliko takih, ki besedi dodajo "pasijon". Škofjeloški pasijon. Vse do nocojšnjega večera sem sam pri sebi razmišljal, da je okoli njega gotovo preveč pompa. Škofjeloški pasijon, oprosti! Velika stvar je to. Najprej njegova vsebina, pomen prvega dramskega besedila v slovenskem jeziku, ko vidiš predstavo razumeš kaj vse je uspelo zajeti patru na začetku 18. stoletja. Bogat pripomoček pri izpraševanju vesti pred Velikim tednom je to. Še danes. Očarala me je dinamika poteka pasijonske procesije. Izogibam se besedi "predstava". Škofjeloški pasijon je več kot to!

Dih vzame množica ljubiteljskih igralcev, očara kostumografija, izvrstno deluje luč, brezhibno zvok ... Vse štima! Opozarjali so naju, da ogled z otroki morda ni ravno najboljša ideja, da so prizori prekruti, glasba močna, da jih lahko ujame kaka sled travme. Pa se nisva dala. S primerno razlago je pasijon gotovo dober pripomoček pri razumevanju skrivnosti Velikega tedna. Tudi za odrasle. Otrokom je bilo všeč. Zelo!

Še bi lahko pisal: o moči ljubiteljske kulture, o disciplini množice, o orodjih s katerimi je režiser podčrtal sporočilnost, o tem kako je mesto postalo en sam oder, o navdušenih obiskovalcih, o organizatorjih, ki so delali več mesecev, vzeli svoje delo kot poslanstvo ... Pa boste več odnesli, če se sami odpravite v Loko. Ne bo vam žal! Verjemite.mi

O, kako ste? Pa zdravje? Upam, da odgovarjate: "Hvala, kar gre!" Vsaj tako. Odgovor je sicer lahko tudi precej lepši. V slogu: "Še nikoli tako dobro!" ali "Super, hvala!". V teh dneh se srečujem s skrbmi nekaterih, ki jim zdravje nagaja. Povejte, na kaj ste pomislili? Angino, gripo, pljučnico, poškodbe? Morda na kaj hujšega? Raka? Ja, bolezni so pač mnogih vrst.

Spoznavam, da je tudi glava pogosto na udaru. Glava! Danes zdrav, jutri me preganja navidezna resničnost. Bolezen! Včeraj vse OK, danes me skrbi, ko vidim, da vsem, ki me obdajajo, lezejo opice iz glave. Bolezen! Danes zdrav, jutri imam občutek, da me zasleduje skupina otrok. Bolezen! Pred dvema mesecema zdrav, danes ne morem brez litra žganja na dan. Bolezen! Teden nazaj navidezni optimist, danes v breznu depresije. Bolezen!

Glava je hudir, pravi ljudska modrost. Govori iz izkušenj. Tako težko je odkriti za kaj gre, pravijo. Težko je zdraviti brez posledic, rečejo. Najtežje si je priznati, trdijo! Veselje, ko bolnik spozna, da je nekaj narobe in sebi in drugim prizna, da je bolan, je veliko. Le s tem je narejen prvi, pomemben korak. Danes sem mu bil priča in sem vesel!

Zavedam se, da sem jutri lahko na mestu omenjenih. Glava je hudir. Premalo pazimo nanjo. Kdo je že priprošnjik za zdravo pamet? Katarina Aleksandrijska?

Za menoj je popoldanski in večerni program radijskega in misijonskega dne. Približno ob pol enajstih zvečer sem bil doma. Potem pa, skoraj do novega dne, gledal televizijo. Čeprav sem vedel, da moram zjutraj zgodaj vstati. Čaka me vodenje jutranjega programa. In kaj me je držalo pokonci? Žalostno - razvedrilni program.

No, res, da sem škatlo prižgal zaradi fuzbala. Po porazu sem moral poiskati razvedrilo. In ga našel. Ne, Jurij in Lado me ob taki uri in prihajajočem delovnem jutru ne bi prepričala. Tudi Mariu bi se opravičil in odšel spat. Kdo me je torej držal budnega? Parlamentarci. Povem vam, najbolj prepričljiva razvedrilna produkcija ne nastaja v navezi RTV SLO in VPK. Najboljši so v kombinaciji RTV SLO in DZ RS. Kratice, ki ne povedo veliko, program, ki hodi po tanki črti med komedijo in tragedijo. Interpelacija. Žalostno, pa vendar smešno ...

15 ur prepričevanja prepričanih. 15 ur branjenja demokracije, prav toliko vztrajnega zagovarjanja branikov osamosvojitvenih dejanj. Izbrisani. Zapletena tema, ki kliče po debati že v samem poimenovanju. Ne morem si predstavljati s kakšnimi občutki bi poslušal argumente cirkusantov, ki so zagovarjali ministrico, če bi denimo v osamosvojitveni vojni izgubil očeta. Hkrati ne vem s kakšnimi občutki bi zaspal, če bi ne imel urejenega statusa. Saj pravim: zapleteno.

Omenil sem razvedrilni program. Pa se nisem razvedril. Nisem pozabil na tegobe tega sveta, ni me odneslo v drug svet. Tega sem spoznaval in se čudil nad njim. Jezil sem se. Vsa praznina celodnevnega posedanja v parlamentu se je pokazala malo pred polnočjo, ko je eden mladih poslancev, z ironijo v utrujeno zaspani štimi, izjavil: "Glasoval bom proti. Zaradi argumentov, ki me niso prepričali. Ko sem dopoldne, ko še nisem bil odločen ..." Tu je moral skoraj končati. Zaradi huronskega smeha v dvorani. Ha-ha-ha! "Še nisem bil odločen ..." Neumnost. Priznali so sami.

Vsi so bili vnaprej odločeni, vsi so vedeli, da se bodo s težavo presedali do skoraj naslednjega dne in na koncu, utrujeni od ogromnega ničesar, glasovali tako, kot so se dogovorili vnaprej. Saj se ve! Ej, pa kdo jih plačuje za neposlušanje argumentov?! Sedijo, se, vzvišeni nad svetom, norčujejo iz predlagateljev in vlečejo mastno plačo! Vmes vstanejo, se odpravijo po osebnih opravkih, do sitega najedo za majhno plačilo v čudoviti menzi ...

Zunaj pa vsak dan nova četa lačnih. Tistih, ki bi bili pripravljeni trdo delati za majhen denar, pa ne morejo! Joj! V lepih oblekah krojijo usodo golih, z zafrkljivim nasmehom odločajo o tistih, ki jočejo. Joj!

Nekaj pa druži različne kaste, parlamentarce in rajo. Izgubljanje! Eni izgubljajo ugled, drugi zaposlitev.

In podobno je na "globalni ravni". Dokaz: London, G20 ...

Gregor Koželj: Kmečki punt

Prepričan sem, da se jezik brusi v kiticah. Poezija predstavlja preizkus žlahtnosti, delo poetov dokaz gibkosti besed, vrhunec njihove uporabe. Spomnim se kako so nam s katedra govorili o Prešernu in njegovi veličini. Dokazal je, so rekli, da se v slovenskem jeziku lahko piše pesmi, povzdignil je raven njegove uporabe. Ko je profesorica v srednji šoli razglabljala o tem "kaj je v Poezijah skušal sporočiti Prešeren", sem si mislil: "Kako pa veste?". Verjetno je prav vprašati: "Kaj je, po vaše, skušal sporočiti ..."

Besede poeta pač lahko razume vsak po svoje. Nikoli ne veš kaj je pisal v dobesednem, kaj v prenesenem pomenu. Kdo ve koliko ironije se skriva v njegovih kiticah. Sicer pa: jaz lahko nekaj razumem "tako", vi povsem "drugače". V tem je čar poezije, v notranjem odmevu, ki polni bralca.

V tistih dneh dijaškega odkrivanja sem si rekel, da bom pogosteje bral poezijo. Začutil sem, da je v njej nekaj več, nekaj, kar v človeku pusti sled. Pa je ostalo pri besedah. Nisem prav pogosto segel po pesniških zbirkah. Službeno sem pozneje sicer obdelal veliko del za otroke, a kitice mojstrov, ki govorijo odraslim, čakajo na moj čas in voljo.

Prepričan sem, da besede "z vsako pesmijo me je manj" morda veljajo le za pesnika. Za tistega, ki bere njegovo delo, ne morejo veljati. Z vsako pesmijo me je več! Tega sem se znova zavedel danes, ko sem pripravljal Juretov večer in brskal za pomladjo v besedilih. Pesniki jo imajo radi in so povezani z njo. 21. marec, veste, ni le prvi pomladni dan. Je tudi Dan poezije. Zato sem vesel, da sem za las ujel mesec v katerem praznuje pesem in se spomnil nanjo. V njej je življenje in trdno sklenem, da grem v kratkem v knjižnico. Kajti:

Zbrihtaj se in pamet v róke!
Kupi srečo na obroke
In zaljubi se v življenje,
preden vija-vaja-ven je.
(Frane Milčinski Ježek)

FOTO: jordanmafia.net