Tole mojo blogarijo razumem kot pisanje dnevnika, kot nekaj, kar pomaga ohraniti spomine. Res, da zapisov ne dajem pod ključ in jih ne skrivam v najbolj globok predal, pa vseeno. Tokrat bi med spomine rad spravil gledališko predstavo, ki me je navdušila in poskrbela, da sem dolgo govoril naokrog: "To moraš videti!" Še sebe sem prepričal in jo nocoj videl drugič. Čudovita je! Pravijo, da odslej naprej uporabljamo "čudovita je bila". Po mestu se namreč govori, da se Goslač poslavlja iz MGL-ja. Škoda. Jaz bi predstavo namreč z lahkoto videl trikrat. Najmanj;)

Predstava mi bo ostala v spominu po krasni glasbi, živem orkestru, znanem songu: "Če bi bil premožen ... da ba da bi da bi da bi da bi da bi daaa...", izvrstni igralski zasedbi in dveh ključnih možeh. Pravzaprav dveh glavnih igralcih, ki sta blestela vsak po svoje. Eden, ko sem Goslača gledal prvič, drugi nocoj. Janez Starina in Janez Hočevar Rifle. Težko bi bilo primerjati. Oba krasna! Žal se je vmes zamenjal tudi tisti, ki je uprizarjal žandarja. Žal, ker je Boris Ostan nadomestil veliko prezgodaj umrlega Slavka Cerjaka.

In prav o tem govori predstava. O življenju. Bogu, ki daje in jemlje. Nekaterim predvsem prvo, drugim drugo, vsaj navidez. Tako se namreč zdi vaščanom Anatevke v carski Rusiji, ki prisegajo na tradicijo in v usodi petih Tevjevih hčera spoznavajo, da gre svet lahko tudi malo po svoje. Vidijo, da tradicija počasi izgublja boj s sodobnim pogledom na svet, hrepenenje, ljubezen. V spominu mi bodo ostali duhoviti monologi, ko se je glavni junak ozrl v nebo in kramljal z Bogom. "Vem, Bog, da imaš ogromno dela s katastrofami, vojnami ... Pa vseeno - bi se mogel vsaj za trenutek ozreti name in mi ozdraviti konja? Sicer pa: ne vem zakaj ne more hoditi po treh nogah, ko jaz zmorem le po dveh ..."

Predstava je bila živ dokaz, da teater lahko tudi danes zažiga s tradicionalnimi pristopi. Preprostim odrom, minimalistično sceno, izvrstnimi igralci in dobro zgodbo. Če dodaš še glasbo, si naredil (skoraj) vse. Kar poglejte naokrog: razprodane so lahkotne (in pogosto prazne) komedije in muzikali. Cela vrsta jih je: Goslač, Moje pesmi, moje sanje, Neron, Sugar - nekateri so za vroče ... V Goslaču ni neokusnih šal, nihče nikogar ne žali, ni golote, ni nespodobnega govorjenja, ni nerazumljivih pristopov, metafor, ki jih (morda) razume le režiser. Ne! Pa gre vseeno za uspešnico. Še je upanje! Po eni strani. Po drugi strani pa ... (Če ste videli predstavo, razumete. Če ne, pač ne. Nič ne de.)