Juretov blog

Ne morem verjeti, da je pred menoj šele tretji zapis, za nami pa tretji dan etiopske pustolovščine. Neverjetno, koliko vsebine lahko spravimo v en dan, doma pa dnevi pogosto ostanejo prazni. Prepričan sem bil, da bo praznovanje ob odprtju nove šole, za katero so večino sredstev prispevali Misijonsko središče in akcije, ki jih vodi Jože Andolšek, predstavljalo osrednji del ponedeljka in mojega zapisa. Pa se je do poznega večera nabralo toliko spoznanj, nateklo toliko dogodivščin, da sploh ne vem kje naj začnem …

Prav je, da je najprej na vrsti poročilo o veselju najbolj radostnega človeka v Afriki danes. Jože Andolšek je dejal: »Triintrideset let sem učitelj, triintrideset let delam z mladino in kot profesor poučujem z vsem srcem, pa moram reči, da je današnji dan najlepši na moji učiteljski poti. Najlepši! Srečen sem, kot še nikoli!« Kako bi tudi ne bil, ko pa mu je v teh časih uspelo zbrati sredstva, prepričati posameznike, organizacije, središče za vstop v zgodbo, ki je danes prišla do težko pričakovanega poglavja. S prijetno slovesnostjo, na kateri so sodelovali otroci vseh šol pod streho salezijanskega centra, so slavnostno odprli veliko stavbo z učilnicami, zbornico, knjižnico in ostalimi prostori. Opremili jo bodo s pohištvom in okovjem, izdelanim v njihovih učnih delavnicah, nove dobrodelne akcije pa bodo skušale zbrati denar za tehnično in ostalo opremo. Velik korak je narejen, precej drobnih jih še čaka.

Full story »

Ko sem včeraj pisal, da je prostovoljka Klementina govorila o kojotih, ki so jo prebujali v Gambeli, sem, ko sem ugasnil računalnik, razmišljal, če ni morda rekla, da so tulile hijene … Sredi noči sem spoznal, da je gotovo govorila v prispodobah. V nevednosti pisane raznolikosti verskega prostora, sem okoli druge ure zjutraj negodoval nad navadami muslimanov, ki sredi noči molijo z mikrofoni in zvočniki. Pa ni šlo zanje. Podobno navado imajo namreč tudi v koptski cerkvi. K molitvi so vabili, prepevali vso noč, na ves glas, z različnih koncev mesta. Sem in tja sem imel občutek, da tekmujejo v glasnosti, da se trudijo za čim več prebujenih poslušalcev. Pri meni niso bili pretirano uspešni. Ko me bodo s kakega anketnega središča spraševali čigavi molitvi sem prisluhnil, jim tako ne bom znal povedati … Kadarkoli sem se prebudil, preveril kako je z mrežo proti komarjem in lovil sapico svežine, sem slišal tisto »navito in zavito prepevanje«, a sem vedno znova spet padel v svojo nočno zgodbo.

Nedelja je prinesla sveto mašo v tukajšnji župnijski cerkvi. Veselil sem se je predvsem zaradi afriške pesmi, ki se je na Madagaskarju tako globoko zajedla vame. A tukajšnja muzika je precej drugačna. Še vedno je polna ritma, ponavljanja razgibanih fraz, ploskanja in energije, a priznam, da me ni tako ganila in navdušila, kot tista pred letom. Cerkev je bila polna do zadnjega kotička, na stopnišču pred njo so posedali otroci, v kotih pred vhodnimi vrati so mame dojile otroke, nekaj mladih fantov je posedalo v senci dreves … Živahno je bilo v cerkvi, pa tudi na cerkvenem dvorišču. Zanimivo se mi je zdelo, da je bilo pred stranskimi vrati cerkve, skozi katera vstopajo otroci, polno natikačev, takih in drugačnih copatov in sandal. Kot pred mošejo. Gospe in gospodične so bile skoraj vse po vrsti pokrite z lepimi pisanimi rutami, ki so tod menda prava posebnost. Vsepovsod lahko občuduješ šale in rute v živahnih afriških barvah, narejene iz etiopskega bombaža in tukajšnje svile. Pod njimi so zanimivi obrazi, različno temnih odtenkov. Po temini polti je soditi, da je Sudan blizu, višina postavnih mladeničev in mladenk to še kako potrjuje. Z lahkoto bi sestavili konkurenčno mladinsko košarkarsko reprezentanco.

Full story »

Fant, ne morem verjeti, da smo v Etiopiji šele en dan … Razmišljam o vsem, kar se nam je zgodilo, o zgodbah, ki sem jih slišal in ljudeh, s katerimi sem se srečal, in računam … Ja, prvi dan. Drugače se nikakor ne izide! No, v resnici se tukaj ne izide precej reči. Jutri ne bo prve adventne nedelje, ne, ne! Štirinajst dni so za nami. Tudi katoliški božič imajo sedmega januarja. Da o teku let ne govorim, uporabljajo koledar, ki je sedem let za našim. O, ja, nazaj v zgodovino smo jo mahnili. Prosim, ne sporočajte mi kaj naj popravim. Za nazaj se res ne da, tudi v Etiopiji ne!

Full story »

Dragi moji, prav lepo lepo pozdravljeni! Po več kot letu znova službeno pakiramo, po mesecih Madagaskarja, ki smo ga s pričevanjem ponesli v kar nekaj slovenskih župnij in (hvala vsem) zbrali kar nekaj sredstev za misijone na tem rdečem otoku, naju z Izidorjem spet daje misijonarsko popotniška mrzlica.

Ker res nimam pravega časa, ker je letalo že skoraj na vzletni progi, moj nahrbtnik še prazen, nekaj službenih obveznosti že nestrpnih, naj v prvem zapisu uporabim dobri stari "copy paste". V njem je skoraj vse, kar bi vam rad povedal pred odhodom v prostrano deželo v afriškem rogu. Takole sem pisal za radijsko spletno stran:

V naslednjih dneh bomo obudili radijsko akcijo „Dobroti dajemo glas“. Zaradi odmevnosti lanskega obiska Madagaskarja in slovenskih misijonarjev na tem otoku, smo dobili povabilo in prošnjo za podobno akcijo v Etiopiji. Tako Izidor Šček in Jure Sešek, z misijonarjem Jožetom Andolškom in direktorjem Misijonskega središča Slovenije Matjažem Križnarjem, za deset dni odhajata v to veliko celinsko državo na severovzhodu Afrike.

Etiopija meji s Kenijo, Sudanom in Eritrejo, ima skoraj sto milijonov prebivalcev in več kot osemdeset etničnih skupin. Polovica prebivalcev je mlajša od petnajst let, redki dočakajo šestdeseti rojstni dan, povprečna starost je štiriinštirideset let. Etiopija je prava zakladnica zgodovine, kruto pa jo zaznamujejo malarija, tuberkuloza in mnoge tropske bolezni. Jože Andolšek, ki sicer živi in dela na Avstrijskem Koroškem, je že vrsto let predan pomoči Etiopiji, v kateri delujejo njegovi sobrati salezijanci. V dnevnik, ki je nastajal na eni izmed poti v Afriko, je zapisal: „V Etiopiji povsem od blizu doživljam revščino. Vedno znova je slišati nemi krik nedolžnih otrok, doživljam pa tudi veselje malih, katerih oči žarijo, v njihov obraz pa sta zapisana dostojanstvo in lepota Božjega otroštva ...“

V dneh med 25. novembrom in 5. decembrom bomo skušali utrip misijonarskega dela in življenja domačinov v Etiopiji prenašati v Slovenijo. Načrtujemo javljanja v živo, zvočne in video prispevke s poti, lahko nas boste spremljali na blogu ali prek zapisov na naši spletni strani. Upamo, da bodo fotografije zgovorne, javljanja prepričljiva, akcija pa uspešna. Pripravljali bomo namreč tudi gradivo za Pustno sobotno iskrico, ki bo čez nekaj mesecev skušala pomagati otrokom, ki v tem delu afriškega roga trpijo zaradi hude suše. Upamo, da bo Afrika prijazna z našimi načrti, hkrati pa se zavedamo, da bo naše delo tudi tokrat odvisno od trenutnih razmer, tehničnih možnosti in načrtov, ki se bodo morda spreminjali iz dneva v dan.

Jože Andolšek razmišlja: „Nekega večera me je otrok v Etiopiji vprašal ali je res, da v deželi, iz katere prihajam, otroci vsak dan dobijo nekaj za pod zob, zvečer pa tudi čaj … „ Otroci in mladi, ki zastavljajo takšna vprašanja, živijo na cesti, prebedijo noči v kanalih, ne obiskujejo šol in so povečini hudo bolni. „Prepričan sem, da sta nepravična razdelitev dobrin in korupcija največji oviri, zaradi katerih ne moremo premagati revščine! Sramota je, da vsakih pet sekund zaradi lakote umre otrok. Vsakih pet sekund! Na našem planetu, pravijo, pa je hrane za več kot dvanajst milijard ljudi. Krivično je, da na dan zaradi lakote umre trideset tisoč ljudi, povečini otrok!“

In prav zato, ker se z omenjenimi krivicami ne smemo strinjati, zato, ker poznamo dobroto naših poslušalcev in iskreno delo Misijonskega središča Slovenije, se odpravljamo na pot, ki bo vesela vaše pozornosti. Ostanimo povezani v naslednjih dneh!

Vsako leto na pustni torek bi lahko spisali enak komentar, enak blog. Lahko bi bil kratek, sestavljen iz ene same besede, ki ob dobrodelni soboti privre na dan. Hvala! Pa vendar bi radijci radi na daljši način izrazili hvaležnost v kateri se te dni sonči naše srce.

Letošnja Pustna sobotna iskrica je, kot dobro veste, prve obrise začela dobivati konec septembra, ko smo se radijci v sodelovanju z Misijonskim središčem odpravili na Madagaskar. Upali smo, da smo se dobro pripravili na razmere, ki so nas čakale na rdečem otoku. Veliko smo brali, že leta lahko poslušamo pripovedi slovenskih misijonarjev, ki v radijskih in drugih oddajah govorijo o svojem delu, razmerah v misijonih, a tisto, kar nam je bilo z njihovo pomočjo dano doživeti, lahko le doživiš! Ne moreš prav razumeti, če bereš, gledaš filme, poslušaš predavanja ...

Ko stopiš na smetišče, se vonj z občutki nemoči zaje vate in ostane v tebi, ko začutiš stisk roke hvaležnega domačina, se njegov pogled zasidra v spomin in prikličejo ga trenutki, za katere sploh ne veš, da imajo to moč v sebi! V soboto sem podoživel nasmehe hvaležnih staršev v Manonbondru, zdelo se mi je, da pod oder našega pustnega plesa prihajajo mamice z otroki v naročju, ki, kot v Akamasoi skušajo podati roko zahvale vam, ki ste jim pomagali, slišal sem hvaležni smeh Lize, mladega dekleta, ki živi in dela na misijonu Janeza Krmelja in bo, ko ji misijonar pove novico, gotovo zapela kakšno veselo kitico v slovenskem jeziku …

Pustna sobotna iskrica nam že štirinajst let ponuja priložnost »biti dober«. Ko bi le vedeli kako hvaležni smo vam, dragi poslušalci in darovalci, da to priložnost izkoristite. Vsako leto! Vedno znova nas skrbi kako močno so razmere doma vplivale na vaše razpoloženje za pomoč, sprašujemo se kako je z družinskimi proračuni, koliko dobrote še dovoljujejo, vemo, da si dobrodelne akcije kar sledijo, da smo mnogi, ki prosimo za pomoč drugemu. Pa vendar! Vedno, tudi minulo soboto, premagate vse naše strahove, pokažete kako dobro srce je v vas in koliko vam pomeni iskreno vabilo k darovanju, želja, da bi tudi ljudem tam daleč stran bilo lepo! Ne najdem pravih besed zahvale, vem, da je vsaka beseda premajhna.

S hvaležnostjo hodi tudi ponos na poslušalce, ki nas nikoli ne pustite na cedilu, poslušalce, ki se zavedate, da tisti, ki da, dobi več kot tisti, ki prejme! Peter Opeka nas je na Madagaskarju učil: »Nikoli ne zavrni pomoči potrebnega. Nikoli!« Iz bogatih osebnih izkušenj je dodal še: »Več dam, več dobim!« Vem, nerazumljiva logika Božje ekonomije, ki jo, dokazali ste, dobro razumete. Kot smo zapisali na našo facebook stran: »Nikoli nismo rekli, da smo najboljši. Trdimo pa in se zavedamo, da imamo najboljše poslušalce.«

V pet ur trajajoči radijski akciji nam je uspelo zbrati 55.246 tisoč evrov. Nesebično ste darovali za obnovo predporodnih sob in kuhinje na misijonu, ki ga večina nikoli ne bo videla, za delo misijonarja Janeza Krmelja, s katerim se večina ne bo nikoli srečala! Kakšno zaupanje! V imenu Radia Ognjišče in soorganizatorja Misijonskega središča Slovenije obljubljam, da bomo skrbno ravnali z vsakim centom, ki ste ga namenili Madagaskarju. Celotni znesek bo namenjen pomoči revežem na otoku, ki bi bil brez slovenske pomoči v še veliko bolj globoki revščini.

Veseli smo, da Pustna sobotna iskrica vsako leto poveže tudi nas, radijske sodelavce. Med seboj, z Misijonskim središčem Slovenije in s prostovoljci, ki nesebično priskočijo na pomoč. Brez njih bi ne zmogli pripraviti dvorane, poskrbeti za organizacijske reči, zapisati vseh darov ob telefonih ... Veliko dela se skriva v zakulisju pustnega plesa z dobrim namenom in radijske oddaje, ki enkrat na leto zasede lep del sobotnega programa.

Hvala vsem pridnim rokam, ki so v soboto pomagale, da smo na koncu sijali od zadovoljstva, hvala darovalcem, ki ste prispevali po svojih močeh, da smo uspeli ustvariti ta mozaik dobrote, hvala misijonarjem, da nam dajejo priložnost biti človek za druge, hvala nastopajočima Romani Krajnčan ter Ansamblu Skrivnost in hvala Bogu, ki nam daje moči, da skupaj dokazujemo kako dober je! V zgodbo so vključeni tudi pokrovitelji, ki so prepoznali plemenit namen akcije, ki je presegla še tako smela pričakovanja. Letošnja Pustna sobotna iskrica je dokazala, da je strah zaman! Zato: pogumno naprej in še enkrat: hvala vsem!