Vstopili smo v Teden družine. Po službeni dolžnosti me je doletela naloga - razmisliti o "službi očeta". Nastalo je tole:
Ko razmišljam o poslanstvu očeta, mi misel odnaša v najmanj tri smeri. K spominom na mojega očeta, mojo očetovsko vlogo v družini in k idealom, ki jih ponujajo modreci, knjige, življenje. Kar mislim si, da bi psihoterapevti rekli, da so omenjene tri komponente tako ali tako del vsakega. Saj pravijo, da oče hote ali nehote vpliva na sinovo razumevanje sveta, njegovo držo in na njegovo življenje. Imel sem srečo, da v svojem otroštvu in odrasli dobi, ki sem jo preživel s staršema, nisem doživljal težav. Naša družina, Bogu hvala, ni zajadrala v stisko, uspelo se ji je ogniti hujšim težavam, ki danes tako rade trgajo družine. Ko gledam nazaj in se trudim prav živeti, se zavedam, da v sliki svojega očeta pogosto vidim vodilo kako naj ravnam, živim. In to razumem kot blagoslov, kot veliko srečo, ki mi je bila dana.
Ko smo se pred meseci poslavljali od mojega očeta, sem se vprašal: bo tudi meni uspelo? Kaj je bila skrivnost očetovega »uspeha«. Kar žalostno je, da mora človek v tem pomenu besedo »uspeh« postaviti med narekovaja. Brez njiju se namreč ta pojem prehitro razume kot nekaj, kar je prineslo denar, spoštovanje v družbi in podobne minljive reči. Uspeh! Pa vendar: mar ni največji uspeh pošteno živeti? Pustiti v tem življenju pečat dobrega, saditi ljubezen in ravnati odgovorno? Ja, to je uspeh staršev, to je uspeh očeta. Rad bi bil, kot on, tisti, ki povezuje in ne nekdo, ki razdvaja. Želim si vzgajati z zgledom. Spoznavam, da je to lahko tudi precej težko. Preprosto je naglas brati navodila iz knjig, potihem pa ravnati po svoje. Lahko je otrokom ukazovati, ravnati pa drugače. Ni težko drugim soliti pameti, sebi pa prilagajati pravila.
In, ko smo ravno pri njih, pri pravilih: naša družina prihaja v obdobje, ko bodo pravila kar naenkrat postala večje breme kot doslej. Kar naenkrat jih bodo otroci razumeli le še kot omejevanje. Z najstništvom se bo treba srečati. Želel sem reči »spopasti«, pa ne vem, če je to pravi izraz. Pravzaprav upam, da ni. Oba z ženo si želiva, da bi šlo bolj za srečanje, kot spopad. Kako bo v resnici bo pokazal čas. Upam, da bodo otroci razumeli, zakaj postavljava omejitve in določava pravila. Želel bi, da bi imeli v mislih, da se čutiva odgovorne zanje. Hkrati pa bo treba vedeti, da so otroci, kot sem prebral med nasveti, »čisto pravi« ljudje ter, da lahko razmišljajo s svojo glavo. Skrb staršev, pravijo, je le ta, da jih pravilno usmerjamo ter jim nudimo zadostno podporo in pomoč. Bo to spoznanje dovolj za uspeh? Ne, spoznanje samo ne bo zadostovalo. Uresničevati ga bo treba, živeti po njem. Sv. Jožef, pomagaj;)
Hvala, ker ste prebrali! Lahko pa tudi poslušate!