V Ljubljani, njeni okolici in naokrog je veliko norih, veste! Res. Saj poznate pregovor: "Gora ni nora, nor je tist' k' gre gor!" Ob lepi soboti ali nedelji hribovska norost zasede goro na robu prestolnice. Skoraj dobesedno. Ko sva se danes z ženo vračala s Šmarne gore, naju je tik pred dolino srečal sokrajan srednjih let in vprašal: "Je na vrhu še kaj prostora?"

Skrb je bila kar upravičena. Na goro so se valile množice. Na romarski poti ali smeri, ki gre proti vrhu mimo znane tacenske gostilne Grad, je bilo moč srečati pohodnike vseh vrst. Družine, mlade in starejše pare, urne tekače, vrhunske rekreativce v še bolj vrhunskih opravah, domačine v raztegnjenih trenirkah ... In katalog pasjih pasem v živo. Gostilničarju Mihi se ob takih dneh gotovo smeji, da je kaj. Takega "punkta" nima nobena oštarija pri nas. Po moje. In vem, da je vse, kar oštir na Šmarni spravi v svoj žep, zasluženo. Garač je in nikoli ne pozabi na tradicijo, spoštuje kulturno dediščino, sodeluje s faro, mnogimi organizatorji vsega, kar se na gori dogaja. Priden je! On in vsi njegovi.

Poznam gorolazce, ki osvajajo vrh Šmarne vsak dan. Že desetletja (skoraj) vsak dan. So tudi taki, ki podirajo rekorde v vzponih na dan, vzponih na leto. Urša je pred dnevi srečala nekoga, ki se je pohvalil, da je bil tisti dan že šestnajstkrat na vrhu. Ja, verjetno malo pretirava, a junaki, ki v letu naštejejo več kot tisoč vzponov, res obstajajo. Zgled vztrajnosti so! Šmarna gora, pravijo "ta zagnani", vrača veselje in ohranja zdravje, blaži udarce delovnih dni in povezuje človeka z naravo. In veste: to ne velja le zanjo. Vse kar nas goratega, gozdnatega, vodnatega in zračnega obdaja, je danes sporočalo: pomlad je tu! Zato, živeli: voda, zrak, svoboda;)